Prikaz objav z oznako prodaja. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako prodaja. Pokaži vse objave

nedelja, 10. avgust 2014

Eksotične živali kot hišni ljubljenčki? 2. del


Povzetek osnovne problematike

Tako kot človek so tudi ostali primati družbena bitja. Ustrezno zgodnje (kakor tudi poznejše) socializiranje in normativno okolje sta ključnega pomena za zdrav čustveni, umski in telesni razvoj ter dobrobit osebkov. Ameriški psiholog Harry Harlow je preko svojih izrazito invazivnih in krutih poskusov na opicah rezus (Rhesus) sredi 20. stoletja dokazal katastrofalnost posledic socialne izolacije in čustvene deprivacije ter ugotovil, da družbena žival ne more živeti samo od kruha oziroma »samo od mleka«, kot se je sam izrazil.[1] Nadaljnje invazivne raziskave in neinvazivna opazovanja človeka in drugih živali to potrjujejo. Zaradi človekovega koristoljubja in arogance pa se ta dognanja v povezavi z ne-človeškimi živalmi na zakonodajni in praktični ravni večinoma ignorirajo in trgovina s primati (in drugimi živalskimi vrstami) cveti.

Primate, ki se danes prodajajo po Evropi in VB, so ljudje nasilno iztrgali iz rodnih divjin Afrike, Azije in Južne Amerike ter jih v nadaljevanju vzrejali v ujetništvu za zaslužek. Donald Broom, profesor veterine in dobrobiti živali na Univerzi v Cambridgeu, je skupaj s kolegom K.G. Johnsonsom zapisal, da milijonov let evolucije in adaptacije ni mogoče enostavno izbrisati z nekaj tisoč leti udomačitve živali; »določene spremembe so se zgodile, druge se še bodo, vendar je večina značilnosti zelo odpornih na spremembe. Genetska adaptacija kokoši na baterijske kletke se bo težko uresničila v bližnji prihodnosti, četudi z genetskim inženiringom poskušamo spremembe pospešiti.«[2]

Toliko manj gre tovrstno prilagoditev pričakovati od primatov, ki nikoli niso bili udomačeni in ki se niso na tisoče let prilagajali življenju s človekom.  Primati so prostoživeče, družbene in družabne živali. V naravi uživajo specifično hrano, živijo v večjih ali manjših skupinah, se prosto gibljejo, navadne marmozetke, na primer, ostanejo s starši še nekaj časa potem, ko odrastejo, in pomagajo vzgajati ostale mladiče.[3]

Nedavno je znanstvenike presenetilo žalovanje marmozetkinega samca, čigar partnerka se je smrtno ponesrečila.[4] Ko jo je videl ležati na tleh, je samec zapustil mladiča, za katera je skrbel na drevesu, se spustil do samice, jo objel in nežno odganjal mlajše člane skupnosti, ki so se želeli približati umirajoči partnerki.

Rejci primate predstavljajo kot idealne hišne ljubljenčke, ljudem se mlade opice zdijo ljubke in rejcem verjamejo. Zaradi neustreznega socialno-fizičnega okolja ter večinoma neprimerne hrane se pri opicah, ki jih ljudje kupijo za domače ljubljenčke, razvije vrsta psiholoških in telesnih deviacij in bolezni, s katerimi se lastniki ne znajo in ne morejo spoprijeti, vključno z agresijo, destruktivnim vedenjem, stereotipnim vedenjem, samomutilacijo, težavami z zobmi in dlesnimi, raznimi skeletnimi nepravilnosti, boleznimi jeter, povišanim holesterolom itd.

K temu kritično prispevajo[5]: osamljenost (v večini primerov se primati kupujejo/prodajajo samostojno, ne v paru/skupini), zgodnja ločitev od mame, neustrezna velikost in vrsta kletk, neustrezna temperatura, vlaga, nehigienični pogoji, neustrezna hrana.

Podobno velja za papige, kot nazorno prikaže že omenjeni film Parrot Confidential in pa publikacija Parrot Breeding and Keeping: The Impact of Capture and Captivity.[6]

Nedavno zajetje[7] več kot 1600 plazilcev (od katerih je slaba tretjina podlegla nehumanim pogojem prevoza), namenjenih mednarodni trgovini z eksotičnimi živalmi, pa priča o tem, da tudi nezakonita trgovina z eksotičnimi živalmi še vedno cveti.

 Ko se ljudje zavedajo neprimernosti eksotičnih živalskih vrst za hišne ljubljenčke (kljub zagotovilom prodajalcev in preprodajalcev, da so te živali idealni ljubljenčki) in obžalujejo nakup ter svojo naivnost, se številni ljudje obrnejo na zatočišča v upanju, da bodo le-ta s pomočjo usposobljenega kadra in ustrezne okoljsko-socialne ureditve za živali ustrezno poskrbela. Dokler se ljudje osebno ne soočijo s težavo oddaje neželene živali v zatočišče (ali zavetišče), je malokomu jasno, kako omejene so tovrstne kapacitete – finančno, prostorsko, kadrovsko. Zatočišča in zavetišča so polna, kot poudarjata tudi Alison Cronin and April Truit iz zatočišč za primate. Polna pa so zaradi ljudi, ki impulzivno in naivno kupujejo živali, za katere večkrat sami nimajo ne možnosti ne volje dolgoročno skrbeti. Ker je izpust v divjino za številne eksotične vrste kazniv, te živali večkrat potujejo od lastnika do lastnika ali enostavno končajo v kaki temni kleti, omari ali predalu, daleč od oči in ušes.

Zatočišča

 Zatočišča - tako za eksotične kot farmske in druge živali - so mesta, ki živali sprejmejo v trajno skrb in varstvo. Poleg ustrezne veterinarske oskrbe in drugih osnovnih pogojev zatočišča stremijo k temu, da bi živalim ponudila čim bolj normativno naravno in socialno okolje (sicer brez možnosti razmnoževanja).  Zatočišča naj bi bila za žival nov in resničen dom. Tako kot se posamezniki trudimo psu ali muci ponuditi naravno socialno okolje, ki bi najbolj ustrezalo njihovim etološkim in drugim potrebam, zatočišča želijo vsakemu posamezniku ponuditi okolje, v katerem se bo telesno, psihološko, socialno in drugače razcvetel, seveda upoštevajoč omejitve, ki jih ujetništvo – pa naj bo še tako prijazno – prinaša s sabo. Sama izgradnja takšnega bivalnega prostora je lahko velik finančni zalogaj. Temu je seveda potrebno dodati še potrebna sredstva za vsestransko oskrbo živali (od hrane do potencialnih dragih veterinarskih posegov), za katera so zatočišča večinoma odvisna od donacij, ter pomanjkanje osebja, ki ga v veliki meri tvorijo prostovoljci. Tako donacij kot zanesljivih prostovoljcev ni enostavno dobiti.

Živali, ki pridejo v zatočišča, so navadno tudi telesno in/ali psihološko ranjene, kar predstavlja dodatno težavo. Zatočišča se zato pogosto znajdejo v neprijetni in nerešljivi dilemi, ko presojajo, ali lahko sprejmejo novega rezidenta ali ne. Dodatne živali skrčijo prostor, omejijo finančna sredstva,  zmogljivost osebja za oskrbo teh živali ter posledično ogrozijo dobrobit živali v zatočišču, kar je v nasprotju s principom  zatočišča. Zavrnitev posamezne živali v stiski iz predhodnih, utemeljenih razlogov pa lahko pomeni smrt ali nadaljnje trpljenje zavrnjene živali. Poleg težav za žival samo tovrstne okoliščine privedejo do velikega – in včasih nevzdržnega – pritiska na človeške skrbnike, ki ves svoj prosti čas, prostor in denar vlagajo v reševanje in oskrbo zavrženih živali. Podobno velja za zavetišča in reševalne skupine/organizacije za pse in mačke, ki so nam - vsaj geografsko – bliže in z delom katerih se lahko, če si to želimo, bolj podrobno seznanimo.

 Ko si zaželimo čistokrvnega psa od rejca (zakonitega ali ne) ali celo papige, pitona ali opice, ker se nam zapuščeni pes iz lokalnega zavetišča ne zdi dovolj karizmatičen, eksotičen ali je domnevno drugače neskladen s predstavo lastne osebnosti in življenjskega sloga, bi bilo morda smiselno najprej miselno in fizično potovati na drugi konec trgovske in »proizvodne« linije teh čutečih bitij, ki jih ljubimo ali ne-ljubimo, odvisno od trenutnega trenda, ter osnovati svojo odločitev o naslednjem domačem ljubljenčku na podlagi teh spoznanj.
Primeri iz prakse 

Joey, Missey, Milo, Tya in Rattler so nekdanji »ljubljenčki«, ki sedaj živijo v britanskem zatočišču Monkey World, kjer se nahaja tudi Mica, opica vrste Patas, iz Slovenije. Mica je bila ugrabljena iz divjine, v Sloveniji je pri zasebnikih živela 18-19 let, septembra 2011 pa je našla novi in stalni dom v zatočišču Monkey World.[8]

 
Joey - kapučinka

Joey je bil ulovljen v divjini in zakonito pripeljan v VB. Na dovoljenju CITES je pisalo, da je bil Joey »rešen« iz divjine.

Devet let je živel v kletki v Londonskem stanovanju. Zaradi pomanjkanja naravne svetlobe in neustrezne prehrane ima deformirane kosti in nizko kostno gostoto ter težave z zobmi.

Težko jé in pleza, ostal bo doživljenjski invalid. Kaže tudi psihološke motnje, npr. stereotipno vedenje zibanja.
Joey je dneve preživljal sam doma ob vklopljeni televiziji z utišanim zvokom. Razen lastnikovega prijatelja, ki je z Joeyjem preživel približno uro na dan, Joey ni imel drugih socialnih stikov. Lastnik je bil večinoma zdoma.

Kratek posnetek o Joeyju in sporočilo igralca Stephena Fryja si je mogoče ogledati na tej povezavi.


Missey – kapučinka

Podatkov o Misseyjinem življenju pred prihodom v zatočišče ni veliko. Izgubila je prste in dlako. Imela je zlomljen rep. Ko je prišla v zatočišče, je tehtala tretjino normalne/pričakovane teže. Imela je osteoporozo, bolezni zob in dlesni ter hudo črevesno parazitno okužbo. Z zdravljenjem, ki so ji ga omogočili v zatočišču, si je nekoliko opomogla, začela je jesti normalno in postala precej aktivna, a žal je kmalu umrla.



Milo – marmozetka

Milo je živel v ptičji kletki v lastnikovi spalnici. Bil je izrazito podhranjen, tehtal je četrtino normalne/pričakovane teže. Lastnik je dobil doživljenjsko prepoved posedovanja živali. Milo v zatočišču dobro okreva.

 

Tya in Rattler – marmozetki

Tya in Rattler sta živela v nemogočih razmerah. Na tleh so bili žiletka, cigaretni ogorki in iztrebki, nobenega sledu pa o za marmozetke ustrezni hrani in plezalnikih. Opici, ki ju je RSPCA zasegla l. 2012, sta kazali začetke razvoja rahitisa. S pomočjo specialistične zdravstvene oskrbe ter s podporo ostalih marmozetk v zatočišču sta se Tya in Rattler naučila pravilno jesti, komunicirati ter socializirati in sedaj dobro okrevata.


Malachi – papiga vrste Moluški kakadu

O Malachijevem življenju pred prihodom v zatočišče MAARS[9] ne vemo veliko.  Ob prihodu v zatočišče je bil Malachi povsem gol po trebuhu, prsih, nogah in notranji strani peruti, domnevno zaradi samomutilacije,  ter je kazal simptome bolezni. Malachi je bil travmatiziran: šele po približno enem letu se je dovolj opogumil in pokukal iz svoje ograde ter dovolil človeku, da se mu približa. Za Malachija je bil to velik napredek, saj se je pred tem vedno močno tresel, ko se je približala človeška roka, čeprav je dostavljala hrano in svežo vodo. Počasi je Malachi psihološko okreval ter zgradil tesno prijateljstvo z drugo papigo po imenu Gomer; postala sta neločljiva.

Malachi je v zatočišču preživel skupno dvanajst let, a v zadnjih nekaj letih se je njegovo stanje poslabšalo in so ga na koncu uspavali.[10]


Berry – želva 

Preden je organizacija American Tortoise Rescue[11] rešila želvo Berry, je Berry leta živela sama v terariju brez sonca in ob neustrezni hrani. Bila je deformirana, imela je zelo dolge kremplje in kljun, ki ga ni mogla pravilno zapreti. V zatočišču se je Berry pridružila drugim želvam, ki so bile kakor ona tudi same žrtve trgovine z eksotičnimi živalmi in so nosile posledice v obliki paralize, telesne deformiranosti, odtrganih ali drugače poškodovanih udov ipd.



Besedilo: Veganska iniciativa

Fotografije: prispevki o posameznih živalih navedeni v bibliografiji

Biblio:
[1] H. F. Harlow 1958. The nature of love. American psychologist 13: 673-685.
[2] D.M. Broom & K.G. Johnson (1993). Stress and animal welfare. London: Chapman & Hall.
Glej tudi: Soulsbury, C. D.; Iossa, G.; Kennell, S. & Harris, S. (2009). The welfare and suitability of primates kept as pets. Journal of Animal Welfare Science 12:1-20. 
Avtor Unknown ob 22:22 0 komentarji
Oznake: , , , , , , , , , , , ,

nedelja, 18. maj 2014

Eksotične živali kot hišni ljubljenčki?

Splošna predstavitev problematike

Tako kot se nekateri odpravijo na večerjo v eksotično restavracijo ali na potovanje v eksotične kraje, si drugi radi privoščijo eksotično žival za domačega »ljubljenčka«. Ključna razlika je seveda v tem, da gre pri slednjem za živa bitja s svojimi telesnimi, psihološkimi, okoljskimi in drugimi potrebami, ki jih ujetništvo ne more zadovoljiti.
 
V svetovnem merilu pri trgovini z eksotičnimi živalmi letno beležijo v povprečju 350 milijonov tropskih rib, 4 milijone ptic, 640.000 plazilcev in 40.000 primatov. Nekateri osebki so rojeni v ujetništvu, številni pa so še vedno odvzeti iz narave.[1]
 
Živali prodajajo preko oglasov v tiskanih medijih in na spletu. Internetno oglaševanje je v porastu in ravno to področje, ki predstavlja plodna tla za nezakonito trgovanje, je najtežje oziroma praktično nemogoče regulirati, povejo v organizaciji za zaščito živali v ujetništvu CAPS.[2] Na spletu je mogoče kupiti praktično katero koli žival, še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da do istega cilja pridemo tudi v navadnih trgovinah z malimi živalmi, le vztrajati je potrebno, pojasnjujejo zanesljivi slovenski viri.

Prodajalcev in preprodajalcev navadno tudi ne skrbi, ali kupec dejansko ve, v kaj se spušča, oziroma ali ima vsaj malo znanja o živali, ki jo kupuje. Številni eksotični osebki so ob nakupu mladi in majhni, pojasnjuje CAPS, kmalu pa lahko zrastejo v zelo velike živali, ki jih ni več mogoče nadzorovati. Skalni piton, na primer, lahko zraste do dolžine 5 metrov, legvan pa 1,5 metra in več. Terarij kmalu ni več dovolj, še cela soba je premajhna.[3] Pri plazilcih se lahko zaradi neustrezne vlage in svetlobe razvijejo različne težave od bolezni dihal do glivičnih vnetij, rahitisa in drugih bolezni. Pri številnih plazilcih pride tudi do opeklin zaradi svetil in drugih toplotnih virov.[4] Neustrezno okolje in malomarnost s strani lastnikov pa lahko privedeta do telesnih deformacij in raznih telesnih poškodb (npr. živali s poškodovanimi ali odtrganimi okončinami ipd.), o katerih poročajo zatočišča, ki te zavržene živali sprejmejo v trajno nego in varstvo.[5]

Tako pri plazilcih kot pri drugih živalih, vključno s ptiči, predstavlja težavo tudi neustrezna prehrana. Papige, ki so priljubljena vrsta eksotičnih »ljubljenčkov«, lahko živijo tudi do 80 let. Redki kupci se zavedajo odgovornosti, ki jo prevzemajo ob nakupu te živali, in so se z njo pripravljeni dolgoročno spoprijeti v dobrobit živali.[6] Novejši dokumentarni film Parrot Confidential[7] nazorno predstavi problematiko trgovine s papigami za hišne ljubljenčke in tegobe, s katerimi se srečujejo zatočišča papig, h katerim se prilivajo zavržene živali v številu, ki znatno presega kapacitete teh organizacij.

Enako velja za zatočišča drugih eksotičnih živali. In ravno zatočišča so tista, ki osvetlijo kritičen vidik problematike trgovine z eksotičnimi živalmi: evfemistični in zavajajoči opisi trgovcev, katerih glavni cilj je dobiček, ljudi navdušijo nad nakupom eksotične živali, toda v večini primerov stranke nakup kmalu obžalujejo in se želijo živali znebiti. Nekaj živali najde nov in stalen dom v zatočiščih, veliko pa jih konča v kletki v kaki temni garaži, v naravi, kjer so prepuščene same sebi, ali pa so prodane ali oddane novemu naivnemu lastniku, kjer pa se ponovno sproži začarani krog.

Primati kot hišni ljubljenčki

Vprašanje primernosti primatov za hišne ljubljenčke buri duhove širom po svetu. V nadaljevanju na kratko predstavljamo problematiko trgovine z opicami v tovrstne namene, ki v številnih splošnih potezah (npr. prostoživeče živali, težave z veterinarsko oskrbo, težave z zagotovitvijo ustreznih pogojev za dobrobit živali, zavajanje kupcev ipd.) osvetljuje problematiko trgovine z eksotičnimi živalmi na splošno.


 V začetku leta 2012 je Dnevnik na kratko poročal o rastočem trendu kupovanja opic za hišne ljubljenčke med Britanci. V Sloveniji je bilo posedovanje opic popularno pred približno desetimi leti, nato je trend zamrl. V tem času so posamezniki poskušali uvesti nove trende, od hroščev do tigrov, ki pa niso zaživeli ali pa so jih stroka in pristojni organi uspeli preprečiti.

Trenutno v Sloveniji obstaja en sam licenciran rejec malih opic. Licenca je bila v skladu s trenutnimi zakoni izdana na naravovarstveni podlagi (potencialna nevarnost opic za naravo in avtohtone vrste), etični vidik se praktično ne upošteva.

Nekateri posedovanje opice vidijo kot statusni simbol, drugim predstavlja nadomestek za lastne otroke, ki jih iz različnih razlogov sami ne morejo ali ne želijo imeti,[8] tretji spet nasedejo oglasom rejcev, ki opice predstavljajo kot odlične domače ljubljenčke in tovariše, saj so nam konec koncev opice kot so-primati izmed vseh ostalih živalskih vrst v mnogih pogledih najbližje.

Porast v zasebnem lastništvu opic pa ne polni le žepov rejcev in preprodajalcev teh živali. V Veliki Britaniji, na primer, za marmozetko ženskega spola odštejete najmanj 1200 funtov, za moški osebek pa do 800 funtov,[9] pri slovenskem rejcu marmozetko ženskega spola dobite že za 800 evrov.

Polnijo se tudi zatočišča, ki te opice sprejmejo v nego in varstvo, ko lastniki ugotovijo, da opice še zdaleč niso tako idealni hišni ljubljenčki, kot jim je bilo predstavljeno.

Opice niso idealni domači ljubljenčki

Alison Cronin, direktorica zatočišča Monkey World v južni Angliji, razloži, da je njihovo zatočišče prepolno zlorabljenih in zanemarjenih živali, ki so se jih lastniki želeli znebiti, ter doda: »Čakalni seznam vznemirjenih lastnikov v stiski je zelo dolg. Povedali so jim, da so opice čudoviti domači ljubljenčki, dejansko pa so ugotovili, da so opice lahko agresivne in da se pri njih pojavijo psihološke in telesne težave, če se jih ne hrani in oskrbuje pravilno.«[10] Neredko se z agresivnostjo lastniki spopadejo tako, da opicam odstranijo vse zobe.[11]

Poleg neustrezne prehrane je največja težava dejstvo, da opice večinoma odraščajo in živijo same (t.j. ne v družbi drugih opic) in v neprimernih kletkah, pove Dr. Ros Clubb iz organizacije RSPCA. Zaradi tega se razvije vrsta psiholoških in telesnih motenj, vključno z rahitisom in diabetesom. Pomanjkanje socializiranosti pri teh opicah in posledična agresivnost povzročita še dodatno težavo za zatočišča, kjer številni tovrstni »domači ljubljenčki« končajo, saj je odrasle, nesocializirane opice težko integrirati v skupine drugih opic, opozarjajo pri mednarodni zvezi za zaščito primatov IPPL.[12]

April Truitt iz Centra za reševanje primatov (Primate Rescue Center) v povprečju prejme dva telefonska klica dnevno s strani ljudi, ki se želijo znebiti svojih »ljubljenčkov«. Kličejo jo tudi študentje primatologije, ki želijo proučevati opice v zatočišču. Študentje želijo proučevati normalno vedenje opic, vendar tega je v zatočišču zelo malo, pove Truitt, in doda: »Vse naše živali so nekdanji ljubljenčki ali laboratorijske živali, ki so bile vzgojene v izolaciji. (…) Pri njih ni nič normalnega. Ne njihovo prehranjevanje ne njihov odnos do drugih.«[13]

Rachel Hevesi, direktorica angleškega zatočišča za opice Wild Futures, je mnenja, da ljudje niso načrtno kruti do opic, večinoma gre za nevednost. »Ker so marmozetke zelo majhne, ljudje mislijo, da jih je enostavno oskrbovati, vendar [marmozetke] so visoko specializirane za določen življenjski slog in hrano. Tudi v živalskih vrtovih imajo težave z ohranjanjem marmozetk pri dobrem zdravju.«[14] S tem se strinja tudi sodelavka RSPCA in primatologinja Dr. Lisa Riley, ki poziva k ukinitvi te trgovine.[15]

Rejci zavajajo kupce

Rejci mlade opice odvzamejo staršem in jih začnejo navajati na ljudi, s čimer jih pripravljajo za prodajo. Za nakup opice ne potrebujete nikakršnega dovoljenja niti znanja. Rejci oz. prodajalci, katerih glavni cilj je dobiček, stranki dajo nekaj osnovnih informacij in navodil, s tem pa je z njihove strani zgodba zaključena. Strank ne preverjajo, ne zanima jih, kakšen življenjski slog imate, koliko časa boste lahko posvečali opici ipd., kot ugotavlja novinarska ekipa, ki je pod krinko obiskala britanskega rejca marmozetk.[16] Še več, britanski rejec je celo v popolnem nasprotju s strokovnim mnenjem na tem področju, ki opozarja na pomen socializiranja opic z drugimi opicami, odsvetoval nakup dveh opic z obrazložitvijo: »Ena je ljubljenček (…) dve nista več ljubljenčka. Na dan, ko dodaš še eno [opico v kletko], izgubiš obe. In ni pomembno, če vidva oba delata, samo da imata čas jo nahraniti dvakrat dnevno.«

Kot so nam povedale osebe, ki so se zanimale za nakup opic pri nas, se je podobno odzval tudi slovenski rejec. Potrdil je, da se ena opica lažje navadi na človeka, in s tem posredno spodbudil nakup enega samega osebka. Na vprašanje, ali je opico potrebno peljati k posebnemu veterinarju, je povedal, da naj opice ne bi potrebovale posebne veterinarske oskrbe. Dejstvo, da bi bili potencialni kupci večino dneva odsotni, se mu tudi ni zdelo problematično. Hkrati je povedal, da so opice nenapadalne, ampak vseeno svetoval, da mora biti ob izpustu iz kletke prisotna odrasla oseba.

Nenapadalnosti opic različnih vrst pa ne potrjujejo nešteta pričevanja posameznikov, ki imajo ali so kdaj imeli opice za hišne ljubljenčke, kakor tudi ne izkušnje iz zatočišč. Tudi kastracija in sterilizacija nista zagotovilo, da opica ne bo postala agresivna, opozarjajo v organizaciji Monkey Island Rescue & Sanctuary.[17] Ista organizacija na svoji spletni strani ponuja vrsto uporabnih informacij za ljudi, ki razmišljajo o nakupu opice za hišnega ljubljenčka. Med drugim toplo priporočajo, da je zaradi varstva ljudi in opic samih potrebno preprečiti stik opice z neznanci, vključno s sorodniki, prijatelji, prijatelji otrok ipd., in sprašujejo, kdo vam bo čuval opice, ko greste na dopust.

Slovenci, ki so se imeli možnost srečati z opico kapučinko po imenu Ficko, ki je nekoč služil kot razstavni eksponat v večji slovenski trgovini za živali, so tudi dobili vse prej kot vtis nenapadalnosti. Na posnetku,[18] ki ga je Veganski Iniciativi poslala neznana oseba, je mogoče slišati trgovko iz omenjene trgovine, ki stranki pripoveduje o težavah, s katerimi se soočajo, in med drugim razlaga, kako je Ficko neki obiskovalki razparal prst. Nekaj izsekov pogovora:

Stranka [S]: A res. A se ga da pobožat?
Trgovina [T]: Ne, to pa ne. Ker je tako agresiven, da ne gre, ne. (…) Ne, ne, ne. Sej luškan je, samo.. ma ugrizne takoj, ne. Ker ni bilo dolgo nazaj, ko je eno žensko tako hudo ugriznu, da ji je razparal prst, ne.

S: Kok imajo pa življenjsko dobo drugače?
T: Okoli 50, 55 let, ne.

T: Se jih sploh ne da več dobit pravzaprav. Ker so zaščitene, ne. Drugače pa vsakemu odsvetujemo, pravzaprav, imet opico. Ker to je tako huda, agresivna žival, da… Ker to ni tako, da..tisto kot bi bil mucek..pa tisto božanje pa to.. (…) Nam na primer dostikrat uni kanarček pobegne, pa se mu gor na rešetke usede. Takoj zagrabi in odtrga glavo.
S: Ja.. kaj pa.. zakaj pa v zavetišče se ga ne da? Ne v zavetišče.. v živalski vrt?
T: Zato ker ni socializiran. Ali prestar za socializirat. 
S: Socializacija ja…
T: On je navajen na šefico, go. Mileno, na poslovodjo, pa še na eno iz /.../ in to je to. Nobenega drugega ne spusti noter.
S: Aja da gre prov lahko notri?
T: Ja, ja. In tudi ne pusti se hranit, ne pusti pit pa nič, ne. Tak da je kar zakomplicirana zadeva to.
S: Eno tako malo bitje pa…
T: Sam problemi, ne.
S: Ja zanimivo. Tako k sem bila čist tako kaj…
T: Lep. Vizualno je zelo lep in vse ampak on ima..toliko problemov lahko prinese zraven.
S: A to je verjetno agresiven od prej še? K ste ga dobil?
T: Na splošno to je opica. To je agresivno tudi po naravi. To ni mucek tisto a ne… 

S: Zanimivo… A ne obstaja kakšna… te ki jih… ki majo opice pa da jih potem socializirajo? Ali kakorkoli…
T: Pri takih letih ne. To lahko pri parih mesecih, pa še to morajo bit zelo, zelo, zelo hitri

S: Aha. Ja glej ga. A še kej drugega rabiš, a ne? Še enega?
T: O ne, bog ne dej.
S: Zakaj?
T: Bi bilo vse krvavo tu noter. Ja pobili bi se, ne. Sploh pa ni, ni vajen ničesar imet notri, razen samega sebe. Ker karkoli bi dali…

Vodilne organizacije za zaščito živali in primatologi zahtevajo prepoved trgovine s primati

V zadnjih letih je v Veliki Britaniji prišlo do številnih obravnav in kazenskih pregonov lastnikov zaradi mučenja opic. Polovica vseh prijav, ki jih je prejela RSPCA med leti 2001 in 2010, pa se je nanašala ravno na marmozetke.[19]

RSPCA se je zato skupaj z drugimi vodilnimi organizacijami in posamezniki, kot so med drugimi Born Free Foundation, Humane Society International, zatočišče primatov Wild Futures, britansko združenje veterinarjev ter vrsta eminentnih primatologov, jasno opredelila in pozvala k prepovedi prodaje opic in drugih primatov kot domačih ljubljenčkov.[20]

Slovenska javnost ozaveščena o problematiki?

Slovenski strokovnjaki so kritični do trgovine z opicami in drugimi eksotičnimi živalmi za hišne ljubljenčke. Hiter sprehod po slovenskih spletnih forumih, kjer si ljudje med drugim izmenjujejo tudi informacije glede vprašanja opic kot domačih ljubljenčkov, pokaže, da problematika trgovine s primati tudi slovenski javnosti ni povsem tuja.[21] Smiselno se je zavedati dejstva, da če se v primeru nakupa opice razmerje ne bi obneslo, opice ni mogoče odpeljati v zavetišče kot npr. psa ali muco. V Sloveniji zatočišč za opice ni, britanska so pa že čez mejo zmogljivosti. Izpust v naravo pa je v primeru izsledljivosti kazniv.

Hkrati je upoštevanja vredno dejstvo, da je na veterinarski fakulteti izpit iz eksotičnih živali le izbiren in zaradi števila eksotičnih vrst razumljivo ne posebej poglobljen, kot nam je povedala absolventka veterine, ki je želela ostati neimenovana. V nasprotju z rejčevo trditvijo opice namreč potrebujejo posebno veterinarsko oskrbo in lokalni veterinar brez ustrezne specializacije lahko pregled odkloni, kar se po poročilih relevantnih organizacij pogosto zgodi v Veliki Britaniji.
Biblio:
[6] V naslednji razpravi avtorici obširnejše predstavita problematiko dobrobiti papig v ujetništvu in trgovine s papigami: G.A. Bradshaw & M. Engebretson (2013). Parrot Breeding and Keeping: The Impact of Capture and Captivity. Animals & Society Institute. http://www.upc-online.org/thinking/parrot_captivity_impact.pdf
[8] Primer gospe Rose tukaj: http://junglefriends.org/surrogate.shtml
[18] Celoten zvočni posnetek hrani Veganska Iniciativa.
Avtor Unknown ob 16:25 0 komentarji
Oznake: , , , , , , , , , , ,
Naročite se na: Objave (Atom)