Scott Jurek: Jej in teci

Scott Jurek, avtor knjige Jej in teci, je v svoji dolgoletni tekaški karieri nanizal zavidljivo število izjemnih dosežkov in v športnem svetu velja za legendo. Leta 2005 je slavil kar sedmo zaporedno zmago na enem od najzahtevnejših ultramaratonov, 161-kilometrskem Western States Endurance Runu, dvakrat je zmagal na 217-kilometrskem ultramaratonu Badwater itd. Če pogledamo Jurekovo tekaško zgodovino, nam postane jasno, da gre za izjemnega športnika, ko pa se bralec seznani še z njegovo avtobiografijo, spozna, da je Scott Jurek resnično človek posebne sorte.

Z bralci deli raznovrstne zgodbe in spomine, tiste najlepše, pa tudi najtežje tekaške in osebne preizkušnje. Le-te pričajo o trnovi poti, ki jo je moral preteči, da je spoznal samega sebe, ter o boju, ki ga je bíl z okoljem, iz katerega prihaja, in ljudmi, ki so ga obkrožali. Pripovedi, ki opisujejo njegovo življenjsko pot, so zgodbe o vzponih in padcih, in tudi njegova avtobiografija je nedvomno večplastna. Lahko jo beremo kot skupek izpovedi ali kot priročnik za tekače in ostale športnike. Jurek namreč ne pozabi na nasvete, uči nas, kako se teka sploh lotiti, kako v njem vztrajati ter kako postati resnično dober in se povzpeti na vrh. Ponižno nam ponudi svojo življenjsko filozofijo in motivacijo in nas navdihuje.

Nenazadnje pa nam knjiga Jej in teci lahko služi tudi kot vodilo pri spoznavanju veganske prehrane in vpeljevanju le-te v vsakdanje ali športne aktivnosti. Scott Jurek je tekom svoje kariere postal vegan in z bralci deli občutja, ki so ga privedla do tega, da se je začel prehranjevati z rastlinsko hrano. Pripoveduje o tem, kako je opazoval in preučeval odzivanje lastnega telesa na spremembo prehrane, o vplivih veganske prehrane na svoje športne sposobnosti ter o spremembi življenjskega stila nasploh. V športnem svetu velja nenapisano pravilo, da je nemogoče postati resnično dober brez uživanja živalskih beljakovin. Scott Jurek pa v svoji knjigi, kot tudi s svojimi dosežki, pokaže in dokaže, da je z jekleno voljo, vztrajanjem in nenehnim preučevanjem in učenjem možno vse in še več.

Če se ozremo v njegovo preteklost, vidimo, da je bil današnja tekaška legenda in vzornik marsikateremu tekaču povprečen otrok, pestila ga je skolioza, sošolci pa so ga posmehljivo klicali 'mamin sinko' ali 'preklasti dolgin'. Takrat ni izstopal na nobenem področju, tudi s športom se ni pretirano ukvarjal. Prelomnica v njegovem življenju je bila zagotovo resna bolezen, ki je doletela njegovo mater; zbolela je namreč za multiplo sklerozo. V trenutku se je podrl njegov otroški svet, kajti ob strogem očetu, ki je zahteval trdo disciplino, so bila vsa hišna opravila sedaj del Scottovega vsakdanjika. Brezskrbno otroško igro je zamenjalo gospodinjenje, Scott se je še kot otrok moral preizkusiti kot kuhar, priprava hrane pa mu je šla odlično od rok: ribe in različne vrste mesa ter pire krompir z maslom so bile jedi, ki jih je znal izvrstno pripraviti. Zelenjava se je takrat zelo redko znašla na njegovem jedilniku, saj jo je, kot sam pravi, sovražil. Ko je dopolnil dvanajst let, so pri njem odkrili povišan krvni tlak kot posledico vseh naloženih obveznosti in neštetih skrbi, ki so ga pestile, odraščanju ob očetu grobijanu ter materi, ki je iz dneva v dan postajala le še senca same sebe. Takrat se je sam odločil, da ne bo jemal zdravil, temveč bo s pomočjo bolj zdrave prehrane in športnih aktivnosti krvni tlak sam poskusil nadzorovati. Oče ni imel denarja, da bi ga vozil na treninge bejzbola ali nogometa, si je pa lahko privoščil nakup opreme za smučarski tek. Tako je Scott počasi vstopil v svet športa, ampak do njegovih prvih vidnejših tekaških rezultatov bo preteklo še mnogo vode. Da bi pridobil kondicijo za tek na smučeh, je začel teči, tek pa je kmalu postal njegova največja ljubezen. Leta so minevala, Scott se je začel udeleževati različnih ultramaratonskih prireditev in tekmovanj in ravno na potovanjih je začel spoznavati najprej vegetarijansko, kasneje pa še vegansko prehrano. Na svoje veliko presenečenje je ugotovil, kako okusna in raznolika je lahko rastlinska hrana ter kako se je ob njej boljše počutil. Čas regeneracije po treningu ali tekmovanju je bil znatno krajši, kar je Scotta le še spodbudilo k temu, da je še dodatno raziskoval in preučeval, kako vpliva na njegovo telo. Zaradi pomanjkanja časa je včasih sicer še jedel hitro in nezdravo mesno hrano, ampak vedno manj in ob zavedanju, da je hrana zdravilo ter da tista industrijsko predelana nanj slabo vpliva. Sčasoma je postal zaprisežen vegan, večino obrokov si je bil primoran sam pripraviti, kar pa mu je bilo v neznansko veselje. Odprl se mu je nov svet raznovrstnih okusov. V svojo avtobiografijo je Scott vključil mnogo receptov, nekatere je prevzel, spet druge sam napisal. Tista jed, ki ga je dokončno spremenila v vegetarijanca in katero si še vedno večkrat pripravi, pa je bil čili (glej recept). Ob spoznanju, da je lahko rastlinska hrana ravno tako dobra kot mesna, zanj poti nazaj ni bilo več.

Ko končamo z branjem Jurekove avtobiografije, pridemo na konec popotovanja, na katerega nas je peljal on sam in nas ves čas spremljal ter z nami delil tista najlepša doživetja in veselje, pa tudi najtemnejše trenutke svoje osebne in profesionalne poti. Odkrito nam je pripovedoval o svojem življenju in odločitvah, bralcu ponudil vpogled v svoje življenje, istočasno pa nas tudi nenehno spodbujal k razmišljanju ter nas motiviral, da najdemo sami sebe, da poiščemo svojo pot. Sam pove, da je on svojo našel s pomočjo teka ter veganske hrane, bralcu pa polaga na srce, naj najde svoj prostor pod soncem. Človek, do katerega lahko čutimo le  izjemno spoštovanje, bralcu za popotnico svetuje: »Lahko pa se spremenimo. Ne čez noč, pač pa čez čas. Življenje ni dirka. Niti ni ultramaraton, nikakor, čeprav je včasih tako videti. Ni ciljne črte. Vsi hitimo proti cilju, pomembno je, ali smo ga dosegli, ni pa to najpomembnejše. Najpomembnejše je, kako smo ga dosegli. Odločilen je vsak korak, odločilen je korak, ki ga naredimo ta trenutek. Vsak hodi po svoji poti. Meni sta na moji pomagala dobra hrana in sproščen tek. Mogoče vam to lahko pomaga najti svojo pot. Nikoli ne veste, kam vas zanese.« (Jurek, str. 224-225).

Minnesotski zimski čili (povzeto po Jej in teci)

Sestavine:

• 2 žlici kokosovega ali oljčnega olja
• 2 stroka stisnjenega česna
• skodelica drobno sesekljane čebule
• 8-10 srednje velikih, drobno sesekljanih gob
• ½ skodelice drobno sesekljane zelene paprike
• ½  skodelice drobno sesekljane rdeče paprike
• ½ skodelice drobno sesekljanega korenja
• 1 jalapeno čili ali kakšna druga pekoča paprika brez semena in sesekljana (po želji)
• skodelica koruznega semena
• čajna žlička zmlete kumine
• ½ čajne žličke zmletega koriandra
• 2 žlici mletega čilija
• 2 čajni žlički morske soli
• ½ čajne žličke črnega popra
• 2 400-gramski konzervi narezanega paradižnika
• 400-gramska konzerva paradižnikove mezge
• 400-gramska konzerva rdečega ledvičastega fižola, odcejenega
• 400-gramska konzerva črnega fižola, odcejenega
• 400-gramska konzerva rdečega fižola, odcejenega
• 2 ½ skodelici vode
• ½ skodelice suhe bulgur moke
• kajenski poper ali pekoča omaka (po želji)
• ½ skodelice nasekljanih listov svežega koriandra za posip     

Postopek:

V velikem loncu segrejemo olje. Zelenjavo in začimbe pražimo na srednje močnem ognju približno 10 minut oziroma toliko časa, da se zmehčajo. Če se zelenjava prijemlje dna, zalijemo z nekaj žlicami vode. Dodamo vse ostale sestavine razen listov koriandra in pustimo, da rahlo vre kakšnih 30 minut. Premešamo in pustimo še toliko, da je vsa zelenjava mehko kuhana. Dosolimo, po želji še začinimo s kajenskim poprom ali pekočo omako, pred serviranjem pa potresemo s sesekljanim koriandrom. Kar ostane v loncu, zamrznemo. Zadošča za 8-10 obrokov.