Adrijan V. je pred nekaj tedni postal vegan. Z nami deli svoje razmišljanje in vtise.
Preden sem postal vegan, sem bil šest let vegetarijanec. Ne vem, zakaj
nisem o veganstvu začel razmišljati že prej. Res škoda! Očitno te mora neka
stvar oz. dogodek pripeljati do tega. Tako kot je mene.
Pri nas doma ima oče na hribu veliko pernatih živali (kokoši, race, gosi
in purane). Hvala Bogu, le ljubiteljsko in ne za meso, ampak še vseeno za
jajca. Bil je čas, ko so se ravno začeli izlegati piščančki. Po dveh dneh (ko
se ni izvalil nihče več), je hotel oče gnezdo vreči stran, a sem ga ustavil.
Pregledala sva vsa ostala jajca, ki so bila res zanič, razen enega, ki pa je
imelo majhno luknjo v lupinici, skozi katero se je dobro videl kljun. Odnesel sem ga v hišo pod
lučko in počasi odpiral lupinico. V istem času pa sem kuhal jajce za
Jimmyja, mojega dihurčka. Ko sem po eni strani občudoval začetek novega
življenja (kako zvit piščanček v jajcu počasi »pleza« ven), po drugi strani pa
rezal jajce, se mi je zgodil preblisk. Šel sem na internet, vtipkal veganstvo
in nisem mogel prenehati z branjem. Po vsej prebrani literaturi in po vseh
pogledanih filmih, dokumentarcih in predavanjih, sem bil odločen, da postanem
vegan.
Še preden pa sem postal vegan, mleka niti videti nisem mogel več (kaj
šele piti). Ko odkrivaš stvari in spremljaš razne raziskave, kako zelo
škodljivo je mleko (že misel, da je človek edina vrsta, ki v odraslem življenju
pije materino mleko druge vrste), ti postane slabo. Na srečo je danes toliko
vrst »mleka« (od riževega, sojinega, lešnikovega, mandljevega, kokosovega,
itd.), da s tem nisem imel nobenih težav (povrhu vsega pa so še veliko
bolj okusne). Kot vegetarijanec pa sem pojedel ravno največ sira. Malo me je
skrbelo, kako bom to nadomestil. Ko pa sem odkril še, kako se prideluje sir (in
da jih veliko sploh vegetarijanskih ni!), mi tudi to ni bil problem. Na policah danes dobiš veliko veganskih
(topljivih) sirov (eden boljši od drugega).
Na veganstvo je z mano prestopila tudi mami, kar je super (sploh zato,
ker rada in dobro kuha). Jaz pa sem v
kuhanju začel uživati šele sedaj, ko vem, da zdravo jem in da za moj obrok ni
bilo treba trpeti nobeni živali. Ko ljudje izvejo, da si vegan, je prva
reakcija vedno: »Kaj pa sploh še ješ?« Smešno. Ko bi se malo sprehodili med
policami z vegansko prehrano in ne samo ustavljali pri delikatesi in mesarju,
bi odkrili, da se danes res že vse dobi – od čokolade, smetane, sladoleda,
namazov, sirov, paštet in majoneze do hrenovk, zrezkov, salam in klobas (moram
priznati, da slednjih še nisem poizkusil, ker nimam nobene potrebe po
»nadomestkih« mesa) in še mnogo drugih stvari. Odkar sem vegan, mi je
nakupovanje postalo zabavno (pred tem pa bolj kot opravilo). Res, da vzame malo
več časa, ampak to ni problem, ker vsaj veš, kaj kupuješ (le malo bolj si
pozoren na etikete). Ljudje res ne vedo, da kuhaš lahko tako kot prej, le
sestavine uporabljaš druge. Pri vsem sadju, zelenjavi, oreških in vsej drugi
hrani, ki jo danes dobiš, res ne vidim potrebe po izkoriščanju živali.
Sem pa na začetku naletel na kar nekaj kritik (kot verjetno vsak drug
vegan). Ko ljudje izvejo, da si vegan, je takoj v glavi neko nasprotovanje. Pred
kratkim sem izgubil nekaj več kot 30 kilogramov in tako sem slišal pripombe kot
na primer: »Daj že začni malo več jesti, da ti ne bodo šle traparije, kot je
veganstvo, po glavi.« Pa tudi o tem, kako nezdrava naj bi bila vsa ta gensko spremenjena
soja (kot da vegani jemo samo sojo). Tu mi je pomagala tudi prijateljica veganka, ki mi je povedala naslednje: »V EU na srečo mora pisati na izdelkih iz soje,
če je gensko spremenjena.« 1, 2
To z gensko spremenjeno
sojo ljudje radi povedo, ne zavedajo se pa treh resnic:
- Velika večina soje je
gojene za krmo za živali. Prav tako koruza. Zaradi te soje sekajo deževne
gozdove v Južni Ameriki in Aziji. Tudi slovenske živali so krmljene s tem.
To ni naravna hrana za krave, jim pa jo dajo, ker je poceni. In ker ni
dovolj trave za vse te milijarde krav. 3
- Soja za krmo je
praktično vsa gensko spremenjena. 3, 4
- Kadar
je soja samo "pomožna sestavina" v izdelku, na primer kot
emulgator (in tega je vedno več, večinoma pa gre za razni »junk food«,
predvsem sladkarije in procesirano hrano), pa ni nujno navesti, ali je
gensko spremenjena ali ne. 3, 5
Sedaj takemu z veseljem povem, da vso to gensko spremenjeno hrano jé on
sam (ko jé hrano živalskega izvora) in ne jaz. O tem, kako radi imajo živali, kar
preslišim, ker če bi jih res imeli, jih ne bi jedli. Je tako? Ali pa: »Nikoli
ne bi mogla zaklati živali.« Če ne moreš, je ne jej! Tako enostavno. S takšnimi
in drugačnimi izjavami, kot na primer »Ah, saj je bolje, da ne vemo, kaj
jemo...«, sem odkril, da si ljudje raje zatiskajo oči in nočejo vedeti resnice,
namesto da bi spremenili svoj način življenja. Žalostno!
Ko izveš, kako nezdrava je vsa ta živalska hrana, želiš drugemu le dobro
in mu kaj o tem povedati, pa ljudje niso pripravljeni poslušati. Zato sem s tem
kaj kmalu prenehal in začel na facebooku deliti razne informacije - komentira jih
nihče ne, prebere si pa marsikdo - to sem izvedel šele kasneje: od prijateljice,
da je postala vegetarijanka, od drugega, da je zamenjal mleko... Tako da je to
vendarle en plus.
Vegan sem postal iz dveh razlogov – zaradi živali in zaradi zdravja. Velikokrat
grem na hrib, se usedem na tla (med kokoši in ostale pernate živali) in jih le
opazujem. Drugi si verjetno mislijo le, ah, kure pač, nezanimive živali, hrana.
Ko pa se enkrat malo poglobiš in z zanimanjem spremljaš njihova različna,
zanimiva obnašanja, začneš čisto drugače razmišljati. Seveda ostro nasprotujem
tudi krznu in usnju. Kot sem že prej omenil, imam doma dihurčka. Ko spoznaš,
kako so živali pametne, lepe in čuteče, ti prinašajo veselje in te nasmejejo do
solz, si res ne moreš predstavljati, kam je šlo to človeštvo, da goji in pobija
vse te živali le zaradi njihove kože in mesa.
Cenim svoje življenje.
Tako kot cenim življenje vseh drugih živih bitij. Počutim se odlično, svobodno,
pomirjeno in povezano. Veganstvo je najboljša stvar, kar sem jih kdaj naredil.
