Šokantna resnica o usnju: ne, ni stranski proizvod mesa

Vsi vemo, kaj je usnje, toda kako pogosto pomislimo na to, od kod dejansko prihaja, ali, še pomembnejše, od koga?

Dovolj je samo omeniti krzno in večina ljudi skoči pokonci in se začne razburjati, kako kruto, barbarsko in nehumano je. Če pa omenimo usnje, je edini ugovor, ki ga je mogoče slišati, da ni nobenega drugega materiala, ki bi njihovim stopalom omogočal dihanje, ali pa prisegajo, da nikoli ne bodo nosili čevljev iz plastike na osnovi nafte (kot da je to edina alternativa).

Zaradi vsesplošnega zavedanja o krutosti proizvodnje krzna ga potrošniki po vsem svetu na veliko zavračajo. Prav zato je sedaj čas, da obelodanimo resnico o proizvodnji usnja, saj je usnje, prav tako kot krzno, koža živali, in te živali prav tako zaslužijo našo pomoč.

Daleč največ usnja je pridobljenega od krav in čeprav ga je enostavno opaziti, ga je prav tako enostavno spregledati. Usnje najdemo povsod - od oblačil in dodatkov, kot so pasovi in ročne torbe, do pohištva in avtomobilskih sedežev.

Mnogo ljudi je zavedenih v prepričanje, da je usnje stranski proizvod mesne industrije, da je preprosto le "ostanek", ki bo končal v smeteh, če ga ne bomo uporabili. To je splošno razširjeno zmotno mnenje, v katerega sem nekoč verjela tudi sama. V resnici večina usnja, ki se prodaja, prihaja od živali, ki so jih ubili prav zaradi njihove kože.

Usnje ni stranski proizvod in ne proizvajajo ga z namenom, da bi zmanjšali količino odpadkov. Proizvajajo ga zato, ker je to zelo dobičkonosen posel. Kravina koža predstavlja približno 10% njene celotne vrednosti, kar pomeni, da je to najbolj vreden del njenega telesa. Presenetljivo je, da je prav zaradi usnja živalska industrija bolj obstojna (saj je prodaja kož zelo profitabilna, prodaja mesa pa ne zmeraj) in ne obratno.

Večina usnja prihaja od krav iz Indije, ki so za to, da bi lahko proizvedli usnje, ki ga kupujemo v trgovinah, zlorabljene, pretepene in zastrupljene. Ker je v Indiji klanje krav prepovedano, so te uboge, nedolžne živali prisiljene v brutalna in izčrpljujoča potovanja, kjer jih čaka nepredstavljiv konec.

Kadar potujejo z vlakom, v vagon, ki je predviden za največ 80 do 100 živali, strpajo tudi do 900 krav, ob prihodu na cilj pa jih je od 400 do 500 mrtvih. Na nekaterih poteh si ne delajo problemov z vlaki in namesto tega živali zvežejo skupaj ter jih ženejo peš. Kravam ne pustijo počivati ali piti; da bi jih ohranili v gibanju, jih delavci tolčejo po kolkih, kjer ni maščobe, ki bi ublažila udarce; da bi jih prisilili, da vstanejo, jim lomijo repe in jih mučijo z vtiranjem pekočega čilija ali tobaka v oči.

Ne trpijo pa le krave. Med žrtvami usnjarske industrije so tudi koze, pujsi, ovce, jagnjeta, konji, srnjad, kenguruji, kače, aligatorji in sloni. Morda je še bolj zaskrbljujoče dejstvo, da na Kitajskem, ki je vodilna svetovna izvoznica usnja, letno odrejo vsaj 2 milijona psov in mačk, ki jih nato potrošniki nevede kupijo zaradi napačnega označevanja in netočnega prikazovanja izvora. In kot da to ne bi bilo dovolj strašljivo, je posebej cenjena oblika usnja, imenovana "slink", narejena iz kož še nerojenih teličkov.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu The Shocking Truth About Leather: No, It’s Not a Meat Byproduct) je Abigail Geer.
Prevod: Veganska iniciativa