Tajvanski prašičerejec Lo Hung-hsien, ki se je odločil za rastlinsko prehranjevanje, je svojo farmo spremenil v zatočišče za prašiče. Pogled majhnega prašička, ki je bil na poti v smrt, ga je prepričal, da je ubijanje živali napaka.
Prašičerejec iz Novega Tajpeja na Tajvanu je svojo farmo spremenil v pravo prašičje zatočišče, kjer se živali ne gojijo za zakol. »Živali so naše prijateljice, ne naša hrana«, pravi lastnik Lo Hung-sien, ki je zagovornik pravic živali in prostovoljec. Ker pa je neprofitno zatočišče velik finančni zalogaj, potrebni denar zasluži s prevozništvom, postavljanjem stojnic ter internetno prodajo. Navkljub napornemu delavniku zavrača kritike in pravi, da bo vztrajal pri vzdrževanju prašičjega zatočišča, pa četudi bo bankrotiral.
Lo je bil včasih običajen prašičerejec in je v svojem delu videl le dobiček. Družinsko farmo je podedoval od deda, na njej pa je gojil tudi do 500 prašičev. Farma mu je prinašala več denarja, kot ga je lahko porabil. Za preobrazbo iz klavca v rastlinojedca pa je bil kriv pujsek, namenjen za zakol. Lo pripoveduje, kako je skupina prašičev, ki je bila naslednja v vrsti pred vrati klavnice, začela glasno cviliti. Ko je enega izmed njih prijel v roke, se je ta nenadoma umiril ter ga pogledal v oči, kot bi mu hotel dejati: »Zakaj to počneš?«. Ta pogled ga je tako pretresel, da ponoči ni mogel spati, in takrat se je odločil za prehod na rastlinsko prehranjevanje in spremembo svojega poklica.
Od več sto prašičev je danes v Lojevem zatočišču ostalo le še okoli 40 živali. Vse ostale so v obdobju zadnjih nekaj let umrle naravne smrti. Kljub temu se Lojev delavnik začne že ob štirih zjutraj, ko se odpravi v okoliške vegetarijanske restavracije iskat ostanke hrane prejšnjega dne. Te nato razdeli med svoje živalske prijatelje, za katere skrbi tako, kot bi bili njegovi otroci.
Lo je s svojim zgledom dokazal, da je še tako globoko usidrano tradicijo in navade moč spremeniti. Na svoj kamion je z velikimi črkami napisal: »ŽIVALI SO NAŠE PRIJATELJICE, NE NAŠA HRANA«. In svoje spoznanje širi povsod, kamor koli gre.
Več o življenju prašičev in realnosti prašičereje v srednji Evropi si lahko ogledate v dokumentarnem filmu “Brez usmiljenja za Lucy“: http://vimeo.com/21416460
Pred kratkim je bila ponatisnjena tudi knjižica Bratje živali, ki jo je Edgar Kupfer-Koberwitz skrivaj napisal kot interniranec v krutem okolju koncentracijskega taborišča Dachau. Brezplačno je dostopna tudi na: http://www.veggieinfo.net/si-lang/bratje/.
Za mlade bralce pa priporočamo čisto svež prevod slikanice Zato ne jemo živali avtorice Ruby Roth.
| Odlomek iz slikanice Zato ne jemo živali |
Ni komentarjev:
Objavite komentar