Odkar
so bili postavljeni temelji moderne medicine in farmacije, so se začeli tudi
množični poskusi na živalih. Bilo je namreč splošno sprejeto, da poskus na
živalskem organizmu natančno določa delovanje učinkovine v človeškem organizmu
ter s tem napoveduje uspešnost novega zdravila ali pa obstoječega zdravila za
zdravljenje novih obolenj. Ali je temu res tako? Da bi to dilemo razrešili, je
potrebno pogledati sam ustroj živalskega in človeškega organizma.
Od
renesanse naprej so anatomi primerjali prebavne trakte ljudi in živali.
Spraševali so se, kateri skupini je človek bolj podoben - rastlinojedim ali
mesojedim živalim? Poglejmo si glavne značilnosti prebavnih traktov pri človeku
in pri živali.
Mesojede
živali imajo čisto drugačne zobe. Pri njih so izraziti čekani, s katerimi ugriznejo
meso in ga trgajo, vendar ga ne žvečijo. Pri rastlinojedih živalih je slika
drugačna. Namreč njihovo zobovje vsebuje dobro razvite kočnike, s katerimi
hrano zdrobijo v kašo. Ljudje seveda nimajo čekanov. Naša podočnika sta rahlo
koničasta, vendar nista daljša kot ostali zobje. Naši kočniki so podobni
kočnikom rastlinojedcev in so primerni za žvečenje rastlinskih vlaken in
drobljenje žitaric.
Mesojedci
čeljust samo odpirajo in zapirajo, da trgajo meso. Rastlinojedci pa lahko
čeljust odpirajo in zapirajo ter jo premikajo levo in desno, kar jim omogoča,
da hrano drobijo in jo mešajo s slino. Pri ljudeh je čeljust oblikovana tako,
da jo lahko premikamo v vse smeri, tako kot pri rastlinojedcih.
 |
| 1-človek, 2-krava, 3-mačka, 4-pes, 5-konj |
Slina
je pri mesojedcih kisla (nizek pH), saj je to potrebno za razgradnjo beljakovin.
Slina mnogih mesojedcev vsebuje toliko kisline, da lahko razje kosti.
Rastlinojedci imajo nasprotno alkalen pH (visok pH), ki je potreben za presnovo
ogljikovih hidratov. Ljudje imamo, podobno kot rastlinojedci, alkalen pH. Naša
slina vsebuje encima ptialin in amilazo, ki sta potrebna za presnovo škroba, ki
je prisoten samo v rastlinski hrani. Iz tega lahko zaključimo, da je za ljudi
priporočljiva ratlinska hrana.
Mesojedci
imajo veliko krajši prebavni trakt kot rastlinojedci in višjo koncentracijo
želodčnih kislin ter encimov, ki so potrebni za prebavo beljakovin. Meso se
lahko tako hitro prebavi in neprebavljena hrana izloči, še preden se začne
razgrajevati in proizvajati škodljive snovi, ki so strupene za telo.
Rastlinojedci imajo zelo dolg prebavni trakt, ki omogoča, da se hrana počasi
prebavlja (tudi do tri dni). Rastlinska hrana se ne razkraja v črevesju in ne
proizvaja strupenih snovi. Če rastlinojedec zaužije meso, je to zanj strup,
kajti meso v takšnem traktu potrebuje veliko dlje časa, dolgo se razkraja in v
telesu izloča veliko strupenih snovi. Ljudje imamo daljše črevesje kot
mesojedci, vendar ne tako dolgo kot rastlinojedci. Ljudje lahko jedo meso,
čeprav njihovo telo ne proizvaja encimov za prebavo beljakovin in kisline v
enaki meri kot pri mesojedcih. Neprebavljeno meso se začne razkrajati in izločati
strupe (kadaverin, indol, eskatol), ki vstopijo v krvni obtok in povzročajo
glavobol, alergije, izpuščaje in mnoge druge simptome. S stališča anatomije in
fiziologije lahko rečemo, da sta naš prebavni trakt in ustroj bolj podobna
tistim pri rastlinojedih živalih, čeprav se lahko prilagodimo in jemo različno
hrano. Zelo zanimivo pa je dejstvo, da so najmočnejše kopenske živali, kot sta
na primer slon in nosorog, rastlinojede (Holosophic Society International The
Netherlands, 2006).
 |
| Vir slike: http://youtu.be/4smD4VYegOk |
Kar
se tiče poskusov na živalih, jih v veliki meri podpira farmacevtska industrija.
Tako za preizkušanje in izdelavo enega samega zdravila umre blizu 100.000
živali, ki morajo prej prestati grozotne muke. Letno se svetovni trg poveča za
2.000 novih kemičnih proizvodov. Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije
(WHO) je naprodaj približno 150.000 zdravil – izmed teh jih je le 100
nepogrešljivih. Število živali, ki so potrebne za to, da izdelajo vsa ta
zdravila, je nepredstavljivo. Ostaja vprašanje, ali je vsa ta poplava zdravil
resnično potrebna za pozitiven učinek na zdravje? Ob nenehnem naraščanju
številnih tako imenovanih civilizacijskih bolezni je to zelo vprašljivo. Prišlo
je celo do tega, da prihaja do vedno več obolenj prav zaradi zdravljenja z
zdravili. Zaradi dovoljenih zdravil lahko letno umre celo do 30.000 oseb
(Poskusi na živalih, Ljubljana, 1999).
Po
zapisu s kongresa internistov v Wiesbadnu leta 1977 povzemamo ugotovitve, da so
zdravila, preizkušena na živalih, vzrok za:
- 6 % vseh obolenj s smrtnim izidom,
- 25 % vseh organskih obolenj,
- 61 % vseh anomalij,
- 88 % mrtvorojenih.
Da
je strahovito mučenje živali že v osnovi nesmiselno, dokazuje dejstvo, da
rezultati, dobljeni pri poskusih na živalih, velikokrat niso prenosljivi na
človeka. O tem imamo veliko dokazov. Po drugi strani bi moral biti aspirin
prepovedan, če bi ga preizkusili na živalih. Vzemimo drug primer. Opice in
morski prašički prenašajo strihnin v velikih količinah, kokoši prav tako v
desetkratni – za človeka smrtni (!) – dozi. Ali opij: za psa ali kunca je
nenevaren celo v visokih odmerkih. Ali pa vzemimo metilni alkohol. Zaradi
njegovega uživanja ljudje oslepijo, živalim pa ne škoduje. Tudi smrtonosni
strup arzen ovce prenašajo brez problemov. Po drugi strani pa ne bi penicilin
nikoli prišel v uporabo, če bi ga – kot je danes v navadi – preizkušali na
zajcih in morskih prašičkih. Na obe vrsti živali učinkuje smrtonosno (Dr. L
Goldberg, Karolinski inštitut Stockholm; Dr. R. Koch; Poskusi na živalih,
Ljubljana, 1999).
 |
| Vir slike: www.earthintransition.org |
Kljub
vsemu medicina in farmacija vztrajata na poskusih na živalih, in to kljub temu,
da je na svetovnem tržišču že veliko modelov, ki temeljijo na računalniški
osnovi ter omogočajo veliko bolj natančen in pregleden sistem virtualnega
testiranja zdravil in novih učinkovin. Pri tem mnogi patenti obležijo v predalih,
ker za njih ni zanimanja. S tem, ko bi prenehali s poskusi na živalih, bi namreč
mnogi ljudje izgubili službe. Vseeno bi prihranili milijarde in milijarde
denarja, saj so ti računalniški modeli na dolgi rok uporabe mnogo cenejši, pa
tudi veliko bolj prijazni do živali in okolice na splošno. Očitno bo potrebno
še veliko dela, preden bodo takšni virtualni modeli zaživeli v praksi in da bo
delo tistih, ki smo jih razvili, končno priznano in širše sprejeto.
Avtorica prispevka je Romina
Schwarzlin, univ. dipl. mikrob., doktorantka nanoznanosti
Ni komentarjev:
Objavite komentar