Uporaba psov pasme beagle v raziskavah in za testiranje zdravil za ljudi

Andre Menache o uporabi beaglov za testiranja.

Andre Menache

Prosim, preberite naslov še enkrat. Kot veterinarju se mi zdi ta naslov zelo čuden. Zakaj naj bi uporabljali beagle za ugotavljanje učinkov farmacevtskih zdravil na ljudeh? Sam zagotovo ne bi nikoli uporabil papagaja za testiranje zdravil za konje, zakaj bi torej uporabljali pse (ali katere koli druge živali) za testiranje zdravil za ljudi? Kratek odgovor je, da to zahteva zakon. Britanski in evropski zakoni zahtevajo, da so farmacevtska zdravila testirana na glodavcih (običajno podganah) in še na eni drugi vrsti živali, ki ni glodavec (običajno psi pasme beagle), preden se lahko začnejo klinični poskusi na ljudeh.

Nekaterim ljudem se to morda zdi smiselno. Zagotovo se je zdelo smiselno pred 65 leti, ko so bili formulirani zakoni za urejanje testiranja zdravil in kliničnih poskusov. Navsezadnje imajo podgane, psi in ljudje vsi po en par oči in ušes, možgane, srce in tako dalje. Živali so podobne ljudem. A kako znanstvena je beseda "podobno", če pomislimo, da imamo ljudje 50% DNK skupne z bananami? Ljudje, podgane in psi imamo gen za rep. Vendar je pri ljudeh ta gen izključen, pri podganah in psih pa vključen. Vemo, da imamo ljudje z mišmi skupnih približno 23.000 genov, a kaj potem? Miši niso podobne ljudem. Ni tako pomembno, koliko genov imamo skupnih, temveč kakšna je funkcija teh genov in kako se povezujejo in sodelujejo med seboj. To pomaga pojasniti, zakaj nek kompleksen sistem (pes ali podgana) ne more napovedati, kaj se bo zgodilo v drugem kompleksnem sistemu (človek).

Z drugimi besedami, odkar so bili napisani ti zgodnji zakoni, je znanost napredovala za 65 let, zakonodaja pa znanosti še ni dohitela (1). Danes imamo, na primer, znanje o človeškem genomu, ki ga pred 65 leti še nismo imeli. To novo znanje, skupaj z naraščajočim poznavanjem delovanja genov, pokaže, da testiranje na živalih res ne spada v 21. stoletje. Podatki, ki jih objavlja farmacevtska industrija, to potrjujejo. Verjetnost, da bo test na živalih pravilno napovedal, kako bodo na zdravilo ali kemično spojino reagirali ljudje, je približno enaka metanju kovanca. Res, to je kar huda obtožba, a obstaja veliko objavljenih znanstvenih dokazov, ki to izjavo potrjujejo. Glejte reference 2 - 19 spodaj.

Poglejmo primer iz resničnega življenja. Z zdravili povzročene poškodbe jeter pri ljudeh so najpogosteje navajan razlog za umik že odobrenih zdravil s trga, hkrati pa predstavljajo več kot 50% akutnih odpovedi jeter v Združenih državah (20). Številke za Veliko Britanijo so skoraj iste, ob tem pa poročajo, da je toksičnost za človeška jetra drugi najpogostejši vzrok za neučinkovitost zdravil zaradi negativnih učinkov v kliničnih poskusih potencialnih zdravil (2, 21).

Z drugimi besedami, zdravila za tem, ko so bila testirana na podganah in psih pasme beagle, kot to zahteva zakon, povzročajo poškodbe jeter pri ljudeh. Na osnovi podatkov farmacevtske industrije poskusi na podganah in psih razkrivajo poškodbe jeter v približno 50% primerov (22). To je popolnoma enak rezultat, kot ga lahko pričakujemo pri metanju kovanca.

Je lahko rezultat še slabši od tega? Ja, lahko je še slabši. Rezultati testiranja zdravil se lahko med samci in samicami podgan in beaglov razlikujejo zaradi razlik v delovanju jeter med samci in samicami (23, 24). Zaradi tega je testiranje na živalih še manj zanesljivo od metanja kovanca.

Večina nas bi do sedaj ugotovila, da v primeru zdravil za ljudi testiranja na živalih niso učinkovita. In večina ljudi bi se vprašala: "Če torej ne testiramo na podganah in beaglih, kako potem testirati nova zdravila?" Obstajata dva odgovora na to vprašanje.

Prvi odgovor. Znanstveni dokazi kažejo, da je testiranje na podganah in beaglih (ali kateri koli drugi živali) manj zanesljivo od metanja kovanca, zato bi jih morali prenehati izvajati ne glede na to, kaj drugega je na voljo za testiranje zdravil.

Drugi odgovor. Da bi zadostila zakonom, farmacevtska industrija še naprej testira zdravila na živalih, čeprav se dobro zaveda, da živali ne morejo predvideti rezultatov testiranj pri ljudeh, zaradi česar vlagajo sredstva v raziskovalne metode, ki temeljijo na človeku in so relevantne za ljudi. Te vključujejo študije človeških celic, človeške DNK, uporabo doniranih človeških tkiv, računalniške študije in še veliko več. Mnogo teh na človeku zasnovanih metod nenehno izpopolnjujejo, da bi bile zanesljive za testiranje zdravil za ljudi. Večina metod še ni 100% predvidljivih, vendar so boljše od metanja kovanca (= testiranja na živalih) in so relevantne za ljudi (25).

Zaključek.

V 65 letih, odkar so bili uvedeni zakoni o testiranju na živalih, je znanstveno raziskovanje korenito spremenilo naše razumevanje človeške biologije in kako se ta razlikuje od ostalih vrst. Kot rezultat tega, kar danes vemo o človeškem telesu, ti 65 let stari varnostni zakoni, ki obvezujejo k testiranju na živalih, niso le zastareli, temveč posledično pomenijo brezobzirno in malomarno izpostavljanje na tisoče prebivalcev tveganju smrti zaradi zdravil, ki jih uživajo (197.000 smrti letno zaradi negativnih reakcij na zdravila v Evropi) (26).

Rešitev je pravzaprav preprosta. Naše vlade in zdravstvene službe morajo umakniti pravne zahteve za testiranje na živalih in jih nadomestiti s takšnimi metodami testiranja, ki so relevantne za ljudi. Čim prej, tem bolje za človeško zdravje in dobrobit živali.

Reference

1. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22769234

2. Heywood R. Clinical Toxicity – Could it have been predicted? Post-marketing experience. In: Lumley CE, Walker S Lancaster, Quay, editor. Animal Toxicity Studies: Their Relevance for Man.1990. pp. 57–67.

3. Spriet-Pourra C, Auriche M. New York. 2 1994. Drug Withdrawal from Sale.

4. Igarashi T. The duration of toxicity studies required to support repeated dosing in clinical investigation – A toxicologists opinion. In: Parkinson CNM, Lumley C, Walker SR, editor. CMR Workshop: The Timing of Toxicological Studies to Support Clinical Trials. Boston/UK: Kluwer; 1994. pp. 67–74.

5. Sankar U. The Delicate Toxicity Balance in Drug Discovery. The Scientist. 2005;19:32.

6. Wilbourn J, Haroun L, Heseltine E, Kaldor J, Partensky C, Vainio H. Response of experimental animals to human carcinogens: an analysis based upon the IARC Monographs programme.Carcinogenesis. 1986;7:1853–1863. doi: 10.1093/carcin/7.11.1853. [PubMed] [Cross Ref]

7. Rall DP. Laboratory animal tests and human cancer. Drug Metab Rev. 2000;32:119–128. doi: 10.1081/DMR-100100565. [PubMed] [Cross Ref]

8. Tomatis L, Aitio A, Wilbourn J, Shuker L. Human carcinogens so far identified. Jpn J Cancer Res.1989;80:795–807. [PubMed]

9. Knight A, Bailey J, Balcombe J. Animal carcinogenicity studies: 1. Poor human predictivity. Altern Lab Anim. 2006;34:19–27. [PubMed]

10. Tomatis L, Wilbourn L. Evaluation of carcinogenic risk to humans: the experience of IARC. In: Iversen, editor. New Frontiers in Cancer Causation. Washington, DC: Taylor and Francis; 2003. pp. 371–387.

11. IARC IARC Monographs on the Evaluation of Carcinogenic Risks to Humans. Lyon: IARC; 1972.

12. IARC monographs programme on the evaluation of carcinogenic risks to humans http://monographs.iarc.fr

13. Haseman JK. Using the NTP database to assess the value of rodent carcinogenicity studies for determining human cancer risk. Drug Metab Rev. 2000;32:169–186. doi: 10.1081/DMR-100100570. [PubMed] [Cross Ref]

14. Gold LS, Slone TH, Ames BN. What do animal cancer tests tell us about human cancer risk?: Overview of analyses of the carcinogenic potency database. Drug Metab Rev. 1998;30:359–404. doi: 10.3109/03602539808996318. [PubMed] [Cross Ref]

15. Freeman M, St Johnston D. Wherefore DMM? Disease Models & Mechanisms. 2008;1:6–7. doi: 10.1242/dmm.000760. [PubMed] [Cross Ref]

16. Schardein J. Drugs as Teratogens. CRC Press; 1976.

17. Schardein J. Chemically Induced Birth Defects Marcel Dekker. 1985.

18. Manson J, Wise D. Casarett and Doull’s Toxicology. 4. 1993. Teratogens; p. 228.

19. Caldwell J. Comparative Aspects of Detoxification in Mammals. In: Jakoby W, editor. Enzymatic Basis of Detoxification. Vol. 1. New York: Academic Press; 1980.

20. http://gastro.dom.uab.edu/Fellow_Articles/fellowsreadinglisthep/drug%20hepatotoxicity.pdf

21. Olson H, Betton G, Robinson D, Thomas K, Monro A, Kolaja G, Lilly P, Sanders J, Sipes G, Bracken W, Dorato M, Van Deun K, Smith P, Berger B, Heller A. Concordance of the toxicity of pharmaceuticals in humans and in animals. Regul Toxicol Pharmacol. 2000;32:56–67. doi: 10.1006/rtph.2000.1399.

22. http://tpx.sagepub.com/content/33/1/63.full.pdf+html

23. http://ijt.sagepub.com/content/20/3/161.short

24. http://dmd.aspetjournals.org/content/21/4/705.short

25. http://www.emea.europa.eu/docs/en_GB/document_library/Other/2009/12/WC500017982.pdf

26. http://www.thelancet.com/journals/lancet/article/PIIS0140-6736%2811%2960802-7/fulltext?version=printerFriendly

Avtor prispevka (v angleškem originalu The use of beagle dogs in research and testing of human drugs) je Andre Menache.

Prevod: Veganska iniciativa

Podpišite za ukinitev poskusov na živalih v Evropski Uniji (v okviru evropske državljanske pobude Stop Vivisection; zbiranje podpisov se zaključi 1.11.2013).

Laktozna intoleranca ni bolezen

Ko nam nekdo pove, da ne prenaša laktoze, to navadno stori z žalostnim izrazom na obrazu. Izrazom nekoga, ki zamuja nekaj krasnih življenjskih izkustev, ker je v njegovem telesu nekaj strahotno narobe. Ta žalostni izraz navadno izzove sogovornikovo sočustvovanje. Ubožec, ne more prebaviti laktoze! Tudi kot veganka sem se večkrat znašla v tovrstnih stereotipnih situacijah, ko mi je bilo žal za tiste, ki ne morejo prebavljati laktoze.  Kljub temu, da jih podzavestno sočutno pogledam, take priložnosti uporabim za to, da spregovorim o veganstvu. Težava je v tem, da smo se priučili gledati na laktozno intoleranco kot na bolezen, čeprav gre za povsem normalen življenjski proces.

Sesalci moramo izdelovati encim laktazo (prebavni encim, ki razgradi laktozo) samo v času, ko nas matere dojijo. Pri človeku torej do starosti 2-4 let. Po tem, ko nas matere odstavijo s svojih prsi, smo sposobni dobiti hranila iz trde hrane. V knjigi Personal Nutrition avtoric Marie Boyle in Sare Long je navedeno, da 70% svetovne populacije ne prenaša laktoze. Največja pojavnost laktozne intolerance je med potomci Afričanov, prebivalcev Sredozemlja, ameriških domorodcev in Azijcev. Okvirna pojavnost med nebelci je sledeča:

- Afroameričani: 80%

- Indijanci (ameriški staroselci): 80-100%

- Azijci: 90-100%

Po tovrstnih statistikah sodeč je jasno, da ljudje z laktozno intoleranco niso redke izjeme, ki jih je doletela strašna bolezen, ampak ljudje z normalno delujočim prebavnim sistemom. Prišel je čas, da o tem razmislimo in spremenimo način dojemanja laktozne intolerance. Naš odziv, ko nekdo omeni, da on sam ali kateri izmed njegovih znancev ne more prebaviti laktoze, bi moral biti: “Super, tako kot več kot 70% prebivalcev sveta!” – skupaj z razlago, zakaj je temu tako. Eden izmed bolj presunljivih razlogov za mojo odločitev za veganstvo je bilo spoznanje dejstva, da po obdobju dojenja ni naravno več piti mleka, še posebej ne mleka pripadnikov druge vrste. Kar še doda h grozljivosti je krutost, povezana s “prirejo” kravjega mleka, da bi z njim hranili populacijo ljudi, ki od tega dobesedno zboleva. Spreminjanje dojemanja pojava laktozne intolerace je samo eden izmed načinov, ki pogojuje dojemanje mleka in mlečnih izdelkov, ki jih imajo ljudje tako radi. In nenazadnje, nikoli ne veš, ali bodo našteti argumenti prišli na ušesa komu, kot sem jaz, ki se bo nato zavestno odločil za veganstvo - in v tem tudi vztrajal.

Viri:

• National Institute of Health (NationalDigestive Disease Information Clearinghouse)

• Boyle, M. A., & Long, S. (2007). Personal Nutrition(6th Edition ed.). Belmont, CA, USA: Thomson Wadsworth.

• Vir slike: 30by30goose

Originalni prispevek (z naslovom Lactose Intolerance Is Not A Disease) je objavljen na blogu Vegans of Color. Prevod: Veganska iniciativa.

Učinek kravjega mleka na otroke

Skozi evolucijo se je izoblikoval edinstven način, da se dojenček naveže na mater: beljakovine v mleku se razgradijo na peptide, ki imajo podoben učinek kot opiati. Kaj pa, če doječa mati v odrasli dobi sama še zmeraj pije mleko in tako dejansko hkrati sesa in doji? Evolucija na to ni nikoli računala, kar lahko pojasni nedavno poročilo o tem, da kravje mleko zaradi ß-kazomorfina 5 pri dojenčkih povzroča apnejo (Cow’s Milk-Induced Infant Apnea With Increased Serum Content Of Bovine Beta Casomorphin 5), objavljeno v strokovni reviji za gastroenterologijo in prehrano otrok (Journal of Pediatric Gastroenterology and Nutrition).

Kazomorfin je ena od opioidnih spojin, ki nastanejo v naših želodcih, kadar pijemo mleko. Apneja pomeni, da otrok neha dihati. Raziskovalci poročajo o "primeru dojenega otroka s pogostimi epizodami apneje, ki se zmeraj pojavijo po tem, ko njegova mati pije kravje mleko." Laboratorijske preiskave so pokazale visoko stopnjo vsebnosti kazomorfina v krvi otroka, kar je vodilne raziskovalce pripeljalo k domnevi, da je vzrok otrokove apneje "dejavnost opioida, ki lahko ima depresivni učinek na dihalne centre v centralnem živčnem sistemu in povzroči pojav, ki se imenuje mlečna apneja." 

"Namen tega poročila," zaključujejo avtorji, "je opozoriti raziskovalce na možnost, da se pri izpostavljanju dojenčka beljakovinam v kravjem mleku pojavi sistemska reakcija z napadom apneje. Prepričani smo, da se takšna klinična situacija zgodi redko, vendar pa jo spremlja velika grožnja dojenčkovemu življenju, ki se ji lahko izognemo s preprostim in cenenim dietetičnim ukrepom" (prehrano brez mleka in mlečnih izdelkov). Več o tem v 3-minutnem videu o apneji, ki jo pri dojenčkih povzroča kravje mleko (v angleškem jeziku):

Razlog, da je to tako zaskrbljujoče, je, da vsakega desetega dojenčka s ponavljajočimi se epizodami apneje ni mogoče rešiti in tragično umre zaradi SNSD, sindroma nenadne smrti dojenčka (znanega tudi kot smrt v zibki). SNSD je najpogostejši vzrok smrti pri zdravih dojenčkih, starejših od enega meseca. Eden od vsakih 2000 ameriških otrok umre na ta način. Vsak dan šest dojenčkov preneha jokati, njihovi starši pa začnejo.

Domneva, da bi opiatom podobni učinki beljakovin v kravjem mleku pri otroku lahko povzročili, da preneha dihati, je bila tako provokativna, da so raziskovalci pričeli testirati druge otroke z visokim tveganjem. V spodnjem 2-minutnem videu (v angleškem jeziku) o kazomorfinih v kravjem mleku in smrti v zibki, se posvetim študiji, ki ugotavlja, da imajo otroci, ki trpijo za akutnimi življenjsko nevarnimi napadi, v krvi trikrat višjo vsebnost morfinom podobnih peptidov kot zdravi otroci. 

Izkaže se, da obstaja encim, ki odstranjuje kazomorfine, vendar je aktivnost tega encima pri otrocih s tveganjem za polovico manjša kot pri zdravih otrocih. Zato nekateri dojenčki kazomorfina enostavno ne morejo dovolj hitro izločiti iz svojega sistema in tvegajo SNSD. Raziskovalci sklepajo: "Prodor ß-kazomorfinov v dojenčkov še nerazvit centralni živčni sistem lahko zavre dihalni center v možganskem deblu, kar vodi do nenormalnih dihalnih odzivov, hiperkapnije (preveč ogljikovega dioksida), hipoksije (ni dovolj kisika), apneje in smrti."

Opiatom podobni kazomorfini, ki se sproščajo iz kazeina, proteina v kravjem mleku, sodelujejo tudi pri nastanku drugih bolezni, vključno s sladkorno boleznijo tipa I, poporodno psihozo, motnjami v krvnem obtoku, prehranskimi alergijami in avtizmom - slednjemu se posvečam v spodnjem 2-minutnem videu (v angleškem jeziku):

Materino mleko je zmeraj najboljša izbira, vendar je mleko mater, ki uživajo zgolj hrano rastlinskega izvora, še boljše. Njihovo mleko ne vsebuje kravjih kazomorfinov in ima manj industrijskih onesnaževalcev, kot so na primer dioksini - primerjavi vsebnosti škodljivih snovi v mleku mesojedih, vegetarijanskih in veganskih mater se posvečam v tem 4-minutnem videu (v angleškem jeziku):

V zvezi z drugimi vplivi živalskih produktov na razvoj otrok si oglejte videa o mleku in prezgodnjem spolnem razvoju (v angleškem jeziku) ter beljakovinah in puberteti (v angleškem jeziku). Nič čudnega torej, da je Dr. Benjamin Spock - najbolj spoštovan pediater vseh časov - priporočal, da otrok ne hranimo z mesom in mlekom živali.

Avtor prispevka (v angleškem originalu The Effects of Cow's Milk on Babies) je dr. Michael Greger.
Prevod: Veganska iniciativa.

Michael Greger je zdravnik, avtor in mednarodno priznan govornik o prehrani, prehranski varnosti in javnem zdravstvu. Na spletni strani NutritionFacts.org je na voljo več sto njegovih videov o prehrani.