Šimpanzi po 30-ih letih prvič občutili sonce na obrazu

To je zgodba o šimpanzih, ki so po desetletjih klavrnega in mučnega življenja v avstrijskem laboratoriju, kjer so jih okužili z virusom HIV, jeseni 2011 v zatočišču Gut Aiderbichl prvič vdihnili svež zrak in občutili sonce na obrazu. Ob videu, ki prikazuje njihove prve korake po travi, je nemogoče ostati ravnodušen.
 

Prvi koraki na prostem

Kot zaporniki, ki stopijo na prostost, je skupina šimpanzov zagledala dnevno svetlobo. Za veselje imajo prav poseben razlog, saj so po tridesetih letih prvič občutili travo pod svojimi stopali in zadihali svež zrak. Nekaj teh šimpanzov se je rodilo v ujetništvu, večino pa so ugrabili iz afriške džungle, ko so bili še mladiči, in jih pripeljali v Evropo, kjer so jih zaprli v kovinske kletke laboratorijev, da bi na njih izvajali vrsto poskusov.

Njihove matere – ki bi svoje mladiče sicer vzgajale 6 let – so vse pomorili. Cilj podjetja, ki je mlade šimpanze kupilo, je bil najti zdravilo za Aids. Ker so šimpanzi 99% gensko podobni človeku, so se podjetju zdeli primerni subjekti za poskuse. To pa pomeni, da so v teh letih šimpanzi prestali grozovita mučenja, med drugim so bili načrtno okuženi z virusom HIV.  Priključeni na stroje in polni raznih kemikalij so bili ujetniki laboratorija. To okolje brez kakršne koli stimulacije, brez skrbne ljubezni in brez upanja je mnoge pripeljalo na rob norosti, druge pa pahnilo čez rob.

Vendar se je njihova preizkušnja končala v začetku septembra 2011, ko so 38 preživelih šimpanzov osvobodili in jih premestili v več milijonov evrov vredno zatočišče v Avstriji, kjer lahko uživajo v stiku z ostalimi šimpanzi, od katerih so jih vrsto let ločevale rešetke in neprebojno steklo.

David od sreče poje iz vsega srca

Martha uživa prve trenutke na prostem

Zdaj bodo Susi, David, Clyde, Lingoa, Moritz in vsi ostali svobodno uživali v družbi drug drugega, zahvala pa gre vztrajnemu  59-letnemu naravovarstveniku, ki sliši na ime Michael Aufhauser.

M. Aufhauser, ustanovitelj dobrodelne organizacije za živali, ki deluje v štirih Evropskih državah, je na opuščenem safari parku v bližini Dunaja zgradil zatočišče. »Kdo ve, kakšne brazgotine nosijo v sebi,« se sprašuje g. Aufhauser.

»Vsi so travmatizirani, v večji ali manjši meri. Dva sta umrla, preden je bilo zatočišče zgrajeno, a vsaj ostali, ki so preživeli, bodo lahko živeli življenje, ki je bilo nepredstavljivo, ko so bili še ujetniki v laboratoriju.«

»Nekateri šimpanzi so bili okuženi z virusom HIV. Seveda so postali HIV pozitivni. Ampak nihče od njih, ne tukaj v Avstriji ne drugje po svetu, ni razvil 100% okužbe z  Aidsom. Zatorej je bil program neuporaben. Poskusi niso dokazali ničesar.«

Pred nekaj leti je ameriško farmacevtsko podjetje Baxter prevzelo avstrijski laboratorij in nemudoma naznanilo, da nimajo namena nadaljevati s tem programom testiranja. Še več – vodstvo podjetja se je odločilo, da ima podjetje moralno odgovornost, da izboljša življenje teh šimpanzov, ki lahko živijo do 50., 60. leta starosti.

Šimpanzi so bili premeščeni v zaprto zavetišče v safari parku, ko pa je prišlo do stečaja le-tega leta 2004 in je bila gradnja zatočišča na odprtem zaustavljena, so bili šimpanzi ponovno prisiljeni preživeti nekaj let v kletkah. Ampak nič več. »Končno«, pravi g. Aufhauser. »Imeli bodo še nekaj dostojanstva in zabave, kar jim še ostane življenja.« 

Vira:
Gut Aiderbichl
Daily Mail

Kojot v pasti

Daniel Kelly, raziskovalec v rezervatu za divje živali Turnbull v Washingtonu, ZDA, je takole opisal svojo izkušnjo, ko je spremljal lovca na krzno na enem izmed njegovih pohodov.

Volk v pasti.[1]

Lovec se je približal, v roki držeč meter in pol dolgo palico. Kojot se je mrzlično poskušal rešiti pasti. Eno nogo mu je uspelo osvoboditi, a šapa je mrtvo obležala v pasti.

Lovec je s palico sunil v kojota. Žival je zasikala in šavsnila po palici. Nato se je zgodilo nekaj nenavadnega. Lovec je začel palico nihati naprej in nazaj in kojot se je umiril, s pogledom ves čas sledeč palici. Nenadoma je palica močno udarila po kojotovem smrčku, da ga je kar prilepilo k tlom. A udarec ni bil natančen. Kojot se je hipoma dvignil s tal v polsedeč položaj; kri mu je brizgala iz nosu, oči je imel zamegljene. Palica je ponovno padla. Lovec je onemoglo žival zgrabil za zadnje noge in jih povlekel nazaj, kolikor se je dalo, da je bila žival popolnoma iztegnjena, in ji s težko nogo stopil na vrat.

Z drugo nogo je kojotu zadal serijo odmevajočih brc v prsni koš; vsaka je iz pljuč iztisnila zrak. Nato je lovec izpustil kojotove zadnje noge in stal na živali - z eno nogo na vratu, z drugo na prsih. Kojotove oči so se izbuljile, usta so zevala, jezik je mrtvo visel čez okrvavljeno čeljust. Med periodičnimi udarci z nogo v prsa je lovec v tem položaju ostal 14 minut. "Tako dolgo je potrebno stati na živali, da umre," je rekel.

Pomislil sem, kako bedasto je, da 100-kilogramski moški topota po le 9 kilogramov težkem kojotu, kot da bi sam njegov obstoj bil odvisen od uničenja te živali. Kojot, če bi le imel priložnost, ne bi iskal maščevanja. Skušal bi pobegniti.[2]

Kojot v pasti.[3]

V Severni Ameriki je lov s pastmi zelo pogosta aktivnost krzna željnih lovcev. Ponekod je legalno nastavljanje pasti že samo 25cm od sredine pohodne poti ali ceste.[1] Živali, ki se ujamejo v past, neznosno trpijo. Ne ujamejo pa se le tiste živali, ki so zaradi svojega kožuha tarča lovcev: ujame se še 10 krat toliko ptičev, srn, psov, mačk...

Ta fotografija je bila posneta 11.11.2011 v trgovini s krznom in lovskimi pripomočki v SZ Idahu. Na mizi so poleg kože volka razstavljene pasti in lončki z volčjim urinom, ki ga lovci polijejo v bližini pasti za vabo.[4]

Viri:
[1] http://howlingforjustice.wordpress.com
[2] http://www.caft.org.uk
[3] http://furbearerdefenders.com/blog/
[4] http://www.kval.com/news

Poziv k sodelovanju v videu Za Slovenijo brez krzna

V okviru kampanje Za Slovenijo brez krzna bo nastal filmček, v katerem Slovenci in Slovenke povemo, da smo ZA Slovenijo brez krzna. Filmček bo montaža slik in videoclipov.
K sodelovanju vabimo vse, ki vam ni vseeno za nedolžne žrtve krznarske industrije in menite, da so v 21. stoletju zapiranje, lov in umor živali za krzno etično nesprejemljive in povsem nepotrebne prakse. Povejmo naglas, da je tudi v naši državi čas za spremembe!

Slikajte se skupaj z logotipom kampanje in povejte, da ste za Slovenijo brez krzna!

Skačite, pojte, vzklikajte, objemajte se, jokajte, žugajte, poslikajte si obraz, rišite, pišite, ustvarjajte - sami, v dvoje ali v skupini - za Slovenijo brez krzna. Pošljite nam fotografijo ali videoclip, kjer ste prikazani z logotipom kampanje, in izjavo, zakaj ste za Slovenijo brez krzna.

Podrobnejše informacije in navodila so na spletni strani www.zaslovenijobrezkrzna.si.

Časa za ustvarjanje je do nedelje, 8. aprila 2012.