Čas zagovornikov poskusov na živalih se izteka

Poskusi na živalih so etično in znanstveno neutemeljeni

Veljavnost vsakršnega argumenta, ki si prizadeva utemeljiti smotrnost poskusov na živalih, je neizogibno časovno omejena. Traja lahko namreč le do trenutka, ko človek prepozna absurdnost prepričanja, da je življenje enega bitja mogoče »izboljševati« in »reševati« s sistematičnim prizadevanjem trpljenja in smrti drugemu bitju, ali do trenutka, ko trditev o ekskluzivnosti brezpogojne vrednosti življenja, ki naj bi veljala izključno za človeka, ne pa tudi za ostala čuteča bitja, sooči z v sebi pogosto zastrto globljo etičnostjo in sočutnostjo.

Da so zagovornikom poskusov na živalih šteti dnevi, nam v članku z naslovom »Vivisektorji z Oxforda plavajo proti toku« (»Oxford Vivisectionists are Swimming Against the Tide«) pojasnjuje tudi Marius Maxwell, oxfordski diplomant, nevrokirurg in eden izmed vodilnih nevroznanstvenikov z dvema desetletjema raziskovalnih izkušenj. Čeprav je članek v prvi vrsti napisan kot kritičen odgovor na ugotovitve Weatherallove komisije o znanstveni in etični utemeljenosti poskusov na nečloveških primatih, Maxwell svojo argumentacijo razvija na primeru vseh živali in ne le nečloveških primatov. Opirajoč se na izčrpen Perelov pregledni znanstveni članek, s katerim je bila preverjena veljavnost testiranja zdravil na živalih, ugotavlja, da vivisekcija ne vzdrži temeljite etične in znanstvene presoje, saj z ozirom na slednjo živali niso model, ki bi omogočal sklepanje na človeka. »Analiza je pokazala, da so bili rezultati, pridobljeni z naknadnimi preizkusi na ljudeh, pravilno napovedani le v treh od šestih kategorij... . Ali z drugimi besedami, nič boljše, kot če bi metali kovanec.« V metaanalizo je bilo vsega skupaj vključenih kar 228 raziskav na več tisoč preizkusnih živalih, tudi ne-človeških primatih, s področja kapi, poškodb glave, telesnih krvavitev, neonatalnega respiratornega distresnega sindroma in osteoporoze. To pa je tudi »le zadnja v dolgi vrsti raziskav, ki razkrivajo slabo napovedovalno moč poskusov na živalih v zvezi s človekovo zdravstveno problematiko, v nekaterih primerih s tako nepredstavljivo nizkimi stopnjami ujemanja, kot je 5%.«

Na podlagi ugotovljene neučinkovitosti živalskih modelov za napovedovanje rezultatov pri ljudeh pa postane očitno, da poskusi na živalih niso nesprejemljivi le z vidika dobrobiti živali, ampak tudi ljudi. Kajti, »končna posledica takega netočnega znanstvenega raziskovanja na živalih je več deset tisoč nepotrebnih človeških smrti, dokler sporna zdravila niso dokončno umaknjena. To se je zgodilo v primeru uporabe steroidov pri poškodbah glave in hrbtenice, amrinona pri popuščanju srca, hormonskega nadomestnega zdravljenja in v primeru Vioxx-a – največje svetovne katastrofe, povezane z zdravili, ki je v letih 2000 - 2004 zahtevala do 140.000 človeških življenj. Preostala zdravila, katerih škodljivost in neučinkovitost je ugotovljena na ljudeh, ki se prostovoljno odločijo za sodelovanje v kliničnih preizkusih, pa so opuščena, še preden pridejo na tržišče.«

Hkrati svoj davek zahtevajo tudi odobrena in domnevno povsem varna zdravila. »Zdravniki, farmacevti in skupine bolnikov na Nizozemskem zahtevajo ukrepanje vlade, potem ko je nacionalna študija pokazala, da je hospitalizacij zaradi težav, povezanih z jemanjem zdravil, dvakrat toliko kot tistih, ki so posledica nesreč z motornimi vozili.« Zavajanje javnosti glede varnosti na živalih preizkušenih zdravil je zato mogoče primerjati, pravi Maxwell, z donedavnimi taktikami tobačne industrije, ko je večdesetletno namerno prikrivanje dejstev o nevarnosti kajenja povzročilo nešteto smrti.

Omenjena znanstvena spoznanja izpodbijajo zaključek Weatherallove komisije (poročilo je dostopno na tej povezavi) o znanstveni in etični nujnosti poskusov na nečloveških primatih. »Weatherallova komisija je zapisala, da poskusi na živalih, vključno na ne-človeških primatih, lahko zmanjšajo ˝trajno trpljenje velikega števila ljudi...˝. A sedaj je jasno, da testiranje zdravil na živalih v resnici ogroža nešteta človeška življenja.« »Vsakdo, ki se potrudi natančno, iskreno in objektivno proučiti problematiko, spozna, da je znanstvena upravičenost poskusov na nečloveških primatih neutemeljena.«

Na podlagi povedanega se postavlja vprašanje, zakaj se vivisekcija, navkljub izsledkom o njeni neveljavnosti, do katerih prihajajo številne znanstvene raziskave, nadaljuje. Razlogov je več – od finančnih interesov, miselne togosti in nizke etične občutljivosti vpletenih, pristranskosti medijev, pa vse do nepoznavanja alternativnih tehnik.

»Tehnike in jezik napredne tehnologije molekularne genetike, na primer, so v glavnem nerazumljivi tistim, ki niso izobraženi o njihovi uporabi, in posledično predstavljajo oviro interdisciplinarnemu znanstvenemu razumevanju,« pojasnjuje Maxwell, ki v tem vidi možno razlago, zakaj se številni vivisektorji ne zavedajo uporabnih odkritij drugih vidikov raziskovanja iste bolezni in se prehitro spuščajo v odločno zatrjevanje, da alternativ ni in jih v bližnji prihodnosti tudi ne bo. Hkrati se mu ne zdi zanemarljiv naravni človeški odpor, ki se pojavi, ko se od znanstvenikov pričakuje, da obrnejo hrbet dolgoletnemu prizadevanju in se na novo naučijo sodobnih znanstvenih protokolov.

Medijska predstavitev problematike poskusov na živalih je prav tako pogosto sporna. Pristranskost poročila v korist vivisekciji, podprta s čustveno obarvanimi prizori hudo bolnih pacientov v dokumentarnem filmu Opice, podgane in jaz (Monkeys, Rats and Me) iz leta 2006 je požela številne kritike znanstvenikov in družboslovcev, poroča Maxwell, ki so bili osebno zaprepadeni ob spoznanju, da lahko majhna skupina medijsko pismenih vivisektorjev dobesedno ugrabi javno razpravo in jo usmeri na svoj mlin. Glede na kontroverznost poskusov na živalih, ki so etično sporni zaradi trpljenja živali in ljudi samih, je takšen pristop, naslovljen na širšo javnost, ki se je tematika neposredno dotika, zagotovo neustrezen. Iz strahu pred rekriminacijo s strani univerze in organov financiranja se večina tovrstnih kritik izgubi v zasebni komunikaciji in nikoli ne doseže javnosti.

Neredko se nasprotnikom poskusov na živalih s pomočjo naivnih in pristranskih medijev tudi očita, da so proti znanosti. To nikakor ne drži, pojasnjuje Maxwell in se sprašuje, kako lahko raziskovalec, ki izvaja poskuse na živalih, še vedno trdi, da je sam za znanost, hkrati pa ignorira obsežno sodobno znanstveno gradivo, ki dokazuje, da so poskusi na živalih nezanesljiva znanost, ki v končni fazi ogroža človeška življenja.

»Širša javnost, katere večina nasprotuje poskusom na živalih, ima pravico poznati tveganja negativnih reakcij na zdravila, ki so posledica šibkih in zastarelih raziskovalnih protokolov, ki temeljijo na poskusih na živalih, in ima pravico do zaščite pred njimi. Če znanstveniki kot skupina ne zmorejo služiti družbi z ustreznim in transparentnim nadzorom nevarnosti in nedoslednosti svojih raziskav, bo moral parlament posredovati in vztrajati, da se ovrednotenje vseh vidikov postopka testiranja varnosti zdravil izvaja temeljito objektivno,« dodaja Maxwell.    

Poskusi na živalih so vzrok nepredstavljivega trpljenja in smrti živali. Mit, da je to trpljenje potrebno za dobrobit človeka, se po hitrem postopku razblinja. Obsežna in rastoča dokumentacija dokazuje, da so poskusi na živalih nezanesljiva raziskovalna metoda, ki ogroža življenje ljudi ter troši sredstva, ki bi se sicer lahko uporabila za razvoj bolj natančnih, učinkovitih in etičnih metod. Za lastno dobrobit in za dobrobit živali, ki se pri poskusih sistematično krši v našem imenu, je naša dolžnost in pravica zahtevati transparentnost delovanja znanosti ter spodbujanje metod, ki bodo resnično varne in učinkovite, kar poskusi na živalih jasno niso.   

Vir fotografij: Brian Gunn / IAAPEA