Minuli vikend se je v italijanskem obmorskem
mestu Genova na Pedagoški Fakulteti v sodelovanju z italijanskim Inštitutom za
bioetiko odvijal posvet z naslovom »Čustveno življenje živali«. Udeležili so
se ga številni strokovnjaki: veterinarji, zdravniki, filozofi, pravniki,
sociologi, pa tudi aktivisti s področja zaščite in osvoboditve živali (Animals
Asia, Nacionalna Agencija za zaščito živali ENPA in Antivisekcijska liga LAV). Prisotni
so bili povečini italijanski strokovnjaki (Bruno Fedi, Luisella Battaglia,
Ilaria Ferri), gostili pa so tudi Kima Stallwooda. Glavni oder je bil rezerviran
za vodilnega svetovnega etologa in biologa Marca Bekoffa, poznanega tudi kot
tesnega sodelavca primatologinje Jane Goodall. Na posvetu je bila tudi Sara Štuva z Univerze na Primorskem, ki je pripravila tole poročilo.
Bekoff je prisotne nagovoril z uvodnimi
besedami, da je človek v primerjavi z ostalimi živalmi »tisti, ki ustvarja
največ potomcev, tisti, ki največ potroši in izrablja, tisti, ki pušča največ
sledi za seboj, tisti, ki je zelo vsiljiv, aroganten in gre, kamor se mu
trenutno zahoče.« To je slaba plat človeka, ki ji Bekoff sicer ne želi dajati
teže. Po njegovem se je namreč potrebno vselej ozreti na pozitivne vidike in na plemenita
dejanja, ki jih človek naredi iz sočutja in ljubezni do drugih bitij, ob tem pa
poudari, da »ljubezni in sočutja ni nikoli preveč.«
Brezsmiselno in
energijsko potratno je prerekanje s trdoglavo in brezkompromisno nasprotno
mislečimi. Prav ti, ki klišejsko omalovažujejo ostale, ki v živalih vidijo
svoje sorodnike, pozabljajo, da obstajajo tudi znanstveni dokazi o tem, da si z
ostalimi sesalci (in nekaterimi drugimi vrstami) delimo limbični sistem, možganski
center za čustvovanje. Čustvovanje in sposobnost za bolečino pa se zdita tista
primarna in neizpodbitna kriterija za moralno spoštovanje živali.
Nenehno
potrjevanje človeku analognih sposobnosti pri živalih se marsikomu zdi nadvse
nepotrebno, saj že ob samem pogledu na žival in v sobivanju z njo intuitivno
ve, da je temu tako. Seveda pa je potrebno pri tem ohranjati mero »kritičnega
antropomorfizma«, ki upošteva znanstvena dognanja (in to Bekoff, ki mu očitajo
antropomorfičen pristop, tudi počne). Etologija pravi, da prepogosto pozabljamo,
da imajo živali, če pustimo ob strani evolucionistično kontinuiteto, začrtano od Charlesa Darwina, ogromno čutov, ki se od človekovih razlikujejo. Čeprav kdaj pa kdaj menimo, da z določenim ravnanjem živalim koristimo, delamo ravno nasprotno.
Spoznanja etologije (in njenih različic) ter biologije imajo
nadvse pomembno vlogo pri oblikovanju védenja o živalih. Potrjujejo že
izoblikovano filozofsko smer zadnjih 30 let, ki pravi, da je potrebno številnim
bitjem na Zemlji priznati in spoštovati njihovo drugačnost, ne pa jih podrejati antropocentrični homogenizaciji njihovih lastnosti po meri
človeka. V tem je bistvo kritičnega oz. biocentričnega antropomorfizma: živali
so nam podobne, saj si delimo celo vrsto skupnih lastnosti, vendar je vsaka,
prav tako, kot je vsak posameznik, unikatna. To je temelj moralnega
spoštovanja.
Nadvse zanimivo je bilo opaziti, da je
Italija polna strokovnjakov z naravoslovnega področja (zdravnikov,
veterinarjev, biologov), ki se pri svojem delu ukvarjajo z živalmi in so
prepričani v znanstveno in etično neustreznost izkoriščanja živali za
človekove potrebe; nekaj, česar Slovenija še ne premore. Italija pa se od Slovenije
razlikuje tudi po tem, da je že 20 let v veljavi Zakon 413/1993 o ugovoru vesti za poskuse na živalih. Med veterinarji in zdravniki je kar nekaj
takih, ki niso samo uveljavili te pravice, temveč so izbrali tudi veganski način življenja.
In če smo udeleženci odšli z upanjem na boljši
svet, je izjava prisotnega veterinarja še kako dobrodošla za tiste, ki še niso
na strani zaščitnikov (vseh) živali: »Zrezek že napolni želodec, izprazni pa
razsodnost!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar