Trgovina z živalmi – storilci so med nami in imenujejo se zaščitniki živali

Resnična zgodba iz Nemčije

Več let sem vodila društvo in prejemala pritožbe številnih ljudi glede zavetišča za živali na našem območju. Pripovedovali so mi, da so psi, ki so jih oddali v zavetišče, za vedno izginili. Poročali so tudi o nočnih prevozih živali čez mejo na Nizozemsko, od koder so šle živali v laboratorije, ter o rednih večjih prevozih, s katerimi so živali z juga vozili v to zavetišče za živali. In ko so prispele, je bilo prej na pol polno zavetišče kar naenkrat prazno. Govorili so mi o mreži vpletenih zavetišč, ki naj bi delovala kot centri za pridržanje oziroma prestrezanje, pa tudi kot alibi, kadar je iz zavetišča izginilo več živali, po katerih se je pojavilo povpraševanje. O tem dogajanju mi je z leti poročalo vedno več oseb. Nekateri so mi celo predali dokumente, časopisne članke in izsledke lastnih preiskav; vse, da bi se pričela s tem ukvarjati. Informacije so prihajale iz celotne Nemčije.

Nato je izginilo veliko živali, predvsem mačk in psov. Neka gospa je poročala, da je videla vozilo lovcev na živali v zavetišču, s katerim sodelujejo. Sedaj sodelujem z več gospemi, ki to zadevo že več let raziskujejo in so prispevale veliko zakulisnih informacij. Vključevati smo pričeli tudi veterinarsko upravo.

Uslužbenka uprave mi je ob prisotnosti priče povedala, da bi v primeru pričetka postopka proti vodji tega zavetišča potrebovala telesnega stražarja. Da ima cele fascikle pritožb proti temu zavetišču, vendar ne more ničesar storiti. In sem pomislila: Aha, tu pa se dogaja nekaj velikega. Ko so izginjale mačke, me je poklical policist, ki je zaposlen pri zvezni policiji. Mojo telefonsko številko je prejel od veterinarke z uprave. Pogrešal je mačko in mi zatrdil, da bo poskrbel za preiskavo tega zavetišča. Spravila sva se k delu, raziskovala, zbirala dejstva. Nekega dne mi je rekel, da ne bo več sodeloval, ker bi bilo sicer ogroženo njegovo življenje in življenje njegove družine.

Bili smo šokirani in za nekaj časa smo ustavili našo dejavnost.

Vendar smo kmalu za tem prejeli nove informacije in nadaljevali z iskanjem možnosti, kako to zavetišče prisiliti k opustitvi (teh dejavnosti op.p.). Prejeli smo tudi podatek bivšega upravnika zavetišča iz Turčije o tem, da je upravnik nemškega zavetišča v Turčiji ne le nabavljal živali, ki bi naj bile posredovane v Nemčijo, temveč je pse po morski poti, čez Grčijo, dostavljal laboratoriju na Nizozemskem. Priskrbeli smo si privatnega detektiva.       

Vendar je, nad čimer sploh nismo presenečeni, nenadoma zamenjal stran. Naše dokumente in dokaze je za 2000 evrov prodal nasprotni strani. Proti lažnemu detektivu smo vložili obtožnico in policija je zasegla fascikel z našimi podatki, ki ga je imel upravnik zavetišča. Približno ob istem času sem ugotovila, da podatki o zavetišču, ki sem jih hranila na računalniku, izginjajo. Prekinila sem povezavo in podatke našla v košu računalnika. Takrat sem vključila preiskovalno policijo (t.i. Kripo), Oddelek za računalniški kriminal. Prosila sem jih, naj ne le zaščitijo računalnik pred napadi, temveč naj hkrati pregledajo tudi vse naše datoteke o upravniku zavetišča in, če je možno, proti njemu sprožijo kazenski postopek. Uslužbenec policije je bil zelo zavzet človek, pošteno se je trudil, vabil priče, pričel z lastnim preiskovanjem, vendar se mu je zgodilo podobno kot nama z zveznim policistom. Ljudje so se javno pogovarjali o neverjetnih stvareh, ki so se dogajale v zavetišču, o transportih, nepravilnostih, vendar nihče ni želel ničesar podpisati. Vse je bilo strah. Tako je tudi ta prijava, kot številne pred njo, zašla v slepo ulico.

Poklicala me je gospa, ki je skupaj s prijateljico spremljala transport v to zavetišče. Skupaj sta nas obiskali, mene in moje soborke, ki to zadevo spremljajo že leta. Povedali sta, da psi na celotni poti, od Španije do Nemčije, niso smeli dobiti vode, da jih niso smeli spustiti iz kletk. V Nemčiji so transport predali upravniku zavetišča, ki je bilo oddaljeno približno 100 km od kraja predaje, kjer so pse preložili na tovornjak zavetišča. Tudi tukaj brez kratkega sprehoda za opravljanje potrebe, brez vode in hrane. Vprašali sta, če bi lahko živalim dali vsaj vodo, vendar ju je upravnik zavrnil, češ da nimajo časa. Nek drugi stavek ju je skoraj privedel do solz.

Rekel je: “Sèm z robo!”

Ena teh gospa bojda dela pri zvezni kriminalni policiji (Bundeskriminalamt) v Wiesbadnu. Mogoče zato ni želela v javnost. Rekla je, da če bi ukrepali proti temu upravniku zavetišča, bi lahko računala na to, da bi njihova hiša gorela, živali pa bi zastrupili. Na preiskovalni policiji (Kripo) ni želela podati pričevanja, prav tako ne pri pristojni veterinarski upravi. Edini dokaz, ki smo ga imeli, je bilo elektronsko sporočilo urednici radijske postaje Westdeutscher Rundfunk, kateri je opisala ta dogodek. Ponovno smo imeli dokaze, podali prijavo in doživeli, kako so jo ustavili. 

Začitnica živali, ki si je zelo želela, da bi ustavili upravnika tega zavetišča, je odvetniku, specializiranim za varstvo živali, za to plačala 10.000 evrov. Dobili smo se, videl je možnosti in primer prevzel. Tudi njemu smo predali vse naše podatke. Edini uspeh: s pomočjo veterinarske uprave je dosegel le to, da je moral upravnik zavetišča transport živali prijaviti kot obrt. Tega, za kar je bil najet, ni opravil. Kasneje smo ugotovili, da je odvetnik delal za društvo iz južne Evrope. In to društvo je sodelovalo z upravnikom zavetišča, proti kateremu bi naj ta odvetnik ukrepal. Torej ponovno slepa ulica, upanje, ki je splavalo po vodi. Kar koli smo ukrenili, živalim, ki so šle v poskuse, nismo mogli pomagati.

Bilo je veliko namigov, nepravilnosti, ki smo jih lahko prikazali. Hiše, ki so bile navedene kot zavetišča za živali, celo s povezavo na mestni internetni strani, vendar v njih zavetišč ni bilo. Naslov, na katerem so prijavljena vsa društva, ki jih vodi ta upravnik zavetišča, vendar od zunaj ni na hiši ničesar, po čemer bi lahko sklepali na varstvo živali, razen poštnega nabiralnika in zvonca. Večje organizacije za varstvo živali so potrdile, da vedo o transportih živali za poskuse, vendar ni nihče ukrepal. Po naših podatkih so občasno tudi dvakrat mesečno prispeli transporti s po 100 psi. Zavetišče leži v bližini meje z Nizozemsko, povsem odročno, sredi ničesar in domnevno naj bi vse prispele pse posredovali naprej v zelo kratkem času. Kdor se ukvarja z varstvom živali, ve, da je kaj takšnega nemogoče.

Vročali smo peticije, se pritoževali na ministrstvih, da te zadeve niso dovolj raziskali, pisali prijave zaradi kršitev Zakona o varstvu živali. Vse so blokirali. Pogumen veterinar z uprave je v pogovoru, ki se ga je udeležilo več oseb, priznal, da zavetišča lahko živali predajo laboratorijem, ker zakon to dovoljuje.

Naše akcije proti upravniku zavetišča niso bile brez odpora. Soborki so nakopali opustitveni postopek in je morala plačati precej denarja; zatem se je povsem umaknila. Drugi zaščitnici živali je ponoči skozi vrata steklenjaka priletel kamen. Tudi mene so prijavili, ampak sem imela toliko dokaznega materiala, da so pregon ustavili. Nekoliko kasneje sem imela težjo prometno nesrečo, ki sem jo preživela le za las. Zavore niso delovale. Nihče ni mogel ugotoviti, ali so bile zavore pokvarjene, vseeno pa je bilo čudno. Ponovno so v naše društvo prišle osebe, ki so povzročile velike težave, brskale po računalniku, kradle podatke in pri nekaterih sem bila kasneje prepričana, da so jih k nam vtihotapili. Bila sem prijavljena in klevetana, ne od upravnika zavetišča, vendar menim, da je bilo vse to po ovinkih s tem povezano. Zaradi popolnoma neutemeljenih obtožb je ta postopek trajal nerazumno dolgo. Šele pritožba na Ministrstvu za pravosodje je privedla do tega, da so preiskovalnemu uradniku ta primer odvzeli in ga predali drugemu, ki je postopek nato zaključil in ustavil. 

Po sedmih letih neuspešnega boja sem se odločila, da bom zaščito živali opustila. Kadar gre za živali, ki gredo v laboratorije, naletimo na zid tišine. Naša nemška vlada, kot tudi vlada EU, predpisujeta te poskuse. Poskuse izvajajo številni državni inštituti. Se potem čudimo, da obstajajo številne zakonske luknje, ki omogočajo pridobivanje poskusnega materiala v zadostnih količinah po dostopnih cenah? Robo »žival« je potrebno dostaviti, tudi s pomočjo dvoličnih organizacij, ki se prikazujejo kot zaščitnice živali, kar je moralno sprevrženo in prevara darovalcev, ki tovrstnim organizacijam v dobri veri donirajo denar. Prevara vseh tistih, ki mislijo, da bodo te živali imele lepo prihodnost. Storilci morda vendarle delujejo v skladu z zakonom, državi celo zagotavljajo koristno storitev.

Društvo sem zapustila leta 2009, v času, ko je EU skoraj zaključila »Stray dog population program«. Zaslužek, ki ga prinesejo ubiti psi, je nezanemarljiv. Leta 2010 je sledila sprememba zakona, ki uradno dovoljuje, da se prostoživeče mačke zlorablja za poskuse.

Avtorica prispevka (v nemškem originalu Tierhandel – Die Täter sind in unserer Mitteund nennen sich Tierschützer, Eine wahre Geschichte) je članica Mednarodne zveze za zaščito živali.

Prevod: Veganska iniciativa

Vir fotografij: Brian Gunn / IAAPEA

Podpišite za ukinitev poskusov na živalih v Evropski uniji (v okviru evropske državljanske pobude Stop Vivisection; zbiranje podpisov se zaključi 1.11.2013).