sobota, 25. februar 2012

Krave ne proizvajajo mleka

Dolgo je trajalo, preden sem ugotovila, da so krave dejansko ženske. Nekako nikoli nisem povezala dejstev. Še dlje pa je trajalo, da sem razumela, da krave ne proizvajajo mleka.

Matere ga.

Vse se je zgodilo nekega večera, ko sem dojila svojega najmlajšega sina. Nenadoma sem spoznala, da je mleko krave namenjeno njenemu otroku, prav tako kot je mleko, ki nastaja v mojih prsih, namenjeno mojemu sinu.



Pred 14 leti sem postala vegetarijanka, ker nisem hotela povzročati trpljenja živalim. Zato sem, ko sem izvedela, kaj se dogaja v mlečni industriji, tudi prenehala uživati mleko.

A tudi, če svojo empatijo do živali postavim na stran, se moram vprašati: "Ali ima pitje mleka živali sploh kak smisel?" 

Lahko si predstavljam, kako odvratno bi se zdelo mojim prijateljem, če bi jim s kavo ponudila že samo kapljico mleka iz svojih prsi. Kako ironično. Ali mar ni odrivanje teleta, da bi mi pili mleko njegove matere - mleko, ustvarjeno za rast velikega goveda - bolj neumno?

In tako je po več kot desetletju vegetarijanstva moja prehrana pričela postajati zmeraj bolj veganska. To me pravzaprav ni presenetilo, saj sem zmeraj vedela, da bom nekoč storila ta korak in postala veganka - preseneča pa me, da sem tako dolgo potrebovala zanj.

Izogibala sem se informacijam - nisem se bila pripravljena soočiti z odgovori. In v tem nisem sama. Večina ljudi noče vedeti, od kod prihaja njihova hrana ali kako nastane. Zakaj je to tako, lahko povem iz lastnih izkušenj.

Prvič, resnica ni rožnata. Sprejeti resnico pomeni sprejeti dejstvo, da ne spoštujemo niti živali, niti okolja in niti samih sebe. Ker mislimo, da se z resnico nismo sposobni soočiti, raje ostanemo nevedni.

Drugič, strah nas je posledic. Jaz, na primer, se nisem želela odpovedati siru. Oboževala sem sir: jedla sem ga pri skoraj vsakem obroku. Bi mojega moža jezilo, če bi komplicirala pri hrani? Bi odpovedanje siru pomenilo, da se bom vse življenje počutila prikrajšano?

Mnogo ljudi ima enake strahove. Nočejo izvedeti resnice, ker jih skrbi, da bo to spremenilo njihove ustaljene navade.

Če ste vi eden teh ljudi, vam odkrito povem: res vam bo spremenilo življenje. Sprva bo odločitev za tako pomembno spremembo v prehrani zahtevala kar nekaj časa. Temu pravim "miselni čas". Ko spremenite svojo prehrano, vam to da misliti in je inspirativno. Srečala sem nešteto ljudi, ki so, ko so postali vegani, naenkrat odkrili inspiracijo v kuhinji. Druge, kot tudi mene, to navdihne za pisanje, fotografiranje in druge načine deljenja informacij s svetom.

Ljudem po vsej državi se odpirajo oči glede hrane. Zmeraj več ljudi jé zmeraj bolj rastlinsko prehrano. Na to vplivajo tudi znane osebe, filmi, kot je Forks over Knives in iniciative kot je Zeleni ponedeljek.

Moje upanje je, da bo veganstvo za širšo populacijo zdaj postalo še bolj enostavno. Še pomembneje, želela bi videti, da so ljudje povezani s hrano, ki jo jedo. Več kot je zavednih ljudi, hitreje se bo stanje izboljšalo.

Vsakdo izmed nas ubira svojo pot in vsak ima svoj trenutek prebujanja. Razumem to. Prej nisem bila pripravljena, zdaj pa sem.

Rebecca Carter, so-ustanoviteljica Ecorazzi.com in gostujoča pisateljica na blogu Healthy Living

Vir:
http://www.care2.com/greenliving/cows-dont-make-milk.html?page=1 

nedelja, 19. februar 2012

Kako razločiti umetno krzno od pravega?

Umetno krzno, izdelano iz sintetičnih materialov, je včasih na prvi pogled tako realistično, da ga težko razlikujemo od pravega krzna, izdelanega iz kožuhov živali.

Zaradi ekonomskih interesov in želje po lahkem zaslužku krznarska industrija uporablja veliko različnih metod, da bi svoje proizvode spravila v promet.

Da je izdelek iz pravega krzna, včasih sploh ni označeno, ali pa je "pomotoma" označeno kot umetno. Da bi se prikrila prava vrsta živali, ki so za krzno umrle, ter okoliščine, v katerih so bile rejene, se poreklo krzna praviloma sploh ne navaja.

Za boljšo osveščenost in enostavnejše razpoznavanje ter s tem lažje odločanje pri morebitnem nakupu v nadaljevanju navajamo nekaj preprostih metod, kako ločiti umetno krzno od pravega.

Potipajte šop dlak s prsti: umetno krzno je bolj grobo na otip, pravo pa gladko, mehko in zlahka polzi med prsti.

Pihnite v dlake, da se ločijo med sabo: umetno krzno je sestavljeno enostavno - posamezne dlake so običajno iste debeline, dolžine in barve; pravo krzno je običajno sestavljeno iz več slojev tankih, skoraj kodrastih dlačic, ki sestavljajo podlanko, iz katere štrlijo daljše, debelejše dlake.

Preverite konice dlak: pri umetnem krznu so dlake na koncu prirezane (ravne), pri pravem pa praviloma koničaste, kot npr. pri igli (če krzno ni striženo).



Razgrnite dlake in preverite osnovo: umetno krzno ima pleteno osnovo, pravo pa (največkrat pobarvano) kožo.



V osnovo krzna zabodite iglo ali buciko: umetno krzno je zlahka prebosti, pri pravem pa se koža upira in ga je zelo težko prebosti.

Previdno izpulite par dlak in jih približajte plamenu - dlake iz umetnega krzna se talijo in smrdijo kot plastika, tiste iz pravega krzna pa se smodijo in smrdijo kot človeški lasje; ta metoda je primerna za tiste, ki ste že lastniki krzna.


Viri:
http://faada.org/causas-en-2-peleteria
http://www.bornfreeusa.org/articles.php?p=453&more=1
http://www.treehugger.com/sustainable-fashion/how-to-tell-real-fur-from-faux-fur.html

četrtek, 16. februar 2012

O mojem indoktriniranem veganskem otroku...

Ni še dolgo, ko je moj sin nastopil v svojem prvem spletnem videu in požel kar nekaj pozornosti. V času praznikov je dejansko "trendal". Video projekt, ki smo ga ustvarili za njegov razred, da bi demistificirali veganstvo, je zrasel v nekaj veliko večjega, ko ga je moj mož objavil na YouTube, jaz pa delila na Facebooku. Vedela sem, da bo nekaj mojih prijateljev ta video navdušil, a niti sanjalo se mi ni, da bo tako dobro sprejet. Kdo bi uganil, da toliko ljudi zanima, kaj ima devetletnik povedati o svojem veganskem življenju? Skozi nenadno intimnost, ki jo ustvari internet, se je preprosto, iskreno sporočilo mojega sina uspelo razširiti daleč izven njegovega razreda in kar naenkrat sem se znašla v vlogi spodbujevalke izoliranih staršev, ki vzgajajo mlade vegane v podeželskih mestih na Jugu, prejemala podporo neverjetnih aktivistov iz Madrida, brala sporočila, napolnjena s toliko ljubezni - da, ljubezni - in navdušenja z vsega sveta. Vse zaradi videa, za katerega se najin sin ni niti počesal (in te napake ne bomo ponovili).

Prepustili smo se valu dobrega odziva, tudi, ko sem zaskrbljeno pričakovala, da mu bo sledilo morje grenkobe, in ko je res prispelo, je grozilo, da me preplavi. Priljubljena spletna stran z veliko privrženci je izvedela za video mojega sina in ga objavila. Že nekaj minut zatem so se začeli kopičiti pikri komentarji.

Ne le, da moj sin sploh ni negativno govoril o prehranjevanju z živalmi ali o tistih, ki to počno: preprosto je govoril o svojem življenju. Ljudje, ki jedo živali, v njegovem videu sploh niso omenjeni. Spoznala sem, da privilegirane ljudi le malo stvari spravi s tira bolj kot občutek, da niso v središču pozornosti. Moj sin je govoril le o lastnem življenju, pa so se ljudje že počutili, kot da jih to ogroža in žali. To me ni presenetilo preveč, saj se tega pojava spominjam še iz časov, ko sem se družila s feminističnimi aktivistkami: zdelo se mi je fascinantno, da so ženske, ki jih moški niti v najmanjši meri niso zanimali - niso se jim zdeli privlačni in niso imele želje spati z njimi - bile deležne veliko glasnejšega in bolj obrambno naravnanega odziva kot tiste, ki so moške odkrito kritizirale. Mislim si lahko le, da taka brezbrižnost ogroža temeljni privilegij biti središče vsega, bolj kot glasna kritika. A o tem lahko pišem kak drug dan.

Kar me je najbolj šokiralo, so bile obtožbe indoktrinacije. Tovrstne namige sem slišala že prej ("Mar ne boš dovolila, da se sam odloči, ali želi jesti meso?"), a ko s strani kupa neznancev prvič izkusiš rafal žaljivk proti sebi kot staršu, to občutiš močneje in bolj globoko. Bila sva nevarna in ekstremna. Bila sva neodgovorna in svojega sina izkoriščala za izvajanje svoje agende. Indoktrinirala sva nedolžnega otroka.

Razmislimo o besedi "indoktrinacija". Nedvomno lahko trdimo, da veganstvo spodbuja poseben pogled na svet in določene vrednote. Ni mogoče zanikati, da sva z možem dala temeljnim vrednotam veganstva - v vseh aspektih življenja izhajava iz svojega prepričanja, da je potrebno biti sočuten - osrednjo vlogo pri odraščanju in izobrazbi najinega sina. Primerov skupin ljudi, ki prilagodijo svoje življenje tako, da je usklajeno z njihovimi vrednotami, je zelo malo.

Pa vendar, počakajte malo.
Vsakič, ko se nekdo odloči, da svoje otroke pelje na McDonaldsovo igrišče, je to oblika podpore posameznikovih vrednot z njegovimi dejanji, kajne? V tem primeru bi vrednote lahko bile želja po tistem, kar poznamo, hitrosti, udobju in cenovni dostopnosti. Te drugačne vrednote ne temeljijo nujno na prepričanjih, a so še vedno vrednote. Ko ljudje otrokom dajejo puranje sendviče, sir v palčkah in čokoladno mleko, ali v tem ni vrednot in po možnosti indoktrinacije? Ali umešana jajca in slanina morda ne vsebujejo implicitnega sporočila? To je hrana. To je tisto, kar jemo. To je v redu. Ljudje so naivni ali pa nepošteni, če ne priznajo, da je sporočilo lahko podano tudi, če je neizrečeno.

Da, moj sin je vzgajan s posebnimi vrednotami. Nikoli se nisem pretvarjala, da ni. Ali to pomeni, da mu starša pereva možgane? Stežka. Z vzgojo ga spodbujava, da zastavlja vprašanja, da ga ni strah razmišljati globlje, da kritično razmišlja o naših privilegijih in statusu quo. Ali sem kot otrok bila izobražena o hrani, ki smo jo jedli? So mi dali alternativo? Ne. Smo veganska družina, ker so to vrednote naju kot staršev in vsakdo, ki misli, da je že samo dejanje vzgoje otroka v skladu z določenimi vrednotami indoktrinacija, se ne zaveda, kaj je naloga vsakega starša. Če to počnemo aktivno - s pogovorom, raziskovanjem in učenjem - ali pasivno - s komuniciranjem svojih prepričanj preko dejanj - vsi starši skoraj zagotovo vzgajamo svoje otroke z določenimi temeljnimi vrednotami. Moj mož in jaz se dobro zavedava te odgovornosti.

Za razliko od nekoga, ki je indoktriniran, bi rekla, da ima moj sin oči široko odprte. Ve, da so "chicken nuggets" nekoč bila živa bitja. Osebno obiskuje kokoši v zatočišču, kamor gremo vsako leto; on ve, od kod pridejo piščančji kroketi. Ko njegovi prijatelji v šolski menzi jedo sir in pizzo s klobasami, on ve, da mleko in klobase prihajajo od živali. O tem nima nobenih iluzij. Ve, da so hamburgerji zmleti deli krav: ali so to iluzije? Poleg tega je sposoben uporabiti svoje razumevanje tega, kako se nam prodaja izdelke kot "normalne" in "naravne", in ga aplicirati na druge vidike potrošništva. Namesto, da je instrument indoktrinacije, bi rekla, da veganstvo najinemu sinu daje izhodišče za kritično mišljenje.

Večina otrok ima rada živali. Da jih lahko jedo, je večina otrok, ko odraščajo in se jim pojavljajo vprašanja, zavedenih, napačno informiranih ali zatrtih. Ali potem vzgajanje otroka kot vsejedega ne ustvarja bolj plodne podlage za indoktrinacijo? Pranje možganov ima lahko veliko prikritih škodljivih oblik. Nekateri ljudje ne pomislijo dvakrat, ko to dovolijo korporacijam. Drugi kritično razmišljanje in sočutno življenje zamenjajo z zakoreninjenimi privilegiji, navadami in običaji. Vzgajanje otroka brez iluzij ali brezbrižnosti do izkoriščanja in bede drugih pa ni indoktrinacija. To naj bo jasno.

To je vzgajanje otroka z vrednotami.


Vir:
http://veganfeministagitator.blogspot.com/2012/02/on-my-indoctrinated-vegan-child.html

Prevod: Veganska Iniciativa

torek, 14. februar 2012

Modesty potrebuje pomoč

Modesty je štiri leta stara kravica, ki živi v zatočišču Ianua na Hrvaškem, o katerem smo v tem blogu že pisali. Še čisto majhno so jo rešili pred zakolom in v zatočišče je prišla zelo bolna, a so jo z veliko ljubezni ter z veterinarsko pomočjo pozdravili in ni imela nikakršnih težav - do letošnje zime, ki je poleg izredno nizkih temperatur Modesty prinesla še težave s srcem in pljuči.

V zatočišču ji pomagajo po svojih najboljših močeh. Pomagajo ji vstati, ko se večkrat dnevno zruši in grejejo jo s plaščem za konje. Zdravila, ki jih dobiva, so zelo draga, saj so zaradi njene velikosti (tehta med 400 in 500 kg) potrebni veliki odmerki, potrebuje pa tudi rentgensko slikanje z mobilnim rentgenskim aparatom, ki stane okoli 120 Eur.

Zatošičše Ianua le stežka plačuje zdravljenje in v imenu Modesty prosi za vašo pomoč.

Če lahko finančno pomagate, vaš prispevek prosimo nakažite na:
Zagrebačka banka
IBAN HR6023600001102075266
SWIFT: ZABAHR2X

za Utočište za životinje Ianua
     Kostanj 33
     10342 Dubrava

Zatočišče lahko kontaktirate na naslovu ianua33@gmail.com

Hvala!

petek, 10. februar 2012

Kaj je torej etični vegan?

Pogosto me vprašajo, zakaj sem veganka. Odgovor je preprost - ker je diskriminacija drugih vrst prav tako neprimerna kot vsaka druga oblika diskriminacije. 

Sali Owen, The Guardian, 1. februar 2012

'Na farmah za jajca novoizvaljenepiščančke moškega spola ter tiste kokoši, ki ne zmorejo valiti nenaravnovisokega števila jajc, ki ga zahteva jajčna industrija, ubijejo.' Fotografija:Daniel Pepper/Getty Images 

Veganka sem sedem let. Raje kot lečo imam čokoladne torte in večerov ne preživljam v brskanju za hranilnilnimi snovmi v mahu. Ne bom zavoljo gole vljudnosti sprejela jedi, ki ste jo pripravili, in ne primerjam vrednosti morskih muck in ljudi. Čeprav sem bila vegetarijanka že štiri leta, sem staršem šele tik pred selitvijo od doma povedala, da sem se odločila za veganstvo. Mama me je vprašujoče pogledala z druge strani mize. "Saj ne boš komplicirala, ne?"

Veganka sem iz etičnih, ne prehranskih razlogov. Prepričana sem, da ljudje nimajo pravice zatirati ali zlorabljati drugih vrst zgolj zato, ker so intelektualno šibkejše. Tudi dojenčki so intelektualno šibki, a malo verjetno je, da boste kakega našli v pekaču. Zame so pravice ljudi in pravice živali nerazdružljive. Ljudje imamo odgovornost skrbeti tako za živali kot za soljudi, saj oboji lahko trpijo. Oboji lahko občutijo ugodje, strah in bolečino. Diskriminacija na osnovi vrste je zame prav tako neokusna kot diskriminacija na osnovi rase ali spola.

Etične vegane pogosto sprašujejo o različnih variacijah istih dilem. "Če bi stradali v nerodovitni puščavi in bi vam nekdo ponudil hamburger s kravjim mesom, ali bi ga zavrnili?" Odgovor je ne. Če bi dobesedno stradala in bi vodnjaki veganske hrane presahnili, bi hamburger pojedla, saj bi bilo od tega odvisno moje preživetje. Vendar ne živim v nerodovitni puščavi, živim v Manchestru in imam dostop do mnogih trgovin. Ni mi potrebno jesti živalskih proizvodov, da bi preživela. Vegani v rastlinski prehrani dobimo vse človeku potrebne hranilne snovi vključno z vitaminom B12, ki je v mnogih veganskih izdelkih.

V zadnjih letih se je močno povečalo število ljudi, ki se (le) prehranjujejo vegansko; med najbolj znanimi sta Bill Clinton in Mike Tyson. Nekateri se za vegansko prehrano odločijo z željo po izgubi telesne teže ali znižanja ravni holesterola, a se ne želijo soočiti z etičnostjo svojega načina prehranjevanja. Vedo, koliko kalorij je v rozini, ne vedo pa, da so telički moškega spola, rojeni na farmah za mleko, navadno ubiti kmalu po rojstvu. Ista usoda doleti piščančke moškega spola na farmah za jajca ter tiste kokoši, ki ne zmorejo valiti nenaravno visokega števila jajc, ki ga zahteva jajčna industrija. Mnogi ljudje se ne zavedajo, da so krave na farmah za mleko le nekaj dni po porodu ločene od svojih teličkov, da lahko ljudje pijejo njihovo mleko. Prosta in ekološka reja nista nobeni izjemi. Živali, prav tako kot ljudi, ne bi smeli obravnavati kot zgolj ekonomske dobrine.

Vegane pogosto vprašajo tudi o njihovih prioritetah. "Kako vas lahko skrbi intenzivna reja govedi, ko pa otroci v Etiopiji umirajo za malarijo?" Sočutje ne rabi imeti kompetitivnega elementa. Ni nam potrebno izbirati strani. "Oprosti, mene lahko skrbi le za eno stvar hkrati in danes je to trajnostno recikliranje na Hondurasu. Bodi zdaj prijazen in mi podaj sir."

Med etičnimi in prehranskimi vegani ni jasne ločnice in prehranski vegani so gotovo povečali ponudbo veganskih izdelkov v trgovinah. Ko sem postala veganka, se je večina vrst sojinega mleka sesirila v instantni kavi in edina lahko dostopna znamka veganskega "sira" je bila po videzu in okusu podobna plastelinu. Zdaj pa, vsaj v bolj zavednih predelih mesta, ne morete zgrešiti veganskih tortic in za to sem prehranskim veganom hvaležna.

---




Sali Owen je komedijska pisateljica, blogerka in svetovalka za družabne medije. Njenim tvitom lahko sledite @SaliWho


Vir:
http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2012/feb/01/what-is-an-ethical-vegan

Prevod: Veganska Iniciativa

sobota, 04. februar 2012

Peticija proti gradnji središča za poskusne živali v Trstu

Kot smo poročali v prejšnji objavi, je Univerza v Trstu namenila okoli pol milijona evrov javnega denarja za obnovo in razširitev središča za poskusne živali znotraj univerze.

Skupina študentov in diplomantov s področja biomedicine ter aktivistov za pravice živali poziva k podpisu peticije proti temu. Sredstva naj se raje uporabijo za novi raziskovalni center, ki ne bi izvajal poskusov na živalih in bi mladim raziskovalcem dal možnost, da izboljšajo znanost in medicinsko znanje brez mučenja živih bitij.

Peticijo podpišete tukaj: