Etični vegan je oseba, ki se je za veganstvo odločila na podlagi moralnega načela, da živali niso komoditeta, temveč imajo temeljno pravico do življenja, svobode in neizkoriščanja. Tak človek ni zgolj nekdo, ki se prehranjuje vegansko, temveč svoja etična načela aplicira tudi na druga področja, kot so obleka in obutev, čistila in izdelki za osebno nego, način vrtnarjenja, telesne aktivnosti in zabava. Opazi tudi jezikovno diskriminacijo in se je ne poslužuje (ne bo se opisal kot lastnik, temveč skrbnik psa, vrstnih imen kot so krava, svinja, kura ali koza ne uporablja kot žaljivke itd.)
Seveda že s samo prisotnostjo v svetu vsak človek neizogibno povzroča škodo (včasih mu pade mušica v oko, ali pa so žuželke ubite na vetrobranskem steklu vozila, s katerim potuje; tudi z gradnjo hiše ter urejanjem okolice posega v prej obstoječi ekosistem), vendar se etični vegan svojega vpliva na svet, v katerem živi, zaveda in se trudi povzročati kar najmanj škode. To sploh ne pomeni, da je etični vegan lahko samo puščavnik, ki živi v jami, jé le sadje, ki je že odpadlo z drevesa in ne uporablja elektrike, ne nosi oblačil in povsod hodi peš. Vendar bo skrbel za okolje (pa naj bo to recikliranje in pobiranje smeti, izogibanje nepotrebni vožnji z avtom, ali nasprotovanje uporabi škodljivih pesticidov in herbicidov). Ni etičnega vegana, ki bi naduto zagovarjal, da že s tem, ko ne podpira za okolje hudo škodljive živinoreje, stori več kot povprečen človek in zato lahko trati naravne vire ter onesnažuje, kolikor mu srce poželi. Ni etičnega vegana, ki bi nalašč brcal gobe v gozdu, lomil veje dreves ali potratno ravnal s hrano in jo metal v koš. In ni etičnega vegana, ki mu ne bi bilo mar za lačne, diskriminirane, izkoriščane ali trpinčene ljudi.
Ja, tudi ljudje so živali. Tudi ljudje čutijo, ljubijo, žalujejo, si želijo družine, svobode in spoštovanja. Od tod pa izvira globoko zasidran trn. Živimo v svetu, kjer ljudje škodujejo drug drugemu ter izkoriščajo nemočne in se znašajo nad njimi. Večina ljudi na svetu se strinja, da so vojne krute in nepotrebne, da otroci ne smejo delati v tovarnah in da je diskriminacija na osnovi barve kože, las, telesnih lastnosti, invalidnosti, starosti, spola, verske prepričanosti, spolne naravnanosti ali narodnosti neosnovana, napačna in da je to huda oblika psihološkega nasilja. Zapisali smo človekove in otrokove pravice in njihove kršitelje (bolj ali manj uspešno) lovimo, kaznujemo in poskušamo osvestiti. Otroke učimo načela "ne stori drugim, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi". In hkrati ljudje na nepredstavljivo nasilne načine izkoriščamo in trpinčimo živali. Zaradi okusa njihovih teles, zaradi želje po njihovi koži, zaradi pohlepa po prostoru, v katerem živijo, zaradi zaslužka, zaradi lastne koristi, iz objestnosti. Oklicujemo se za najvišje razvite, razumne in pravične prebivalce planeta, hkrati pa si pridržujemo pravico, da šibkejšim tudi v odsotnosti dejanske potrebe po tem kratimo najosnovnejše pravice. Uzakonjamo načine dolgotrajnega trpinčenja in čim intenzivnejšega izkoriščanja tistih, ki so drugačni od nas.
Vzemite si nekaj trenutkov in se poskusite vživeti. Predstavljajte si, da ste starš bratov, od katerih starejši do smrti pretepe mlajšega. Predstavljajte si, da živite v družbi, kjer novorojenčke rutinsko umorijo v plinski komori ali jih kar žive zmeljejo, če so napačnega spola. V družbi, kjer otroke zapirajo v koncentracijska taborišča in jih brez anestezije rutinsko kastrirajo, jim režejo ušesa in podobno. V družbi, kjer ženske nasilno oplajajo, da rodijo dojenčke, ki so jim odvzeti po rojstvu, da se lahko drugi polastijo njihovega mleka. V družbi, kjer umoru pravijo šport, načrtnemu mučenju pa znanost. V družbi, kjer tisti, ki imajo moč, izumljajo zmeraj nove načine, kako to moč zlorabiti, tisti nesrečni, ki je nimajo, pa so zaprti v kletkah, ogradah, vklenjeni v okove, do bridke smrti prepuščeni na milost in nemilost tistih, katerih lastnina so, ali pa živijo v stalni nevarnosti. V družbi, kjer je življenje vredno le toliko, kolikor lahko nekdo drug z njim ali njegovim telesom prisluži.
Predstavljajte si vse to in morda boste razumeli, kako težko je etičnemu veganu živeti v družbi in biti del nje. Kako obremenjujoče je razumeti grozljive napake, ki jih počnejo drugi ljudje - ljudje, za katere mu povrhu niti ni vseeno. Ljudje, ki so morda celo njegovi starši ali otroci. Kako frustrirajoče je biti priča temu in hkrati ne imeti moči tega preprečiti. Vedeti, kje in kdaj se dogaja umor in ne smeti tega preprečiti. Videti, kako zlorabljajo otroka in ne smeti posredovati. Vedeti za koncentracijska taborišča, zapore in mučilnice in ne smeti "motiti posesti" ali "ogrožati lastnine".
Etični vegan svoj visoko razviti moralni čut tudi uporabi za razumevanje drugih ljudi. Ve, da si veliko tistih, ki sodelujejo pri zlorabi živali, pred tem zatiska oči. Da jim družba nenehno dopoveduje, da je izkoriščanje drugih normalno, naravno, celo nujno. Da je to obrambni mehanizem, ki omogoča ohranjanje navad, od katerih se ne znajo ločiti. Da je morda nekoč celo sam to verjel in tako ravnal. Kljub temu pa to ne pomeni, da se je s situacijo sprijaznil ali da ne bo znova in znova poskušal razložiti svojim bližnjim, kako grozovite posledice lahko imajo njihova dejanja tako za druge kot za njih same. Ne pomeni, da ne bo poskušal pregovoriti oblasti, da spremenijo zakone, ki ta grozodejstva dovoljujejo. In ne pomeni, da ne bo poskušal ustaviti roke, ki biča nedolžnega.
Če razumemo, v kakšni težki situaciji se je znašel etični vegan, potem najbrž ni lahko razumeti, kako ob traumah, ki jih doživlja, lahko ostane miren, prijazen in navsezadnje pri zdravi pameti. Pa vendar mu to narekujejo ista načela, zaradi katerih spoštuje ne-človeške živali. Zato je smešno izjavljati, da so vegani - prav tisti, ki se zavezujejo k neškodovanju drugim čutečim bitjem - agresivni. In ironično je zahtevati, "naj ima vsak človek pravico jesti, kar želi", saj pravico do izbire vrste hrane zahtevajo prav tisti, ki brez pomisleka kratijo temeljno pravico do življenja, svobode in neizkoriščanja tistih, katerih telesa jedo.
Kadar pa kakemu veganu res popustijo živci in kratiteljem pravic drugih očita krutost, ali celo zastavi lastno svobodo, ko v želji, da reši nedolžno življenje, posega v lastnino drugega, se moramo vprašati, kako težka je njegova stiska in kako močna njegova želja po zaščiti nemočnega pred trpljenjem, da je to storil. In če še vedno menite, da so vegani zgolj samovšečneži, katerih edini namen je uveljaviti svoj prav, pomislite na to, da bi se vegani postavili tudi za vas, če bi vam nemočnim kdo povzročal trpljenje, vas zasužnjil, zlorabljal in izkoriščal.
Seveda že s samo prisotnostjo v svetu vsak človek neizogibno povzroča škodo (včasih mu pade mušica v oko, ali pa so žuželke ubite na vetrobranskem steklu vozila, s katerim potuje; tudi z gradnjo hiše ter urejanjem okolice posega v prej obstoječi ekosistem), vendar se etični vegan svojega vpliva na svet, v katerem živi, zaveda in se trudi povzročati kar najmanj škode. To sploh ne pomeni, da je etični vegan lahko samo puščavnik, ki živi v jami, jé le sadje, ki je že odpadlo z drevesa in ne uporablja elektrike, ne nosi oblačil in povsod hodi peš. Vendar bo skrbel za okolje (pa naj bo to recikliranje in pobiranje smeti, izogibanje nepotrebni vožnji z avtom, ali nasprotovanje uporabi škodljivih pesticidov in herbicidov). Ni etičnega vegana, ki bi naduto zagovarjal, da že s tem, ko ne podpira za okolje hudo škodljive živinoreje, stori več kot povprečen človek in zato lahko trati naravne vire ter onesnažuje, kolikor mu srce poželi. Ni etičnega vegana, ki bi nalašč brcal gobe v gozdu, lomil veje dreves ali potratno ravnal s hrano in jo metal v koš. In ni etičnega vegana, ki mu ne bi bilo mar za lačne, diskriminirane, izkoriščane ali trpinčene ljudi.
Ja, tudi ljudje so živali. Tudi ljudje čutijo, ljubijo, žalujejo, si želijo družine, svobode in spoštovanja. Od tod pa izvira globoko zasidran trn. Živimo v svetu, kjer ljudje škodujejo drug drugemu ter izkoriščajo nemočne in se znašajo nad njimi. Večina ljudi na svetu se strinja, da so vojne krute in nepotrebne, da otroci ne smejo delati v tovarnah in da je diskriminacija na osnovi barve kože, las, telesnih lastnosti, invalidnosti, starosti, spola, verske prepričanosti, spolne naravnanosti ali narodnosti neosnovana, napačna in da je to huda oblika psihološkega nasilja. Zapisali smo človekove in otrokove pravice in njihove kršitelje (bolj ali manj uspešno) lovimo, kaznujemo in poskušamo osvestiti. Otroke učimo načela "ne stori drugim, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi". In hkrati ljudje na nepredstavljivo nasilne načine izkoriščamo in trpinčimo živali. Zaradi okusa njihovih teles, zaradi želje po njihovi koži, zaradi pohlepa po prostoru, v katerem živijo, zaradi zaslužka, zaradi lastne koristi, iz objestnosti. Oklicujemo se za najvišje razvite, razumne in pravične prebivalce planeta, hkrati pa si pridržujemo pravico, da šibkejšim tudi v odsotnosti dejanske potrebe po tem kratimo najosnovnejše pravice. Uzakonjamo načine dolgotrajnega trpinčenja in čim intenzivnejšega izkoriščanja tistih, ki so drugačni od nas.
Vzemite si nekaj trenutkov in se poskusite vživeti. Predstavljajte si, da ste starš bratov, od katerih starejši do smrti pretepe mlajšega. Predstavljajte si, da živite v družbi, kjer novorojenčke rutinsko umorijo v plinski komori ali jih kar žive zmeljejo, če so napačnega spola. V družbi, kjer otroke zapirajo v koncentracijska taborišča in jih brez anestezije rutinsko kastrirajo, jim režejo ušesa in podobno. V družbi, kjer ženske nasilno oplajajo, da rodijo dojenčke, ki so jim odvzeti po rojstvu, da se lahko drugi polastijo njihovega mleka. V družbi, kjer umoru pravijo šport, načrtnemu mučenju pa znanost. V družbi, kjer tisti, ki imajo moč, izumljajo zmeraj nove načine, kako to moč zlorabiti, tisti nesrečni, ki je nimajo, pa so zaprti v kletkah, ogradah, vklenjeni v okove, do bridke smrti prepuščeni na milost in nemilost tistih, katerih lastnina so, ali pa živijo v stalni nevarnosti. V družbi, kjer je življenje vredno le toliko, kolikor lahko nekdo drug z njim ali njegovim telesom prisluži.
Predstavljajte si vse to in morda boste razumeli, kako težko je etičnemu veganu živeti v družbi in biti del nje. Kako obremenjujoče je razumeti grozljive napake, ki jih počnejo drugi ljudje - ljudje, za katere mu povrhu niti ni vseeno. Ljudje, ki so morda celo njegovi starši ali otroci. Kako frustrirajoče je biti priča temu in hkrati ne imeti moči tega preprečiti. Vedeti, kje in kdaj se dogaja umor in ne smeti tega preprečiti. Videti, kako zlorabljajo otroka in ne smeti posredovati. Vedeti za koncentracijska taborišča, zapore in mučilnice in ne smeti "motiti posesti" ali "ogrožati lastnine".
Etični vegan svoj visoko razviti moralni čut tudi uporabi za razumevanje drugih ljudi. Ve, da si veliko tistih, ki sodelujejo pri zlorabi živali, pred tem zatiska oči. Da jim družba nenehno dopoveduje, da je izkoriščanje drugih normalno, naravno, celo nujno. Da je to obrambni mehanizem, ki omogoča ohranjanje navad, od katerih se ne znajo ločiti. Da je morda nekoč celo sam to verjel in tako ravnal. Kljub temu pa to ne pomeni, da se je s situacijo sprijaznil ali da ne bo znova in znova poskušal razložiti svojim bližnjim, kako grozovite posledice lahko imajo njihova dejanja tako za druge kot za njih same. Ne pomeni, da ne bo poskušal pregovoriti oblasti, da spremenijo zakone, ki ta grozodejstva dovoljujejo. In ne pomeni, da ne bo poskušal ustaviti roke, ki biča nedolžnega.
Če razumemo, v kakšni težki situaciji se je znašel etični vegan, potem najbrž ni lahko razumeti, kako ob traumah, ki jih doživlja, lahko ostane miren, prijazen in navsezadnje pri zdravi pameti. Pa vendar mu to narekujejo ista načela, zaradi katerih spoštuje ne-človeške živali. Zato je smešno izjavljati, da so vegani - prav tisti, ki se zavezujejo k neškodovanju drugim čutečim bitjem - agresivni. In ironično je zahtevati, "naj ima vsak človek pravico jesti, kar želi", saj pravico do izbire vrste hrane zahtevajo prav tisti, ki brez pomisleka kratijo temeljno pravico do življenja, svobode in neizkoriščanja tistih, katerih telesa jedo.
Kadar pa kakemu veganu res popustijo živci in kratiteljem pravic drugih očita krutost, ali celo zastavi lastno svobodo, ko v želji, da reši nedolžno življenje, posega v lastnino drugega, se moramo vprašati, kako težka je njegova stiska in kako močna njegova želja po zaščiti nemočnega pred trpljenjem, da je to storil. In če še vedno menite, da so vegani zgolj samovšečneži, katerih edini namen je uveljaviti svoj prav, pomislite na to, da bi se vegani postavili tudi za vas, če bi vam nemočnim kdo povzročal trpljenje, vas zasužnjil, zlorabljal in izkoriščal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar