Meso iz laboratorija

Pred kratkim smo lahko v mnogih časopisih, na primer v Mladini, Delu, Dnevniku in v The Guardian, brali novico o prvi pokušini laboratorijskega mesa.

Meso, dejansko desettisoče mišičnih vlaken brez veznega tkiva ali maščobe, je zraslo v petrijevkah v laboratoriju v Maastrichtu. Temu laboratorijskemu tkivu so dodali jajca in začimbe ter ga ponudili v obliki pleskavice. Degustatorja sta bila s pleskavico sicer zadovoljna, nista pa bila tudi navdušena, krivdo za to pa si lahko pripišejo ali znanstveniki ali pa kuharji. Ne glede na to pa je novica vzbudila navdušenje zaradi morebitne prihodnosti, ki bi jo laboratorijsko meso lahko obljubljalo, namreč prihodnost brez krutosti do živali in uničevanja okolja zaradi njihove reje.

Danes bi tudi med mesojedo javnostjo težko našli nekoga, ki se ne zaveda, da pot do mesa ni prijetna ali brez bolečine in trpljenja. Četudi marketinški triki nekatere še prepričajo, da obstaja humano ubijanje in da živali živijo lepo življenje, je jasno, da meso ostaja krvavo. Redkeje je glasno slišati dejstva o okoljskem vplivu živinoreje, ki je največji dejavnik pri segrevanju ozračja. Živinoreja namreč povzroča polovico vseh toplogrednih plinov - več kot vsa prevozna sredstva od ladij do motorjev skupaj. Ni torej čudno, da laboratorijsko meso zveni kot dobra novica, ki nas odrešuje grehov, ne da bi bilo potrebno kakor koli spreminjati naša vsakodnevna dejanja ali pa vsaj okus. Zakaj nas, ki mesa ne jemo, ob takih obetih novica o laboratorijskem mesu ne prevzame?

Prvi dejavnik je seveda ta, da v novicah omenjeni hamburger na žalost ni brez krutosti, saj so v njem tako kokošja jajca kot tudi izvorne celice krave, o usodi katere se raje ne sprašujemo. Enako velja za tako imenovano hranilno tekočino, v kateri so celice rastle. To so pridobili iz krvi nerojenih teličkov, ki so jih dobili iz maternic v klavnicah ubitih nosečih krav. Naj to zadostuje glede krutosti tega tako imenovanega “cruelty-free” hamburgerja. Če je v našem moralnem oziru le to, da sámo tkivo ni trpelo in bilo ubito, potem se lahko tolažimo, da upoštevamo življenja živali. A temu žal ni tako, saj preizkušena laboratorijska pleskavica ni etično nič bolj sprejemljiva kot vsakdanja mesna pleskavica v bližnjem lokalu s hitro hrano.

Drugi dejavnik naše ravnodušnosti ob tej novici je nezaupanje v možnost laboratorijske proizvodnje mesa, ki bi prinašala živalim prijazno okolje. Zelo težko si predstavljamo, da bo laboratorijsko meso prineslo znatno sistemsko zmanjšanje izkoriščanja živali, četudi bi v prihodnje laboratorijsko meso lahko nastajalo brez kakršnega koli vključevanja živali v sam proces. Čemu? Razlogi za opustitev mesa (in drugih izdelkov iz živali in njihovih izločkov) so jasni, zato takšno veselje nad pilotsko laboratorijsko proizvodnjo mesa, žal pa navkljub temu v medijih ni enakega navdušenja nad mesnimi, mlečnimi in podobnimi nadomestki, ki so že danes na policah trgovin.

Meso, pa tudi mleko, jajca in drugi sorodni izdelki pomenijo izkoriščanje in smrt živali, zaradi česar vedno več ozaveščenih ljudi s svojega jedilnika že umika izdelke živalskega izvora in jih nadomešča z rastlinskimi alternativami. Tisti, ki kljub zavedanju o trpljenju živali še naprej posegajo po mesu in drugih izdelkih živalskega izvora (tudi ne-prehranskih), pa se za laboratorijsko meso verjetno ne bodo odločili zaradi pomislekov glede problematike izkoriščanja živali, ampak morda iz drugih razlogov, kot so varovanje okolja, morebitne nižje cene ali zaradi večje varnosti hrane.

Če bi milijone, ki gredo in bodo šli v razvoj laboratorijskega mesa, vložili v izboljšanje dostopnosti zdrave hrane in drugih že obstoječih izdelkov brez krutosti, bi lahko praktično že jutri dosegli tako zmanjšanje mučenja živali, varovanje okolja in izboljšanje zdravja. Seveda pa lahko že danes vsakdo poseže po cruelty-free vegeburgerjih, ki niso narejeni v laboratorijih, temveč v kuhinjah in iz povsem naravnih sestavin, ki so prijazne tako okolju kot živalim, pa tudi potrošnikom samim.

Verjetno je pot laboratorijskega mesa do končnih potrošnikov še zelo dolga. Če bo dejansko prišlo do uporabe takšnega mesa, se lahko vprašamo, kakšna bo njegova cena: ali bo takšna "etična" izbira sploh kdaj dostopna navadnemu potrošniku ali le premožnim?

Laboratorijsko meso kot tudi gensko spremenjeni organizmi so prej novi tržni prijemi ali pa znanstvena radovednost kot pa iskreno reševanje živalskih in družbenih vprašanj. Mučenje in ubijanje živali kot tudi podhranjenost ljudi bi lahko končali v kratkem času, če bi živeli v svetu tako politične kot tudi ekonomske demokracije. Ko imajo podjetja in mednarodne ustanove svobodnega trga večjo moč odločanja kot ljudje sami, je nesmiselno pričakovati spremembe s strani tistih, ki probleme ustvarjajo in si prizadevajo, da tako tudi ostane.

Besedilo: Veganska iniciativa

Slika: The Guardian

Mednarodni dan Zemljanov

Vsi smo Zemljani in vsi enakopravni. Nič več si ne bomo zatiskali oči pred nasiljem, ki se izvaja nad drugimi živalmi – našimi Sozemljani – v prehranske, oblačilne, zabaviščne, raziskovalne in druge namene. Združeni v spoštovanju do vseh čutečih bitij bomo glas neslišanih, neutišljiv odmev hrepenenja po življenju in svobodi, ki ga čutimo vsi Zemljani – tako ljudje, kakor tudi ostale živali.

To je bilo osrednje sporočilo zagovornikov pravic živali, ki so v soboto, 24. avgusta, v več kot štiridesetih mestih širom po svetu obeležili mednarodni dan Zemljanov. Pobudnik dogodka je bila skupina izraelskih aktivistov Direct Action Everywhere. Udeleženci so ponovno opozorili na zločine, ki se v nepredstavljivem številu vsak dan in vsak trenutek dneva dogajajo drugim čutečim bitjem – zločine, za katere se krivci z vsemi močmi trudijo, da bi ostali skriti pred javnostjo. V celotni zgodovini človeštva je živelo 100 milijard ljudi; 7 milijard nas živi danes. Mučimo in ubijemo pa dve milijardi čutečih živali vsak teden. »To je zločin nepredstavljivih razsežnosti«, pove znani filantrop Philip Wollen, ki je posebej za to priložnost pripravil navdihujoči nagovor, v katerem je poudaril, da je gibanje za pravice živali eno najbolj pomembnih gibanj za socialno pravičnost v zgodovini človeštva.

Krivci vedo, da ljudje še zdaleč niso ravnodušni do mučenja živali, kakor tudi ne do katastrofalnih posledic, ki jih takšno zavajanje ima - ne samo za živali, ampak tudi za okolje in ne nazadnje za zdravje in varnost ljudi samih. To se kaže tudi v tem, da so glasovi tega pomembnega emancipatornega gibanja vse številčnejši in vse glasnejši. Da bi pa ostale živali lahko živele svobodno in dostojno življenje, do katerega imajo pravico in, kakor mi sami, tudi željo, je veganstvo ključnega pomena, osveščanje o njem pa sestavni del tovrstnih dogodkov, kar so na različne načine sporočili tudi udeleženci mednarodnega dneva Zemljanov. Živeti in razmišljati vegansko je začetek delovanja proti nasilju in izkoriščanju. Veganstvo je miselnost in način življenja, ki ceni in spoštuje vse oblike življenja ter si prizadeva za uveljavitev takega življenja. Veganstvo ni zgolj življenjski slog, posameznikova odločitev o tem, ali bo ali ne bo sodeloval pri zasužnjevanju in izkoriščanju enakopravnih bitij; veganstvo ni  dieta! Veganstvo je osebna socialno-etično-politično angažirana pozicija, ki temelji na prepoznavanju čutečnosti vseh živali, vključno z ljudmi, in delovanju z namenom odprave neutemeljene diskriminacije do ostalih živali in t.i. karnizma tudi v praksi. Veganstvo je v principu predvsem vključujoče gibanje na vseh ravneh. Gibanje, ki prepoznava in se vključuje v ostala socialno in etično angažirana gibanja, kot so gibanje proti rasizmu, homofobiji, seksizmu, ableizmu… Veganstvo torej pomeni v enaki meri spoštovanje vseh razlik med nami in vključevanje  lepih, manj lepih, suhih, manj suhih, črnih, belih, vernih, nevernih, izobraženih, manj izobraženih, pernatih, kožuharskih, z golo kožo pokritih… Zemljanov, ki jih združuje prizadevanje za svet, ki bi bil prijazen in pravičen za vse Zemljane.

 

  

V tem duhu smo v Sloveniji mednarodni dan Zemljanov obeležili z zbiranjem podpisov za ukinitev poskusov na živalih v Kopru. Veganska iniciativa je uradni slovenski koordinator evropske državljanske pobude STOP VIVISECTION, ki državljanom daje priložnost, da jasno rečemo NE poskusom na živalih in pozovemo Evropsko unijo k upoštevanju različnih znanstvenih pristopov, ki so usmerjeni v zaščito živali in ljudi samih. Vsako leto je v laboratorijih v EU zlorabljenih vsaj dvanajst milijonov živali, predvsem miši in podgan, pa tudi psov, mačk, konjev, pujsov, zajcev, morskih prašičkov, opic in drugih. Raziskovalne metode, ki temeljijo na poskusih na živalih, niso etično sporne zgolj zaradi zlorabe živali, temveč ogrožajo tudi zdravje in varnost ljudi. Rezultati poskusov na drugih živalih niso neposredno prenosljivi na človeka in zaradi negativnih reakcij na zdravila v Evropi letno umre okrog 200.000 ljudi. Zahvaljujoč državljanski pobudi lahko državljani Evropske unije z milijonom podpisov sodelujemo pri sprejemanju zakonodaje v Evropski uniji. Do 1. novembra letos moramo zbrati milijon podpisov, s čimer lahko dosežemo ponovno obravnavo trenutno veljavne direktive, ki uravnava to področje, in od EU zahtevamo uvedbo nove direktive, ki bi bila prijaznejša do živali in do ljudi. Podrobnejše informacije o tej državljanski pobudi so v slovenskem jeziku na voljo na spletni strani www.stopvivisection.eu, na kateri  je mogoče s svojim glasom pobudo tudi podpreti.

Slovenija je po številu podpisov pobude Stop Vivisection na prebivalca v samem vrhu EU, takoj za vodilno Italijo. Del tega uspeha lahko pripišemo stalnim akcijam Veganske iniciative, skupine Pes moj prijatelj in številnih društev (Društvo za zaščito živali Bela krajina, Društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka, Društvo za zaščito živali Kočevje) ter posameznikov, ki so se registrirali kot zbiralci podpisov. Nedvomno pa uspeh pobude v Sloveniji kaže na visoko razvit etični čut prebivalstva, ki se je odrazil tudi v nedavni podpori javnosti za prepoved reje živali za krzno in prepovedi cirkusov z divjimi živalmi ter trenutno potekajoči peticiji proti lovu na ogrožene vrste ptic. Ovira pri zbiranju podpisov je le neosveščenost - poskusi na živalih so namreč tema, o kateri je v javnosti le malo govora, še posebej manjka resničnih in objektivnih informacij. Izvajalci poskusov, ki jih opravljajo za strogo zaprtimi vrati, ne želijo, da bi mediji in javnost imeli vpogled v njihovo delo; izjave z njihove strani so zato zelo pristranske, vsaka skrivaj posneta reportaža pokaže zelo drugačno sliko od tiste, s katero izvajalci poskusov zavajajo ljudi. Ena izmed odmevnejših v zadnjem času je na primer z britanske univerze Imperial College London, priporočamo pa tudi ogled dokumentarnega filma Green Hill - zgodba o svobodi, ki prikazuje zgodbo o uspehu italijanskih aktivistov pri reševanju psov pasme beagle iz podjetja za vzrejo in poskuse na živalih Green Hill v Italiji – v septembru se bodo po krajšem oddihu spet nadaljevale brezplačne projekcije filma po različnih slovenskih krajih.

Eden izmed psičkov, rešenih iz podjetja Green Hill. Vir: Il Giornale

Zbiranje podpisov v podporo evropski državljanski pobudi Stop Vivisection se bo zaključilo 1. novembra 2013. Prav vsak podpis šteje in je pomemben, zato se bomo še naprej trudili za uspeh pobude, ključnega pomena za to pa je, da za pobudo izve čim več ljudi, zato bralce naprošamo, da o pobudi in razlogih za podporo le-te obvestijo tudi svoje znance in prijatelje.

Preberite tudi:
- Uporaba psov pasme beagle vraziskavah in za testiranje zdravil za ljudi

- Trgovina z živalmi - storilci so med nami in imenujejo se zaščitniki živali

- Kaj je karnizem

in poglejte kratek video Dobra znanost – slaba znanost.
Obiščite spletno stran www.stopvivisection.eu in podprite evropsko državljansko pobudo Stop Vivisection.

Besedilo: Veganska iniciativa

Lov - tako iz mode kot krzneni plašč

V prazgodovini je človek morda moral loviti, a ti časi so že zdavnaj minili. Vedno več ljudi se zaveda nevarnosti, ki jo lov predstavlja ne le za živali, temveč tudi za okolje, zato se zanj odloča vedno manj ljudi.

Lov ni potreben za vzdrževanje ekosistemov

Ne glede na to, kar nekateri trdijo, z naravo ni potrebno upravljati ali je regulirati. Brez vmešavanja ljudi bi Mati Narava in živalsko kraljestvo cvetela, in sicer tako, kot je naravno, in ne tako, kot mi mislimo, da je prav. Kljub temu pa pogosto slišimo neutemeljene trditve, ki naj bi upravičile to kruto in nepotrebno početje. Najbolj očitna je ta, da lovci pomagajo vzdrževati naravno ravnovesje.

Glavni problem tega argumenta je, da lovci ne odstrelijo najšibkejših živali v čredi, ampak se trudijo ubiti žival, ki bi jo kot trofejo radi obesili na steno. S tem torej ne posnemajo naravnih zakonov. Lovci navadno plenijo največje, najmočnejše živali in posledično izločijo zdravo, plodno žival, ki je potrebna za ohranitev genskega potenciala. To je popolno nasprotje naravne selekcije.

Drug izgovor, ki ga zagovorniki lova uporabljajo za upravičevanje svojega hobija je, da je lov nujno potreben za obvladovanje populacije in bolezni ter da s tem delajo vsem, tudi živalim, veliko uslugo. Ta trditev ne bi mogla biti dlje od resnice. Lovci ne morejo narave uravnavati bolje, kot se lahko sama. Lovci ne odbirajo živali, ki bi najverjetneje umrle od lakote; prav nasprotno. Lovski lobiji bi nas radi prepričali, da lov pomaga vzdrževati zdrave živalske populacije in da manjše populacije preprečujejo prenos bolezni. Vendar lovci ne odbirajo bolnih živali. Poleg tega naravni zakoni zagotavljajo, da se, kadar ni dovolj plenilcev, pri plenu pojavijo bolezni, ki uravnavajo število živali.

Dodajmo še dejstvo, da se vrste ravnajo po določenih prirojenih pravilih, ki povzročijo, da se populacija preveč razmahne - ja, naravno ravnovesje dejansko dovoljuje bitjem, da se razmnožijo do točke, ko jih je preveč - in da Mati Narava te probleme popravi, kakor ji ustreza, zato je potreba po lovu kot kontroli populacije odveč.

Pravi vzdrževalci ravnovesja so naravni karnivori. Trditvam, da lov uravnava in koristi naravnemu ravnovesju navkljub, so naravni plenilci, kot so volkovi, medvedi in risi, ki poskrbijo za ravnovesje. Ponovna naselitev volkov v naravni park Yellowstone je povzročila izredno povečanje biodiverzitete, domino efekt v celotnem ekosistemu, ki je poskrbel, da so si kopenski in vodni habitati opomogli, povečalo se je število bobrov, ptic in rastlinskih vrst.

Novo načelo je sočutje do narave

Nobena lovska propaganda ne more zakriti dejstva, da popularnost lova upada. Današnje sodobne družine lova ne sprejemajo kot prijetno dejavnost za prosti čas. Kljub trditvam, da je lov tradicionalen in da ima pomembno vlogo za ekonomsko, kulturno in ekološko bogastvo, se je zanimanje za lov v zadnjih dvajsetih letih skoraj prepolovilo. Mladi ljudje, ki se želijo zabavati, imajo danes toliko izbire, da ubijanje živali ni prav privlačno. Občudovanje narave v obliki nevsiljivega opazovanja divjih živali je in, lov pa out.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu "Hunting: It’s As Out of Style As a Fur Coat http://www.care2.com/causes/hunting-as-out-of-style-as-a-fur-coat.html") je Abigail Geer.

Prevod Veganska iniciativa

Obisk slovenske klavnice

Osebni vtis študenta veterine ob obisku slovenske klavnice

Obisk klavnice je že sam po sebi nenavadna izkušnja. Že pri prvih vajah, ko smo se pripeljali na dvorišče, je bil nekakšen nemir v nas vseh. Zrak je bil zasičen z občutkom smrti, prepojen z vonjem po smrti. Veš, da se podajaš v neznano, čeprav si stvari nekako poskušaš predstavljati po opisu in subjektivnem odzivu študentov iz višjih letnikov.

Najprej so nas peljali pogledat hleve, kjer lastniki predajo živali, v tem primeru krave. Najbolj me je šokiralo to, da so se stvari odvijale čisto drugače, kot sem si predstavljal.

Predpostavljaš, da bodo najbolj kruti do živali zaposleni priganjalci, ki na različne načine, tudi s pomočjo električnega priganjalca (ki ga smejo uporabljati le na določenih delih telesa živali – ampak se teh predpisov redko držijo), živali priganjajo v smeri klavne linije po tistem tesnem hodniku. V resnici pa so bili lastniki živali še stokrat okrutnejši.

 

»Teliček se je v trenutku obrnil in zdirjal nazaj v tovornjak, kot da mu je sam hudič za petami«

Ravno za časa našega obiska so raztovarjali skupino teličkov, s katerimi se je do neke mere ravnalo »humano«, ampak vseeno s težavo zadržiš solze, ko vidiš tega nebogljenega in nedolžnega mladička in veš, kakšna usoda ga čaka.

Opazoval sem najmanjšega med njimi, verjetno starega 2 do 3 mesece. Deloval mi je zelo drobčkan za svojo starost, zato se je lastnik verjetno odločil, da ga pošlje v zakol. Malček je splezal po rampi iz tovornjaka, tako simpatično počasi, in nato še po eni, dol do ovinka, ki vodi v klavno linijo. Kakor hitro je obrnil glavo v smeri hodnika, se je malček v trenutku obrnil in zdirjal nazaj v tovornjak, kot da mu je sam hudič za petami. Komaj sem zadrževal solze. Nisem želel, da me sošolci vidijo jokati, čeprav sem jasno videl, da nobenemu ni bilo vseeno.

Razmišljal sem in preračunaval, če bi bila ena štipendija dovolj za odkup enega takega »pižamarja«, a verjetno ne bi bila. Črno-beli telički so nezaželeni in grejo kar hitro za mlado teletino, ker slabo priraščajo. Potem bi moral dobiti še hrano in prostor zanj, kar trenutno ni v moji moči…nekega dne pa mogoče le bo.

Misli o zatočišču, ki bi tem živalim omogočilo svobodno in dostojno življenje, kakršnega si vsi, tudi živali, želimo zase, je prekinil domačin, ki je ves namrščen dobesedno pridrvel na dvorišče in se začel znašati nad svojim teletom s palico debeline palca, ker teliček ni hotel sestopiti s prikolice v hleve. Z malo potrpljenja bi se več doseglo, ne pa tako.

Mi smo bili dobesedno v šoku. Asistentka, ki je vodila našo skupino, se je glasno odkašljala in šele takrat je lastnik opazil, da smo mi tam, in se je v trenutku začel dobrikati. Vendar take brutalnosti in znašanja nad nebogljenim bitjem ne pozabiš. Niti pogleda v očeh takega človeka ne pozabiš. Sam sem bil v otroštvu tepen in ravno tak pogled je imel moj oče, ko me je pretepel skoraj do smrti. 

Neizbežno dobiš asociacijo na Hitlerjevo taborišče

Potem smo si še ogledali  hodnik, ki vodi do boksa za omamljanje. Neizbežno dobiš ob pogledu nanj asociacijo na Hitlerjevo taborišče ali pa na nekakšno čudežno tovarno, kjer se z ene strani po tekočem traku pripelje živo bitje, na drugi strani pa pride ven »izdelek«. Vmesni proces je pa pozabljen. Nekakšen tabu, o katerem ljudje neradi govorijo.

Nato smo šli okrog te ogromne »tovarne«, ki že na zunaj kaže dotrajanost in nekakšen samosvoj spomenik na bivšo SFRJ, in vstopili v notranjost. Na poti smo srečali nekaj delavcev, katerim se že na obrazu pozna, kje delajo. Povečini so bili mrkih ali pa posmehljivo otročjih obrazov. Nekako – naj reče kdor koli kar koli – se jim delo v klavnici oz. na klavni liniji zažre v karakter. Takšno delo se te mora dotakniti, ne glede na to, koliko lahko osebno preneseš ali koliko lahko prenese tvoj želodec.

Odvedli so nas v garderobe, kjer smo se opremili z belimi »bataš« gumijastimi škornji, oblekli bele hlače in haljo, za konec pa si nadeli ogromen plastični predpasnik, ki je bil nekoč tudi bele barve. Vsa oprema je bila večinoma prevelika in si moral grozno paziti, da se ne bi spotaknil in padel v kako lužo, ki lahko vsebuje čistila, razkužila, kri, urin, iztrebke...

Klavnica v Kromberku

 

Kamorkoli pogledaš, vidiš smrt

Previdno smo stopili čez dezibariero, kjer se razkužijo škornji in roke, ter vstopili v prvi, t.i. nečisti del klavnice. Odpro se vrata in vate kar naenkrat butne sopara, smrdeča po tistem specifičnem vonju, ki ga težko ubesediš, vendar ga tudi, ko si ga enkrat izkusil, težko pozabiš. Že za moje oči, ki so videle marsikaj, je to bil šok.

Po tleh se je vila reka krvi, pomešane z vodo in izločki. Vse je bilo zelo hrupno in občutek sem dobil, da sem prej v kaki tehno-železarni ali kleparski delavnici, ne pa v klavnici.

Potem – da ti ne bi postalo slabo oz. da si spočiješ oči – pogled usmeriš v stene prostora. In kaj vidiš? Kri. Poškropljena vse naokrog, nekaj sveže, nekaj je je izgledalo starejše. Hitro ugotoviš, da to ni bila dobra ideja in se raje poskusiš zamotiti s tem, da zreš v »mašinerijo«. Vendar tudi tam prej kot kar koli drugega pade v oči stojalo s kavlji, na katerih visijo jetra, vranice in še kak organ. Kamor koli pogledaš, vidiš smrt in vonjaš ta maščoben vonj po klavnici, ki se ga ne znebiš še kak dan ali dva, pa četudi se stokrat stuširaš.

To je tak specifičen vonj, niti ne smrad, ampak nenavaden vonj; resnično, ko ga enkrat zavohaš in veš, kaj je, ga prepoznaš kjer koli.

Ogledali smo si torej celotno linijo: kako žival vstopi, je omamljena (strel s pištolo s penetrirnim klinom), nato dvignjena in izkrvavljena; in kako na določenih točkah ljudje, ki spominjajo bolj na robote kot resnične ljudi, odirajo, razkosavajo in perejo trup.

Klavnica v Kromberku

 

Dotrajana in zarjavela oprema večkrat odpove

Klavnica, ki smo jo obiskali, je v splošnem zelo potrebna prenove, za kar pa seveda ni denarja. Dostikrat se sredi klanja pokvari tračnica (tirnice pod stropom, s katerih visijo trupla živali in se peljejo skozi po liniji), včasih se določena posebna strojna oprema pokvari ali je kaj drugega narobe in tako obstane cela linija; če je bila krava medtem slučajno »omamljena« in še ne obešena in izkrvavljena, jo dajo v konfiskat (za sežig, Koto). Nato porabijo par ur, da to dotrajano in zarjavelo opremo ponovno usposobijo, da se delo nadaljuje. Po pripovedi delavcev se te stvari ne izboljšajo in dogajajo se kar preveč pogosto. Ni ga dne, ko se ne bi nekaj zataknilo na tračnici ali nekaj odpovedalo.

Potem so še manjše pomanjkljivosti, ki bi jih lahko brez težav in večjih stroškov odpravili, a jih ne. Na primer na steni na prašičji klavni liniji je luknja, preko katere pujsi, ki čakajo na smrt, lahko gledajo postopek uboja drugih pujsov. Luknjo bi lahko enostavno prekrili s črnim polivinilom, kot je bilo predlagano direktorju, vendar se v času mojih obiskov klavnice to ni zgodilo.

Sam hodnik do boksa za omamljanje je tudi slabo izdelan. Pogosto se kakšen rogati bik ali krava v njem zatakne. Žival preide v izredno paniko. Takšno panično žival je potrebno umiriti, mogoče celo usmrtiti na mestu in nato izžagati rogovje ali pa samo železje, da dobiš žival ven.

Presenečen sem bil, kako je proizvodni del klavnice (razkosavanje, pakiranje) urejen in moderniziran z brezhibno opremo v primerjavi s klavnim delom.

Delo v klavnici človeka naredi psihičnega invalida

Kar se tiče humanega ravnanja z živalmi, so se začasa naših obiskov poskušali »lepo« obnašati. Inšpektor je tudi povedal, da po navadi, ko opazi, da kateri od delavcev postaja napet, ga takoj zamenja oz. pošlje na »čik pavzo« in tako prepreči dodatno nepotrebno trpljenje živali. Ker pa se seveda varčuje in država zateguje »upravni« pas in ni zaposlenih dovolj inšpektorjev/nadzornih veterinarjev, je vprašanje, koliko se znašajo nad živalmi, ko so oči nadzornika drugje oz. ko nadzornik ni prisoten, ker si ga država ne more privoščiti. Po pravilniku pa bi morala država zagotoviti določeno število strokovnjakov na določenem področju.

Zaposleni v klavnici – ljudje roboti, kot jih imenujem – so res posebni ljudje. Glede na to, kje delajo, me njihova otročjost niti ni presenetila – videl sem jih na primer, kako so si metali bikova moda (»jajca«, »moški ponos«) v glave in podobno. Delo v klavnici vsakega pokvari, naredi ga invalida. Koga pa ne bi prizadelo vsakodnevno gledanje smrti v oči? Delavci sami povejo, da je sprva težko in pojavljajo se nočne more, nato otopiš. »Na vse se navadiš,« pove klavec na posnetku, ki podaja zelo poenostavljeno, celo absurdno nostalgično obarvano sliko klanja [1]. Tudi na sistematično klanje ljudi se navadiš, kot izpričujejo holokavst in druge zgodovinske grozote.

 

Delavci na klavni liniji, ki so večinoma Slovenci nižjih socialnih razredov ali priseljenci iz vzhodnoevropskih držav, so povrhu še zelo zelo slabo plačani, kar še dodatno poveča pritisk na njihovo psiho. Agresija iz vsakdana se potem navadno prenese na živali. Sploh me ne čudi, da se po klavnicah dogajajo nedojemljive stvari glede mučenja živali. Vidim logiko in jo na nek način razumem, ne morem je pa sprejeti, nihče je ne bi smel sprejeti, kot da gre za nek »normalen« pojav v družbi.

Oškodovanje kmeta

Dogajajo se tudi druge nepravilnosti, ki neposredno oškodujejo kmeta samega. Na primer: pred zakolom živali se preveri vse papirje in ujemanje podatkov na njih z ušesnimi številkami na živalih. Če se odkrije žival kmeta s planine, ki v življenju ni videla krmila in bo zaradi tega meso pričakovano višje kakovosti, se lahko zamenjajo ušesne številke in papirji te živali z dokumentacijo druge živali, katere meso bo pričakovano slabše kakovosti, vendar približno podobno po izplenu mesa. Zaradi pomanjkanja kadra inšpektor, tudi če bil želel, težko nadzoruje celotni potek in so takšne nepravilnosti mogoče. Če so kmetje v dvomih glede kakovosti mesa, ki ga dobijo nazaj iz klavnice, je priporočljivo, da preden pošljejo žival v zakol, odvzamejo vzorec krvi, ki se ga nato primerja z mesom na DNA ravni in tako ugotovi, ali gre za meso iste živali. Že zaradi varnosti hrane in posledično potrošnika bi morali zaposliti več veterinarjev, veterinarskih in živilskih tehnikov, da se lažje nadzoruje klavnica, če že mora obstajati…

 

Če bi klavnice imele prozorne stene…

Na koncu prvega obiska smo se seznanili še z delovnim mestom veterinarja ali veterinarskega tehnika, namenjenim pregledu živali za morebitno prisotnost bolezni in nepravilnosti. Pregleda se vse organe, ki se zraven trupa po drugem tekočem traku peljejo mimo veterinarjev, vmes pa je seveda potrebno nadzorovati še delavce, ali delajo po predpisih. Naši naslednji obiski so bili delovne narave, na katerih smo sami pregledovali organe. Glede na prisotnost parazita/potencialne bakterije/virusa ukrepaš naprej: ali se zavrže meso cele živali ali le poškodovan, zaparazitiran del. Stlačili so nas v majhno sobico ob klavni liniji domnevno zato, da ne bi šli delavcem na živce in jim bili v napoto – med vrsticami povedano, da ne bi kaj preveč videli in razširjali okrog. Če bi hoteli posneti grozljivko in strašiti ljudi, potem bi morali le stopiti v tisto sobico, kjer so v treh etažah na kavljih viseli odrti trupi, ki so še dostikrat trzali, ker se v mišicah še ni porabil ATP.

V splošnem je izkušnja klavnice zelo travmatična. Spomnim se, kako nestrpno smo pričakovali konec teh obveznih vaj v klavnici. Večina ljudi bi morala videti, kako pride »šnicl«, ki ravnokar krasi njihov krožnik in je tako zelo dober, tja. Mislim, da če bi več ljudi imelo vpogled v delovanje klavnice, bi temeljito razmislili o svojih prehranjevalnih navadah.

[1] Veliko bolj sistematičen in realen opis razmer v klavnici podaja knjiga Every Twelve Seconds: http://yalepress.yale.edu/yupbooks/book.asp?isbn=9780300152678

Viri fotografij v vrstnem redu objave: Serbian animal voice,  Radio1.si, Primorski dnevnik, Rtv Slovenija, Globalanimal.org

Muce se predstavijo

Mačke in ljudje si domove delimo že tisočletja. Zgodovinarji so dolgo menili, da so se mačke udomačile v starem Egiptu; 3600 let stare egipčanske poslikave so bile najstarejši znani dokaz za sobivanje mačk in ljudi. Pred nekaj leti pa so na Cipru odkrili neovrgljiv dokaz, da so ljudje v svoje družine mačke sprejemali že pred 9500 leti.

Sedaj na svetu živi več kot pol milijarde domačih mačk. Tiste, ki nimajo varnega doma, se po svojih močeh trudijo preživeti na cesti ali v bližini urbanih naselij, kjer jim poleg bolezni, pomanjkanja hrane in nevarnih srečanj z vozili lahko grozi tudi bridek konec v krznarski industriji – pa ne le na daljnem vzhodu, kjer jih tudi jedo, temveč celo v naši bližini. Iz njihovih kož izdelujejo oblačila, odeje, rokavice, obutev, igrače, iz trebuščkov mačkov pa tudi opne za bobne.

Danes, 8. avgusta, je svetovni dan mačk. Pred dvema letoma smo vam na ta dan ponudili nabor mačjih zanimivosti, letos pa smo Tanjo Horvat in Jadranko Juras iz Društva za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka poprosili, da nam predstavita nekaj njihovih muc ter razkrijeta, kaj prinaša sobivanje z mačkami, kaj lahko pričakujemo od muce, ki živi z nami, in kaj ona pričakuje od nas:

Mačke so zanimive, raznolike, dostojanstvene. Nekatere so podobne psom.

Vsaka mačka je, tako kot vsako drugo čuteče bitje, posebna. Vsaka ima svoj karakter. Nekatere so prijazne, druge malo manj, nekatere se hočejo crkljati, druge tega ne prenesejo, spet tretje crkljanje zahtevajo in pokažejo, ko se ga naveličajo. Ene rade jedo veliko, druge bolj zmerno, nekatere so družabne in rade živijo v večji mačji skupnosti, druge so samotarke. Nekatere so presenetljivo podobne psom. Da se jih podkupiti, da se jih naučiti kakšen »sedi« - poznavalci pravijo, da je ta »sedi«  mnogo več od pasjega »sedi«. 

Znajo biti tudi nepredvidljive, zato jih ne smemo nadlegovati, kar pa ljudje s svojim zagnanim crkljanjem in vtikanjem v živali  često počnemo, potem se pa čudimo ostrini njihovih krempeljcev in jim zamerimo, čeprav smo praskam sami botrovali. Mačke niso zlobne. Tako kot ni zlobna nobena žival, to lastnost poseduje zgolj človeška vrsta.

Mačke so čudovite sostanovalke.

Če zadovoljimo njihovo potrebo po plezanju, skakanju in brušenju krempljev tako, da jim uredimo tako imenovana »mačja drevesa«, mačjih aktivnosti ne bodo izvajale na pohištvu in zavesah. Na svojem drevesu si dajo duška, zato pozabijo na kavč in ostalo pohištvo. So čiste, izjemno čiste. Ne marajo polulanih in pokakanih mačjih wc-jev in kot zakleto bodo vedno, ko jim boste wc počistili, takoj oddirjale vanj opraviti potrebo, češ: »Dolgo si čakal/a, da si pospravil/a, jaz pa sem med tem morala stiskati.« 

So izjemno radovedne, tako kot so radovedni otroci. Zanje ni omejitev, v vse vtaknejo svoj nos. Ta izjemno pametna bitja tudi točno vedo, da plosk z rokami ali glasen "NE" pomeni, da nečesa pač ne smejo. Ampak one to pogosto razumejo po svoje: ne smejo, dokler jih gledamo. Ko pa pogledamo vstran, bo mačka naredila točno to, kar hoče. Tudi zaradi tega so izjemna bitja. Njihov karakter je močan, ne glede na to, kakšen je. Krasne družabnice, ki na nešteto načinov komunicirajo s človekom, če to le hočemo opaziti. Vsaka je drugačna in pravi "mačkar" bi lahko ves teden z navdušenjem pripovedoval o svoji muci, če bi ga le kdo hotel poslušati.

Boljše od ene muce sta samo dve muci 

– ali več. Nekatere muce so rajši same s človekom, ampak takšne so v manjšini. Večina muc ima rada družbo svoje vrste. Roko na srce – si predstavljamo sebe, da nikoli več ne bi srečali predstavnika svoje vrste? Pa tudi za ljudi je več kot ena muca zgolj prednost: muca ni sama, ko smo v službi in potrebna ni nobena dodatna oprema razen še ene skledice s hrano. Zaradi tega muca ne bo nič manj crkljiva – crkljivost je stvar značaja in če je to v mucini naravi, bo takšna tudi v primeru, če ima mačjo družbo. Izredno zanimivo je opazovati muce v večjem številu, njihove medsebojne odnose, skupno igranje in vragolije.

Muce nimajo devetih življenj. 

Imajo eno samo, tako kot mi. Današnji svet je zanje zelo krut. Pomislimo – tudi sami se včasih s težavo prilagajamo novostim, s katerimi smo vsakodnevno bombardirani. Včasih si želimo, da bi se svet v svojem hitenju in spremembah za trenutek ustavil. Poglejmo samo grozljivo povečanje prometa v zadnjih dvajsetih letih - kako naj se temu prilagodijo muce? Te prekrasne živali zaradi tehnološkega napredka sveta, ki mu miselnost ljudi žal še zdaleč ne sledi, plačujejo grozljiv davek – zmečkane do nerazpoznavnosti na cesti, zastrupljene, utopljene, umirajoče od lakote, bolezni... ker jih ljudje obravnavamo zgolj kot "potrošni material", saj jih je "toliko", da ni nobene panike, če Pepija pač ni več domov.

Tudi ljudi je preveč. Ali smo potem tudi mi samo potrošni material? Mačka ni nič manj vredna od nas, je samo – po videzu drugačna. Nič manj pa ne čuti bolečin, lakote, žeje....

Potrebujejo odgovorne skrbnike, takšne, ki jim je mar zanje, takšne, ki se zavedajo, da jim s sterilizacijo/kastracijo delajo uslugo, saj je vsepovsod toliko mačjih sirot, da se zavetišča in društva za zaščito živali vsako leto znova najmanj dvakrat letno utapljajo v mačjih mladičih, take, ki vedo, da v utapljanju, pobijanju in v tem, da mačje mladiče zavržeš, niti slučajno ni nič naravnega, ko prenekateri tako radi zlorabljajo tisti najbolj ignorantski zagovor sebi v bran, da kastracija in sterilizacija nista naravni.

Posvojite muco ali, še bolje, dve. 

Seveda je nekaj stroškov z njimi. Ampak, roko na srce, koliko potrošimo za stvari, ki niso nujne za preživetje? Posvojeni muci boste spremenili svet, ona pa vašega. Imela bo DOM, vi pa prijateljico, ki vas ne bo nikoli pustila na cedilu, kot ljudje žal vsakodnevno puščamo njih. Muce v dom prinesejo veselje in ljubezen. Ko enkrat živite z muco, se vprašate, kako ste prej sploh lahko živeli brez nje. Mačke so izjemne v vseh pogledih, tako kot je izjemno in edinstveno vsako čuteče bitje na tej Zemlji. Ker mačke so enostavno – zakon.

Našim dragim sozemljankam mačkam želiva, da bi bilo življenje in predvsem človek do njih na današnji dan in vse dni v letu mil in prizanesljiv.

Društvo Lajka išče varne domove in odgovorne skrbnike za celo četico muc, med njimi tudi teh pet cukrčkov. Če je v vašem domu in srcu prostor za katerega izmed njih, pišite na info@lajka.org ali pokličite na 041 446 085.

HUGO in BOSS 

Mama mačka je (spet) imela mladiče. Bili so štirje. Ljudje so se namenili neželene mladiče utopiti v sodu z vodo, saj so vendar – "samo mački". Vmes je posegla dobra duša, poskrbela za sterilizacijo mame ter namestitev malčkov so v začasno oskrbo. Dva sta že dobila prijazna domova, črno-beli Hugo in belo-sivi Boss pa še čakata na (najraje skupni) dom. Bratca sta izredno navezana eden na drugega, kjer je eden, je brez dvoma tudi drugi. To pa ne pomeni, da nista crkljiva, prav nasprotno – najraje spita naložena na svojem začasnem človeku. Stalnega žal še kar čakata in medtem za začasno mamo uporabljata blazino. Upamo, da bo nekdo kmalu znal pogledati  preko njune "navadnosti" in prepoznal prekrasen značaj teh dveh nadvse prikupnih bratcev.

❂❂❂❂❂❂❂

LUNA

To drobno mačico je neka druga žival tako močno ugriznila, da ji je črevesje ušlo iz trebušne votline pod kožo. Tudi Luna je ena izmed redkih muc, ki je imela veliko srečo – nekdo s srcem ni videl umazane, z bolhami in garjami prekrite "samo mačke", ampak trpeče jokajoče bitje, ki je potrebovalo pomoč. In jo je tudi dobila. Tapravo pomoč, tako, kot jo zasluži vsako bitje, ne glede na vrsto.

❂❂❂❂❂❂❂

MANDY

Dekle je med vožnjo po prometni cesti opazilo, da je se od avta pred njo odbila – žogica. Po natančnejšem ogledu je žogica dobila štiri tačke, repek in prestrašene očke. Mandy je imela neznansko srečo: avto ji je povzročil le močnejšo udarnino brez zlomov kosti in pobrala jo je dobra duša. Malčica je že popolnoma zdrava, veselo nori in se igra ter se na srečo ne zaveda, da je samo za mačji brk manjkalo, da bi postala del statistike povoženih – ki uradno sploh ne obstaja, saj so vendar "samo mačke".

❂❂❂❂❂❂❂

MIŠKO

V oskrbo je prišel shiran, poln ran, s tačkami, ranjenimi do krvi. Danes pa je dobri dve leti star Miško kot nov; lepotec, velik v postavi in karakterju. Umirjen človekoljub čaka svojega človeka. Čaka in čaka in čaka... mladiči prihajajo in odhajajo, on pa kar čaka, njega ni opazil še nihče. Pa bi težko našli karakterno bolj čudovitega mačka, kot je on. Včasih si želimo, da bi bila situacija obratna – da bi živali izbirale svojega človeka; si upam trditi, da bi bilo razočaranih več ljudi, kot si kdo sploh upa pomisliti.

Fotografije: Društvo za zaščito in pomoč v živalim v stiski Lajka, www.sffchronicles.co.uk, www.hdwallpapers.in

Živali, znanost in raziskave

Dr. Ray Greek je predsednik in soustanovitelj AFMA (Americans For Medical Advancement), neprofitne organizacije, ki se zavzema za medicino in biomedicinske raziskave, ki temeljijo na kritičnem razmišljanju in našem trenutnem razumevanju evolucijske in razvojne biologije, kompleksnih sistemov in genetike.

19. septembra 2011 je na Univerzi v Torontu predaval o uporabi živali v znanosti in raziskavah.

V tem prispevku povzemamo ključne ideje in odlomke iz njegovega predavanja.



V splošnem poznamo 9 načinov uporabe živali v znanosti:

1. živali kot modeli za bolezen
2. živali kot testni subjekti (testiranje zdravil)
3. živali kot rezervni deli (npr. uporaba prašičje srčne zaklopke za zdravljenje ljudi) 
4. živali kot tovarne (npr. produkcija inzulina)
5. živalsko tkivo za študij osnovnih fizioloških principov
6. živali za disekcijo v izobraževanju
7. živali kot vir idej (hevristični modeli)
8. živali v korist drugim živalim
9. za znanost, ki je sama sebi namen

Sporna sta prva dva načina uporabe živali v znanosti. Oba uporabljajo kot napovedna modela in natančneje bomo analizirali prav napovedno vrednost t.i. živalskih modelov. Ta dva načina uporabe živali nista znanstveno veljavna, ker živali ne morejo napovedovati človeških reakcij na zdravila in potek bolezni.
Ostra polemika o uporabi živali v raziskavah poteka okoli dveh glavnih vprašanj:
- etičnega (ali je to dopustno);
- znanstvenega (ali je to znanstveno veljavno, ali je uporaba živalskega modela upravičena).

Tukaj nas zanima zgolj znanstveno vprašanje. Načini uporabe živali 3 - 9 so, čeprav etično vprašljivi, vsi znanstveno veljavni, medtem ko sta 1. in 2. način znanstveno neveljavna in zato škodljiva.

Živi kompleksni organizmi različnih vrst se na iste dražljaje odzivajo različno. Zaradi tega predstavniki ene vrste drugače reagirajo na zdravila in strupe in imajo različne bolezni od druge vrste. To je tudi glavni razlog, da rezultatov testiranj ni mogoče ekstrapolirati z ene vrste na drugo.

Vprašljiva je tudi sama definicija in pomen termina "napovedovanje." Pomen napovedovanja v biologiji je namreč čisto drugačen kot v fiziki in kemiji, kjer pri napovedovanju uporabljamo zakone, v biologiji pa t.i. zakonov ni, zato uporabljamo statistiko.
 
Poročila o primerjalnih študijah zdravil so pokazala, da je napovedna vrednost živalskih modelov približno 30 odstotna (kar je manj natančno od metanja kovanca). Na primer številna cepiva proti HIV na opicah delujejo, na ljudeh pa niti eno. In tudi če bi le eno izmed njih delovalo, to še vedno ne bi spremenilo dejstva, da živalski modeli pri napovedovanju odzivov človeskega organizma niso uporabni, saj rezultati testiranj preprosto ne prinašajo dovolj velike gotovosti pri napovedih, kakšen bo učinek pri človeku.
 
Na osnovi preglednih študij lahko sklepamo, da je tudi delež prenosljivosti bazičnih raziskav v klinično uporabo zelo zelo majhen. Zato je veliko poskusov na živalih znanost, ki je sama sebi namen - kar potrjujejo tudi prijave na projekte, ki jih financirajo svetovne multinacionalke in državne ustanove (npr. študija o vplivu in posledicah alkoholizma na ribah). Prijave na projekte so pogosto tudi zelo zavajajoče glede potencialne uporabnosti živalskih modelov pri napovedovanju.
 
Izkaže se, da živalski modeli niso uporabni za napovedovanje:
- v toksikologiji,
- pri odkrivanju novih zdravil,
- poteka in zdravljenja bolezni pri ljudeh.
V veliko primerih njihove uporabe gre za površnost, neznanstvenost in slabo razumevanje osnovnih znanstvenih pojmov. Zaradi porabe finančnih sredstev za raziskave na podganah in miših smo morda izgubili/spregledali zdravilo za raka.
 
Slabe metode je potrebno opustiti, tudi če alternative ne obstajajo, ter tako sprostiti sredstva za razvoj novih metod.

Celotno predavanje (v angleškem jeziku) si lahko ogledate na:

Dr. Ray Greek - "Animals, Science, & Research" at the University of Toronto - Sept. 19th, 2011 from decipher films on Vimeo.

Podpišite za ukinitev poskusov na živalih v Evropski uniji (v okviru evropske državljanske pobude Stop Vivisection; zbiranje podpisov se zaključi 1.11.2013).