četrtek, 26. april 2012

Kaj je narobe z jajci z domačega dvorišča

Vegani smo že navajeni določenih vprašanj: "Kako lahko živite brez sira?" - Preprosto in s čistimi žilami; "Kje dobite beljakovine?" - Povprašajte gorile; "Kaj pa, če bi se sami s pujsom znašli na zapuščenem otoku?" - ... Kaj?. Prav tako pogosto (čeprav ne tako nesmiselno) nas vprašajo o kokoših, ki jih nekateri ljudje doma gojijo posebej za jajca.

Sprva se zdi, da gojenje kokoši doma zaobide številne težave z vidika izogibanja industrijski živinoreji, kupovanja lokalno pridelane hrane in dobrega počutja živali. Vendar pa, če se realnosti trenda gojenja kokoši na dvorišču natančneje posvetimo, ugotovimo, da gre za isto komodifikacijo živali, pa čeprav v okviru marketinške niše, ki je nastala s pojavom sodobnega "zavednega" potrošništva. 
 

Razmerje med človekom in kokošmi, živečimi na njegovem dvorišču, je lahko naslikati kot spoštljivo sožitje, v katerem "dvoriščni kmet" jati kokoši nudi hrano in zavetje v zameno za "darilo" v obliki jajc. Vendar to poetično prikazovanje ne upošteva nekaterih bistvenih etičnih vprašanj, vključno s temeljnim vprašanjem, ali imamo ljudje pravico, da redimo in izkoriščamo druge živali za lasten interes, da ne omenjamo nakupa in prodaje živih bitij kot lastnine, kar je neizogibno, če se živali uporabljajo kot sredstva.

Z izjemo redkih primerov, ko je posameznik kokoši, ki jih je nastanil na svojem dvorišču, dejansko rešil iz izkoriščevalskega okolja, velika večina "domačih kokoši" izvira iz iste industrijske vzreje, ki s piščanci oskrbuje velike farme. Zato skoraj vse dvoriščne kokoši prihajajo iz industrijskih valilnic, ki uporabljajo enako brutalne ukrepe, ki so standardni v industrijski reji (vključno z rezanjem kljunov), pa čeprav morebitnega kupca s skrbno premišljenim opisom "proizvoda" prepričujejo drugače.

Podobno kot komercialna in industrijska reja kokoši za jajca imajo tudi dvoriščni rejci precej manjšo potrebo po petelinih kot pa kokoših. Pravzaprav je pogosto nezakonito nastaniti peteline v bližini kokoši. Zato piščančke moškega spola, ki (kar ni težko uganiti) predstavljajo 50 odstotkov vseh izvaljenih piščancev, štejejo za ničvredne in jih tudi obravnavajo kot take, vključno z usmrtitvijo na najbolj "stroškovno učinkovite" načine (kar pogosto vključuje mletje živih živali in zadušitve, ali pa preprosto umrejo od lakote, poškodb in visokih ali nizkih temperatur v smetnjakih).

Določanje spola piščancev ni natančna znanost in kljub neusmiljenim ukrepom veliko samčkov nehote označijo kot samičke in jih kot take tudi prodajo, ljudje, ki so jih kupili, pa jih kasneje ne želijo ali ne smejo imeti. Ti nezaželeni in pogosto nezakoniti petelini v najboljšem primeru najdejo dom v zatočišču za domače živali ali v lokalnem zavetišču, skupaj z mačkami in psi, kjer bodo naposled "evtanazirani". Tudi kokoši se pogosto znajdejo v podobnih okoliščinah, ko njihova produktivnost upade in za rejca postanejo nekoristne, ali pa jih preprosto zakoljejo za meso.

Tudi, če rejci kokoši ne zakoljejo, ko te začnejo nesti manj jajc, se je potrebno zavedati, da so sodobne udomačene kokoši genetsko križane tako, da bi znesle jajce na dan, kar je veliko več, kot je zanje naravno ali zdravo. Z drugimi besedami, ker nesejo toliko jajc, so domače kokoši močno podhranjene, razen če jim je dovoljeno pojesti veliko večino svojih jajc (kar je prav tako nenaravno, a zaradi nenaravno visoke proizvodnje jajc potrebno za vnos potrebnih snovi). Torej, kokošim jemanje tolikšne količine jajc zelo škoduje, ne glede na to, kako lepo se sicer ravna z njimi. 


Na ta problem lahko pogledamo tudi širše in obravnavamo sam koncept udomačevanja. Udomačevanje je nenehni proces manipuliranja druge vrste, da je bolj uporabna kot vir za prehrano ljudi. Na industrijskih farmah je ta proces še bolj poudarjen - v obliki gensko spremenjenih živali, ki rastejo toliko in tako hitro, da njihove noge ne morejo podpirati teže lastnega telesa.

Gojene živali smo s križanjem pripeljali do stanja stalne odvisnosti, tako da je njihov nadaljnji obstoj dejansko odvisen od naše pomoči. To je še posebej pomembno za dvoriščne kokoši, saj jih ogrožajo plenilci, vključno z mačkami, kačami, lisicami in pticami roparicami. In če živite v okolju, kjer je mogoče rediti kokoši, je precej verjetno, da so prisotna tudi ta bitja - katerih pravica do življenja in preživetja je prav tako veljavna. Nadalje je ob ogromnem številu brezdomnih živali načrtna vzreja še dodatnih živali pod tanko krinko lokavorizma* povsem neupravičena in kontraproduktivna.

Če vam je res mar za kokoši in imate na voljo sredstva za skrb in zaščito teh živali, vključno s stroški zdravstvenega varstva, razmislite o tem, da bi se posvetili reševanju. Odvisno od tega, kje živite, se tradicionalno "rejne" živali včasih znajdejo v zavetiščih, večinoma namenjenih za pse in mačke, in jih je prav tako potrebno rešiti pred plinsko komoro ali smrtonosno injekcijo.

Živali, ki potrebujejo zatočišče in zaščito, je veliko. Namesto da jih kupujete, razmislite o tem, da bi varnost vašega dvorišča ponudili za zatočišče brezdomnim živalim.
 

Avtorici tega prispevka (v angleškem jeziku) sta Christine Wells in Angel Flinn. Christine je članica Gentle World (www.GentleWorld.org), mednarodne veganske skupnosti in neprofitne organizacije, katere osnovni namen je pomagati graditi mirnejšo družbo z izobraževanjem javnosti o razlogih za veganstvo, koristih veganskega življenja ter kako postati vegani.
 
Vir: What's Wrong With Backyard Eggs


* lokavorizem = prehranjevanje z lokalno pridelano hrano

nedelja, 22. april 2012

Vegan is Love, nova knjiga za otroke, dviguje prah

Ruby Roth, avtorica in ilustratorka knjig That's Why We Don't Eat Animals (Zato ne jemo živali) in Vegan is Love (Veganstvo je ljubezen), je s slednjo knjigo, ki izide 24. aprila 2012, povzročila nemir med dietetiki, knjižnimi kritiki, bloggerji, starši in javnostjo nasploh.


Avtorica v knjigi obravnava izbiro materialov za oblačila, poskuse na živalih, izkoriščanje živali za človeško zabavo in prehranske navade. "Če naj rešimo najbolj pereča zdravstvena in okoljevarstvena vprašanja, moramo pričeti razmišljati, jesti in ravnati drugače. S poseganjem po veganskih izbirah lahko vplivamo na vsako veliko industrijo in sežemo v vsak kotiček sveta."

Kritiki ugovarjajo, da so otroci preveč dovzetni, da bi jih smeli izpostaviti tako občutljivi temi. Dietetičarka Nicole German na svojem blogu piše: "Majhnega otroka bi ta knjiga zlahka prestrašila do te mere, da se prične prehranjevati vegansko, in brez primernega svetovanja bi otrok lahko postal podhranjen."

Akademija za prehrano in dietetiko (Academy of Nutrition and Dietetics) se ne strinja. Opozarja, da je veganski način prehranjevanja zdrav, prehransko zadosten in lahko zagotavlja zdravstvene prednosti ter zdravi nekatere bolezni. Dobro načrtovano vegansko prehranjevanje je primerno za ljudi vseh starosti in tudi med nosečnostjo, dojenjem, v otroštvu, adolescenci ter za športnike. Priznana nutricionistka Joy Bauer tudi izpostavi, da veganska prehrana rastočim otrokom ne zagotavlja le vseh potrebnih hranil, temveč tipično vsebuje več "dobrih stvari" kot standardna ameriška prehrana.



Nek britanski časnik pa je ob članku o izidu knjige Vegan is Love bralcem na spletu zastavil vprašanje, ali se jim zdi primerno, da otroške knjige govorijo o veganstvu. 44 odstotkov anketirancev je odgovorilo pritrdilno.



Avtorica se zaveda, da je na svetu vse več otrok, ki so od rojstva vegani. Opaža, da so veganski otroci nadpovprečno bistri, imajo manj bolezni (tudi astme, alergij, diabetesa), so čustveno bolj uravnovešeni, nimajo težav s spanjem ali koncentracijo. Ti otroci, pravi Ruby Roth, so nova generacija. Ti otroci bodo mislili, jedli in živeli drugače.

"Svojo novo knjigo Vegan is Love sem napisala v podporo tej novi generaciji otrok in njihovim prijateljem (navsezadnje lahko vsakdo postane vegan)," pravi avtorica. "Sama sem bila priča temu, kakšen vpliv imata lahko eden ali dva otroka vegana na ves razred in celo na šolsko kulturo. Vegansko gibanje raste in vedno več ljudi odkriva neizmerne koristi, ki jih ta način življenja prinaša, s tem pa se veča tudi število veganskih otrok. A tudi če otrok ni od rojstva vegan, pa izobraževanje, ki ga že v zgodnjih letih seznani z načeli veganstva, lahko le izboljša potencial naše družbe. Ti otroci, ki se naučijo ljubiti globoko, misliti kritično in ravnati odgovorno - in to s kvaliteto življenja, ki jim jo dopušča trdno zdravje - ta generacija bo spremenila svet na bolje." Doda še: "To je otroška knjiga, ki vsebuje enostavne ideje, a v svojem bistvu pravzaprav govori o demokraciji, ponudbi in povpraševanju ter našem delovanju v družbi."

Tudi prva knjiga te avtorice, Zato ne jemo živali, ki je izšla leta 2009, govori o veganstvu. Kmalu pričakujemo izid tudi v slovenskem jeziku, o tem bomo še poročali. Staršem, ki so se že odločili svoje otroke vzgajati vegansko, pa priporočamo v branje tudi članek Raising Children Who Are Glad To Be Vegan (v angleškem jeziku). Obiščite še uradno spletno stran, ki spremlja izid knjige: www.VeganIsLove.com .


--
Viri:

sobota, 21. april 2012

Število veganov v ZDA se je v zadnjih dveh letih podvojilo :-)

Študija organizacije Harris Interactive, ki so jo izvedli za Vegetarian Resource Group, je pokazala, da se je v zadnjih dveh letih število veganov v ZDA podvojilo - 2.5% celotne ameriške populacije je veganov.

Z drugimi besedami, 7.5 milijona ameriških državljanov se ima za vegane in se prehranjuje z rastlinsko prehrano. Približno 16 milijonov američanov pa se ima za vegetarijance, kar predstavlja 5% populacije.


Ob nadaljevanju tega trenda bo leta 2015 že 10% ameriške populacije veganov, leta 2019 jih bo 40%, leta 2050 pa že 80%.

Študija je tudi pokazala, da za 33% Američanov pomemben delež prehrane predstavljajo vegetarijanski obroki in da tudi naročajo vegetarijanske obroke v restavracijah, čeprav sami niso vegetarijanci.

Z drugimi besedami, 100 milijonov Američanov se prehranjuje pretežno vegetarijansko. Statistika je enaka ne glede na politično opredeljenost.

Če še niste zmanjšali ali prenehali uživati hrane živalskega izvora - to že vsi počnejo. Veganstvo in zavedajoče prehranjevanje postajata prevladujoči trend.

Več informacij in idej za prehod na veganstvo:

sreda, 11. april 2012

Karnizem: zakaj je uživanje živali vprašanje socialne pravičnosti

Karnizem in socialna pravičnost

Ne jem jagnjetine ... Počutiš se krivega. Občutek je kot … zelo so nežni. No, krave so tudi (nežne), a vendar jih jemo. Ne vem, kako bi to opisal … Zdi se, da vsi jedo krave. Niso drage in veliko jih je, a jagenjčki so preprosto drugačni … Zdi se, da je jesti kravo v redu, ni pa v redu jesti jagenjčka … razlika je čudna.
Intervjuvanec: 43-letni meso-jedec

Ne (vidim živali, rejenih za meso, kot posameznike). Ne bi bil sposoben opravljati svojega dela, če bi se tako zbližal z njimi. Ko pravite “posamezniki,” mislite kot enkratna oseba, kot enkratna stvar z lastnim imenom in značilnostmi, z lastnimi igricami, ki se jih igra? Ali ne? Ja, resnično raje ne bi vedel tega. Gotovo jih ima, a jih raje ne bi poznal.
Intervjuvanec: 31-letni mesar

Razmislite o zgornjih izjavah. Mesar ne bi bil sposoben opravljati svojega dela, če bi mislil o tem, kar počne. Meso-jedec je ljubeč do ene vrste živali, drugo pa jé, in ne ve zakaj. Preden sta bila naprošena, da razmislita o svojem ravnanju, nista niti pomislila, da bi bil njun odnos do živali, ki postanejo njuna hrana, čuden, in po tem razmisleku je njuno zavedanje hitro “zbledelo”. Mesar je neprijetno resničnost svojega dela potisnil v ozadje in tako nadaljeval s predelavo živali, meso-jedec pa je potlačil svoj miselni paradoks in jih jedel še naprej.

Kar je ob zgornjih občutenjih morda najbolj nenavadno, je to, da za večino ljudi - vključno s tistimi, ki smo se posvetili kritičnemu razmisleku o naših prepričanjih in ravnanjih ter vplivu naših odločitev na druge - sploh niso nenavadna. Vsi, ki smo rojeni v prevladujočo, meso-jedo kulturo, smo podedovali to paradoksalno mentaliteto: vemo, da so živali, ki jih jemo, posamezniki, a tega raje ne bi vedeli. Če bi jedli določene živali, bi se počutili krive, a kljub temu uživamo, ko jemo druge. Ob soočenju s podobami trpečih živali se zdrznemo, vendar pa njihova telesa obedujemo večkrat na dan. Ljubimo pse in jemo pujse, a ne vemo, zakaj.
 
Razširjeni protislovni, nelogični odnosi do skupine drugih so skoraj vedno znamenje zatiralne ideologije. Zatiralne ideologije zahtevajo od razumnih, humanih ljudi, da sodelujejo v neracionalnih, nehumanih dejavnostih in da se teh protislovij ne zavedajo. Izbire tistih, ki zavračajo sodelovanje v tej ideologiji, označujejo kot “osebne izbire” namesto ugovor vesti.

Bistveno je, da vsi, ki sprejemamo napredne vrednote in s tem podpiramo iniciative za socialno pravičnost, prepoznamo paradoksalno mentaliteto mesa. Saj, čeprav je ta mentaliteta prevladujoča, ni inherentni del naše vrste - je rezultat zatiralne ideologije, ki je tako zakoreninjena, da je nevidna, njena načela pa so prikazana kot univerzalne resnice in ne ideološko gnane domneve. Ta ideologija oblikuje in je oblikovana z isto vrsto mentalitete, ki omogoča druga zatiranja, zato je nujno, da jo obravnavamo, če želimo ustvariti bolj pravičen družbeni red. Uživanje živali ni zgolj vprašanje osebne etike; je neizogibni rezultat globoko zakoreninjenega, zatiralnega -izma. Uživanje živali je vprašanje socialne pravičnosti.


Karnizem: ideologija mesa

Karnizem je nevidni sistem prepričanj, ali ideologija, ki nam omogoča, da jemo nekatere živali. Karnizem je nasprotje veganstva; navadno menimo, da le vegani (in vegetarijanci) svoja prepričanja prinašajo k mizi. Toda kadar živali za preživetje ni nujno jesti, in to danes velja skoraj za ves svet, potem to je izbira – in izbire vedno izhajajo iz prepričanj. Razlog za to, da nas večina jé na primer pujse, psov pa ne, ni odsotnost sistema prepričanj o uživanju živali.

Vendar pa se nas večina ne zaveda, da, kadar jemo živali, dejansko izbiramo. Ko odraščamo in oblikujemo svojo identiteto in vrednote, nas nihče ne vpraša, ali želimo jesti živali, kako se počutimo, ko jih jemo, in ali verjamemo v uživanje živali. Nikoli nas ne vzpodbujajo k premisleku o tem vsakodnevnem ravnanju, ki ima tako globoke etične razsežnosti in osebne posledice. Uživanje živali je samoumevno; stvari tako pač so. Ker karnizem deluje onstran našega zavedanja, nas oropa zmožnosti svobodnega odločanja - brez zavedanja namreč ni svobodne izbire.

Karnizem mora, tako kot druge zatiralne ali nasilne ideologije, katerih načela so v nasprotju s temeljnimi človeškimi vrednotami, uporabljati skupek družbenih in psiholoških obrambnih mehanizmov, ki nas psihološko in čustveno ločujejo od resnice naših izkušenj. S tem nam karnizem omogoča, da podpiramo nepotrebno nasilje proti drugim, brez moralnega nelagodja, ki bi ga sicer čutili. Skratka, ker je za nas naravno, da smo do živali sočutni, in ne želimo, da trpijo, a vendar jih jemo, nam mora karnizem zagotoviti orodja, ki nam omogočijo, da ne upoštevamo svoje vesti ter tako podpiramo zatiralni sistem, ki bi mu sicer nasprotovali.


Zanikanje: zla ne vidim, ne slišim, in o njem ne govorim

Primarna obramba karnizma je zanikanje: če že v prvi vrsti zanikamo, da problem sploh obstaja, potem ni potrebno ukrepati. Zanikanje se izraža preko nevidnosti: karnizem z neimenovanjem ostaja neviden, tako da se uživanje živali pojmuje kot nekaj danega in ne izbira, kot nepristransko dejanje in ne ideološko ravnanje. Poleg tega so žrtve sistema očem skrite in s tem praktično izven zavedanja javnosti. Živalske žrtve se, na primer, rutinsko in legalno prisilno osemenjuje in kastrira, režejo se jim kljuni, rogovi in repi - vse brez kakršnekoli anestezije. Vse življenje preživijo zaprte v halah brez oken, v tako majhnih stajah, da se komaj premikajo, in ni redko, da jim režejo vratove, ko so še pri zavesti, ali pa jih žive kuhajo. Razkosana telesa zaklanih bitij so praktično povsod, kamor se obrnemo, a vendar teh živali takorekoč nikoli ne vidimo živih.


Upravičevanje: konzervatizem v preobleki progresivizma

Sekundarna obramba karnizma je upravičevanje; ko nevidnost neizogibno odpove, nam je potrebno zagotoviti dober razlog, da še naprej jemo druga bitja. Karnizem nas uči upravičevati uživanje živali tako, da nas uči verjeti, da so miti o mesu, pravzaprav dejstva o mesu. Meso obdaja obširna mitologija, vendar se vsi miti na tak ali drugačen način uvrščajo pod enega izmed treh N-jev upravičevanja - uživanje mesa je normalno, naravno in nujno. In ti isti miti se uporabljajo za upravičevanje nasilnega vedenja in prepričanj skozi vso človeško zgodovino, od vojn do suženjstva in vseh oblik fanatizma proti ljudem (npr. misoginija, homofobija itd.).

Trije N-ji so v nasprotju s progresivnimi vrednotami. Progresivisti so po definiciji tisti, ki izzivajo utrjene družbne norme, dvomijo v prevladujoče definicije človeške narave in zgodovine ter želijo spremeniti obstoječe zatiralno stanje. Zgodovinsko se trije N-ji uporabljajo za diskreditacijo naprednih gibanj in ideologije, ki jih ta gibanja zagovarjajo, označujejo za nenormalne, nenaravne in nepotrebne. (Pomislimo, na primer, na reakcijo na gibanje sufražetk: splošno prepričanje je bilo, da je volilna pravica žensk v nasprotju z naravnim redom in bo uničila narod.) A večina dobronamernih progresivistov nevede sprejema tri N-je karnizma, bodisi s tem, ko v celoti ignorirajo vprašanje izkoriščanja rejenih živali, ali v najboljšem primeru s tem, ko podpirajo vedno bolj popularna gibanja za t.i. “humano” in “trajnostno” meso, gibanja, ki odsevajo isti konzervativni tradicionalizem, ki se zmeraj uporablja za upravičevanje ideologij, ki izkoriščajo nemočne skupine drugih.


Prehranjevanje z mesom je normalno: nasilje v zmernih količinah

Kar imenujemo normalno, so preprosto prepričanja in ravnanja prevladujoče kulture. To je karnistična norma. In karnizem kot družbena norma je tako utrjen, da nas zaslepi in ne vidimo, da je “humano meso” protislovje pojmov. Večina nas, na primer, ne bi nikoli dopustila uboja popolnoma zdravega šest mesecev starega zlatega prinašalca, ki je “imel dobro življenje”, preprosto zato, ker imamo radi okus njegovih stegen, kljub temu pa karnizem preprečuje, da bi videli nemoralnost popolnoma enakih dejanj nad kravami, pujsi, kokošmi in drugimi rejenimi živalmi. Katerokoli moralno razlikovanje med vrstami živali, v katero nas uči verjeti karnistična kultura, je čista racionalizacija.


Prehranjevanje z mesom je naravno: nasilje kot tradicija

Kar imenujemo naravno, je preprosto interpretacija zgodovine s strani prevladujoče kulture. Ne odseva človeške zgodovine, temveč karnistično zgodovino; ne nanaša se na naše prednike, ki so jedli sadje, temveč na njihove potomce, ki so jedli meso. In kar je še bolj pomembno, detomor, uboj in posilstvo so prav tako starodavni kot uživanje živali in potemtakem domnevno prav tako naravni - vendar jih ne upravičujemo s sklicevanjem na dolgotrajnost tovrstnega ravnanja. Z besedami avtorice Colleen Patrick-Goudreau, ali res želimo vedenje neandertalcev uporabljati kot merilo za naše sedanje moralne izbire?

Argument, da je prehranjevanje z mesom naravno, je ključna predpostavka gibanja za trajnostni razvoj. Mnogo zagovornikov tega gibanja trdi, da je razlog za to, da meso kupujemo v trgovinah, namesto da bi sami lovili in ubijali živali, v tem, da so nas moderne metode proizvodnje hrane odmaknile od (naravnega) procesa ubijanja, tako da smo postali preobčutljivi za škodovanje živalim. Tak argument spominja na prikazovanje zagovornikov odprave suženjstva kot “sentimentalnih.” Argument “trajnostnega mesa” je utemeljen na tradicionalističnem pogledu na svet, ki napredne vrednote empatije, sočutja in vzajemnosti prikazuje kot lastnosti, ki jih je potrebno preseči, ne pa razvijati.


“Toda v ___ jedo ___!”: kulturni karnizem

Karnizem je globalni pojav. V meso-jedih kulturah po vsem svetu so ljudje zadovoljni, kadar jedo samo tiste vrste, ki so se jih naučili uvrščati med užitne; vse ostale imajo za neužitne in pogosto za gnusne (npr. pujsi na Bližnjem Vzhodu) ali pa je uživanje teh vrst celo neetično (npr. psi in mačke v ZDA, govedo v Indiji). Vse kulture pojmujejo lastno klasifikacijo užitnih živali kot racionalno in vidijo klasifikacije drugih kultur kot gnusne in/ali žaljive. Medtem, ko se torej vrste živali za prehranjevanje spreminjajo od kulture do kulture, ostajajo izkušnje ljudi ob zauživanju živali presenetljivo podobne.

Večina ljudi prav zato, ker je prehranjevanje z živalmi univerzalno, domneva, da ni ideološko. Velika raznolikost vrst, ki jih uživajo v različnih kulturah - namesto, da bi bila pojmovana kot dokaz karnizma - pogosto vodi v predpostavljanje, da je uživanje živali moralno relativno (in zatorej moralno nevtralno) ravnanje. Vendar pa, tako kot na primer poročanje 12-letnih deklic v Sudanu ni razlog, da bi imeli spolne odnose z otroci za moralno nevtralne, tudi uživanje psov v Koreji ni razlog, da bi imeli uživanje pujsov (ali drugih živali) za moralno nevtralno. Če bi zgolj obstoj podobnih navad v drugih kulturah etično upravičeval naše lastno ravnanje, ne bi imeli razloga, da bi dvomili v etičnost tudi najbolj groznih zločinov. Medtem, ko seveda ne smemo obsojati tradicij drugih kultur kot nemoralnih, lahko, kot pozorni opazovalci, poizkuse naše lastne kulture, da bi upravičila uživanje določenih živali, proučimo na osnovi tega širšega kulturnega ozadja.


Prehranjevanje z mesom je nujno: nasilje je samoumevno

Kar imamo za nujno, je preprosto to, kar je nujno za ohranitev prevladujoče kulture. Dandanes obstaja ogromno dokazov, da je hrana brez živalskih proizvodov prehransko zadovoljiva (in verjetno celo bolj zdrava kot karnistična prehrana). Za tiste, ki imamo ekonomsko in geografsko možnost izbirati, kaj jemo, je uživanje mesa nujno samo za vzdrževanje obstoječega karnizma. Označevanje prehranjevanja z živalmi kot biološko nujno demoralizira to, kar je v temelju moralno vprašanje. Z drugimi besedami, če smo prepričani, da je uživanje mesa neizogibno, potem smo tudi prepričani, da je to amoralno in smo oproščeni odgovornosti za refleksijo o etičnosti naših izbir.


Institucionalizirani karnizem: sistemsko zatiranje

Razlog za to, da tako veliko napredno mislečih ljudi ni zavrnilo treh N-jev karnizma, je v tem, da je karnizem strukturen; vgrajen je v same temelje družbe in je torej oblika institucionaliziranega zatiranja. Kadar je ideologija institucionalizirana, je tudi ponotranjena. Z drugimi besedami, napredno misleči ne nasprotujemo trem N-jem, ker jih ne vidimo takšnih, kot so, saj smo bili naučeni gledati na svet skozi prizmo karnizma.


Kognitivna popačenost: ponotranjeni karnizem

Kot druge nasilne ideologije tudi karnizem uporablja nabor kognitivnih obramb, ki popačijo naše dojmanje tistih, ki so na drugi strani naših izbir. Te obrambe delujejo kot psihološki in čustveni mehanizmi distanciiranja. Karnizem nas na primer uči, da ob Božiču purana na krožniku  omenjamo kot nekaj, namesto nekoga. Karnizem nas tudi uči, da živali vidimo kot abstrakcije, brez individualnosti ali osebnosti in zatorej zgolj kot člane abstraktne skupine, o kateri imamo posplošne domneve: pujs je pujs, in vsi pujsi so enaki. Tako kot drugim žrtvam nasilnih ideologij jim namesto imen dajemo številke. Karnizem nas uči živali v našem mišljenju uvrščati v toge kategorije, tako da lahko gojimo zelo različna čustva in se do različnih vrst vedemo zelo različno: psi in mačke so družina, piščanci in krave so hrana.


Od absurdnosti do grozodejstev: mentaliteta zatiranja

Kadar gledamo na svet skozi prizmo karnizma, ne vidimo absurdnosti tega sistema. Tako na primer vidimo reklamo s pujsom, ki drži mesarski nož in veselo pleše nad ognjiščem, kjer bo skuhan (“prosi” da ga ubijemo in zaužijemo), in temu ne posvečamo nobene pozornosti, temveč sprejmemo žalitev. Ali pa nam korporacije, ki služijo s telesi tistih, katerih jajca in mleko zauživamo, zatrjujejo, da se živalim v njihovih dobro skritih tovarnah na dogaja nič hudega, mi pa te trditve brezpogojno sprejemamo - kljub temu, da je civilistom zakonsko prepovedan dostop ali (v ZDA) celo fotografiranje teh poslopij od daleč.

Kot je prikladno dejal Voltaire, če verjamemo absurdnosti, bomo zagrešili grozodejstva. Karnizem je le eno od mnogih grozodejstev, ena izmed mnogih nasilnih ideologij, ki so obžalovanja vreden del človeške dediščine. In čeprav bo izkušnja vsake skupine žrtev vedno na nek način enkratna, so si ideologije same strukturno podobne. Mentaliteta, ki omogoča tako nasilje, je enaka.

To je mentaliteta dominacije in pokoritve, privilegiranosti in zatiranja. To je mentaliteta, ki povzroča, da nekoga spreminjamo v nekaj, da življenje ponižamo v enoto produkcije, da zbrišemo obstoj nekoga. To je mentaliteta “moč ima prav,” ki nam daje občutek, da imamo pravico do popolnega nadzora nad življenjem in smrtjo tistih, ki imajo manj moči - samo zato, ker lahko. In da upravičimo svoja dejanja, saj oni so samo … divjaki, ženske, živali. To je mentaliteta mesa.


Nepravičnost poraja nepravičnost: karnizem kot trdno prepleten -izem

Veliko progresivistov ceni izjavo Martina Luthra Kinga ml., da je nepravičnost, kjerkoli se godi, grožnja pravičnosti povsod, saj se zavedamo, da so zatiralni sistemi povezani in se med sabo krepijo. Za napredne družbene spremembe torej ni potrebna le osvoboditev določenih skupin, temveč je potrebno izpodbijati same temelje zatiranja. Če ne izberemo skupnih tem, ki povezujejo vse nasilne ideologije, bomo obsojeni na ustvarjanje grozodejstev v novih oblikah, na zgolj zamenjavo ene oblike zatiranja z drugo. Da bi torej ustvarili resnično humano in pravično družbo, moramo v svoji analizi upoštevati karnizem.

Vključevanje karnizma v progresvne analize zahteva spremembo paradigme: potrebno je prepoznati sistemsko naravo prehranjevanja z živalmi. Razumeti moramo, da tako kot na primer feministi, ki nasprotujejo patriarhatu, družbi zgolj ne “vsiljujejo svojih osebnih stališč”, tudi tisti, ki nasprotujejo karnizmu, drugim zgolj ne “vsiljujejo svojih osebnih stališč”. Uživanje živali ne more biti nič bolj zreducirano zgolj na vprašanje osebne etike, kot je lahko prepoved vstopa temnopoltim ljudem na posest ali v trgovino v zasebni lasti.


Pravičnost poraja pravičnost: inkluzivni socialni analizi naproti

Če prej omenjeno izjavo Martina Luthra Kinga obrnemo, pomeni, da je pravičnost, kjerkoli se pojavi, grožnja nepravičnosti povsod. Zatiralne moči so odvisne od mentalitete “deli in vladaj”, ki zatirane skupine ščuva drugo proti drugi, kot da bi zatiranja bila letvice na hierarhični lestvici in ne napere na kolesu. Medtem, ko je nemogoče, da bi se kdorkoli boril proti vsem vzrokom zatiranja, pa lahko in bi morali ceniti vsak razlog, zaradi katerega se nekdo trudi ustvariti bolj pravično in sočutno družbo. Etik Peter Singer premišljuje: “Ne morem, da se ne bi čudil, kaj točno je to, kar [ljudje, ki delujejo za dobrobit ljudi] delajo za ljudi, da jih zavezuje k nadaljnjemu podpiranju … izkoriščanja rejenih živali.”

Napredne družbene spremembe ne pomenijo zgolj spreminjanja načel, temveč spreminjanje čutenja in mišljenja. Pristna in trajna sprememba zahteva premik paradigme, preobrazbo mentalitete, ki je podpirala stari red. Spodkopati moramo temelje zatiranja in razvijati vrednote, ki sooblikujejo temelje pravičnosti, vrednote kot so sočutnost, integriteta in vzajemnost. Da bi povsod nasprotovali nepravičnosti, moramo povsod udejanjati pravičnost: na cesti, na sodišču - in na naših krožnikih.


Avtorica tega prispevka je Dr. Melanie Joy, znana po svoji knjigi Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave

Prispevek (v angleškem originalu) je objavljen na One Green Planet.

Prevod (z dovoljenjem avtorice in One Green Planet): Veganska iniciativa.

ponedeljek, 9. april 2012

Pogovor z bivšim rejcem živali za krzno

Šved Ingvar Johansson, bivši rejec živali za krzno iz Falköpinga, je živali redil 17 let. Po spremljanju razprave o reji živali za krzno se je odločil spregovriti: »Reja je popolnoma neupravičljiva. Rejci živali za krzno bi se morali soočiti z dejstvi, namesto da se oklepajo polresnic. Kar se dogaja na farmah, je popolnoma nenaravno. Na tisoče živali je natrpanih v majhnem prostoru. To vodi h kanibalizmu, samo-poškodovanju in boleznim.«
 Ingvar Johansson je do krznarske industrije zelo kritičen in zatrjuje, da je rejcem mar le za denar, ki ga zaslužijo z živalmi. »Za rejca je nujno, da ima na farmi na tisoče živali, saj jih določen odstotek zmeraj umre. Na farmah živali nimajo nobenih možnosti za naravno življenje. Ko sem se še ukvarjal s tem, sem skušal vplivati na druge rejce, a jih izboljšave niso zanimale.«
Johansson je prepričan, da je visoka smrtnost na farmah za krzno posledica slabe skrbi za živali. »Poleg kanibalizma in samo-poškodb je tudi veliko bolezni, kot je na primer plasmacytoma. Na neki farmi je za tem zbolelo 40% živali, ki so jih morali zapliniti. To je zelo zaskrbljujoče, saj za to bolezen ni zdravila. Prepričan sem, da se bolezen širi zaradi slabe oskrbe živali.«
»Kanibalizem je prisoten na vseh farmah,« pravi Johansson. »Na veliki farmi je med 5000 in 10000 samic za razplod. V vsakem leglu je približno pet mladičkov, in v vsakem leglu mladički ubijejo vsaj enega izmed njih. Vsako leto tako umre na tisoče mladih minkov. Kanibalizem pa se pojavlja tudi med odraslimi minki.«

Na Švedskem je v navadi, da samic pred parjenjem oziroma osemenitvijo nekaj tednov ne hranijo, ko pa v marcu spolno dozorijo, jim dajo neomejene količine hrane. Ta proces naj bi zagotovil kar največja legla, vendar živalim povzroča nepotrebno trpljenje. Poleg tega hrana, ki jo dobijo po stradanju, hitro zmrzne zaradi hladnega vremena in živali umrejo od lakote. Tako umre ogromno minkov. Skoraj vsi rejci na Švedskem uporabljajo to metodo.
Ingvar Johansson meni, da rejci dandanes niso posebno zaskrbljeni zaradi vdorov na farme. »Farmer bo tako ali tako dobil denar od zavarovalnice. Pogosto dobi tudi finančno podporo od oblasti. A dolgoročno so vdori na farme za rejce velik problem. Zavarovalnice ne bodo izplačevale v nedogled. Potrebno je tudi plačevati varnostnike na farmah.«

Oblasti, ki naj bi nadzorovale rejo živali za krzno, v 17 letih, ko se je s tem ukvarjal, Johanssona niso niti enkrat obiskale. »Sistem nadzora ne deluje,« pravi Ingvar Johansson.

Za nekoga, ki je včasih redil živali za krzno, ni lahko zavzeti stališča, ali je ubijati živali zavoljo njihovega krzna prav ali narobe. A Johansson je zelo kritičen do trgovine s krznom: »Nošenje krzna je nekaj, kar so ljudje počeli v kameni dobi. Da to počnejo še danes, je res čudno.«

Prevedeno in povzeto po http://www.caft.org.uk/quotes/swedish.html
Vir slik: http://www.weanimals.org/gallery.php?id=72