Julija 2000 je British Petroleum (BP) kot del 200 milijonov dolarjev vredne kampanje za odnose z javnostmi splavil "Beyond Petroleum" z željo, da se predstavi kot okolju prijazno podjetje. Tri leta kasneje se je tobačno podjetje Phillip Morris s spremembo imena v Altria poskusilo otresti svojega vse prej kot altruističnega slovesa. Kljub temu brezsramnemu lažnemu prikazovanju podjetij kot ekoloških in kljub preimenovanjem pa razlitja nafte, klimatske spremembe in rak na pljučih še naprej dokazujejo, da je resnica drugačna.
Zgledujoč se po velikih naftnih in tobačnih podjetjih, je kanadsko krznarsko združenje, the Fur Council of Canada (FCC), leta 2008 pričelo kampanjo "Krzno je zeleno" (Fur is Green), s katero je želelo pozornost preusmeriti stran od pomislekov glede krutosti do živali - zaradi katerih se je povpraševanje po krznu že desetletja vztrajno zmanjševalo - in izkoristiti zeleno potrošništvo. S prikazovanjem krzna kot "naravnega, trajnostnega in obnovljivega," je kampanja prepričevala Kanadčane, da krzno ni le neškodljivo, temveč celo koristno za okolje. "Želite pomagati naravi? Potem se v službo peljite s kolesom, reciklirajte in kupite krzneni plašč," je Alan Herscovici, podpredsednik FCC, leta 2008 povedal za časnik National Post.
Tistim, ki poznamo krznarsko industrijo, se je ironičnost te nove kampanje zdela smešna, dokler nismo spoznali, da ji ljudje dejansko nasedajo. Pozitivna medijska poročila o kampanji so se pojavljala po vsej državi, s krznarstvom povezana podjetja, kot na primer Canada Goose, so okoljsko sporočilo pričela vpletati v svoje oglaševalske akcije in rodila se je nova generacija kupcev krzna.
Nihče natančno ne ve, kako veliko vlogo je kampanja "Krzno je zeleno" imela pri oživitvi popularnosti krzna, a nekaj je gotovo: FCC je uspela velika prevara. Uspeli so se prikazati kot "združenje" okoljevarstvenikov in ne kot to, kar dejansko so: lobistična skupina, ki jo financira industrija. FCC svoje poslanstvo opisuje kot "podporo, zaščito in promocijo … interesov [svojih] članov." To, da FCC prikazuje krzno kot okolju prijazno, je tako, kot da bi podjetje Phillip Morris (pardon, Altria) cigarete promoviralo kot zdravju koristne.
Kljub očitnemu konfliktu interesov in absurdnim trditvam, da je ubijanje živali odličen način pomoči naravi, pa kampanja "Krzno je zeleno" ni naletela na prav močno nasprotovanje. Zakaj? Ker glede na to, da kanadski urad za konkurenco ne omejuje ali kakor koli drugače kvalificira uporabe izrazov, kot sta "zeleno" ali "okolju prijazno" - izrazov, za katere celo ameriška zvezna komisija za trgovino in mednarodna organizacija za standardizacijo menita, da so "preohlapni, da bi bili smiselni" - ni prav veliko, čemur bi lahko nasprotovali. Medtem so agencije za oglaševalske standarde v Angliji, na Danskem, Finskem in Nizozemskem ter v Italiji razsodile, da je oglaševanje krzna kot okolju prijaznega napačno in zavajajoče.
Kljub tem mednarodnim precedensom pa FCC v Kanadi neovirano nadaljuje s kampanjo "Krzno je zeleno", ki je zasnovana na treh zavajajočih trditvah:
Krzno je "naravno"
 |
| Vir slike: www.feral.org.au |
FCC pravi, da je krzno "naravno" tudi zato, ker s pastmi ujete živali prihajajo iz "narave", pri tem pa prikladno pozabi povedati, da 80% krzna v Kanadi prihaja s farm za krzno. Najpogosteje rejene živali so minki, katerih teritorij v naravi obsega do 10 kvadratnih kilometrov, na farmah pa so prisiljeni vse življenje preživeti ujeti v majhnih žičnatih kletkah, katerih talna površina je manjša od dveh listov papirja. Živali na farmah ne morejo tekati, loviti, se skrivati in se normalno socializirati, hranijo jih z odpadki iz klavnic in ribjih farm, pri komaj sedmih mesecih starosti pa jih zadušijo s plinom ali ubijejo z analnim električnim šokom.
Še dobro za FCC, da uporaba izrazov, kot je "naravno", v Kanadi ni omejena.
Krzno je "obnovljivo"
Če nas je zgodovina našega odnosa do živali kaj naučila, potem vemo, da je obravnavanje živali kot "obnovljivega vira" najhitrejša pot za njihovo uničenje. Ta koncept ni le zastarel, temveč tudi ni v skladu z našim stališčem do živali, s katerimi živimo - vsaka izmed njih je edinstven, nezamenljiv posameznik in divje živali niso nič drugačne.
Kljub temu, kar FCC želi, da verjamete, lovljene živali niso "presežek", niso šibke ali bolne, temveč jih lovijo zgolj zato, ker pripadajo eni od 10 ali 12 (izmed 140,000 v Kanadi živečih) vrst živali z mehkim, gostim kožuhom. Medtem, ko FCC svoje člane prikazuje kot "dejavne okoljevarstvenike", pa krznarska industrija v resnici pobije toliko živali, kot jih lahko proda. In ker pasti med živalmi ne delajo razlik, se vanje ulovi in v njih umre tudi na milijone "neciljnih" živali, vključno s psi, mačkami in številnimi ogroženimi vrstami. (Očitno so tudi te živali "obnovljive".)
 |
| Vir slike: drstevebest.wordpress.com |
Trgovina s krznom ima dolgo zgodovino spreminjanja "obnovljivih" vrst v ogrožene in/ali izumrle. Te vrste vključujejo severnoameriškega morskega minka, ki je zaradi nenehnega lova s pastmi izumrl, in novofundlandsko kuno, ki je na robu izumrtja (živi le še med 300 in 600 posameznikov te vrste). Bližje meji imajo kanadski lovci s pastmi zasluge za znižanje ameriške populacije rosomaha na rob izumrtja, razlog za to pa je v veliki meri dejstvo, da je povprečno plačilo za kožuh rosomaha 400 dolarjev.
 |
| Foto: Kjartan Trana |
Kaže, da FCC živali obravnava kot "obnovljive", dokler obstajata vsaj še dva predstavnika posamezne vrste.
Krzno je "trajnostno"
Glede na vlogo, ki jo ima krznarska industrija pri potiskanju živalskih vrst na (ali čez) rob izumrtja, je izraz "trajnostno" morda še najbolj vprašljiv. A masovno pobijanje divjih živali ni edino, kar je pri krznarski industriji netrajnostno, še posebej, ker 80% kanadskega krzna izhaja z intenzivnih farm, ki so ena najbolj potratnih in onesnaževalskih industrij na planetu.
Kot razkriva pionirsko poročilo o reji minkov iz leta 2011, je krzno s farm v različnih okoljskih kategorijah vključno s porabo zemlje, klimatskimi spremembami, škodovanjem ozonskemu plašču, onesnaževanjem zemlje in vode ter strupenimi odplakami od 2 do 28-krat bolj škodljivo kot tekstil (vključno z bombažem in poliestrom). Poročilo navaja še, da je za vsak kilogram krzna minkov ustvarjenega 110 kg ogljikovega dioksida - toliko, kot ga ustvari vožnja z avtomobilom od Toronta do mesta St. John v New Brunswicku [to je toliko, kot da bi se petkrat peljali iz Lendave v Koper].
 |
| Vir slike: http://m.theglobeandmail.com/ |
Poročilo navaja tudi, da se z vsakim kilogramom krzna ustvari 200 kilogramov fekalij. V Novi Škotski, kjer se nahaja večina farm za krzno v Kanadi, so odplake s farm z minki izredno škodljive za zemljo in podtalnico ter predstavljajo veliko tveganje za ribe, ptice, domače in divje živali, ljudi in okolje. Vladna inšpekcija je leta 2009 ugotovila, da je 37 od 38 farm dovoljevalo odtekanje odplak v gozdove, močvirja, barja ali travnike, medtem ko je ločena analiza kvalitete voda farme z minki identificirala kot "najverjetnejši vir onesnaženja" desetih jezer v provinci.
 |
| Vir slike: www.yarmouth.org |
Paula Lishman, oblikovalka krznenih oblačil in predsednica FCC, pa krzno še vedno opisuje kot "neonesnaževalsko".
Krzno NI zeleno
Kot lahko vidimo, so neregulirani in slabo definirani izrazi kot "zeleno", "okolju prijazno", "naravno", "biorazgradljivo", "obnovljivo" in "trajnostno" praktično brez pomena, kadar jih uporabljajo lobistične skupine kot je FCC, čigar namen je polnjenje denarnic v krznarski industriji, četudi ob najhujših oblikah zavajanja. Kljub obupnim in zavajajočim poskusom FCC, da bi kruti in umirajoči industriji dali novo podobo, pa resnica ostaja: pri krznu je zelen samo profit.
Originalni članek je objavljen v kanadski izdaji spletnega časnika Huffington post, 25. februarja 2013. Avtorica je Shannon Kornelsen.
Prevod: Veganska iniciativa.
