Izjava ob sprejemu Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob

29. novembra 2014, le 14 dni po seji vlade, je stopila v veljavo spremenjena Uredba  o določitvi divjadi in lovnih dob. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kljub nasprotovanju in strokovnim utemeljitvam sprejelo spremembe Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob, ob tem pa navedlo, da je upoštevalo ugovore in predloge, podane s strani zagovornikov pravic živali, kar ne drži. Predstavniki nevladnih organizacij, ki so podale pripombe na predlagano spremembo Uredbe, so bili oktobra 2013 povabljeni na pristransko voden usklajevalni sestanek, na katerem jim je bil odmerjen izredno kratek čas za podajo pripomb in predlogov, sklicatelj sestanka pa vprašanj ter soočanja stališč ni dovolil. O nadaljevanju postopka niso bile obveščene (vse) na sestanku prisotne nevladne organizacije.

Januarja 2013 je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju: Ministrstvo) objavilo povzetek predlogov za spremembo in dopolnitev Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob (v nadaljevanju: Uredbe), ki so jim jih poslali Lovska zveza Slovenije (v nadaljevanju: LZS), Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju: ZGS) in ERICo d.o.o. Predlogi so vključevali podaljšanje lovnih dob na določene vrste živali (jelen, divji prašič, pižmovka, siva vrana, šoja, sraka, raca mlakarica, muflon, lisica, fazan) ter uvrstitev nekaterih vrst živali, na katere je bil lov predhodno prepovedan, med (lovno) divjad (šakal, golob grivar, sloka, kozica, kreheljc, črna liska, ruševec, kormoran). Nadalje so podali predloge o izpustu določenih gojenih živali in lovu nanje ter spremembi določil glede uporabe pasti, katerih uporaba naj bi bila dovoljena v širšem obsegu.

Že februarja je Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (v nadaljevanju: DOPPS) sestavilo dokument z naslovom Pripombe na predlagane spremembe o določitvi divjadi in lovnih dob, v katerem opominjajo, da so vrste ptic, ki so predlagane za uvrstitev med (lovno) divjad, ogrožene, v nekaterih primerih pa je lov nanje prepovedan na celotnem območju Evropske unije. Nadalje je DOPPS v svojem dokumentu izpostavil, da niti za te niti za druge vrste ptic ne obstajajo ekološki razlogi za lov nanje, trditve o škodi, ki naj bi jo ptice povzročale, pa so nedokazane in pavšalne. Izrazilo je zaskrbljenost nad negativnimi posledicami vzreje ptic ter kasnejšega izpusta in lova nanje, nad vnosom toksičnega svinca v okolje (in na kmetijske površine), ki je posledica lova na ptice, ter nad dejstvom, da je lov moteč (in pogosto smrtno nevaren) tudi za vrste ptic, ki niso uvrščene med (lovno) divjad. DOPPS nasprotuje tudi uporabi pasti. Sledi temeljita in strokovna utemeljitev ter opomba, da gre pri lovu za finančno in rekreativno funkcijo za relativno majhno skupino ljudi.

27. februarja 2013 je LZS povedala: "usklajevanje je predvideno v kratkem in tam bodo lahko sodelovale vse zainteresirane organizacije."

21. marca 2013 je bilo v Dnevniku objavljeno strokovno mnenje dr. Mihe Krofla, raziskovalca na Biotehniški fakulteti, da bi bilo kakršno koli poseganje v populacijo šakala, tega srednje velikega predstavnika psov, ki je (bil) v Sloveniji zaščiten od leta 2004, neodgovorno in nestrokovno.

Dne 3. aprila 2013 se je odzval tudi Zavod Republike Slovenije za varstvo narave in izpostavil, da so predlogi slabo utemeljeni in v nasprotju z moderno naravovarstveno miselnostjo, ter predlagal, da ministrstvo ponovno preuči namen in delovanje LZS in se temu primerno odloči, ali ni morda potrebno LZS odvzetu status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave.  

Nato je 10. aprila 2013 Ministrstvo pozvalo društva in širšo javnost k oddaji svojih predlogov za spremembo in dopolnitev Uredbe, čemur je namenilo (zgolj) 14 dni časa. Veganska iniciativa ter številna druga društva in posamezniki smo izrazili nasprotovanje predlaganim spremembam in dopolnitvam Uredbe ter izrazili željo po zmanjšanju obsega lova v Republiki Sloveniji, kjer lovci vsako leto pobijejo zelo visoko število živali, podatki pa so dostopni le za nekatere izmed vrst živali, ki jih lovijo.

Veganska iniciativa je na Ministrstvo v veljavnem roku poslala pripombe, v katerih je podala željo in razloge za zavrnitev predlaganih sprememb in dopolnitev Uredbe. Opomnila je, da se državljani in državljanke Republike Slovenije zavzemamo za prijazen in spoštljiv odnos do živali, kar je bilo marca 2013 s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali (ZZZiv-c) še dodatno potrjeno, ter da z novim zakonom nesmiselno ubijanje in mučenje živali ni dopustno. Sprejetje sprememb in dopolnitev Uredbe, kot so predlagane v pobudi in razvidne iz povzetka, ki ga je januarja 2013 objavilo Ministrstvo, bi pomenilo velik korak nazaj glede na obstoječo zakonodajo in uveljavljene standarde. Veganska iniciativa je v svojih pripombah tudi jasno izrazila (in utemeljila), da dodajanje katerih koli živalskih vrst na seznam lovnih živali ni sprejemljivo.  

Opomnila je še, da so nedavne peticije (Za Slovenijo brez krzna, Za Slovenijo brez cirkusov, Za moratorij na odstrel volkov) pokazale, da je slovenska javnost zelo občutljiva za ta vprašanja in se močno zavzema za zaščito živali pred preganjanjem in ubijanjem, ki se izvajata iz koristoljubnih razlogov peščice ljudi, ki ne upoštevajo niti teh pravic, ki jih živalim zagotavljajo trenutno veljavna zakonodaja in predpisi. Takratni dogodki ob odstrelu medvedje družine in mlade volkulje pa so pokazali, da se lov izvaja samovoljno in v nasprotju z dobro utemeljenimi stališči strokovne javnosti. Veganska iniciativa je v pripombah na spremembe Uredbe zapisala tudi, da upa in pričakuje, da bo Ministrstvo na podlagi dosedanjega razvoja dejavnosti za zaščito živali in njihovih pravic, javnega mnenja v Republiki Sloveniji ter utemeljenih argumentov naravovarstvenih organizacij in strokovnjakov zavrnilo pobudo za spremembo Uredbe. 

DOPPS je izdal tudi peticijo Preprečimo lov na ogrožene vrste ptic, ki jo je podprlo preko 60 slovenskih društev, zvez in iniciativ, vključno z Vegansko iniciativo, slovenskimi športniki ter številnimi drugimi posamezniki.

8. maja 2013 je Ministrstvo na svojih spletnih straneh objavilo novico, v kateri navaja, da še ni pripravilo osnutka Uredbe, da pa so prejeli predloge različnih organizacij (tudi Veganske iniciative). Napovedalo je, da v maju ali juniju namerava sklicati usklajevalni sestanek z vsemi, ki so podali svoja mnenja, in zaključilo, da bodo vse predlagane vsebinske spremembe in dopolnitve “obravnavane na usklajevalnih sestankih, pri čemer bodo v prvi vrsti pomembni dokazljivi podatki, strokovna argumentacija na načelih tako varstva in zaščite narave kot lova ter širok ekosistemski pogled. Le takšne predloge bo MKO vključil v spremembo omenjene zakonodaje. Ta bo seveda v skladu z rednim postopkom sprejemanja vladne uredbe vključevala tudi javnost.”

Do usklajevalnega sestanka je prišlo šele 15. oktobra 2013. Dan poprej so DOPPS, Umanotera in skupnost Tretji člen skupaj s podporniki, med katerimi je bila tudi Veganska iniciativa, predali 9406 podpisov proti lovu na ogrožene ptice in na splošno proti lovu za razvedrilo in osebno korist. Pogovor pri ministru za kmetijstvo in okolje mag. Dejanu Židanu se je zaključil z ministrovim zagotovilom, da bodo ptice v Sloveniji varne.   

Predaja 9.406 podpisov peticije ministru Židanu.

Na RTV Slovenija so 14. oktobra 2013 poročali o tem dogodku in navedli, da lovci v Sloveniji vsako leto postrelijo 40.000 različnih vrst ptic, ta podatek pa kar bode v ušesa ob besedah ministra Židana v tem istem prispevku, ko pravi: “Te lepe živali so varne.” 

Kako je potekal usklajevalni sestanek 15. oktobra 2013, najlepše opiše na spletnih straneh Dela objavljen prispevek Frčalo bo perje: veliko za, malo proti; Lovska druščina je lahko streljala z vsemi topovi, zagovorniki ptic pa so tudi imeli pravico čivkati. Če na kratko povzamemo, šlo je za dolg monolog predstavnikov lovskih krogov, DOPPS-u je bilo dovoljeno govoriti približno 10 minut, ostalim prisotnim zagovornikom pravic živali pa le po nekaj minut. Vprašanja, tehtanje argumentov in soočanje stališč niso bili dovoljeni.

O poteku usklajevalnega sestanka je pisal tudi DOPPS in izpostavil sledeče napake:

• Sestanek je vodil Jošt Jakša, generalni direktor Direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, ki je tudi sam vpliven član lovske organizacije; sestanek tako ni mogel biti voden nepristransko.
• Kljub temu, da je več organizacij za varstvo živali in narave predlagalo odpravo lova na nekatere vrste divjadi, Jakša te točke ni uvrstil na dnevni red; ko je bil na to opozorjen, je zavrnil spremembo dnevnega reda.
• Način vodenja sestanka ni omogočal razprave. Predsedujoči je vsaki organizaciji namenil 10 minut za predstavitev njenih stališč, ni pa dovolil vprašanj in tehtanja argumentov. Po uri in pol monologov je vsaki organizaciji dovolil še 3 minute za repliko, potem pa je sestanek na hitro zaključil, ne da bi dopustil soočenje argumentov za eno samo vsebinsko vprašanje.
• Jakšev način vodenja sestanka je izrazito favoriziral predstavnike lovskega interesa.

Veganska iniciativa je po sestanku v kolumni na portalu Pes moj prijatelj dne 30. oktobra 2013 izpostavila, da je zaskrbljujoče razmišljanje Jošta Jakše, ki je večkrat poudaril, da je potrebno skleniti kompromis med obema stranema. Kompromis med slabo in dobro rešitvijo v primeru zakonodaje namreč ni zaželen - bistvena naloga direktorata je, da uveljavi strokovno podprto odločitev in spoštuje mnenje javnosti. Slednje pa je predsedujoči pogosto označil kot grožnjo postopku, namesto kot njegovo oplemenitenje, in pri tem spregledal demokratično dolžnost udeležbe javnosti v postopkih spreminjanja zakonov. V isti kolumni smo zapisali še, da nasprotujemo vsakršnemu dodajanju živalskih vrst in daljšanju lovnih dob – živimo namreč v okolju, kjer smo z razpršeno gradnjo, prometom, avtocestami in drugimi cestami, uporabo fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu, regulacijo vodotokov, z onesnaževanjem vod, gozdov in zraka ter nenazadnje z okoljskimi spremembami do takšne mere posegli v življenjski prostor živali, da je vsakršno dodatno poseganje nedopustno. V prvi vrsti pa seveda nasprotujemo vsakršnemu lovu na živali.

Preganjanja, poškodovanja in ubijanja živali ni mogoče razumeti drugače kot mučenje – ljudje nimamo več nikakršnih razlogov, da bi to počeli – naše preživetje ni nikoli na kocki, življenje posamezne živali pa vsakokrat. 

Nato se dolgo ni zgodilo nič. 3. novembra 2014 je Ministrstvo, sedaj Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, objavilo predlog za obravnavo Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob, pri pripravi katere je bila prisotna zgolj lovska druščina (kljub opozorilom, da je že usklajevalni sestanek bil voden izrazito pristransko), o objavi pa, kolikor nam je znano, ni bil obveščen nihče, ki je bil prisoten na usklajevalnem sestanku leto poprej (kljub zagotovilom Ministrstva, ki je maja 2013 zapisalo, da bo v skladu z rednim postopkom sprejemanja vladne uredbe vključena tudi javnost). V dokumentu je navedeno, da je gradivo bilo objavljeno na E-demokraciji 11. septembra 2014, vendar o tem (ali kakršnem koli napredku v zvezi z Uredbo) Veganska iniciativa (in, kolikor nam je znano, tudi drugi udeleženci usklajevalnega sestanka, ki so Uredbi nasprotovali), ni bila obveščena. Nadalje dokument navaja neresničen podatek, da so predlogi sodelujočih organizacij v fazi priprave sprememb Uredbe bili večinoma upoštevani. Prav tako ne navaja razlogov za neupoštevanje. 

13. novembra 2014 je sledila seja vlade in že 14 dni kasneje, 29. novembra 2014, je v veljavo stopila spremenjena Uredba. Ta dovoljuje lov na šakala, podaljšuje lovne dobe ter uzakonja lov na vse vrste divjadi s pastmi.

17. novembra 2014 je Dnevnik ponovno objavili poročilo strokovnjakov z Biotehniške fakultete, ki nasprotuje lovu na šakale.

Po mnenju dr. Mihe Krofla z Biotehniške fakultete je kakršno koli poseganje v populacijo šakala neodgovorno in nestrokovno. Foto: Miha Krofel.

Veganska iniciativa v celoti zavrača vodenje in postopek sprejemanja Uredbe, ki zagovornikom živali in narave ni omogočal razprave in sodelovanja pri nastajanju besedila, zato Veganska iniciativa pri Uredbi praktično ni mogla sodelovati, čeprav je, skupaj z nekaterimi drugimi organizacijami, to želela. Opozarja na sledeče napake:

• Pristransko vodenje in potek usklajevalnega sestanka dne 14. oktobra 2013, kot je to opisano zgoraj; favorizirani so bili predstavniki lovskega interesa, ostalim je bilo namenjenega komaj kaj časa, razprava ni bila omogočena.  • Na usklajevalnem sestanku ali kmalu po njem ni bilo nakazano, kdaj lahko pričakujemo nadaljevanje razprave v kakršni koli obliki. • Prvotne pripombe in predlogi, podani v roku od objave predloga spremembe Uredbe do  24. aprila 2013, niso objavljeni. • Predlog Uredbe z dne 3. novembra 2014 navaja, da je bila v razpravo vključena vsa strokovna javnost, ki pa v roku 30 dni ni podala nobene pripombe. Glede na objavo seznama organizacij, ki so sodelovale v fazi posveta, se postavlja vprašanje o razlogih za nerazkritje seznama institucij in/ali posameznikov, ki domnevno predstavljajo strokovno javnost in so bili vključeni v razpravo in se s predlogi v celoti strinjajo, kot je navedeno v Uredbi. • Trditev v predlogu Uredbe z dne 3. novembra 2014, da so bili predlogi navedenih organizacij v fazi sprememb večinoma upoštevani, ne drži. • Mnenja, predlogi in pripombe predlagateljev v predlogu Uredbe z dne 3. novembra 2014 niso navedeni. • Bistvena menja, predlogi in pripombe, ki niso bili upoštevani, v predlogu Uredbe z dne 3. novembra 2014 niso navedeni, prav tako niso navedeni razlogi za njihovo neupoštevanje. • Presoja posledic sprejema Uredbe je bila opravljena le za zakonodajno področje, številne druge presoje, vključno s posledicami za okolje, pa niso bile narejene. • Zaradi neobveščanja o poteku postopka na vsebino Uredbe ni bilo mogoče vplivati nanjo niti preprečiti njenega sprejetja.

Ob vsem tem ni čudno, da so mnogi posamezniki osupli in zaskrbljeni, ko berejo predlog Uredbe z dne 3. novembra 2014, ki nakazuje, da so bili upoštevani predlogi in pomisleki Veganske iniciative in drugih organizacij, in se sprašujejo, ali te iniciative in društva, ki zase pravijo, da zagovarjajo pravice živali in delujejo v njihovo dobro, pravzaprav govorijo eno, delajo pa drugo. Navedbe v vladnem dokumentu so zavajajoče in škodujejo dobremu imenu in kredibilnosti Veganske iniciative (in drugih organizacij ter posameznikov) ter dolgoročno tudi dobrobiti živali, za katero se Veganska iniciativa brezkompromisno zavzema. Zaradi odsotnosti specifikacije parametrov »bistvenosti« v pričujočem kontekstu je zavajajoča tudi trditev v dokumentu, da bistvenih mnenj, predlogov in pripomb, ki se niso upoštevali, ni bilo. Veganska iniciativa tovrstne očitke zavrača. Mnenja in predlogi, podani s strani Veganske iniciative v fazi posvetovanja, večinoma niso bili upoštevani. Stališče Veganske iniciative do lova, ki ga je podala tako na usklajevalnem sestanku kot v javni izjavi z dne 30. oktobra 2013, pa je jasno in ne dopušča samovoljne interpretacije. 

Veganska iniciativa Uredbo v celoti zavrača zaradi načina njenega sprejemanja in spornosti njene vsebine ter zaradi dejstva, da so njeni predlagatelji ves čas tudi v izrazitem navzkrižju interesov - lovci tako rekoč sami določajo, katere živali, koliko in kdaj se jih bo smelo loviti, niti strokovna javnost niti civilna družba pa na to ne moreta vplivati, kar je v demokratični in pravni državi popolnoma nesprejemljivo.

Izvajanje spremenjene Uredbe je po mnenju Veganske iniciative potrebno zaustaviti, dokler ne pride do iskrene in korektne strokovne in javne razprave ter sprejema drugačne uredbe, ki bo živali res zaščitila, ne pa omogočala lova v še večjem obsegu. Hkrati pa bi bilo nujno ponovno presojati tudi o dovoljenjih za odstrel medvedov in volkov.

Želimo demokratično sodelovanje v postopku nastajanja uredbe, ki bi morala v prvi vrsti zaščititi živali, naravo pa zavarovati prav proti takemu ravnanju lovcev in pred razmahom lovske dejavnosti v Sloveniji. Vsi, ki nedavno sprejeti Uredbi nasprotujemo že od začetka, bi svoje nestrinjanje brez dvoma izrazili tudi ob navidezno usklajenem predlogu, ki je bil sprejet, če bi le bili o njem obveščeni.

Od vlade tako pričakujemo, da bo spoštovala svoje zaveze in veljavno zakonodajo o varstvu živali in zaščiti narave ter zagotovila, da se bodo pri sprejemanju uredbe, ki odloča o življenju živali, ki so v tem primeru na nemilost prepuščene lovcem, upoštevali tudi njihovi interesi.

»Ljubeče, lokalno, bio, humano, v miru, spoštljivo«

V sredo, 23. julija 2014, sta po socialnih omrežjih zakrožila posnetka, ki prikazujeta raztovarjanje bikov pred klavnico v Postojni in ki ju je avtor ironično poimenoval »Ljubeče, lokalno, bio, humano, v miru, spoštljivo«. Posnetka ne prikazujeta krvavih prizorov, s katerimi se tisti, ki spremljamo dogajanje industrije, ki živali izkorišča za hrano, oblačila in drugo, pogosto srečujemo. Je pa verbalno in telesno nasilje nad biki kljub temu sprožilo val ogorčenja v javnosti, ki industriji, ki jo uravnavajo zakoni, posebej pa lokalnim kmetom, zaupa, da z živalmi ravnajo zelo lepo in da žival na celotni poti od rojstva do smrti nič ne trpi, saj smo konec koncev razvili celo sistem, ki omogoča humano klanje.

Humano klanje? Ne glede na to, kako paradoksno se to sliši, mnogi želijo verjeti, da humano klanje obstaja in se celo prakticira. Ker se grde stvari, kot sta trpinčenje živali in nehumano klanje,  dogajajo samo drugod, pri nas tega ni, pri nas živali živijo v raju. Slovenci tako razmišljamo. Avstralci tudi tako razmišljajo, kot se je ponovno izkazalo ob nedavni objavi posnetkov o mučenju ovc v industriji proizvodnje volne, ki je šokirala Avstralce in ljubitelje volne drugod po svetu. Verjetno odkritje, da enako močno voljo zanikanja realnosti kažejo tudi ostali narodi, ne bi bilo presenetljivo. O možnih vzrokih tega pojava morda kdaj drugič. Za enkrat je potrebno razumeti dvoje: 

1. Postopki reje in zakola živali za človekovo uporabo so v svetovnem merilu dokaj poenoteni. V slovenskih klavnicah, na primer, delavci živalim ne pojejo uspavank in jih ne božajo do smrti; slovenske klavnice delujejo po istem principu in s primerljivo tehnologijo kot ostale. V tem prispevku  si je mogoče prebrati izkušnjo študenta veterine ob obisku ene večjih slovenskih klavnic.
2. Zakoni ne zagotavljajo dejanske dobrobiti živali, tudi če bi se zakonov striktno držali. Zakoni samo določajo neko stopnjo zaščite, ki pa je dovolj minimalna, da ne bi pretirano ovirala dela rejcev, prevoznikov, klavcev in drugih, ter da ne bi ogrozila profita, seveda. 

V praksi to pomeni, da je žival, ki konča na krožniku, zagotovo trpela. Edino vprašanje, ki ostaja odprto, je, koliko in kako dolgo je trpela. 

Krave, ovce, kokoši in druge živali, ki jih množično zasužnjujemo za hrano in ostalo, so zelo blaga, občutljiva in inteligentna bitja. Psihološko so izredno kompleksna in ranljiva. Tega seveda nujno ne opazimo, če na žival gledamo kot na bodoči zrezek. Če pa žival, ki je bila rešena s farme ali iz klavnice, dobimo v rehabilitacijo, potem hitro ugotovimo, da je realnost popolnoma drugačna. To niso nikakršni predmeti, ki za dobrobit potrebujejo zgolj hrano, kot na primer avtomobil potrebuje gorivo in občasni servis. Vse živali, tudi t.i. farmske živali, so posamezniki. Za dobrobit poleg hrane in odsotnosti telesnega nasilja (za telesno nasilje šteje tudi zakol/umor živali) potrebujejo kolikor toliko normativno okolje, vključno s socializacijo, in določeno stopnjo samodeterminacije (možnost odločanja o lastnem življenju), tega pa nobena farma ne more ponuditi – niti ekološke farme, »prosta reja« in podobne trendovske preobleke živalskih taborišč [glej prispevek o prosti reji]. 

Do onemoglosti se lahko pretvarjamo, da so te živali na svetu za to, da jih jemo, nosimo in/ali drugače izkoriščamo. Ideologija karnizma je seveda močno vraščena v ljudi, vendar živali nam jasno sporočajo, da je to človekova iluzija. Njihove telesne bolečine so resnične, duševne tudi. Ko se zbližamo z živaljo, ki jo v okviru te ideologije uvrščamo v kategorijo hrane, obleke in druge kategorije, hitro ugotovimo, da (z izjemo vrstno-specifičnih potez obnašanja in zaznavanja naravno-socialnega okolja) ni nič drugačna od našega psa ali našega (človeškega) prijatelja. 

Kar se konkretno teh bikov tiče, bi se morda bilo smiselno postaviti v njihovo kožo. Ne vemo, od kod prihajajo in kako so živeli. V neki točki si prisiljen v tovornjak, ta te odpelje skozi hrupno okolje, ki ga po vsej verjetnosti še nikoli nisi videl in ti je v vseh pogledih popolnoma tuje, parkira na mestu, obkroženem z golim, hladnim betonom (ne pa na primer sočnim zelenim pašnikom, ki bi se ti verjetno zdel zanimiv in vabljiv), in na koncu okrog tebe začnejo skakati podivjani dvonožniki in s palico udarjati po rešetkah tovornjaka, ki ti predstavljajo edino obrambo pred popolnim neznanim, v katerega se zdi, da te nasilneži podijo. Njihov pristop ti še zdaleč ne vzbuja zaupanja, zato je jasno, da boš ostal tam in klical na pomoč. Z biki in ostalimi živalmi je zelo enostavno komunicirati. Tudi svojega imena in drugih izrazov/zvokov se hitro naučijo in nanje odgovarjajo, če se z njimi dovolj ukvarjaš in gojiš osebni odnos, tako kot psi – a na farmah za to navadno ni ne časa ne volje. Bodo pa živali hitro začutile, ali jim želiš pomagati ali škodovati, in temu primerno reagirale.

Postojnski biki so bili pod izjemnim stresom, ki si ga človek morda zmore predstavljati le, če si lahko zamisli, kako bi bilo njemu, če bi ga nekdo nasilno odpeljal v popolnoma neznani, strah vzbujajoči kraj in ga s pomočjo palice in agresivnimi vzkliki v tujem jeziku, ki ga čisto nič ne razume, poskušal pripraviti do nečesa. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin - kot je razvidno iz odgovora, ki ga nelektoriranega navajamo na koncu prispevka - ni ugotovila večjih nepravilnosti. To seveda ne pomeni, da je bilo ravnanje kmeta/prevoznika resnično humano in da je bilo z dobrobitjo bikov vse v redu. Pomeni le, da so zakoni dovolj pomanjkljivi, da takšno ravnanje do čutečih bitij odobravajo. Na koncu vseeno preseneti dejstvo, da je tudi spodbujanje nasilja do živali v vzgoji otrok zakonsko sprejemljivo. Nadvse zanimivo pa bi bilo, če bi omenjeni Urad razkril nedvomno kompleksno formulo izračunavanja stopnje bolečine na podlagi starosti nasilneža in upoštevajoč različne prizadete dele telesa živali (npr. moda). 

V vsakem primeru je potrebno upoštevati, da je bil to šele začetek kalvarije postojnskih bikov. Preganjanje se je nadaljevalo za zaprtimi vrati klavnice, kjer je življenje bikov na nasilen način za vedno ugasnilo. 

Klavnice pa niso problematične samo z vidika dobrobiti živali. Ni nam znano, ali se je v Sloveniji izvedla kakšna študija o dobrobiti delavcev v klavnicah. Podatki iz tujine so zgovorni. V porastu so anksioznost, družinsko nasilje, prekomerno uživanje alkohola, drog. Kanadski kriminologi v študiji ugotavljajo, da območja večjih klavnic sovpadajo z visoko stopnjo kriminala v ameriških skupnostih.[1] Dnevno klanje čutečih bitij človeka ne more pustiti ravnodušnega. Če po vrhu tega za to telesno in duševno naporno delo prejme še mizerno plačo, vsakršen konstruktiven pristop, ki ga človek morda goji in uspešno udejanja za lastno psihofizično preživetje in z namenom omejitve bolečine svojih žrtev, lahko hitro podleže jezi in frustracijam s posledičnim katastrofalnim zaključkom za živali. Nad nekom se prej ali slej zneseš. In prve pri roki so seveda živali. 

Dokler živali ostajajo tržno blago, bodo človeku prepuščene na milost in nemilost. Družba s svojo normalizacijo nasilja gradi zblojeno podobo moči (in moškosti). Kar se zdi močno, je navadno zelo šibko. Trpinčenje in izkoriščanje nedolžnih bitij izvira iz šibkosti in strahu, kot to lepo ubesedi Miroslav Holub v svoji pesmi »Velik in močan«: Nekaj krvi, bolj ali manj, je rekel / bil je tako velik in močan, tako močan / da je moralo izvirati iz šibkosti , / nekaj krvi, je rekel, in si opral roke / seveda so stvari, ki jih ni mogoče sprati / ampak tega ni vedel, ker je bil močan… 

Na naslednjih štirih posnetkih si je mogoče ogledati primere srečnih živali iz zatočišč: 

Igrivi prašički

Osvobojene kokoši

Zavržena in rešena trinoga kravica

Srečni ovni - Jagnje, ki mu je na komercialni farmi umrla mama in je bil rešen pred gotovo smrtjo in čigar najboljši prijatelj je sedaj pes, ter igriva ovna – eden od teh ovnov je v otroštvu doživel hudo telesno in psihološko nasilje in je šele po slabih dveh letih neinvazivnega bivanja v zatočišču začel počasi okrevati.

Odgovor Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin:

Spoštovani!

Prejeli smo vašo prijavo o raztovarjanju bikov. Pregledana sta bila oba posnetka, na prvem ni bilo zaznati znakov prepovedanega ravnanja, na drugem posnetku je sicer res mogoče zaznati kako otrok preganja živali s palico, vendar to dejanje ne moremo šteti kot prepovedano ravanje, ki je sicer navedeno v Uredbi (ES) št. 1/2005 o zaščiti živali med prevozom, ker je pri tem sodeloval 10 letni otrok, ki s svojo silo ne more povzročiti bolečine taki živali. Kakšne besede so bile pri raztovarjanju izrečene pa tudi ni mogoče presojati kot kršitev.

Če presojate oba posnetka v celoti opazite ravnanje prevoznika, udrjanje po ograji, glasovi, uporaba dlani, sicer uporablja tudi palico, vendar ne način, ki bi živalim povzročala bolečino, kar pa je primeren način preganjanja živali.

Prevoznik bo pisno obveščen in opozorjen na ugotovljene nepravilnosti pri prevozu, druge sankcije ne bodo uvedene. 

lp,

mag. Boža Furlan

uradna veterinarka

Republika Slovenija,

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin,

Območni urad Postojna

Kolodvorska 5 a, 6230 Postojna 

Besedilo: Veganska iniciativa
Fotografije: Veganska iniciativa

[1] http://occupyforanimals.wix.com/meat#!slaughterhouse-workers/czcf; Mark Hawthorne, “Injustice for All”, VegNews, Marec/April. 2011; Timothy Pachirat, Every Twelve Seconds, Yale Uni Press 2011.

Novo poročilo OZN opozarja Evropejce: prepolovite količino mesa in mlečnih izdelkov

Če bi Evropejci pojedli pol manj mesa in mlečnih izdelkov, bi izpuste toplogrednih plinov iz živinorejske industrije v Evropi zmanjšali do 40%

Pred nekaj dnevi je Organizacija združenih narodov predstavila povzetek poročila z naslovom Dušik na mizi, ki bo izšlo prihodnji mesec. Nadgrajuje poročilo iste skupine raziskovalcev iz leta 2011, ki je ugotovilo, da letni strošek onesnaženja z dušikom znaša do 340 milijard evrov.

V letošnjem poročilu so znanstveniki preučili vpliv, ki bi ga sprememba prehranjevalnih navad potrošnikov imela na izpust dušika v živinorejski industriji. Ugotavljajo, da bi 50% zmanjšanje porabe mesa in mlečnih izdelkov izpuste dušika zmanjšalo za 40%, izpuste ostalih toplogrednih plinov pa za 25-40%, odvisno od tega, kaj bi se zgodilo z zemljišči, ki bi se ob tem sprostila. Količina uvožene soje, ki gre v veliki večini za živalsko krmo, bi se zmanjšala za 75%. Občutno zmanjšanje mesne in mlečne industrije bi tudi sprostilo obdelovalno zemljo za pridelavo žita ali biogoriv, so povedali pri združenih narodih.

Pripravljalci poročila so ugotovili, da je količina dušika, ki se sprosti v okolje - v zrak in vodo - za eno enoto beljakovin v kravjem mesu 25 krat višja kot za eno enoto beljakovin v žitu. Dušikov oksid je eden najbolj škodljivih toplogrednih plinov, mnogo bolj kot ogljikov dioksid. Izpusti dušika v živinoreji imajo za okolje še dodatne negativne posledice. V kombinaciji z avtomobilskimi izpusti tvorijo drobne delce, ki so škodljivi za človeško zdravje. Kadar dušik s farm (v gnojevki) odteka v vodotke, povzroča cvetenje alg.

Znanstveniki iz Ekonomske komisije združenih narodov za Evropo (UNECE) ugotavljajo tudi, da prepolovitev zaužitega mesa in mlečnih izdelkov ni pomembna zgolj za zmanjšanje onesnaževanja vode in zraka, temveč bi Evropejci na ta način zaužili tudi 40% manj nasičenih maščob.

Soavtor poročila prof. Mark Sutton, okoljski fizik iz britanskega centra za ekologijo in hidrologijo, kot največjo oviro pri uresničitvi tolikšnega zmanjšanja porabe mesa vidi močne mesne in mlečne industrijske lobije. Vendar smo za zmanjšanje onesnaževanja prav tako kot živinorejci odgovorni tudi potrošniki.

Henk Westhoek, glavni avtor poročila in programski vodja v nizozemski agenciji za okolje, je izpostavil, da bi Evropska unija lahko postala velik izvoznik prehrambenih izdelkov (ki niso živalskega izvora) namesto velik uvoznik krme, na primer soje. Uspešno zmanjšanje porabe mesa in mlečnih izdelkov v Evropi pa bi imelo velik kulturni vpliv drugod po svetu, kje poraba mesa v zadnjih letih hitro narašča: povprečna poraba mesa na Kitajskem se hitro približuje ameriškemu in evropskemu povprečju.

Soavtorica poročila dr. Alessandra Di Marco z italijanske nacionalne agencije za nove tehnologije, energijo in trajnostni ekonomski razvoj je poudarila, da je za našo prihodnost in prihodnost našega okolja zelo pomembna vzgoja otrok. Ključno je, da se otroci zavedajo posledic, ki jih ima izbira določenih vrst hrane.

Danes je opustiti izdelke živalskega izvora iz naše prehrane lažje kot kadar koli prej. V trgovini namesto po mleku krav in kosih trupel mrtvih živali enostavno posežemo po kateri izmed številnih vrst rastlinskega mleka, ki so na voljo, izbiramo pa lahko tudi med celo paleto različnih vrst tofuja, sejtana, raznih izdelkov na osnovi žita in soje ter celo okusnih jogurtov in sladoledov brez sestavin živalskega izvora. Nakup tovrstnih izdelkov pa seveda sploh ni nujen - ko svoj krožnik prenehamo obteževati z mesom, mlekom in jajci, lahko na jedilno mizo privabimo mavrico pisanih jedi, vabljivih okusov in raznovrstnih tekstur, ob katerih našim brbončicam nikoli ne bo dolgčas. Za ideje in nasvete vas vabimo na naš kuharski blog Kuharija Veganske iniciative, kjer smo zbrali že skoraj 300 receptov - najsi smo jih izumili ali priredili, vse smo pripravili in preizkusili sami.

Nenazadnje pa ne pozabimo, da nam bodo za spremembo naših prehranjevalnih navad najbolj hvaležne živali.


Besedilo: Veganska iniciativa

Viri:

• The Guardian: Halving meat and dairy consumption could slash farming emissions
• Science 2.0: The War On Food: New Government Report Wants Meat And Dairy In Europe Halved
• You Tracker: Eating less meat will slash nitrogen pollution, scientists claim

  

Vira fotografij: 

• picstopin.com 
• grist.org

Moby: Zakaj sem vegan

"Zdravo, jaz sem Moby in sem vegan."

(Na kar se, predvidevam, odzovete z: "Zdravo, Moby." Tudi, če se nikoli niste udeležili srečanja v okviru programa dvanajstih korakov, ste kakšnega najbrž videli na televiziji. Skoraj vsaka nadaljevanka vključuje prizor s tovrstnega srečanja. Vsaj zdi se tako.) No, tukaj so moje kvalifikacije oziroma kako sem postal vegan.

Ko sem bil star dva tedna, me je mama fotografirala v otroški kadici v našem kletnem stanovanju na 130. ulici v Harlemu. Na sliki sem jaz (majhen dvotedenski črviček) v kadici, opazujejo pa me:

Naš pes (Jamie).
Naša mačka (Charlotte).
Naši podgani iz laboratorija (neimenovani).

Na sliki gledam to četvorico živali, one si pa čez rob kadi ogledujejo mene. Videti sem precej zadovoljen in tudi one so videti precej zadovoljne. In prepričan sem, da se je v tistem trenutku v nevrone v mojem limbičnem sistemu vtisnila matrica, da so živali prijazne in izjemne. Ko sem odraščal, je z nama z mamo živela cela vrsta živalskih ljubljenčkov. V obdobju kakšnih 15-ih let je ta menažerija vključevala štiri pse, 12 mačk, okoli 1000 mladih miši, iguano, tri skakače, hrčka in majhno kačo.

Naše živali sem imel zelo rad. Ko je katera izmed njih umrla, se mi je zlomilo srce. Neutolažljivo sem jokal ob žalostni in trpko nepravični smrti psa, mačke, miši ali plazilca, ki je umrl (in ob toliko živalih je bilo veliko umiranja in jokanja). Ne želim izbirati, katere živali so mi bile najljubše, a najbolj mi je bil pri srcu Tucker, maček, ki sem ga našel na smetišču. Ko sem imel 10 let, sem šel mimo mestnega odlagališča in slišal mijavkanje, ki je prihajalo iz škatle. Odprl sem jo in v njej našel tri mrtve in enega komaj še živega mačjega mladiča (tako majhen je bil, da je imel še zaprte oči).

Pobral sem mladiča, ki se je še komaj oklepal življenja, in pohitel domov. Z mamo sva skočila v avto (ne dobesedno; bolj sedla sva kot skočila) in mačka odpeljala k veterinarju. Le-ta je bil sočuten, a nič kaj vzpodbuden. "Tako mlade mucke le redko preživijo brez mame," je rekel, "zato je bolje, če se nanj ne navežeš preveč." Tuckerja sva odpeljala domov (v avtu sem mu dal ime), pripravljena na to, da bo kmalu umrl. Na najino presenečenje ga je naš jazbečar George nemudoma posvojil. George je postal Tuckerjeva nadomestna mama, ga umival in grel, in Tucker je živel dolgih 18 let.

Nekega dne, ko je bil Tucker star 9 let, jaz pa 19, sem z njim sedel na soncu na stopnicah pred našo hišo v predmestju v Connecticutu, kjer smo takrat živeli. Bil je popoln trenutek; maček in deček na soncu, idilično in toplo je bilo in rekel sem: popolno. In ko sem sedel tam, sem doživel razodetje. Veliko mojih razodetij je precej očitnih, in morda se vam bo tudi to zdelo táko.

Kakor koli že, tu je razodetje: Sedeč na stopnicah sem razmišljal: "Rad imam tega mačka. Vse bi naredil, da bi bil varen in srečen in da se mu nikoli ne bi zgodilo nič hudega. Ima štiri tačke in dvoje oči in neverjetne možgane in izjemno bogato čustveno življenje. Nikoli, tudi v trilijonu let, ne bi niti pomislil na to, da bi mu storil kaj zlega. Zakaj torej jem druge živali, ki imajo štiri tace (ali pa dve), dvoje oči, neverjetne možgane in bogata čustvena življenja?" In tedaj, sedeč na stopnicah pred hišo v Connecticutu z mačkom Tuckerjem, sem postal vegetarijanec.

To je bilo leta 1985, pred 29 leti.

Razlog, da sem postal vegetarijanec, je bil preprost: rad sem imel živali (in še jih imam) in ne želim sodelovati pri ničemer, kar povzroča njihovo trpljenje. Sprva sem zaradi tega prenehal jesti krave in kokoši. Zatem ribe (če kadar koli opazujete ribe, hitro ugotovite, da občutijo bolečino in so veliko bolj zadovoljne, če jih ne lovimo s trnkom, harpuno ali mrežo). Potem sem pomislil: "Nočem prispevati k trpljenju živali. A krave in kokoši trpijo na farmah za mleko in jajca, zakaj torej še zmeraj jem jajca in pijem mleko?" Tako sem leta 1987 opustil vse izdelke živalskega izvora in postal vegan. Preprosto zato, da di lahko jedel in živel v skladu s svojimi prepričanji, da imajo živali svoja lastna življenja, da so do njih upravičena in da ne želim prispevati k njihovemu trpljenju.

To je bilo pred 27 leti. Ker sem dober matematik, lahko torej z gotovostjo trdim, da sem vegan že 27 let. Sčasoma je pravilnost moje odločitve za veganstvo potrdilo tudi to, kar sem se naučil o zdravju ter podnebnih spremembah in okolju. Izvedel sem, da je prehranjevanje z mesom, mlečnimi izdelki in jajci v zelo veliki meri odgovorno za razvoj sladkorne bolezni, bolezni srca in ožilja ter raka pri ljudeh. Izvedel sem, da je komercialna reja živali odgovorna za 18-odstotni delež podnebnih sprememb (več kot vsi avtomobili, avtobusi, tovornjaki, ladje in letala skupaj). Izvedel sem, da je za pridelavo 1 kg soje potrebnih 400 litrov vode, za pridelavo 1 kg kravjega mesa pa 3700 litrov. Izvedel sem, da je pridelava krme za rejne živali glavni razlog za krčenje tropskih gozdov. In izvedel sem, da je večina zoonotskih bolezni (SARS, bolezen norih krav, ptičja gripa itd.) rezultat živinoreje. Kot zanimivost naj povem še, da sem izvedel, da je uživanje izdelkov živalskega izvora lahko glavni razlog za impotenco (kot da bi potreboval še dodaten razlog za veganstvo).

Bolj, kot sem se torej izobraževal o zdravju in okolju, bolj predan sem postal veganstvu. Sedaj mi je nerodno priznati, a šel sem tudi skozi neizogibno vegansko obdobje, ko sem bil nevzdržen vegan in sem vsakič, ko so moji prijatelji jedli meso, kričal nanje. A sčasoma sem spoznal, da če kričim na prijatelje, ti zavoljo tega ne jedo manj mesa, temveč zanje postanem zgolj nadloga, ki je ne želijo povabiti na svoje zabave. Morda sem sebičen, a rad sem povabljen na zabave svojih prijateljev.

Naposled sem ugotovil, da kričanje ni najboljši način, kako pripraviti ljudi do tega, da poslušajo, kar imaš povedati. Ko sem se jezil nanje, so se pričeli braniti in niso hoteli slišati, kar sem jim želel sporočiti. Spoznal sem, da kadar se z ljudmi umirjeno pogovarjam ter jih seznanim z informacijami in dejstvi, lahko dosežem, da me poslušajo in celo razmišljajo o razlogih, zakaj sem vegan.

Naj bom jasen: Ne pravim, da morate postati vegani samo zato, ker sem vegan tudi jaz. Če nočem izvajati nobene prisile nad živalmi, bi bilo ironično, da bi želel v kaj prisiliti ljudi.

Informirajte se, kolikor je le mogoče, ter živite in jejte, kot se vam zdi najbolj prav. Vendar imate, empirično in epidemiološko, vi (in pravzaprav mi vsi) boljše možnosti za dolgo, srečno in zdravo življenje, če se izogibate mesu krav in kokoši in pujsov ter mleku in jajcem. Močno priporočam, da se izogibate vsaj živalskim izdelkom z velikih farm, saj velike farme grozljivo ravnajo z živalmi, meso in mleko s teh farm pa so polni antibiotikov, sintetičnih hormonov, smrtonosnih bakterij itd.

OK, lahko bi povedal še več, in z veseljem bi to naredil, a zdi se mi, da sem navedel že vse razloge zakaj sem postal in ostal vegan. Nazadnje bi vam - če odmislimo zdravstvene probleme, podnebne spremembe, zoonotske bolezni, odpornosti na antibiotike in impotenco - rad zastavil to enostavno vprašanje: Bi lahko pogledali teličku v oči in mu rekli: "Moj apetit je pomembnejši od tvojega trpljenja?"

Ta prispevek je v angleškem originalu (Opinion: Why I'm Vegan by Moby) bil objavljen 18. marca 2014 v reviji Rolling Stone.

Prevod: Veganska iniciativa

Šokantna resnica o usnju: ne, ni stranski proizvod mesa

Vsi vemo, kaj je usnje, toda kako pogosto pomislimo na to, od kod dejansko prihaja, ali, še pomembnejše, od koga?

Dovolj je samo omeniti krzno in večina ljudi skoči pokonci in se začne razburjati, kako kruto, barbarsko in nehumano je. Če pa omenimo usnje, je edini ugovor, ki ga je mogoče slišati, da ni nobenega drugega materiala, ki bi njihovim stopalom omogočal dihanje, ali pa prisegajo, da nikoli ne bodo nosili čevljev iz plastike na osnovi nafte (kot da je to edina alternativa).

Zaradi vsesplošnega zavedanja o krutosti proizvodnje krzna ga potrošniki po vsem svetu na veliko zavračajo. Prav zato je sedaj čas, da obelodanimo resnico o proizvodnji usnja, saj je usnje, prav tako kot krzno, koža živali, in te živali prav tako zaslužijo našo pomoč.

Daleč največ usnja je pridobljenega od krav in čeprav ga je enostavno opaziti, ga je prav tako enostavno spregledati. Usnje najdemo povsod - od oblačil in dodatkov, kot so pasovi in ročne torbe, do pohištva in avtomobilskih sedežev.

Mnogo ljudi je zavedenih v prepričanje, da je usnje stranski proizvod mesne industrije, da je preprosto le "ostanek", ki bo končal v smeteh, če ga ne bomo uporabili. To je splošno razširjeno zmotno mnenje, v katerega sem nekoč verjela tudi sama. V resnici večina usnja, ki se prodaja, prihaja od živali, ki so jih ubili prav zaradi njihove kože.

Usnje ni stranski proizvod in ne proizvajajo ga z namenom, da bi zmanjšali količino odpadkov. Proizvajajo ga zato, ker je to zelo dobičkonosen posel. Kravina koža predstavlja približno 10% njene celotne vrednosti, kar pomeni, da je to najbolj vreden del njenega telesa. Presenetljivo je, da je prav zaradi usnja živalska industrija bolj obstojna (saj je prodaja kož zelo profitabilna, prodaja mesa pa ne zmeraj) in ne obratno.

Večina usnja prihaja od krav iz Indije, ki so za to, da bi lahko proizvedli usnje, ki ga kupujemo v trgovinah, zlorabljene, pretepene in zastrupljene. Ker je v Indiji klanje krav prepovedano, so te uboge, nedolžne živali prisiljene v brutalna in izčrpljujoča potovanja, kjer jih čaka nepredstavljiv konec.

Kadar potujejo z vlakom, v vagon, ki je predviden za največ 80 do 100 živali, strpajo tudi do 900 krav, ob prihodu na cilj pa jih je od 400 do 500 mrtvih. Na nekaterih poteh si ne delajo problemov z vlaki in namesto tega živali zvežejo skupaj ter jih ženejo peš. Kravam ne pustijo počivati ali piti; da bi jih ohranili v gibanju, jih delavci tolčejo po kolkih, kjer ni maščobe, ki bi ublažila udarce; da bi jih prisilili, da vstanejo, jim lomijo repe in jih mučijo z vtiranjem pekočega čilija ali tobaka v oči.

Ne trpijo pa le krave. Med žrtvami usnjarske industrije so tudi koze, pujsi, ovce, jagnjeta, konji, srnjad, kenguruji, kače, aligatorji in sloni. Morda je še bolj zaskrbljujoče dejstvo, da na Kitajskem, ki je vodilna svetovna izvoznica usnja, letno odrejo vsaj 2 milijona psov in mačk, ki jih nato potrošniki nevede kupijo zaradi napačnega označevanja in netočnega prikazovanja izvora. In kot da to ne bi bilo dovolj strašljivo, je posebej cenjena oblika usnja, imenovana "slink", narejena iz kož še nerojenih teličkov.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu The Shocking Truth About Leather: No, It’s Not a Meat Byproduct) je Abigail Geer.
Prevod: Veganska iniciativa

Obisk slovenske klavnice

Osebni vtis študenta veterine ob obisku slovenske klavnice

Obisk klavnice je že sam po sebi nenavadna izkušnja. Že pri prvih vajah, ko smo se pripeljali na dvorišče, je bil nekakšen nemir v nas vseh. Zrak je bil zasičen z občutkom smrti, prepojen z vonjem po smrti. Veš, da se podajaš v neznano, čeprav si stvari nekako poskušaš predstavljati po opisu in subjektivnem odzivu študentov iz višjih letnikov.

Najprej so nas peljali pogledat hleve, kjer lastniki predajo živali, v tem primeru krave. Najbolj me je šokiralo to, da so se stvari odvijale čisto drugače, kot sem si predstavljal.

Predpostavljaš, da bodo najbolj kruti do živali zaposleni priganjalci, ki na različne načine, tudi s pomočjo električnega priganjalca (ki ga smejo uporabljati le na določenih delih telesa živali – ampak se teh predpisov redko držijo), živali priganjajo v smeri klavne linije po tistem tesnem hodniku. V resnici pa so bili lastniki živali še stokrat okrutnejši.

 

»Teliček se je v trenutku obrnil in zdirjal nazaj v tovornjak, kot da mu je sam hudič za petami«

Ravno za časa našega obiska so raztovarjali skupino teličkov, s katerimi se je do neke mere ravnalo »humano«, ampak vseeno s težavo zadržiš solze, ko vidiš tega nebogljenega in nedolžnega mladička in veš, kakšna usoda ga čaka.

Opazoval sem najmanjšega med njimi, verjetno starega 2 do 3 mesece. Deloval mi je zelo drobčkan za svojo starost, zato se je lastnik verjetno odločil, da ga pošlje v zakol. Malček je splezal po rampi iz tovornjaka, tako simpatično počasi, in nato še po eni, dol do ovinka, ki vodi v klavno linijo. Kakor hitro je obrnil glavo v smeri hodnika, se je malček v trenutku obrnil in zdirjal nazaj v tovornjak, kot da mu je sam hudič za petami. Komaj sem zadrževal solze. Nisem želel, da me sošolci vidijo jokati, čeprav sem jasno videl, da nobenemu ni bilo vseeno.

Razmišljal sem in preračunaval, če bi bila ena štipendija dovolj za odkup enega takega »pižamarja«, a verjetno ne bi bila. Črno-beli telički so nezaželeni in grejo kar hitro za mlado teletino, ker slabo priraščajo. Potem bi moral dobiti še hrano in prostor zanj, kar trenutno ni v moji moči…nekega dne pa mogoče le bo.

Misli o zatočišču, ki bi tem živalim omogočilo svobodno in dostojno življenje, kakršnega si vsi, tudi živali, želimo zase, je prekinil domačin, ki je ves namrščen dobesedno pridrvel na dvorišče in se začel znašati nad svojim teletom s palico debeline palca, ker teliček ni hotel sestopiti s prikolice v hleve. Z malo potrpljenja bi se več doseglo, ne pa tako.

Mi smo bili dobesedno v šoku. Asistentka, ki je vodila našo skupino, se je glasno odkašljala in šele takrat je lastnik opazil, da smo mi tam, in se je v trenutku začel dobrikati. Vendar take brutalnosti in znašanja nad nebogljenim bitjem ne pozabiš. Niti pogleda v očeh takega človeka ne pozabiš. Sam sem bil v otroštvu tepen in ravno tak pogled je imel moj oče, ko me je pretepel skoraj do smrti. 

Neizbežno dobiš asociacijo na Hitlerjevo taborišče

Potem smo si še ogledali  hodnik, ki vodi do boksa za omamljanje. Neizbežno dobiš ob pogledu nanj asociacijo na Hitlerjevo taborišče ali pa na nekakšno čudežno tovarno, kjer se z ene strani po tekočem traku pripelje živo bitje, na drugi strani pa pride ven »izdelek«. Vmesni proces je pa pozabljen. Nekakšen tabu, o katerem ljudje neradi govorijo.

Nato smo šli okrog te ogromne »tovarne«, ki že na zunaj kaže dotrajanost in nekakšen samosvoj spomenik na bivšo SFRJ, in vstopili v notranjost. Na poti smo srečali nekaj delavcev, katerim se že na obrazu pozna, kje delajo. Povečini so bili mrkih ali pa posmehljivo otročjih obrazov. Nekako – naj reče kdor koli kar koli – se jim delo v klavnici oz. na klavni liniji zažre v karakter. Takšno delo se te mora dotakniti, ne glede na to, koliko lahko osebno preneseš ali koliko lahko prenese tvoj želodec.

Odvedli so nas v garderobe, kjer smo se opremili z belimi »bataš« gumijastimi škornji, oblekli bele hlače in haljo, za konec pa si nadeli ogromen plastični predpasnik, ki je bil nekoč tudi bele barve. Vsa oprema je bila večinoma prevelika in si moral grozno paziti, da se ne bi spotaknil in padel v kako lužo, ki lahko vsebuje čistila, razkužila, kri, urin, iztrebke...

Klavnica v Kromberku

 

Kamorkoli pogledaš, vidiš smrt

Previdno smo stopili čez dezibariero, kjer se razkužijo škornji in roke, ter vstopili v prvi, t.i. nečisti del klavnice. Odpro se vrata in vate kar naenkrat butne sopara, smrdeča po tistem specifičnem vonju, ki ga težko ubesediš, vendar ga tudi, ko si ga enkrat izkusil, težko pozabiš. Že za moje oči, ki so videle marsikaj, je to bil šok.

Po tleh se je vila reka krvi, pomešane z vodo in izločki. Vse je bilo zelo hrupno in občutek sem dobil, da sem prej v kaki tehno-železarni ali kleparski delavnici, ne pa v klavnici.

Potem – da ti ne bi postalo slabo oz. da si spočiješ oči – pogled usmeriš v stene prostora. In kaj vidiš? Kri. Poškropljena vse naokrog, nekaj sveže, nekaj je je izgledalo starejše. Hitro ugotoviš, da to ni bila dobra ideja in se raje poskusiš zamotiti s tem, da zreš v »mašinerijo«. Vendar tudi tam prej kot kar koli drugega pade v oči stojalo s kavlji, na katerih visijo jetra, vranice in še kak organ. Kamor koli pogledaš, vidiš smrt in vonjaš ta maščoben vonj po klavnici, ki se ga ne znebiš še kak dan ali dva, pa četudi se stokrat stuširaš.

To je tak specifičen vonj, niti ne smrad, ampak nenavaden vonj; resnično, ko ga enkrat zavohaš in veš, kaj je, ga prepoznaš kjer koli.

Ogledali smo si torej celotno linijo: kako žival vstopi, je omamljena (strel s pištolo s penetrirnim klinom), nato dvignjena in izkrvavljena; in kako na določenih točkah ljudje, ki spominjajo bolj na robote kot resnične ljudi, odirajo, razkosavajo in perejo trup.

Klavnica v Kromberku

 

Dotrajana in zarjavela oprema večkrat odpove

Klavnica, ki smo jo obiskali, je v splošnem zelo potrebna prenove, za kar pa seveda ni denarja. Dostikrat se sredi klanja pokvari tračnica (tirnice pod stropom, s katerih visijo trupla živali in se peljejo skozi po liniji), včasih se določena posebna strojna oprema pokvari ali je kaj drugega narobe in tako obstane cela linija; če je bila krava medtem slučajno »omamljena« in še ne obešena in izkrvavljena, jo dajo v konfiskat (za sežig, Koto). Nato porabijo par ur, da to dotrajano in zarjavelo opremo ponovno usposobijo, da se delo nadaljuje. Po pripovedi delavcev se te stvari ne izboljšajo in dogajajo se kar preveč pogosto. Ni ga dne, ko se ne bi nekaj zataknilo na tračnici ali nekaj odpovedalo.

Potem so še manjše pomanjkljivosti, ki bi jih lahko brez težav in večjih stroškov odpravili, a jih ne. Na primer na steni na prašičji klavni liniji je luknja, preko katere pujsi, ki čakajo na smrt, lahko gledajo postopek uboja drugih pujsov. Luknjo bi lahko enostavno prekrili s črnim polivinilom, kot je bilo predlagano direktorju, vendar se v času mojih obiskov klavnice to ni zgodilo.

Sam hodnik do boksa za omamljanje je tudi slabo izdelan. Pogosto se kakšen rogati bik ali krava v njem zatakne. Žival preide v izredno paniko. Takšno panično žival je potrebno umiriti, mogoče celo usmrtiti na mestu in nato izžagati rogovje ali pa samo železje, da dobiš žival ven.

Presenečen sem bil, kako je proizvodni del klavnice (razkosavanje, pakiranje) urejen in moderniziran z brezhibno opremo v primerjavi s klavnim delom.

Delo v klavnici človeka naredi psihičnega invalida

Kar se tiče humanega ravnanja z živalmi, so se začasa naših obiskov poskušali »lepo« obnašati. Inšpektor je tudi povedal, da po navadi, ko opazi, da kateri od delavcev postaja napet, ga takoj zamenja oz. pošlje na »čik pavzo« in tako prepreči dodatno nepotrebno trpljenje živali. Ker pa se seveda varčuje in država zateguje »upravni« pas in ni zaposlenih dovolj inšpektorjev/nadzornih veterinarjev, je vprašanje, koliko se znašajo nad živalmi, ko so oči nadzornika drugje oz. ko nadzornik ni prisoten, ker si ga država ne more privoščiti. Po pravilniku pa bi morala država zagotoviti določeno število strokovnjakov na določenem področju.

Zaposleni v klavnici – ljudje roboti, kot jih imenujem – so res posebni ljudje. Glede na to, kje delajo, me njihova otročjost niti ni presenetila – videl sem jih na primer, kako so si metali bikova moda (»jajca«, »moški ponos«) v glave in podobno. Delo v klavnici vsakega pokvari, naredi ga invalida. Koga pa ne bi prizadelo vsakodnevno gledanje smrti v oči? Delavci sami povejo, da je sprva težko in pojavljajo se nočne more, nato otopiš. »Na vse se navadiš,« pove klavec na posnetku, ki podaja zelo poenostavljeno, celo absurdno nostalgično obarvano sliko klanja [1]. Tudi na sistematično klanje ljudi se navadiš, kot izpričujejo holokavst in druge zgodovinske grozote.

 

Delavci na klavni liniji, ki so večinoma Slovenci nižjih socialnih razredov ali priseljenci iz vzhodnoevropskih držav, so povrhu še zelo zelo slabo plačani, kar še dodatno poveča pritisk na njihovo psiho. Agresija iz vsakdana se potem navadno prenese na živali. Sploh me ne čudi, da se po klavnicah dogajajo nedojemljive stvari glede mučenja živali. Vidim logiko in jo na nek način razumem, ne morem je pa sprejeti, nihče je ne bi smel sprejeti, kot da gre za nek »normalen« pojav v družbi.

Oškodovanje kmeta

Dogajajo se tudi druge nepravilnosti, ki neposredno oškodujejo kmeta samega. Na primer: pred zakolom živali se preveri vse papirje in ujemanje podatkov na njih z ušesnimi številkami na živalih. Če se odkrije žival kmeta s planine, ki v življenju ni videla krmila in bo zaradi tega meso pričakovano višje kakovosti, se lahko zamenjajo ušesne številke in papirji te živali z dokumentacijo druge živali, katere meso bo pričakovano slabše kakovosti, vendar približno podobno po izplenu mesa. Zaradi pomanjkanja kadra inšpektor, tudi če bil želel, težko nadzoruje celotni potek in so takšne nepravilnosti mogoče. Če so kmetje v dvomih glede kakovosti mesa, ki ga dobijo nazaj iz klavnice, je priporočljivo, da preden pošljejo žival v zakol, odvzamejo vzorec krvi, ki se ga nato primerja z mesom na DNA ravni in tako ugotovi, ali gre za meso iste živali. Že zaradi varnosti hrane in posledično potrošnika bi morali zaposliti več veterinarjev, veterinarskih in živilskih tehnikov, da se lažje nadzoruje klavnica, če že mora obstajati…

 

Če bi klavnice imele prozorne stene…

Na koncu prvega obiska smo se seznanili še z delovnim mestom veterinarja ali veterinarskega tehnika, namenjenim pregledu živali za morebitno prisotnost bolezni in nepravilnosti. Pregleda se vse organe, ki se zraven trupa po drugem tekočem traku peljejo mimo veterinarjev, vmes pa je seveda potrebno nadzorovati še delavce, ali delajo po predpisih. Naši naslednji obiski so bili delovne narave, na katerih smo sami pregledovali organe. Glede na prisotnost parazita/potencialne bakterije/virusa ukrepaš naprej: ali se zavrže meso cele živali ali le poškodovan, zaparazitiran del. Stlačili so nas v majhno sobico ob klavni liniji domnevno zato, da ne bi šli delavcem na živce in jim bili v napoto – med vrsticami povedano, da ne bi kaj preveč videli in razširjali okrog. Če bi hoteli posneti grozljivko in strašiti ljudi, potem bi morali le stopiti v tisto sobico, kjer so v treh etažah na kavljih viseli odrti trupi, ki so še dostikrat trzali, ker se v mišicah še ni porabil ATP.

V splošnem je izkušnja klavnice zelo travmatična. Spomnim se, kako nestrpno smo pričakovali konec teh obveznih vaj v klavnici. Večina ljudi bi morala videti, kako pride »šnicl«, ki ravnokar krasi njihov krožnik in je tako zelo dober, tja. Mislim, da če bi več ljudi imelo vpogled v delovanje klavnice, bi temeljito razmislili o svojih prehranjevalnih navadah.

[1] Veliko bolj sistematičen in realen opis razmer v klavnici podaja knjiga Every Twelve Seconds: http://yalepress.yale.edu/yupbooks/book.asp?isbn=9780300152678

Viri fotografij v vrstnem redu objave: Serbian animal voice,  Radio1.si, Primorski dnevnik, Rtv Slovenija, Globalanimal.org