Pomagajmo ustvariti prvo zatočišče za rejne živali v Sloveniji

Preteklo sončno in toplo sobotno popoldne je bilo prav čudovito - obiskali smo Posestvo Koki, na katerem zdaj živi že kar 30 rešenih živali skupaj s človeško družino, ki ima zanje in za tiste živali, ki na lepše življenje še čakajo, prav posebne načrte. O teh načrtih smo v družbi nagajivih kokošk, ponosnega petelina, poskočnih kuncev, veselih rac, dveh pozornih puranov in seveda zdaj že precej večjega pujska Odija pokramljali z idejno vodjo Zavoda Koki Ksenijo Vesenjak Kutlačić. Priložnost pa smo izkoristili še za nekaj prav posebnega - postali smo botri dvema prebivalcema posestva - kokoški Fridi in rački Elli.

Ideja o ustanovitvi Zavoda za zaščito rejnih živali Koki se je porodila med reševanjem velikega števila kokošk pred smrtjo. Kaj Zavod počne in kakšni so tvoji dolgoročni načrti?

Naša doslej najbolj uspešna operacija '100 rešenih kokoši iz baterijske reje' je zagnala motor za naše institucionalno oblikovanje na področju zaščite rejnih živali. 

Pogum so nam vlili pravzaprav ljudje sami, ki so jim podobe suhih, ocufanih, grdih kokoši, ki v življenju niso videle sonca in začutile vetra, tako zelo segle v srce, da so nam mrzlično pomagali pri iskanju dobrih domov, kjer bodo kokoši dobile drugo priložnost in spoznavale svetle plati življenja. 

Ugotovili smo, da večina ljudi pravzaprav sploh ne ve, v kakšnih razmerah dejansko živijo kokoši, kako so tretirane in kaj se z njimi dogaja, saj so bili nad njihovo podobo do solz ogorčeni.  

In da je ljudem pravzaprav zelo mar tudi za te rejne - klavne živali, torej živali s krožnika. Zato smo se odločili, da postavimo spletno mesto www.zavod-koki.org in preko različnih projektov damo besedo prav tem živalim. Poimenovali smo jih ambasadorji. To so rešene rejne živali, ki so namesto na krožnikih končale v varnem objemu ljubečih ljudi. S tem ko jim je dano, da živijo svobodno, imajo možnost, da pokažejo, kdo in kaj pravzaprav so. V sliki. In besedi. 

Tudi v imenu tisitih, ki jih nihče ne more videti in slišati. 

Zato je ena od pomembnih nalog Zavoda Koki širjenje in ozaveščanje o rejnih živalih preko ambasadorjev. 

Druga pomembna naloga pa je konkretna pomoč poškodovanim, odsluženim, neželenim rejnim živalim na terenu, zvesti bomo ostali akcijam iskanja domov odsluženim kokošim nesnicam. 

Slednje je razlog, da bomo po številnih vzorih iz tujine prihodnje leto uredili zatočišče za rejne živali širšega pomena, kjer bodo živali pred posvojitvami lahko tudi okrevale. 

Poslanstvo Zavoda je pomagati tistim živalim, katerih trpljenje je v naši družbi najbolj skrito očem. Kakšen pa je po tvojih izkušnjah odnos ljudi do teh živali?

Največji problem v današnji družbi je pomanjkanje pristnega stika in osebnega odnosa z živaljo in zato je odnos ne samo slab, ampak v večini primerov ga sploh ni. 

Rejne-klavne živali so zreducirane na predmet prehrane, sploh niso tretirane kot živa bitja. 

In to je narobe. 

Anekdota, da otroci mislijo, da so krave vijolične barve, ni daleč od resničnosti. 

Če pomislite pri sebi - kolikorat ste imeli priložnost pobožati purana in ga občudovati, kako rad spi na drevesu? Pa pujsa, kako zlahka uboga na ukaz sedi? Ali kokoš, ki bi se ves čas stiskala ob nogo? 

Pomanjkanje stika je velik manko tudi za ljudi, ki so tako prikrajšani za edinstvene občutke in spoznanja, da so te živali prav tako enkratne kot tiste, ki jih tretiramo kot hišne ljubljenčke. 

Živali so terapija. Če bi ljudje to dojeli, lahko farmacevtska industrija zapre svoja vrata. 

Da bi ljudem vrnili stik z živaljo, smo vzpostavili projekt Posvoji rejno žival, bodi njen boter na daljavo. 

Tako lahko imate čisto svojo kokoško pri nas, prejmete vabilo in jo nekega dne v živo spoznate. Tedensko prejemate potem zgodbice o njej, malo drugačne, z veliko koristnimi informacijami. In ste na ta način vpeti v to edinstveno pozitivno zgodbo. 

Kako na posestvu Koki poteka povprečen dan? 

Veste, jutro med 5. in 7. uro je zame osebno najlepši del dneva. Vse je mirno, nihče se ne pritožuje, vsi spijo, najraje bi zamrznila ta del dneva. 

V tem času ob skodelici črne kave praviloma odgovarjam na elektronska sporočila, sledim objavam na družabnih omrežjih, pišem sporočila za javnost, takrat nastajajo zgodbe, ki jih pripovedujejo naši živalski ambasadorji, in takrat delam kljukice in načrte za projekte v prihodnje. 

Potem pa da Srečko Petelin intonacijo in akcija se začne. 

Kokoši, kunci, race, purana, mačke, Odi - pujs, pa naše človeške gmote - otroci, se prikotalijo iz svojih kotičkov. Vsak zahteva svoje - od hranjenja, čiščenja in drugih potreb. 

Tekom dopoldneva se ponavadi zglasi veterinar, ki je že skoraj stalen gost našega malega raja, saj imamo zmeraj koga 'na bolniški'. Jaz pa se prelevim v glavno kuharico za naš številčni bataljon. Če je vse po sreči, traja tempo nekje do poznega popoldneva, ko se živali pripravljo na večerni počitek. In običajno zadnja vrata pri kuncu Riziju zaprem že okoli 22. ure ter se zahvalim za še en naporen, a čudovit in nenadomestljiv dan. 

Živali, ki živijo pod okriljem Zavoda, je možno tudi posvojiti na daljavo. Kako potekajo te posvojitve?

Vsi ljudje nimajo prostora in časa, da bi pod svoje okrilje vzeli kokoško, purana, raco ali pujska in tako pomagali pri reševanju in oskrbi rejnih živali, ki potrebujejo pomoč. Lahko pa pomagajo na druge načine. 

Eden od načinov je sodelovanje v projektu Posvoji rejno žival. 

Za simbolični mesečni znesek (od 7 evrov dalje) lahko posamezniki postanejo botri kateremu od naših ambasadorjev. 

To v praksi pomeni, da tedensko prejemajo poročila, fotografije, video posnetke o svoji posvojeni živali. 

Skupaj s tem pa prejmejo tudi vabilo na osebno srečanje z njo. Ko je čas, nas obiščejo, svoje posvojence pa prvič v živo tudi objamejo. 

Sredstva, ki jih porabimo na ta način, namenimo za prehrano in veterinarsko oskrbo tiste živali, ki v danem trenutku to najbolj potrebuje, bodisi v naši oskrbi ali pri katerem od naših partnerjev. 

Kar ostane, gre v skupni fond za ureditev zavetišča. Vse gre samo in izključno za živali. 

Seveda pa je bistvo projekta razvijanje in spodbujanje odnosa med ljudmi in živalmi (botrom in posvojencem). 

Na družabnih omrežjih je zelo odmevala zgodba o reševanju Srečka Petelina. Kako je ta srečni petelin prišel k tebi?

Srečka Petelina so prinesli ljudje, ki so po naključju odkrili, kako čepi v majhni kletki nekje v Goriških brdih pred hišo. Izkazalo se je, da je bil dobitek na vaški veselici, prejemniki pa niso vedeli, kaj bi z njim. Je naš daleč najglasnejši član, ki kikirika nekako takole:

'' Živali niso darilo, kikiriki, ne podarjajte živali, sicer lahko slabo se vam godi, ki ki ri ki!''  

V načrtu je tudi projekt Martinovanje z raco. Nam lahko kaj več poveš o njem?

Začenja se tisti del leta, ki ga po slovenski tradiciji obeležujemo s temi in onimi pojedinami. Martinovanje je prvo na spisku. Odločili smo se, da bomo vse praznike obleželili tudi mi, le da bomo tradiciji dodali svež veter. In kot veste, ni martinovega brez race. Tako bomo 11. novembra martinovali z racami. Le da bodo pri nas race namesto na krožnikih zraven naših krožnikov! Gre seveda za naše 4 ambasadorje, račke, ki so sicer namesto v pečici končale v naših varnih objemih. Zaradi omejenega prostora bodo vabljeni le botri račk, če pa teh ne bo dovolj, pa tudi ostali. Začetek je. 

V kolikšni meri slovenski mediji pomagajo pri širjenju novice o delu Zavoda in bodočem prvem zatočišču za t. i. rejne živali?

Večino medijev živali praviloma zanimajo samo, ko so na krožnikih kot predjed kakšnega politika ali v kakšnem resničnostnem šovu, spet na krožniku, se razume. Verjamem in želim si, da bomo našli način, s katerim bomo v celotno zgodbo vpletli tudi sedmo silo.Mogoče se bo naša purica Isabela kaj spomnila, ne vem. Ona je bolj brihtne glave.   

Veganska iniciativa je posvojila kokoško Frido. Nam lahko poveš kaj zanimivega o njej?

Tako kot vseh naših več kot 30 živalskih ambasadorjev ima tudi Frida svoje ime zaradi svojega značaja. Je samosvoja in svobodoljubna. Ves čas ima malodane že umetniško zapacan kljun in zdi se, kot bi imela pod kljunom črne brke. Slednje nas je dodatno inspiriralo, da je ime dobila po umetnici Fridi Kahlo.

Bi želela kaj posebnega sporočiti našim bralcem?

Projekt Zavoda Koki v 2015 je ureditev ta pravega zatočišča za rejne živali v izmeri 5-10 hektarjev. Naj projekt ne propade samo zato, ker v pravem trenutku pravi ljudje nismo naleteli na tiste, ki se bodo v njem prepoznali in ga tudi finančno podprli. Zato bi prosila bralce, da pomagajo pri širjenju informacije o poslanstvu Zavoda in pomagajo po najboljših močeh. Stokrat se jim bo povrnilo.  

Si optimistična glede prihodnosti? Kaj ti daje največ upanja?

Če se ne motim o glavnem vzroku za slab odnos ljudi do rejnih živali (torej pomanjkanje sočutja zaradi izgube pristnega stika in bližine), potem smo na pravi poti. Med posvojenimi živalmi in njihovimi botri se skozi serijo fotografij, zgodb in posnetkov gradi izjemen odnos bližine, sočutja, ljubezni, ki ga botri potem kronajo z osebnim obiskom živali. Zagotovo pa mi največ upanja dajejo otroci, zato želimo v projekt vključiti čim več družin z otroki. Otroška duša je nekaj najčistejšega in nekaj najlepšega na tem svetu. Oni so tisti, ki bodo spremenili svet na boljše. Zato najraje pišem in ustvarjam zanje in se tudi sama veselim njihovih odzivov. Potem pride deček in dve uri sedi pri kuncih, ker jih še nikoli ni videl. Ali deklica, ki se ne loči od racmana, ker ji je tako zanimiv. Zato, ja, upanje za boljši jutri mi dajejo otroci.  


Bi tudi vi radi pripomogli k ustanavljanju zatočišča? Postanite boter kateri od živali, ki so zaživele novo življenje pri družini na Posestvu Koki. Vse potrebne informacije najdete na spletni strani Zavoda: www.zavod-koki.org/podpri-nase-delovanje/bodi-sponzor.

.

Fotografije: Veganska iniciativa in Zavod Koki