Prvo pismo naše posvojenke Fride

Glinje,

na sončen in topel oktobrski dan 2014

'' Veste, zdaj pa takole.

Da mi takoj na začetku nekaj razjasnimo.

Kdo je mene predlagal za ambasadorja, ne vem. Razumete?

Jaz nimam nič s tem.

Neko poročanje o tem, kako živim, pa komu naj bi bilo mar za to?

Bi se prosim lahko vsak na tem svetu brigal zase in bi vsi živeli v miru?

Kako? Oprostite mi prosim. Ampak tile ljudje tukaj mi zdaj nekaj šepetajo in zmajujejo z glavo, da naj že neham biti tako trmasta, naj se za trenutek ustavim in da se pogovorimo.

Pravijo, če sem že pozabila, kako je bilo nekoč.

Seveda sem pozabila, važen je trenutek, človek, trenutki v življenju štejejo, razumeš? Vidiš tega črmlja, ki leti tam nad kompostom? Sem ga zamudila, ker tičim tukaj in moram odgovarjati na vsa tale vprašanja.

Čakaj, čakaj, zdaj sem dobila idejo. A če sem ambasador, takšen zagreti ambasador, a potem dobim vizum za prelet naše ograje, da lahko brez omejitev letam čez njo in pristanem recimo na okenski polici kuhinje?

Saj to delajo ambasadorji, kajne? Potujejo? Takole?

Prav, potem bom ambasador.

Glej, glej, kaj se kuha.

Makaroni!

Kaj pa moram postati, da dobim vizum za vstop v tole hišo? Kaj je višji čin od ambasadorja?

Ker bom to postala. Z veseljem. Veste, jaz obožujem makarone.

Vseeno, so svedrčki, polžki, špageti, brez makaronov je dan pust.

Ja, bili pa so časi, ko nisem vedela, kaj so makaroni.

Seveda so bili.

Živele smo pod nekim kamnolomom v vasici Železniki na Gorenjskem.

Nekako takole. Ne, to nisem jaz na sliki.

No, še pred tem smo živele v kletki, ampak o tem pa res ne bi.

In, da veste, takrat nisem zgledala tkole kot sedaj, kje pa!

Bila sem, kako naj rečem, malo manj lepa.

Nekaj takega. Kot naša Hera tukaj, brez perja. Ja, tukaj spet ni mene na sliki.

Jaz sem se verjetno namesto fotoaparatu nastavljala soncu pri sosedovem gozdu, saj veste, kako to gre. Raziskovanje.

No, potem pa so rejca deložirali, tako se baje temu reče in je šel v blok, pa ni imel kam z nami. Potem se je začela štorija s hlodom in sekiro. In smo tekle za življenje. Jaz sem ušla.

Potem pa je neke majske nedelje pripeljal vinsko rdeč star grd avto, ampak kdo bi o tem, me zbasal v tele kletke (nehumano ti rečem) in me peljal v neko garažo. Ampak ne sodi dneva pred nočjo. Te grde zanikrne črne umazane kletke so rešile naša življenja. Zares. Zato jih ljubim. Kljub vsemu dreku, ki se je nabral med prevozom v njih. Rešile so me.

Drugo jutro je bilo namreč vse drugače, kot sem pričakovala.

Trava, sonce, otroci, druge živali.

In ne samo to.

Čakala nas je gostija: makaroni, kuhan krompir, riž, solata, koruza, pšenica.

Sem se morala dvakrat uščipnit, da sem videla, ali je to vse skupaj res.

Ali nisem morda, saj veste no, pristala na tistem hlodu, pa se mi blede..hehe.

Ne, ne, res je bilo.

In vsak dan je bilo boljše.

Dobili smo hišo, pa gostilno, pa da povem, da imamo vse.

Pravijo, da imam ime po Fridi Kahlo. In da ne zgolj zaradi brk. No, pod kljunom sem baje ves čas črna. Kot da bi imela brke. In veš, če ti dajo ime po tako impresivni mehiški slikarki, se zamisliš. Sem vzela posodo z blatno kopeljo in čopičem. Da vidim, če je tudi v meni kaj umetniškega.

Nastalo je tole. Odtis moje tace.

Če ga dobro pogledaš, je res nekaj posebnega. Evo, že imam občinstvo.

Lahko naredim dražbo. Svojih slikarij.

Ja, ampak s tem, ko ste me vzeli pa vi pod svoje okrilje, imam pa zdaj malo težave. Ker še bolj pazijo name. Da ne bom ušla, se šalijo, da bo treba nek denar vračat, če kam grem, zmajujejo z glavo. Še to se mi manjka, da me kdo obročka. Eh, ta denar, ta svet in ti ljudje. Dopovedujem, dopovedujem, pa me redko kdo razume.

No, veste, tale pa me razume. Zdi se tako. Poglejte njeno majico. In napis.

Majčkeno me razume, tako bom rekla samo zato, da se ne bo prevzela.

Sem ji povedala, me je verjetno slišala.

Veste, ljudje se hitro prevzamejo. In potem hodijo okoli kot tale naš Srečko Petelin, z grebenom na glavi. Saj razumete, ne. Ošabno do konca. Ampak je fejst fant. Srečko Petelin mislim. Dobro, da je pri nas in ne v tisti kletki. O kletkah vem preveč. Ubijejo dušo.

Toliko o tem.

Baje se bo gradilo neko zavetišče.

Veste kaj to pomeni. Same selitve!! Ampak, hej, meni so všeč.

Življenje mora biti zanimivo.

Brez tega, brez tega ni vredno ničesar.

Kako že reče, ona, pač, ta Frida Kahlo, zdaj je tudi meni pri srcu:

“Nothing is absolute. Everything changes, everything moves, everything revolves, everything flies and goes away.” 

Pa naj bo tako! Do prihodnjič!

Vaša Frida!

Besedilo in fotografije: Zavod Koki