V trgovinah lahko na policah z mesom in mlečnimi izdelki najdemo oznake
kot so "humano vzgojeno", "iz talne reje", "iz proste reje", "s
pašnika", "ekološko" ali "brez krutosti". Vse te oznake so zasnovane na
način, ki potrošniku da občutek, da so izdelki, ki jih kupuje, prijazni
do okolja in živali.
O zavajajoči naravi teh oznak bomo več pisali kasneje, tukaj se bomo
pa posvetili vprašanju, kakšno vlogo imajo te oznake v problematiki rabe
tal in vode ter emisij toplogrednih plinov in zaščite avtohtonih vrst.
Ali se zavzemate za
- Ukinitev industrijske živinoreje?- Zaščito naših gozdov, pragozda in divjine?
- Zaščito domorodnih vrst na kopnem in v morju?
- Zmanjšanje emisij toplogrednih plinov?
- Zaščito naših rek in potokov pred onesnaženjem?
- Resničen napredek v boju za odpravo lakote v svetu?
Super, če ste na vsa zgornja vprašanja odgovorili pritrdilno! Ampak tu
je še eno vprašanje, in to je morda nekoliko zahtevnejše. Ali menite, da
je uživanje mesa krav, krmljenih zgolj s travo, pitje mleka "brez krutosti",
uživanje piščancev, puranov in jajc iz talne reje, mesa ekološko gojenih pujsov
ter ulovljenih ali gojenih vodnih živali (vpliv prehranjevanja z
vodnimi živalmi ni zajet v tem članku) mogoče uskladiti s temi
prepričanji?
Ko končate z branjem tega prispevka, vas lahko odgovor preseneti.
Velik delež raziskav, navedenih v tem članku, se nanaša na krave (v industrijski terminologiji pogosto opisane kot "govedina" ali "govedo"). Toda ob milijardah drugih rejnih živali, vključno s pujsi, kokošmi, purani, kozami in ovcami, ki živijo na tem planetu, ni težko videti, da to ni zgolj vprašanje odpovedi "rdečemu mesu".
Poročilo ameriškega instituta za meso (American Meat Institute) iz leta 2010 navaja, da je mesna industrija v letu 2009 ubila in predelala:
• 8,7 milijarde piščancev,
• 246 milijonov puranov,
• 113,6 milijona pujsov,
• 33,3 milijona goved,
• 2,2 milijona ovc in jagnjet.
Ne smemo pozabiti, da se te številke lahko nanašajo zgolj na ameriško mesno industrijo, da svetovno prebivalstvo strmo narašča in da je zahodni način prehranjevanja, ki temelji na živalskih proizvodih, zmeraj bolj pogost tudi v drugih državah.
[Do slovenske statistike za leto 2009 lahko dostopate tukaj. Pri tem ne pozabite, da Slovenija pridela le manjšino tega, kar dejansko potroši. Bodite pozorni tudi na število živali, poginulih pred zakolom.]
Do industrijske živinoreje ni prišlo zato, ker bi se ljudje dobro počutili ob zapiranju živali v prenatrpanih in nezdravih razmerah. Pojavila se je zaradi vse večjega povpraševanja po živalskih proizvodih in zaradi dobička, ki ga ponuja. In odgovor na odpravo krutosti in uničevanja okolja, ki sta neizogibni del te industrije, ni v ekološki, lokalni, pašni, humani, prosti ali talni reji... in tu so razlogi, zakaj.
V tem prispevku se bomo osredotočili le na to, kako te dejavnosti vplivajo na zdravje našega planeta. Za več informacij o etični problematiki "proste" in "talne" reje živali preberite ta prispevek (v slovenskem jeziku).
Raba tal
Združeni narodi poročajo: "Živinoreja ima danes v uporabi 30 odstotkov celotne kopne površine, predvsem so to trajni pašniki, vendar se tudi 33 odstotkov vse svetovne obdelovalne zemlje uporablja za proizvodnjo krme za živino."
Nekateri ljudje med branjem te statistike morda pomislijo: "No, zakaj ne bi prenehali gojiti žita za živalsko krmo in te zemlje raje uporabili kot pašnike? Ali ne bi to rešilo problema?"
Veliko živali kot so prašiči, purani in piščanci, tudi v prosti reji krmijo z žitom. Nekatere živali seveda lahko jedo le travo, a samo v ZDA je za meso rejenih več kot 90.800.000 krav (podatek iz pol-letnega poročila USDA). Vsaka krava za pašo potrebuje nekje med 1 do 14 hektarji travnikov, odvisno od kakovosti paše. Če uporabimo najmanjšo številko, torej 1 hektar pašnikov za vsako kravo, to pomeni, da samo za krave v ZDA potrebujemo približno 90,8 milijonov hektarjev rodovitne zemlje za pašo. To pa je več kot 10% celotne površine ZDA in to je SAMO za krave. V ta račun ni zajet prostor, potreben za pašo več kot 2.200.000 ovc in jagnjet, ali za primeren življenjski prostor kar 113,6 milijonov prašičev, 246 milijonov puranov, 8,7 milijard kokoši. (Ti podatki ustrezajo številu živali, razen krav, ubitih v letu 2009. Če upoštevamo še živali, rejene za mleko, jajca, volno itd., je dejansko število rejnih živali je bistveno višje.) Prav tako nismo vračunali prostora, potrebnega za gojenje žita za živali, ki ne morejo jesti zgolj trave.
Potrebno je tudi upoštevati da, razen če se krave pasejo v tropskem območju, jih je v zimskih mesecih še vedno potrebno hraniti z žitom.
Nekateri ljudje trdijo, da je krave in druge s travo krmljene živali, kot ne primer ovce, mogoče rediti na zemlji slabše kvalitete, t.i. "mejnih območjih", ki se jih ne da uporabiti za pridelavo poljščin in kjer ne uspeva gozd.
To je definicija mejnih območij: "Izsušena in v splošnem negostoljubna zemljišča. Zemlja, ki ima ponavadi malo ali nič možnosti za dobiček, in pogosto slabo prst ali druge neželene lastnosti. Pogosto na robu puščave ali drugih opustošenih območij."
Če bi za pašo uporabljali mejna območja, bi zaradi nizke kakovosti in količine paše vsaka krava potrebovala 14 hektarjev zemlje. Če to pomnožimo z 90,8 milijona krav, potrebujemo 4,9 milijona kvadratnih milj mejnih območij, površina ZDA pa znaša zgolj 3,79 milijona kvadratnih milj.
Tudi če bi lahko našli dovolj prostora za pašo vseh teh živali, kaj bi se pa zgodilo z avtohtonimi vrstami, ki so v tem prostoru že prisotne? Bi preprosto mirno sobivale?
Uničenje avtohtonih vrst
Skrb za živali, poseljenih na prostranem območju, seveda zahteva več sredstev. Med drugim to vključuje zbiranje, prevoz in "zaščito živali pred plenilci". "Zaščita živali pred plenilci" v resnici pomeni dati prednost življenju ene živali pred drugo. Ograde, ki jih postavijo živinorejci, ovirajo prosto živeče živali pri gibanju, iskanju hrane in vode.
Trenutno le tri odstotke za meso rejenih krav v ZDA krmijo s travo, pa se za njihovo "zaščito" ubija in preseljuje na tisoče divjih živali. Leta 1931 so (v ZDA) ustanovili program za nadzor škode živali (ADC, Animal Danage Control) z namenom omejevanja in zatiranje škodljivcev ter "upravljanja" prostoživečih živali, ki so označene kot škodljive rejnim živalim. Leta 1997 se je ADC zavoljo boljše podobe intržnih namenov preimenoval v "Službo za divjad" (Wildlife services) in hkrati skoval geslo "Živeti z divjimi živalmi."
Na spletni strani USDA je zapisano, da Wildlife Services "zagotavljajo zvezno vodstvo in strokovno znanje za reševanje konfiktov s prosto živečimi živalmi ter ustvarjajo ravnovesje, ki omogoča ljudem in divjadi sobivati v miru."
Ne vem, ali morda samo jaz ne vidim, kako lahko izraz "sobivati v miru" pomeni ubijati druga čuteča bitja. Vendar Wildlife Services redno počnejo prav to. Domorodne vrste ubijajo s strupom, s pastmi, z lovom, zažiganjem brlogov (v brlog živali vlijejo kerozin in nato podtaknejo ogenj, pri čemer mladički v brlogu živi zgorijo) in streljanjem s tal ali iz helikopterjev.
Seznam živali, ki jih Wildlife Services premeščajo ali ubijajo, vključuje (ni pa omejen na) divje konje, jazbece, črne medvede, rise, kojote, sive in rdeče lisice, pume, oposume, rakune, dihurje, bobre, nutrije, ježevce, prerijske pse, kose, čaplje in škorce. Ta seznam je dolg, vendar ni izčrpen. In medtem ko Wildlife Services iščejo nove načine za "sobivanje v miru" z avtohtonimi vrstami, so pogosto nenamerno ubiti tudi domači psi, mačke in ogrožene vrste živali. Tudi, če teh žrtev ne prištejemo, Wildlife Services vsakoletno namerno ubijejo več kot 1,5 milijona divjih živali. Vse to je v veliki meri plačano z denarjem davkoplačevalcev.
Zakaj izginja deževni gozd
Kot smo omenili že prej, če krave ne živijo na tropskem območju, morajo v zimskih mesecih biti hranjene z žitom in vsaj do neke mere zaščitene pred vremenom ali preseljene v toplejše kraje. Da bi se rejci temu izognili, med drugim tudi iz ekonomskih razlogov, je velik del ameriške "proste reje" lociran v drugih državah (na primer v Braziliji) in na nekdaj nedotaknjenem havajskem hribovju.
Lani je revija za okoljsko znanost in tehnologijo (Journal of Environmental Science & Technology) objavila podatek, da je govedoreja v Braziliji glavni razlog za krčenje deževnega gozda, kar je eden največjih povzročiteljev podnebnih sprememb!
Medtem ko je povpraševanje po mesu s travo krmljenih krav velik faktor v odločitvi živinorejcev, da sekajo deževni gozd, pa ima to uničevanje še hujše posledice, kot se zdi na prvi pogled.
Uničevanje pašnikov
Veliko ljudi domneva, da medtem, ko se krave, ovce in koze sprehajajo po pašniku in mulijo travo, njihovi kakci naravno gnojijo travo in izboljšujejo rodovitnost tal.
Po določenem času se bo gnoj razgradil v prst, a preden se to zgodi, je vsebnost dušika (in drugih snovi) v njem tako visoka, dejansko "ožge" rastline in travo, na katero pade. Živali, ko se gibajo, tudi kompaktificirajo prst, pohodijo avtohtone vrste rastlin in širi se škodljiv plevel. To povzroča, da postane zemlja poškodovana in za daljši ali celo nedoločen čas (odvisno od stopnje storjene škode) neuporabna za pašo.
In kaj se zgodi z našo atmosfero in vodo, kot vse vsi ti iztrebki razgradijo?
Pitna voda in toplogredni plini
Poročilo Okoljskega programa Združenih narodov ("Assessing the Environmental Impacts of Consumption and Production Priority Products and Material") je pokazalo, da je, predvsem zaradi industrije mesa in mlečnih izdelkov, na globalni ravni 70% porabe sladke vode, 38% rabe zemljišč in 14% emisij toplogrednih plinov na svetu porabljenih za kmetijsko proizvodnjo. Profesor Edgar Hertwich, glavni avtor tega poročila, je dejal: "Živalski proizvodi povzročijo več škode kot proizvodnja mineralnih surovin za gradbeništvo, kot so pesek ali cement, plastike ali kovine. Biomase in nasadi za živali so tako škodljivi kot izgorevanje fosilnih goriv."
To morda ni novica, vendar je še vedno precej zaskrbljujoče in frustrirajoče videti, koliko čiste vode porabi industrija mesa in mlečnih izdelkov, še posebej ker ob tem na milijone ljudi po svetu zboleva zaradi parazitov, virusov in bakterij, ki vodo okužijo preko izločkov ljudi in živali. Za večino živalskih odpadkov v naših vodnih sistemih je odgovorna ista industrija mesa in mlečnih izdelkov, ki potroši večino naše pitne vode. Če želite izvedeti več o tem, preberite ta prispevek (v angleškem jeziku).
Medtem, ko je večina onesnaževanja s kmetijskimi odpadki pripisana velikim obratom z intenzivno živinorejo, pa ta problem ne bo enostavno izginil, če več kot 90.800.000 krav premestimo v prosto rejo in razkropimo po vsej državi in posledično bližje potokom, rekam in zalogam podtalnice, ki tečejo na in pod zemljo, kjer se krave pasejo.
Kaj pa toplogredni plini, ki jih proizvajajo rejne živali? Ta problem je gotovo manjši, če živali niso v natrpanih farmah, mar ne...?
Toplogredni plini in prosta ter pašna reja živali
Zadnji mit o tej "alternativi industrijski živinoreji", ki ga bomo raziskali, je mit o toplogrednih plinih. Vsako leto izhajajo nova poročila o tem, koliko dušikovega oksida in metana proizvedejo rejne žival in kako daljnosežen vpliv ima to na okolje. Ali imajo ekološka reja pujsov, prosta reja piščancev in pašna reja krav res manjše emisije toplogrednih plinov?
Nathan Pelletier z Dalhousie University v Halifaxu (Nova Scotia) ocenjuje, da krave v pašni reji proizvajajo 50% VEČ toplogrednih plinov kot krave v intenzivni reji. Zakaj? Odgovor je dejansko zelo logičen. Krave, ki jedo zgolj travo, rastejo veliko počasneje (z za krave naravim tempom) kot krave, krmljene z žitom. Zato traja veliko dlje, preden jih pošljejo v zakol. Več časa kot krava potrebuje za rast, več trave mora pojesti in posledično oddaja več metana in dušikovega oksida. Prav tako je potrebno omeniti, da je večina teh prostranih pašnikov, kjer se pasejo krave, "okrepljenih" z gnojili, ki jih krave med pašo zaužijejo.
Kot smo že dejali, če problem porazdelimo po večjem območju, to še ne pomeni, da ta problem izgine. Živali morajo še vedno jesti, iztrebljati, piti in se gibati, in s temi preprostimi dejanji prihaja do veliko prav istih problemov, ki jih ustvarja intenzivna reja živali.
Kaj pa, če kupujemo lokalno?
Vsi vidiki reje živali, ki smo jih obravnavali zgoraj, veljajo tudi za lokalne kmetije. Ne glede na to, kako stvar zapakiramo in označimo, planet ne more vzdrževati človeštva, ki se prehranjuje z živalmi.
Ocenjujejo, da bo svetovno prebivalstvo še pred letom 2050 preseglo 9 milijard ljudi. Otresti se moramo kulturnih, političnih in kulinaričnih zadržkov. Čas je, da se zavemo posledic naših prehranskih izbir. V življenju je veliko stvari, ki jih ne moremo nadzorovati, ampak prehrana je na srečo ena izmed tistih, kjer imamo možnost izbire.
Prišli smo do točke, ko celo Združeni narodi pravijo, naj preidemo na vegansko prehrano:
"Vpliv kmetijstva na okolje se z večjo količino živalskih proizvodov, ki jih zahteva naraščajoče prebivalstvo, bistveno poveča. Za razliko od fosilnih goriv je težko iskati alternativne možnosti: ljudje enostavno morajo jesti. Bistveno zmanjšanje vpliva bi bilo mogoče le s precejšnjo spremembo načina prehrane po vsem svetu; spremembo, ki iz prehrane izključuje živalske proizvode."
Naše vsakdanje odločitve ustvarjajo okoljsko krizo, s katero se svet danes sooča, in naše vsakodnevne odločitve so tisto, kar nas lahko še reši.
Človek pa ne postane vegan le zavoljo okolja in zdravja, saj biti vegan od nas zahteva, da vsakemu čutečemu bitju priznamo pravico do življenja. Uničenje okolja, ki ga je bilo mesni in mlečni industriji dovoljeno povzročiti na našem planetu, je le simptom tega, kako se slepimo - ne le glede tega, kaj jemo, ampak tudi koga. Čas je, da odpremo svoje oči, svoj um, in najpomembnejše, svoja srca, in izberemo življenje - za živali, za planet in za nas same.
Avtorica prispevka (v angleškem originalu: Eco-Friendly animal products?) je Alisa Rutherford-Fortunati.
Prevod: Veganska iniciativa
Ni komentarjev:
Objavite komentar