četrtek, 03. oktober 2013

4. oktober - svetovni dan živali

Naša prva dolžnost do naših skromnih bratov (živali) je, da jim ne škodujemo, a samo to ni dovolj. Imamo pomembnejšo nalogo – da jim nudimo pomoč, kadar koli jo potrebujejo.
- Sv. Frančišek Asiški (1181 - 1226)

Na srečanju ekologov v Firencah so leta 1931 kot način osveščanja o ogroženih vrstah živali podprli idejo o vsakoletnem svetovnem dnevu živali in za datum izbrali 4. oktober, dan Sv. Frančiška Asiškega, zavetnika živali.[1] 


Ali je zavoljo vpeljave tega datuma od takrat izumrlo manj živalskih vrst, kot bi jih sicer, ne vemo. Trgovina s krznom, lov za zabavo, zavoljo oklov, plavuti, jezikov ali drugih delov teles, krčenje življenjskega okolja in onesnaženje so od tedaj veliko vrst potisnili na ali čez rob izumrtja. Ocenjujejo da, vključno z žuželkami, vsako leto izumre vsaj 10.000 živalskih vrst, kar je nekaj tisočkrat toliko, kot bi jih izumrlo brez človeškega vpliva.[2]  Hkrati pa človek polni hleve s stotinami milijard nenaravno križanih živali, da bi potešil svoj krvavi pohlep po mesu in mleku, ki ju povprečen prebivalec razvitih držav letno konzumira 80 kilogramov in 200 litrov. Poleg gorja, ki ga to povzroča živalim, je živinorejska industrija največja svetovna proizvodnica toplogrednih plinov, izredna potrošnica žita, soje, vode, drugih virov in prostora ter onesnaževalka zemlje in voda.[3] Zavoljo bolezni, ki si jih s tem povzročamo, v laboratorijih neizrekljivo mučimo milijone živali, da bi izdelali tablete, ki bi omilile učinke našega napačnega ravnanja na človeško (!) zdravje, da bi ugotovili, kako zeleni čaj in kava vplivata na človeško (!) prebavo in ali so ljudje (!) po prenehanju jemanja amfetaminov depresivni.[4]


Svetovni dan živali je iz dneva spomina na ogrožene vrste sčasoma prerasel v dan spomina na in spoštovanja do vseh živali in ljudje ga v različnih oblikah zaznamujemo širom sveta, ne glede na vero, nacionalnost ali politično ideologijo. Še zmeraj pa je naše pojmovanje živali kalno. Bolj nam je mar za obstoj določene vrste kot za pravice posameznih živali znotraj nje. Namesto da bi prenehali izžemati naravo in naše sozemljane, menimo, da naravo lahko "uravnavamo", z živalmi pa "upravljamo". Z izjemo redkih štirinožnih izbrancev, po večini psov in mačk, s sozemljani ravnamo kot s potrošnim materialom, vključno s psi in mačkami pa so živali naša (ali pa državna) lastnina - lahko jih kupujemo in prodajamo kakor kos pohištva, bicikel ali kuhinjski lonec. Le redko se vprašamo po smiselnosti, pravičnosti in pravilnosti našega ravnanja.


Otrok, ki z užitkom zagrize v breskev, občuduje fižol, ki je vzklil v lončku na okenski polici, ali z zanimanjem posluša, kako nastanejo testenine, nam lica raztegne v nasmeh in mu, vsaj sami pri sebi, dobrodušno prikimavamo. 
Kakšne občutke pa bi v nas izzval otrok, ki brca mačko, na domačih kolinah zajcem z užitkom lomi vratove ali pod naslovom "Kaj bom, ko bom velik" nariše okrvavljeno osebo, ki živali slači iz kož?


To, kako gledamo na otroke in katere vrednote želimo krepiti pri njih, je eno redkih ogledal, ki nam pokažejo, da s sliko sveta, ki smo si jo ustvarili, nekaj ni v redu. Ko nas otroci vprašajo, od kod pride meso, kako nastane usnje ali zakaj ima krava mleko, pogosto ugotovimo, da tega še sami prav dobro ne vemo, če pa že, svoj odgovor izkrivimo in zamaskiramo do neprepoznavnosti. Mar resnica ne bi travmatizirala otrok? Mar naj jim razložimo, da ima krava, kakor vsaka druga samica sesalcev, mleko le, kadar ima naraščaj? Da ji od rane mladosti vsako leto v zadnjično odprtino do ramena potisnejo roko, s katero skozi črevo naravnajo maternični vrat in ji skozi vaginalno odprtino vstavijo instrument za umetno oplojevanje? Da potem pijemo mleko, namenjeno njenemu teličku, ki konča kot meso na naših krožnikih in v posodah naših psov, prav tako kot njegova mati, ko se njeno telo izčrpa in ni več donosno? Je mar naključje, da le redko, če sploh kdaj, uzremo katero izmed milijard živali, preden njeno telo serviramo na krožniku ali si ga nataknemo na noge? 


Zakaj dovoljujemo, da se dogajajo stvari, ki jim z vsem svojim bitjem nasprotujemo: posilstvo, kraja otrok, odvzem svobode, mučenje, umor? Zakaj se prepričujemo, da je to naravno, da tako pač je ali da ne moremo spremeniti svojih navad? Zakaj se nam v želodcu naredi vozel, če pomislimo, da bi se kaj takšnega zgodilo našemu psu ali celo neznanemu človeku, živečemu na drugem kontinentu, dovoljujemo pa, da se to dogaja pujsom, kravam in drugim živalim, ki prav tako čutijo, čustvujejo in se zavedajo? Zakaj otroke vodimo v živalske vrtove in na predstave z delfini ali tjulnji, jih prepričujemo, da je to, kar vidijo, naravno, in jih, izlet za izletom, obrok za obrokom, učimo, da so nekatere živali za ljubkovanje, druge pa za izkoriščanje na ta ali oni način?


Slovenci se še prav posebej radi prepričujemo, da pri nas lepo ravnamo z živalmi, da živijo na idiličnih kmetijah, kjer z njimi ravnajo kot z lastnimi otroki. Tudi, če bi to bilo res in če večina živil živalskega izvora ne bi prišla k nam z intenzivnih obratov na tujem in italijansko usnje ne bi bilo od nepojmljivo trpinčenih krav z vzhoda, kako lepo je mogoče ravnati z nekom, ki ga izkoriščaš za profit? Jih na samem koncu njihovega kratkega, bednega življenja nemara božajo in ljubkujejo do smrti?


Ko se ob svetovnem dnevu živali raznežimo ob slikah ljubkih mladičkov, ki jih bomo nedvomno prejeli po elektronski pošti in bodo krožile po družabnih omrežjih, se torej zazrimo v nam najbližjo žival - vase - in se vprašajmo o naših vsakdanjih navadah, izbirah in odločitvah. Ali se nekdo, ki eno žival (na primer svojega psa) ljubkuje, z drugo roko pa zabada vilice v drugo žival, resnično lahko okliče za ljubitelja živali? Ali bi nekomu, ki se trudi za pravice afriških otrok, hkrati pa zatira in izkorišča, da, celo plačuje posiljevanje in umore otrok z Daljnega Vzhoda, lahko rekli ljubitelj otrok? Primerjava tega dvojega se morda zdi šokantna, v resnici pa sta si primera zelo podobna.


Razširimo torej svojo ljubezen tudi na tiste živali, katerih ne poznamo po imenu in nikoli nismo uzrli njihovih oči - spomin nanje so le njihovi predelani posmrtni ostanki na policah trgovin. Poskrbimo, da s svojim denarjem ne plačujemo smrti, temveč podpiramo okolju, ljudem in živalim prijazno industrijo. Izbrati s srcem je lažje, kot bi si morda mislili, in tržišče ter proizvodnja sledita zahtevam potrošnikov. 


Izmijmo si pesek iz oči, odvrzimo napačne predstave, ki sta nam jih vsilili zavedena družba in živinorejska industrija s svojimi oglasi, in znova spoznajmo živali - z nepristranskostjo in nedolžnostjo, ki sta nam bili lastni, ko smo bili še sami otroci. Ko sozemljanom nismo pripisovali vrednosti na podlagi koristi, ki jih lahko imamo od njih, temveč smo jih videli kot sebi enakopravne, kot prijatelje, učitelje, prejemnike in vračitelje naše ljubezni. In začnimo ustvarjati takšen svet, kot bi si želeli, da ga poznajo naši otroci, otroci naših otrok in vsa druga čudovita bitja, s katerimi si delimo naš planet.


Besedilo: Veganska iniciativa
[2] WWF 
[3] FAO 
Povezave na vire fotografij: prva druga tretja četrta peta šesta sedma osma deveta deseta

Ni komentarjev:

Objavite komentar