ponedeljek, 18. junij 2012

Laktozna intoleranca ni bolezen



Ko nam nekdo pove, da ne prenaša laktoze, to navadno stori z žalostnim izrazom na obrazu. Izrazom nekoga, ki zamuja nekaj krasnih življenjskih izkustev, ker je v njegovem telesu nekaj strahotno narobe. Ta žalostni izraz navadno izzove sogovornikovo sočustvovanje. Ubožec, ne more prebaviti laktoze! Tudi kot veganka sem se večkrat znašla v tovrstnih stereotipnih situacijah, ko mi je bilo žal za tiste, ki ne morejo prebavljati laktoze.  Kljub temu, da jih podzavestno sočutno pogledam, take priložnosti uporabim za to, da spregovorim o veganstvu. Težava je v tem, da smo se priučili gledati na laktozno intoleranco kot na bolezen, čeprav gre za povsem normalen življenjski proces.

Sesalci moramo izdelovati encim laktazo (prebavni encim, ki razgradi laktozo) samo v času, ko nas matere dojijo. Pri človeku torej do starosti 2-4 let. Po tem, ko nas matere odstavijo s svojih prsi, smo sposobni dobiti hranila iz trde hrane. V knjigi Personal Nutrition avtoric Marie Boyle in Sare Long je navedeno, da 70% svetovne populacije ne prenaša laktoze. Največja pojavnost laktozne intolerance je med potomci Afričanov, prebivalcev Sredozemlja, ameriških domorodcev in Azijcev. Okvirna pojavnost med nebelci je sledeča:

- Afroameričani: 80%
- Indijanci (ameriški staroselci): 80-100%
- Azijci: 90-100%

Po tovrstnih statistikah sodeč je jasno, da ljudje z laktozno intoleranco niso redke izjeme, ki jih je doletela strašna bolezen, ampak ljudje z normalno delujočim prebavnim sistemom. Prišel je čas, da o tem razmislimo in spremenimo način dojemanja laktozne intolerance. Naš odziv, ko nekdo omeni, da on sam ali kateri izmed njegovih znancev ne more prebaviti laktoze, bi moral biti: “Super, tako kot več kot 70% prebivalcev sveta!” – skupaj z razlago, zakaj je temu tako. Eden izmed bolj presunljivih razlogov za mojo odločitev za veganstvo je bilo spoznanje dejstva, da po obdobju dojenja ni naravno več piti mleka, še posebej ne mleka pripadnikov druge vrste. Kar še doda h grozljivosti je krutost, povezana s “prirejo” kravjega mleka, da bi z njim hranili populacijo ljudi, ki od tega dobesedno zboleva. Spreminjanje dojemanja pojava laktozne intolerace je samo eden izmed načinov, ki pogojuje dojemanje mleka in mlečnih izdelkov, ki jih imajo ljudje tako radi. In nenazadnje, nikoli ne veš, ali bodo našteti argumenti prišli na ušesa komu, kot sem jaz, ki se bo nato zavestno odločil za veganstvo - in v tem tudi vztrajal.

Viri:
• Boyle, M. A., & Long, S. (2007). Personal Nutrition(6th Edition ed.). Belmont, CA, USA: Thomson Wadsworth.
• Vir slike: 30by30goose

Originalni prispevek (z naslovom Lactose Intolerance Is Not A Disease) je objavljen na blogu Vegans of Color. Prevod: Veganska iniciativa.

nedelja, 17. junij 2012

Zakaj sem postal vegan?

Adrijan V. je pred nekaj tedni postal vegan. Z nami deli svoje razmišljanje in vtise.

Preden sem postal vegan, sem bil šest let vegetarijanec. Ne vem, zakaj nisem o veganstvu začel razmišljati že prej. Res škoda! Očitno te mora neka stvar oz. dogodek pripeljati do tega. Tako kot je mene.

Pri nas doma ima oče na hribu veliko pernatih živali (kokoši, race, gosi in purane). Hvala Bogu, le ljubiteljsko in ne za meso, ampak še vseeno za jajca. Bil je čas, ko so se ravno začeli izlegati piščančki. Po dveh dneh (ko se ni izvalil nihče več), je hotel oče gnezdo vreči stran, a sem ga ustavil. Pregledala sva vsa ostala jajca, ki so bila res zanič, razen enega, ki pa je imelo majhno luknjo v lupinici, skozi katero se je dobro videl kljun. Odnesel sem ga v hišo pod lučko in počasi odpiral lupinico. V istem času pa sem kuhal jajce za Jimmyja, mojega dihurčka. Ko sem po eni strani občudoval začetek novega življenja (kako zvit piščanček v jajcu počasi »pleza« ven), po drugi strani pa rezal jajce, se mi je zgodil preblisk. Šel sem na internet, vtipkal veganstvo in nisem mogel prenehati z branjem. Po vsej prebrani literaturi in po vseh pogledanih filmih, dokumentarcih in predavanjih, sem bil odločen, da postanem vegan.

Še preden pa sem postal vegan, mleka niti videti nisem mogel več (kaj šele piti). Ko odkrivaš stvari in spremljaš razne raziskave, kako zelo škodljivo je mleko (že misel, da je človek edina vrsta, ki v odraslem življenju pije materino mleko druge vrste), ti postane slabo. Na srečo je danes toliko vrst »mleka« (od riževega, sojinega, lešnikovega, mandljevega, kokosovega, itd.), da s tem nisem imel nobenih težav (povrhu vsega pa so še veliko bolj okusne). Kot vegetarijanec pa sem pojedel ravno največ sira. Malo me je skrbelo, kako bom to nadomestil. Ko pa sem odkril še, kako se prideluje sir (in da jih veliko sploh vegetarijanskih ni!), mi tudi to ni bil problem. Na policah danes dobiš veliko veganskih (topljivih) sirov (eden boljši od drugega).

Na veganstvo je z mano prestopila tudi mami, kar je super (sploh zato, ker rada in dobro kuha). Jaz pa sem v kuhanju začel uživati šele sedaj, ko vem, da zdravo jem in da za moj obrok ni bilo treba trpeti nobeni živali. Ko ljudje izvejo, da si vegan, je prva reakcija vedno: »Kaj pa sploh še ješ?« Smešno. Ko bi se malo sprehodili med policami z vegansko prehrano in ne samo ustavljali pri delikatesi in mesarju, bi odkrili, da se danes res že vse dobi – od čokolade, smetane, sladoleda, namazov, sirov, paštet in majoneze do hrenovk, zrezkov, salam in klobas (moram priznati, da slednjih še nisem poizkusil, ker nimam nobene potrebe po »nadomestkih« mesa) in še mnogo drugih stvari. Odkar sem vegan, mi je nakupovanje postalo zabavno (pred tem pa bolj kot opravilo). Res, da vzame malo več časa, ampak to ni problem, ker vsaj veš, kaj kupuješ (le malo bolj si pozoren na etikete). Ljudje res ne vedo, da kuhaš lahko tako kot prej, le sestavine uporabljaš druge. Pri vsem sadju, zelenjavi, oreških in vsej drugi hrani, ki jo danes dobiš, res ne vidim potrebe po izkoriščanju živali.


Sem pa na začetku naletel na kar nekaj kritik (kot verjetno vsak drug vegan). Ko ljudje izvejo, da si vegan, je takoj v glavi neko nasprotovanje. Pred kratkim sem izgubil nekaj več kot 30 kilogramov in tako sem slišal pripombe kot na primer: »Daj že začni malo več jesti, da ti ne bodo šle traparije, kot je veganstvo, po glavi.« Pa tudi o tem, kako nezdrava naj bi bila vsa ta gensko spremenjena soja (kot da vegani jemo samo sojo). Tu mi je pomagala tudi prijateljica veganka, ki mi je povedala naslednje: »V EU na srečo mora pisati na izdelkih iz soje, če je gensko spremenjena.« 1, 2 

To z gensko spremenjeno sojo ljudje radi povedo, ne zavedajo se pa treh resnic: 
  1. Velika večina soje je gojene za krmo za živali. Prav tako koruza. Zaradi te soje sekajo deževne gozdove v Južni Ameriki in Aziji. Tudi slovenske živali so krmljene s tem. To ni naravna hrana za krave, jim pa jo dajo, ker je poceni. In ker ni dovolj trave za vse te milijarde krav. 3
  2. Soja za krmo je praktično vsa gensko spremenjena. 3, 4  
  3. Kadar je soja samo "pomožna sestavina" v izdelku, na primer kot emulgator (in tega je vedno več, večinoma pa gre za razni »junk food«, predvsem sladkarije in procesirano hrano), pa ni nujno navesti, ali je gensko spremenjena ali ne. 3, 5

Sedaj takemu z veseljem povem, da vso to gensko spremenjeno hrano jé on sam (ko jé hrano živalskega izvora) in ne jaz. O tem, kako radi imajo živali, kar preslišim, ker če bi jih res imeli, jih ne bi jedli. Je tako? Ali pa: »Nikoli ne bi mogla zaklati živali.« Če ne moreš, je ne jej! Tako enostavno. S takšnimi in drugačnimi izjavami, kot na primer »Ah, saj je bolje, da ne vemo, kaj jemo...«, sem odkril, da si ljudje raje zatiskajo oči in nočejo vedeti resnice, namesto da bi spremenili svoj način življenja. Žalostno!

Ko izveš, kako nezdrava je vsa ta živalska hrana, želiš drugemu le dobro in mu kaj o tem povedati, pa ljudje niso pripravljeni poslušati. Zato sem s tem kaj kmalu prenehal in začel na facebooku deliti razne informacije - komentira jih nihče ne, prebere si pa marsikdo - to sem izvedel šele kasneje: od prijateljice, da je postala vegetarijanka, od drugega, da je zamenjal mleko... Tako da je to vendarle en plus.

Vegan sem postal iz dveh razlogov – zaradi živali in zaradi zdravja. Velikokrat grem na hrib, se usedem na tla (med kokoši in ostale pernate živali) in jih le opazujem. Drugi si verjetno mislijo le, ah, kure pač, nezanimive živali, hrana. Ko pa se enkrat malo poglobiš in z zanimanjem spremljaš njihova različna, zanimiva obnašanja, začneš čisto drugače razmišljati. Seveda ostro nasprotujem tudi krznu in usnju. Kot sem že prej omenil, imam doma dihurčka. Ko spoznaš, kako so živali pametne, lepe in čuteče, ti prinašajo veselje in te nasmejejo do solz, si res ne moreš predstavljati, kam je šlo to človeštvo, da goji in pobija vse te živali le zaradi njihove kože in mesa.
Cenim svoje življenje. Tako kot cenim življenje vseh drugih živih bitij. Počutim se odlično, svobodno, pomirjeno in povezano. Veganstvo je najboljša stvar, kar sem jih kdaj naredil.