petek, 02. avgust 2013

Živali, znanost in raziskave




Dr. Ray Greek je predsednik in soustanovitelj AFMA (Americans For Medical Advancement), neprofitne organizacije, ki se zavzema za medicino in biomedicinske raziskave, ki temeljijo na kritičnem razmišljanju in našem trenutnem razumevanju evolucijske in razvojne biologije, kompleksnih sistemov in genetike.

19. septembra 2011 je na Univerzi v Torontu predaval o uporabi živali v znanosti in raziskavah.

V tem prispevku povzemamo ključne ideje in odlomke iz njegovega predavanja.



V splošnem poznamo 9 načinov uporabe živali v znanosti:
  1. živali kot modeli za bolezen
  2. živali kot testni subjekti (testiranje zdravil)
  3. živali kot rezervni deli (npr. uporaba prašičje srčne zaklopke za zdravljenje ljudi) 
  4. živali kot tovarne (npr. produkcija inzulina)
  5. živalsko tkivo za študij osnovnih fizioloških principov
  6. živali za disekcijo v izobraževanju
  7. živali kot vir idej (hevristični modeli)
  8. živali v korist drugim živalim
  9. za znanost, ki je sama sebi namen

Sporna sta prva dva načina uporabe živali v znanosti. Oba uporabljajo kot napovedna modela in natančneje bomo analizirali prav napovedno vrednost t.i. živalskih modelov. Ta dva načina uporabe živali nista znanstveno veljavna, ker živali ne morejo napovedovati človeških reakcij na zdravila in potek bolezni.
Ostra polemika o uporabi živali v raziskavah poteka okoli dveh glavnih vprašanj:
- etičnega (ali je to dopustno);

- znanstvenega (ali je to znanstveno veljavno, ali je uporaba živalskega modela upravičena).

Tukaj nas zanima zgolj znanstveno vprašanje. Načini uporabe živali 3 - 9 so, čeprav etično vprašljivi, vsi znanstveno veljavni, medtem ko sta 1. in 2. način znanstveno neveljavna in zato škodljiva.

Živi kompleksni organizmi različnih vrst se na iste dražljaje odzivajo različno. Zaradi tega predstavniki ene vrste drugače reagirajo na zdravila in strupe in imajo različne bolezni od druge vrste. To je tudi glavni razlog, da rezultatov testiranj ni mogoče ekstrapolirati z ene vrste na drugo.

Vprašljiva je tudi sama definicija in pomen termina "napovedovanje."
Pomen napovedovanja v biologiji je namreč čisto drugačen kot v fiziki in kemiji, kjer pri napovedovanju uporabljamo zakone, v biologiji pa t.i. zakonov ni, zato uporabljamo statistiko.
 

Poročila o primerjalnih študijah zdravil so pokazala, da je napovedna vrednost živalskih modelov približno 30 odstotna (kar je manj natančno od metanja kovanca). Na primer številna cepiva proti HIV na opicah delujejo, na ljudeh pa niti eno. In tudi če bi le eno izmed njih delovalo, to še vedno ne bi spremenilo dejstva, da živalski modeli pri napovedovanju odzivov človeskega organizma niso uporabni, saj rezultati testiranj preprosto ne prinašajo dovolj velike gotovosti pri napovedih, kakšen bo učinek pri človeku.
 

Na osnovi preglednih študij lahko sklepamo, da je tudi delež prenosljivosti bazičnih raziskav v klinično uporabo zelo zelo majhen. Zato je veliko poskusov na živalih znanost, ki je sama sebi namen - kar potrjujejo tudi prijave na projekte, ki jih financirajo svetovne multinacionalke in državne ustanove (npr. študija o vplivu in posledicah alkoholizma na ribah). Prijave na projekte so pogosto tudi zelo zavajajoče glede potencialne uporabnosti živalskih modelov pri napovedovanju.
 

Izkaže se, da živalski modeli niso uporabni za napovedovanje:
- v toksikologiji,
- pri odkrivanju novih zdravil,
- poteka in zdravljenja bolezni pri ljudeh.

V veliko primerih njihove uporabe gre za površnost, neznanstvenost in slabo razumevanje osnovnih znanstvenih pojmov. Zaradi porabe finančnih sredstev za raziskave na podganah in miših smo morda izgubili/spregledali zdravilo za raka.
 
Slabe metode je potrebno opustiti, tudi če alternative ne obstajajo, ter tako sprostiti sredstva za razvoj novih metod.

Celotno predavanje (v angleškem jeziku) si lahko ogledate na:

Ni komentarjev:

Objavite komentar