sreda, 06. marec 2013

Moderna znanost odkriva pravi odnos do živali


Odkar so bili postavljeni temelji moderne medicine in farmacije, so se začeli tudi množični poskusi na živalih. Bilo je namreč splošno sprejeto, da poskus na živalskem organizmu natančno določa delovanje učinkovine v človeškem organizmu ter s tem napoveduje uspešnost novega zdravila ali pa obstoječega zdravila za zdravljenje novih obolenj. Ali je temu res tako? Da bi to dilemo razrešili, je potrebno pogledati sam ustroj živalskega in človeškega organizma.

Od renesanse naprej so anatomi primerjali prebavne trakte ljudi in živali. Spraševali so se, kateri skupini je človek bolj podoben - rastlinojedim ali mesojedim živalim? Poglejmo si glavne značilnosti prebavnih traktov pri človeku in pri živali.
Mesojede živali imajo čisto drugačne zobe. Pri njih so izraziti čekani, s katerimi ugriznejo meso in ga trgajo, vendar ga ne žvečijo. Pri rastlinojedih živalih je slika drugačna. Namreč njihovo zobovje vsebuje dobro razvite kočnike, s katerimi hrano zdrobijo v kašo. Ljudje seveda nimajo čekanov. Naša podočnika sta rahlo koničasta, vendar nista daljša kot ostali zobje. Naši kočniki so podobni kočnikom rastlinojedcev in so primerni za žvečenje rastlinskih vlaken in drobljenje žitaric.
Mesojedci čeljust samo odpirajo in zapirajo, da trgajo meso. Rastlinojedci pa lahko čeljust odpirajo in zapirajo ter jo premikajo levo in desno, kar jim omogoča, da hrano drobijo in jo mešajo s slino. Pri ljudeh je čeljust oblikovana tako, da jo lahko premikamo v vse smeri, tako kot pri rastlinojedcih.

1-človek, 2-krava, 3-mačka, 4-pes, 5-konj

Slina je pri mesojedcih kisla (nizek pH), saj je to potrebno za razgradnjo beljakovin. Slina mnogih mesojedcev vsebuje toliko kisline, da lahko razje kosti. Rastlinojedci imajo nasprotno alkalen pH (visok pH), ki je potreben za presnovo ogljikovih hidratov. Ljudje imamo, podobno kot rastlinojedci, alkalen pH. Naša slina vsebuje encima ptialin in amilazo, ki sta potrebna za presnovo škroba, ki je prisoten samo v rastlinski hrani. Iz tega lahko zaključimo, da je za ljudi priporočljiva ratlinska hrana.

Mesojedci imajo veliko krajši prebavni trakt kot rastlinojedci in višjo koncentracijo želodčnih kislin ter encimov, ki so potrebni za prebavo beljakovin. Meso se lahko tako hitro prebavi in neprebavljena hrana izloči, še preden se začne razgrajevati in proizvajati škodljive snovi, ki so strupene za telo. Rastlinojedci imajo zelo dolg prebavni trakt, ki omogoča, da se hrana počasi prebavlja (tudi do tri dni). Rastlinska hrana se ne razkraja v črevesju in ne proizvaja strupenih snovi. Če rastlinojedec zaužije meso, je to zanj strup, kajti meso v takšnem traktu potrebuje veliko dlje časa, dolgo se razkraja in v telesu izloča veliko strupenih snovi. Ljudje imamo daljše črevesje kot mesojedci, vendar ne tako dolgo kot rastlinojedci. Ljudje lahko jedo meso, čeprav njihovo telo ne proizvaja encimov za prebavo beljakovin in kisline v enaki meri kot pri mesojedcih. Neprebavljeno meso se začne razkrajati in izločati strupe (kadaverin, indol, eskatol), ki vstopijo v krvni obtok in povzročajo glavobol, alergije, izpuščaje in mnoge druge simptome. S stališča anatomije in fiziologije lahko rečemo, da sta naš prebavni trakt in ustroj bolj podobna tistim pri rastlinojedih živalih, čeprav se lahko prilagodimo in jemo različno hrano. Zelo zanimivo pa je dejstvo, da so najmočnejše kopenske živali, kot sta na primer slon in nosorog, rastlinojede (Holosophic Society International The Netherlands, 2006).

Vir slike: http://youtu.be/4smD4VYegOk

Kar se tiče poskusov na živalih, jih v veliki meri podpira farmacevtska industrija. Tako za preizkušanje in izdelavo enega samega zdravila umre blizu 100.000 živali, ki morajo prej prestati grozotne muke. Letno se svetovni trg poveča za 2.000 novih kemičnih proizvodov. Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je naprodaj približno 150.000 zdravil – izmed teh jih je le 100 nepogrešljivih. Število živali, ki so potrebne za to, da izdelajo vsa ta zdravila, je nepredstavljivo. Ostaja vprašanje, ali je vsa ta poplava zdravil resnično potrebna za pozitiven učinek na zdravje? Ob nenehnem naraščanju številnih tako imenovanih civilizacijskih bolezni je to zelo vprašljivo. Prišlo je celo do tega, da prihaja do vedno več obolenj prav zaradi zdravljenja z zdravili. Zaradi dovoljenih zdravil lahko letno umre celo do 30.000 oseb (Poskusi na živalih, Ljubljana, 1999).
Po zapisu s kongresa internistov v Wiesbadnu leta 1977 povzemamo ugotovitve, da so zdravila, preizkušena na živalih, vzrok za:
  •       6 % vseh obolenj s smrtnim izidom,
  •       25 % vseh organskih obolenj,
  •       61 % vseh anomalij,
  •       88 % mrtvorojenih.

Da je strahovito mučenje živali že v osnovi nesmiselno, dokazuje dejstvo, da rezultati, dobljeni pri poskusih na živalih, velikokrat niso prenosljivi na človeka. O tem imamo veliko dokazov. Po drugi strani bi moral biti aspirin prepovedan, če bi ga preizkusili na živalih. Vzemimo drug primer. Opice in morski prašički prenašajo strihnin v velikih količinah, kokoši prav tako v desetkratni – za človeka smrtni (!) – dozi. Ali opij: za psa ali kunca je nenevaren celo v visokih odmerkih. Ali pa vzemimo metilni alkohol. Zaradi njegovega uživanja ljudje oslepijo, živalim pa ne škoduje. Tudi smrtonosni strup arzen ovce prenašajo brez problemov. Po drugi strani pa ne bi penicilin nikoli prišel v uporabo, če bi ga – kot je danes v navadi – preizkušali na zajcih in morskih prašičkih. Na obe vrsti živali učinkuje smrtonosno (Dr. L Goldberg, Karolinski inštitut Stockholm; Dr. R. Koch; Poskusi na živalih, Ljubljana, 1999).

Vir slike: www.earthintransition.org 

Kljub vsemu medicina in farmacija vztrajata na poskusih na živalih, in to kljub temu, da je na svetovnem tržišču že veliko modelov, ki temeljijo na računalniški osnovi ter omogočajo veliko bolj natančen in pregleden sistem virtualnega testiranja zdravil in novih učinkovin. Pri tem mnogi patenti obležijo v predalih, ker za njih ni zanimanja. S tem, ko bi prenehali s poskusi na živalih, bi namreč mnogi ljudje izgubili službe. Vseeno bi prihranili milijarde in milijarde denarja, saj so ti računalniški modeli na dolgi rok uporabe mnogo cenejši, pa tudi veliko bolj prijazni do živali in okolice na splošno. Očitno bo potrebno še veliko dela, preden bodo takšni virtualni modeli zaživeli v praksi in da bo delo tistih, ki smo jih razvili, končno priznano in širše sprejeto.

Avtorica prispevka je Romina Schwarzlin, univ. dipl. mikrob., doktorantka nanoznanosti

Ni komentarjev:

Objavite komentar