Šimpanzi po 30-ih letih prvič občutili sonce na obrazu

To je zgodba o šimpanzih, ki so po desetletjih klavrnega in mučnega življenja v avstrijskem laboratoriju, kjer so jih okužili z virusom HIV, jeseni 2011 v zatočišču Gut Aiderbichl prvič vdihnili svež zrak in občutili sonce na obrazu. Ob videu, ki prikazuje njihove prve korake po travi, je nemogoče ostati ravnodušen.
 

Prvi koraki na prostem

Kot zaporniki, ki stopijo na prostost, je skupina šimpanzov zagledala dnevno svetlobo. Za veselje imajo prav poseben razlog, saj so po tridesetih letih prvič občutili travo pod svojimi stopali in zadihali svež zrak. Nekaj teh šimpanzov se je rodilo v ujetništvu, večino pa so ugrabili iz afriške džungle, ko so bili še mladiči, in jih pripeljali v Evropo, kjer so jih zaprli v kovinske kletke laboratorijev, da bi na njih izvajali vrsto poskusov.

Njihove matere – ki bi svoje mladiče sicer vzgajale 6 let – so vse pomorili. Cilj podjetja, ki je mlade šimpanze kupilo, je bil najti zdravilo za Aids. Ker so šimpanzi 99% gensko podobni človeku, so se podjetju zdeli primerni subjekti za poskuse. To pa pomeni, da so v teh letih šimpanzi prestali grozovita mučenja, med drugim so bili načrtno okuženi z virusom HIV.  Priključeni na stroje in polni raznih kemikalij so bili ujetniki laboratorija. To okolje brez kakršne koli stimulacije, brez skrbne ljubezni in brez upanja je mnoge pripeljalo na rob norosti, druge pa pahnilo čez rob.

Vendar se je njihova preizkušnja končala v začetku septembra 2011, ko so 38 preživelih šimpanzov osvobodili in jih premestili v več milijonov evrov vredno zatočišče v Avstriji, kjer lahko uživajo v stiku z ostalimi šimpanzi, od katerih so jih vrsto let ločevale rešetke in neprebojno steklo.

David od sreče poje iz vsega srca

Martha uživa prve trenutke na prostem

Zdaj bodo Susi, David, Clyde, Lingoa, Moritz in vsi ostali svobodno uživali v družbi drug drugega, zahvala pa gre vztrajnemu  59-letnemu naravovarstveniku, ki sliši na ime Michael Aufhauser.

M. Aufhauser, ustanovitelj dobrodelne organizacije za živali, ki deluje v štirih Evropskih državah, je na opuščenem safari parku v bližini Dunaja zgradil zatočišče. »Kdo ve, kakšne brazgotine nosijo v sebi,« se sprašuje g. Aufhauser.

»Vsi so travmatizirani, v večji ali manjši meri. Dva sta umrla, preden je bilo zatočišče zgrajeno, a vsaj ostali, ki so preživeli, bodo lahko živeli življenje, ki je bilo nepredstavljivo, ko so bili še ujetniki v laboratoriju.«

»Nekateri šimpanzi so bili okuženi z virusom HIV. Seveda so postali HIV pozitivni. Ampak nihče od njih, ne tukaj v Avstriji ne drugje po svetu, ni razvil 100% okužbe z  Aidsom. Zatorej je bil program neuporaben. Poskusi niso dokazali ničesar.«

Pred nekaj leti je ameriško farmacevtsko podjetje Baxter prevzelo avstrijski laboratorij in nemudoma naznanilo, da nimajo namena nadaljevati s tem programom testiranja. Še več – vodstvo podjetja se je odločilo, da ima podjetje moralno odgovornost, da izboljša življenje teh šimpanzov, ki lahko živijo do 50., 60. leta starosti.

Šimpanzi so bili premeščeni v zaprto zavetišče v safari parku, ko pa je prišlo do stečaja le-tega leta 2004 in je bila gradnja zatočišča na odprtem zaustavljena, so bili šimpanzi ponovno prisiljeni preživeti nekaj let v kletkah. Ampak nič več. »Končno«, pravi g. Aufhauser. »Imeli bodo še nekaj dostojanstva in zabave, kar jim še ostane življenja.« 

Vira:
Gut Aiderbichl
Daily Mail