 |
| Prvi koraki na prostem |
Kot zaporniki, ki stopijo na prostost, je
skupina šimpanzov zagledala dnevno svetlobo. Za veselje imajo prav poseben
razlog, saj so po tridesetih letih prvič občutili travo pod svojimi stopali in zadihali
svež zrak. Nekaj teh šimpanzov se je rodilo v ujetništvu, večino pa so
ugrabili iz afriške džungle, ko so bili še mladiči, in jih pripeljali
v Evropo, kjer so jih zaprli v kovinske kletke laboratorijev, da bi na njih
izvajali vrsto poskusov.
Njihove matere – ki bi svoje mladiče sicer
vzgajale 6 let – so vse pomorili. Cilj
podjetja, ki je mlade šimpanze kupilo, je bil najti zdravilo za Aids. Ker so
šimpanzi 99% gensko podobni človeku, so se podjetju zdeli primerni subjekti za poskuse.
To pa pomeni, da so v teh letih šimpanzi prestali grozovita mučenja, med drugim
so bili načrtno okuženi z virusom HIV.
Priključeni na stroje in polni raznih kemikalij so bili ujetniki
laboratorija. To okolje brez kakršne koli stimulacije, brez skrbne ljubezni in
brez upanja je mnoge pripeljalo na rob norosti, druge pa pahnilo čez rob.
Vendar se je njihova preizkušnja končala v
začetku septembra 2011, ko so 38 preživelih šimpanzov osvobodili in jih
premestili v več milijonov evrov vredno zatočišče v Avstriji, kjer lahko uživajo
v stiku z ostalimi šimpanzi, od katerih so jih vrsto let ločevale rešetke in
neprebojno steklo.
 |
| David od sreče poje iz vsega srca |
 |
| Martha uživa prve trenutke na prostem |
Zdaj bodo Susi, David, Clyde, Lingoa, Moritz
in vsi ostali svobodno uživali v družbi drug drugega, zahvala pa gre vztrajnemu 59-letnemu naravovarstveniku, ki sliši na ime Michael Aufhauser.
M. Aufhauser, ustanovitelj dobrodelne
organizacije za živali, ki deluje v štirih Evropskih državah, je na opuščenem
safari parku v bližini Dunaja zgradil zatočišče. »Kdo ve, kakšne brazgotine nosijo
v sebi,« se sprašuje g. Aufhauser.
»Vsi so travmatizirani, v večji ali manjši
meri. Dva sta umrla, preden je bilo zatočišče zgrajeno, a vsaj ostali, ki so
preživeli, bodo lahko živeli življenje, ki je bilo nepredstavljivo, ko so bili
še ujetniki v laboratoriju.«
»Nekateri šimpanzi so bili okuženi z virusom
HIV. Seveda so postali HIV pozitivni. Ampak nihče od njih, ne tukaj v Avstriji
ne drugje po svetu, ni razvil 100% okužbe z
Aidsom. Zatorej je bil program neuporaben. Poskusi niso dokazali
ničesar.«
Pred nekaj leti je ameriško farmacevtsko
podjetje Baxter prevzelo avstrijski laboratorij in nemudoma naznanilo, da
nimajo namena nadaljevati s tem programom testiranja. Še več – vodstvo podjetja
se je odločilo, da ima podjetje moralno odgovornost, da izboljša življenje teh
šimpanzov, ki lahko živijo do 50., 60. leta starosti.
Šimpanzi so bili premeščeni v zaprto zavetišče
v safari parku, ko pa je prišlo do stečaja le-tega leta 2004 in je bila gradnja
zatočišča na odprtem zaustavljena, so bili šimpanzi ponovno prisiljeni
preživeti nekaj let v kletkah. Ampak nič več. »Končno«, pravi g. Aufhauser.
»Imeli bodo še nekaj dostojanstva in zabave, kar jim še ostane življenja.«
Vira:
Gut Aiderbichl
Daily Mail
