Kisla dejstva o mleku: kaj bi morali vedeti vsi starši

V zadnjih 40 letih je mlečna industrija namenila milijarde dolarjev za oglaševalske kampanje, ki ljudi očarajo, pritegnejo, ali pa celo prestrašijo do te mere, da se odločijo konzumirati njene izdelke. S pocukranimi prsti drži izobraževalne ustanove, domove za ostarele, bolnišnice in zdravniške ordinacije v jeklenem, vedno tesnejšem prijemu; s pristranskimi informacijami, ki podpirajo njeno agendo, pronica v revije, knjige, časopise in oglase. Po desetletjih pranja možganov in manipuliranja z "mlečnimi brki" zdaj domnevamo, da so mlečni izdelki naraven in normalen del človeške prehrane. A to je daleč od resnice.

Kakor vse samice sesalcev (mednje spadamo tudi ljudje), ki proizvajajo mleko za svoj naraščaj, krava izloča mleko, namenjeno njenemu teličku, približno eno leto. Ta masten hormonski izloček (vsebuje preko 60 rastnih in drugih hormonov) je ustvarjen s prav posebnim namenom: da v enem letu iz 30 kilogramskega telička nastane preko 300 kilogramov težka krava ali bik.

Med kravino nosečnostjo stopnja estrogena v njenem telesu skokovito naraste in je več kot 30-krat višja kot takrat, ko ne nosi telička. Da bi povečali dobiček, danes na velikih farmah krave molzejo tudi med nosečnostjo, zato je v kravjem mleku veliko hormonov (tako naravnih kot tistih, ki jih ustvari agrarna industrija), kravje mleko pa vsebuje tudi izredno veliko maščob, kar pri človeku še poslabša povišano stopnjo estrogena.

Ko otroci dobijo ta hormonski koktajl, oglaševan kot magični zdravilni eliksir, izredna količina estrogena v njem preplavi njihova še nerazvita telesa, kar vodi v epidemijo prezgodnje pubertete. Poleg tega z vsakim kozarcem mleka otroci konzumirajo subterapevtsko dozo antibiotikov.

Zaradi tisočev litrov mleka, ki so ga njihova telesa primorana proizvesti vsako leto, so vimena krav nenaravno velika in napeta, v nečistem okolju pa pride tudi do kontaminacije s fekalijami, kar povzroči infekcije oziroma mastitis - to je eden od razlogov, da kravam rutinsko dajejo antibiotike.

Druga nevarna komponenta v kravjem mleku je inzulinu podoben rastni hormon IGF-1. Ko ljudje zaužijemo ta hormon, se poviša tudi stopnja našega lastnega hormona IGF-1. Če so temu hormonu izpostavljene celice raka na dojki ali raka na prostati, se razrastejo kot plevel in bolezen bliskovito napreduje. Zanimivo je, da ta pomembna informacija ni zajeta v nobeni literaturi, ki propagira kravje mleko.

Že od začetka časa so cvetele neštete kulture, v katerih ljudje niso zaužili niti kapljice živalskega mleka. Kako so havajski domorodci preživeli brez kravjega mleka, preden so tujci leta 1793 tja pripeljali krave? Enako kot domorodci v Mehiki pred letom 1521. Mnogo ljudi po svetu še nikoli v življenju ni videlo krave, kaj šele, da bi pili njene hormonske izločke. Velike populacije širom sveta že tisočletja uspevajo brez kravjega mleka. Uživanje kravjega mleka je izredno nenaravno; nobena žival v naravi ne pije mleka druge vrste. Žirafe se ne podijo za doječimi kozami, da bi jim ukradle požirek mleka, in konji se ne hitijo podojiti na seskih svinje; že sama misel na to je absurdna.

Vodilna pediatra dr. Benjamin Spock (tudi vpliven avor zelo dobro prodajanih knjig za starše) in dr. Jay Gordon sta glasna zagovornika tega, da naj prehrana otroka ne vsebuje živalskega mleka. Združenje zdravnikov za odgovorno medicino (Physicians Committee for Responsible Medicine), neprofitna organizacija, v katero je včlanjenih več kot 150.000 zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, že od samega začetka ostro nasprotuje uživanju kravjega mleka.

Ko je leta 2006 strokovna revija Journal of Clinical Nutrition povprašala vse medicinske fakultete v ZDA, kakšen je njihov učni načrt nutricionistike, so ugotovili sledeče: na 106 fakultetah, ki so se odzvale, je študent medicine v povprečju deležen nekaj manj kot 24 ur izobraževanja o prehrani. Nekateri študenti medicine lahko študij zaključijo brez ene same ure izobraževanja o prehrani. Journal of Clinical Nutrition je zaključil, da je na medicinskih fakultetah nutricionistično izobraževanje "nezadostno". To je zelo milo rečeno. Frizerji, na primer, imajo veliko več ur treninga, preden se zaposlijo, starši pa naj zaupajo nasvetom posameznikov s komaj kaj nepristranske izobrazbe o prehrani?

Medicinske šole in fakultete so pod močnim vplivom agrarne industrije. Le-ta ordinacije pediatrov še zmeraj oblega z marketinškimi kampanjami, ustvarjenimi z namenom promocije njene močno manipulativne ideologije, zato ni presenetljivo, da je mnogo dobronamernih pediatrov nepoučenih o nevarnostih mlečnih izdelkov. Če pričakujemo, da bomo v okolju, ki je pod vplivom interesov mlečne in agrarne industrije, deležni smiselnih, objektivnih in nepristranskih nasvetov, potem ni težko predvideti, da nam bodo priporočali, da za vsako ceno uživamo mleko in mlečne izdelke.

Na srečo zmeraj več staršev spoznava resnico o mlečnih izdelkih in sega po bolj zdravih alternativah. Riževo, mandljevo, konopljino ali kokosovo mleko so odlična izbira tako za otroke kot za odrasle. Ni jih težko uživati s polnozrnatimi žitaricami za zajtrk, ovsenimi kosmiči ali v kremnih juhah. Eden mojih najljubših načinov, kako zagotoviti, da otroci (in odrasli) zaužijejo večjo količino hranil, je smoothie z riževim mlekom ali mlekom iz oreškov; dodamo sladke, sveže, sočne cele sadeže in zelenje, na primer listnati ohrovt, špinačo ali solato, ter vse skupaj zmešamo v okusen napitek. Zelena listnata zelenjava je mnogo boljši vir mineralov kot mleko. Vlaknine v sadju, zelenjavi, polnozrnatih žitaricah in stročnicah pa pomagajo tudi pri odvajanju estrogena iz telesa. Mnogo zelene listnate zelenjave ne vsebuje le obilo kalcija, temveč tudi druge hranilne snovi, ki so ključnega pomena za zdrave kosti, na primer magnezij, bor in C-vitamin. Za zdrave kosti pa je pomembna tudi telesna aktivnost - še en razlog, da otroke s kavča odpeljemo na igrišče.

Prav kakor ljubeč starš svojemu majhnemu otroku ne bi pustil, da se igra na prometni avtocesti, je glede na količino informacij, ki jih že imamo o nevarnostih mlečnih izdelkov, tudi tukaj potrebno biti izjemno previden. Kot starši smo odgovorni, da se pozanimamo in poučimo o hrani, ki jo ponujamo svojim otrokom. Otroci nam zaupajo, da se v vseh pogledih zavzemamo za njihove najboljše interese. Pomagati otrokom, da se izogibajo mlečnim izdelkom, je eno najbolj ljubečih, skrbnih in odgovornih dejanj, ki jih starši lahko storijo za svojega otroka, zase, ter za ustvarjanje bolj zdravega sveta.

Avtor prispevka (v angleškem originalu The Sour Facts About Milk: What Every Parent Needs To Know) je John Pierre.

Prevod: Veganska iniciativa

Šokantna resnica o usnju: ne, ni stranski proizvod mesa

Vsi vemo, kaj je usnje, toda kako pogosto pomislimo na to, od kod dejansko prihaja, ali, še pomembnejše, od koga?

Dovolj je samo omeniti krzno in večina ljudi skoči pokonci in se začne razburjati, kako kruto, barbarsko in nehumano je. Če pa omenimo usnje, je edini ugovor, ki ga je mogoče slišati, da ni nobenega drugega materiala, ki bi njihovim stopalom omogočal dihanje, ali pa prisegajo, da nikoli ne bodo nosili čevljev iz plastike na osnovi nafte (kot da je to edina alternativa).

Zaradi vsesplošnega zavedanja o krutosti proizvodnje krzna ga potrošniki po vsem svetu na veliko zavračajo. Prav zato je sedaj čas, da obelodanimo resnico o proizvodnji usnja, saj je usnje, prav tako kot krzno, koža živali, in te živali prav tako zaslužijo našo pomoč.

Daleč največ usnja je pridobljenega od krav in čeprav ga je enostavno opaziti, ga je prav tako enostavno spregledati. Usnje najdemo povsod - od oblačil in dodatkov, kot so pasovi in ročne torbe, do pohištva in avtomobilskih sedežev.

Mnogo ljudi je zavedenih v prepričanje, da je usnje stranski proizvod mesne industrije, da je preprosto le "ostanek", ki bo končal v smeteh, če ga ne bomo uporabili. To je splošno razširjeno zmotno mnenje, v katerega sem nekoč verjela tudi sama. V resnici večina usnja, ki se prodaja, prihaja od živali, ki so jih ubili prav zaradi njihove kože.

Usnje ni stranski proizvod in ne proizvajajo ga z namenom, da bi zmanjšali količino odpadkov. Proizvajajo ga zato, ker je to zelo dobičkonosen posel. Kravina koža predstavlja približno 10% njene celotne vrednosti, kar pomeni, da je to najbolj vreden del njenega telesa. Presenetljivo je, da je prav zaradi usnja živalska industrija bolj obstojna (saj je prodaja kož zelo profitabilna, prodaja mesa pa ne zmeraj) in ne obratno.

Večina usnja prihaja od krav iz Indije, ki so za to, da bi lahko proizvedli usnje, ki ga kupujemo v trgovinah, zlorabljene, pretepene in zastrupljene. Ker je v Indiji klanje krav prepovedano, so te uboge, nedolžne živali prisiljene v brutalna in izčrpljujoča potovanja, kjer jih čaka nepredstavljiv konec.

Kadar potujejo z vlakom, v vagon, ki je predviden za največ 80 do 100 živali, strpajo tudi do 900 krav, ob prihodu na cilj pa jih je od 400 do 500 mrtvih. Na nekaterih poteh si ne delajo problemov z vlaki in namesto tega živali zvežejo skupaj ter jih ženejo peš. Kravam ne pustijo počivati ali piti; da bi jih ohranili v gibanju, jih delavci tolčejo po kolkih, kjer ni maščobe, ki bi ublažila udarce; da bi jih prisilili, da vstanejo, jim lomijo repe in jih mučijo z vtiranjem pekočega čilija ali tobaka v oči.

Ne trpijo pa le krave. Med žrtvami usnjarske industrije so tudi koze, pujsi, ovce, jagnjeta, konji, srnjad, kenguruji, kače, aligatorji in sloni. Morda je še bolj zaskrbljujoče dejstvo, da na Kitajskem, ki je vodilna svetovna izvoznica usnja, letno odrejo vsaj 2 milijona psov in mačk, ki jih nato potrošniki nevede kupijo zaradi napačnega označevanja in netočnega prikazovanja izvora. In kot da to ne bi bilo dovolj strašljivo, je posebej cenjena oblika usnja, imenovana "slink", narejena iz kož še nerojenih teličkov.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu The Shocking Truth About Leather: No, It’s Not a Meat Byproduct) je Abigail Geer.
Prevod: Veganska iniciativa

Obisk slovenske klavnice

Osebni vtis študenta veterine ob obisku slovenske klavnice

Obisk klavnice je že sam po sebi nenavadna izkušnja. Že pri prvih vajah, ko smo se pripeljali na dvorišče, je bil nekakšen nemir v nas vseh. Zrak je bil zasičen z občutkom smrti, prepojen z vonjem po smrti. Veš, da se podajaš v neznano, čeprav si stvari nekako poskušaš predstavljati po opisu in subjektivnem odzivu študentov iz višjih letnikov.

Najprej so nas peljali pogledat hleve, kjer lastniki predajo živali, v tem primeru krave. Najbolj me je šokiralo to, da so se stvari odvijale čisto drugače, kot sem si predstavljal.

Predpostavljaš, da bodo najbolj kruti do živali zaposleni priganjalci, ki na različne načine, tudi s pomočjo električnega priganjalca (ki ga smejo uporabljati le na določenih delih telesa živali – ampak se teh predpisov redko držijo), živali priganjajo v smeri klavne linije po tistem tesnem hodniku. V resnici pa so bili lastniki živali še stokrat okrutnejši.

 

»Teliček se je v trenutku obrnil in zdirjal nazaj v tovornjak, kot da mu je sam hudič za petami«

Ravno za časa našega obiska so raztovarjali skupino teličkov, s katerimi se je do neke mere ravnalo »humano«, ampak vseeno s težavo zadržiš solze, ko vidiš tega nebogljenega in nedolžnega mladička in veš, kakšna usoda ga čaka.

Opazoval sem najmanjšega med njimi, verjetno starega 2 do 3 mesece. Deloval mi je zelo drobčkan za svojo starost, zato se je lastnik verjetno odločil, da ga pošlje v zakol. Malček je splezal po rampi iz tovornjaka, tako simpatično počasi, in nato še po eni, dol do ovinka, ki vodi v klavno linijo. Kakor hitro je obrnil glavo v smeri hodnika, se je malček v trenutku obrnil in zdirjal nazaj v tovornjak, kot da mu je sam hudič za petami. Komaj sem zadrževal solze. Nisem želel, da me sošolci vidijo jokati, čeprav sem jasno videl, da nobenemu ni bilo vseeno.

Razmišljal sem in preračunaval, če bi bila ena štipendija dovolj za odkup enega takega »pižamarja«, a verjetno ne bi bila. Črno-beli telički so nezaželeni in grejo kar hitro za mlado teletino, ker slabo priraščajo. Potem bi moral dobiti še hrano in prostor zanj, kar trenutno ni v moji moči…nekega dne pa mogoče le bo.

Misli o zatočišču, ki bi tem živalim omogočilo svobodno in dostojno življenje, kakršnega si vsi, tudi živali, želimo zase, je prekinil domačin, ki je ves namrščen dobesedno pridrvel na dvorišče in se začel znašati nad svojim teletom s palico debeline palca, ker teliček ni hotel sestopiti s prikolice v hleve. Z malo potrpljenja bi se več doseglo, ne pa tako.

Mi smo bili dobesedno v šoku. Asistentka, ki je vodila našo skupino, se je glasno odkašljala in šele takrat je lastnik opazil, da smo mi tam, in se je v trenutku začel dobrikati. Vendar take brutalnosti in znašanja nad nebogljenim bitjem ne pozabiš. Niti pogleda v očeh takega človeka ne pozabiš. Sam sem bil v otroštvu tepen in ravno tak pogled je imel moj oče, ko me je pretepel skoraj do smrti. 

Neizbežno dobiš asociacijo na Hitlerjevo taborišče

Potem smo si še ogledali  hodnik, ki vodi do boksa za omamljanje. Neizbežno dobiš ob pogledu nanj asociacijo na Hitlerjevo taborišče ali pa na nekakšno čudežno tovarno, kjer se z ene strani po tekočem traku pripelje živo bitje, na drugi strani pa pride ven »izdelek«. Vmesni proces je pa pozabljen. Nekakšen tabu, o katerem ljudje neradi govorijo.

Nato smo šli okrog te ogromne »tovarne«, ki že na zunaj kaže dotrajanost in nekakšen samosvoj spomenik na bivšo SFRJ, in vstopili v notranjost. Na poti smo srečali nekaj delavcev, katerim se že na obrazu pozna, kje delajo. Povečini so bili mrkih ali pa posmehljivo otročjih obrazov. Nekako – naj reče kdor koli kar koli – se jim delo v klavnici oz. na klavni liniji zažre v karakter. Takšno delo se te mora dotakniti, ne glede na to, koliko lahko osebno preneseš ali koliko lahko prenese tvoj želodec.

Odvedli so nas v garderobe, kjer smo se opremili z belimi »bataš« gumijastimi škornji, oblekli bele hlače in haljo, za konec pa si nadeli ogromen plastični predpasnik, ki je bil nekoč tudi bele barve. Vsa oprema je bila večinoma prevelika in si moral grozno paziti, da se ne bi spotaknil in padel v kako lužo, ki lahko vsebuje čistila, razkužila, kri, urin, iztrebke...

Klavnica v Kromberku

 

Kamorkoli pogledaš, vidiš smrt

Previdno smo stopili čez dezibariero, kjer se razkužijo škornji in roke, ter vstopili v prvi, t.i. nečisti del klavnice. Odpro se vrata in vate kar naenkrat butne sopara, smrdeča po tistem specifičnem vonju, ki ga težko ubesediš, vendar ga tudi, ko si ga enkrat izkusil, težko pozabiš. Že za moje oči, ki so videle marsikaj, je to bil šok.

Po tleh se je vila reka krvi, pomešane z vodo in izločki. Vse je bilo zelo hrupno in občutek sem dobil, da sem prej v kaki tehno-železarni ali kleparski delavnici, ne pa v klavnici.

Potem – da ti ne bi postalo slabo oz. da si spočiješ oči – pogled usmeriš v stene prostora. In kaj vidiš? Kri. Poškropljena vse naokrog, nekaj sveže, nekaj je je izgledalo starejše. Hitro ugotoviš, da to ni bila dobra ideja in se raje poskusiš zamotiti s tem, da zreš v »mašinerijo«. Vendar tudi tam prej kot kar koli drugega pade v oči stojalo s kavlji, na katerih visijo jetra, vranice in še kak organ. Kamor koli pogledaš, vidiš smrt in vonjaš ta maščoben vonj po klavnici, ki se ga ne znebiš še kak dan ali dva, pa četudi se stokrat stuširaš.

To je tak specifičen vonj, niti ne smrad, ampak nenavaden vonj; resnično, ko ga enkrat zavohaš in veš, kaj je, ga prepoznaš kjer koli.

Ogledali smo si torej celotno linijo: kako žival vstopi, je omamljena (strel s pištolo s penetrirnim klinom), nato dvignjena in izkrvavljena; in kako na določenih točkah ljudje, ki spominjajo bolj na robote kot resnične ljudi, odirajo, razkosavajo in perejo trup.

Klavnica v Kromberku

 

Dotrajana in zarjavela oprema večkrat odpove

Klavnica, ki smo jo obiskali, je v splošnem zelo potrebna prenove, za kar pa seveda ni denarja. Dostikrat se sredi klanja pokvari tračnica (tirnice pod stropom, s katerih visijo trupla živali in se peljejo skozi po liniji), včasih se določena posebna strojna oprema pokvari ali je kaj drugega narobe in tako obstane cela linija; če je bila krava medtem slučajno »omamljena« in še ne obešena in izkrvavljena, jo dajo v konfiskat (za sežig, Koto). Nato porabijo par ur, da to dotrajano in zarjavelo opremo ponovno usposobijo, da se delo nadaljuje. Po pripovedi delavcev se te stvari ne izboljšajo in dogajajo se kar preveč pogosto. Ni ga dne, ko se ne bi nekaj zataknilo na tračnici ali nekaj odpovedalo.

Potem so še manjše pomanjkljivosti, ki bi jih lahko brez težav in večjih stroškov odpravili, a jih ne. Na primer na steni na prašičji klavni liniji je luknja, preko katere pujsi, ki čakajo na smrt, lahko gledajo postopek uboja drugih pujsov. Luknjo bi lahko enostavno prekrili s črnim polivinilom, kot je bilo predlagano direktorju, vendar se v času mojih obiskov klavnice to ni zgodilo.

Sam hodnik do boksa za omamljanje je tudi slabo izdelan. Pogosto se kakšen rogati bik ali krava v njem zatakne. Žival preide v izredno paniko. Takšno panično žival je potrebno umiriti, mogoče celo usmrtiti na mestu in nato izžagati rogovje ali pa samo železje, da dobiš žival ven.

Presenečen sem bil, kako je proizvodni del klavnice (razkosavanje, pakiranje) urejen in moderniziran z brezhibno opremo v primerjavi s klavnim delom.

Delo v klavnici človeka naredi psihičnega invalida

Kar se tiče humanega ravnanja z živalmi, so se začasa naših obiskov poskušali »lepo« obnašati. Inšpektor je tudi povedal, da po navadi, ko opazi, da kateri od delavcev postaja napet, ga takoj zamenja oz. pošlje na »čik pavzo« in tako prepreči dodatno nepotrebno trpljenje živali. Ker pa se seveda varčuje in država zateguje »upravni« pas in ni zaposlenih dovolj inšpektorjev/nadzornih veterinarjev, je vprašanje, koliko se znašajo nad živalmi, ko so oči nadzornika drugje oz. ko nadzornik ni prisoten, ker si ga država ne more privoščiti. Po pravilniku pa bi morala država zagotoviti določeno število strokovnjakov na določenem področju.

Zaposleni v klavnici – ljudje roboti, kot jih imenujem – so res posebni ljudje. Glede na to, kje delajo, me njihova otročjost niti ni presenetila – videl sem jih na primer, kako so si metali bikova moda (»jajca«, »moški ponos«) v glave in podobno. Delo v klavnici vsakega pokvari, naredi ga invalida. Koga pa ne bi prizadelo vsakodnevno gledanje smrti v oči? Delavci sami povejo, da je sprva težko in pojavljajo se nočne more, nato otopiš. »Na vse se navadiš,« pove klavec na posnetku, ki podaja zelo poenostavljeno, celo absurdno nostalgično obarvano sliko klanja [1]. Tudi na sistematično klanje ljudi se navadiš, kot izpričujejo holokavst in druge zgodovinske grozote.

 

Delavci na klavni liniji, ki so večinoma Slovenci nižjih socialnih razredov ali priseljenci iz vzhodnoevropskih držav, so povrhu še zelo zelo slabo plačani, kar še dodatno poveča pritisk na njihovo psiho. Agresija iz vsakdana se potem navadno prenese na živali. Sploh me ne čudi, da se po klavnicah dogajajo nedojemljive stvari glede mučenja živali. Vidim logiko in jo na nek način razumem, ne morem je pa sprejeti, nihče je ne bi smel sprejeti, kot da gre za nek »normalen« pojav v družbi.

Oškodovanje kmeta

Dogajajo se tudi druge nepravilnosti, ki neposredno oškodujejo kmeta samega. Na primer: pred zakolom živali se preveri vse papirje in ujemanje podatkov na njih z ušesnimi številkami na živalih. Če se odkrije žival kmeta s planine, ki v življenju ni videla krmila in bo zaradi tega meso pričakovano višje kakovosti, se lahko zamenjajo ušesne številke in papirji te živali z dokumentacijo druge živali, katere meso bo pričakovano slabše kakovosti, vendar približno podobno po izplenu mesa. Zaradi pomanjkanja kadra inšpektor, tudi če bil želel, težko nadzoruje celotni potek in so takšne nepravilnosti mogoče. Če so kmetje v dvomih glede kakovosti mesa, ki ga dobijo nazaj iz klavnice, je priporočljivo, da preden pošljejo žival v zakol, odvzamejo vzorec krvi, ki se ga nato primerja z mesom na DNA ravni in tako ugotovi, ali gre za meso iste živali. Že zaradi varnosti hrane in posledično potrošnika bi morali zaposliti več veterinarjev, veterinarskih in živilskih tehnikov, da se lažje nadzoruje klavnica, če že mora obstajati…

 

Če bi klavnice imele prozorne stene…

Na koncu prvega obiska smo se seznanili še z delovnim mestom veterinarja ali veterinarskega tehnika, namenjenim pregledu živali za morebitno prisotnost bolezni in nepravilnosti. Pregleda se vse organe, ki se zraven trupa po drugem tekočem traku peljejo mimo veterinarjev, vmes pa je seveda potrebno nadzorovati še delavce, ali delajo po predpisih. Naši naslednji obiski so bili delovne narave, na katerih smo sami pregledovali organe. Glede na prisotnost parazita/potencialne bakterije/virusa ukrepaš naprej: ali se zavrže meso cele živali ali le poškodovan, zaparazitiran del. Stlačili so nas v majhno sobico ob klavni liniji domnevno zato, da ne bi šli delavcem na živce in jim bili v napoto – med vrsticami povedano, da ne bi kaj preveč videli in razširjali okrog. Če bi hoteli posneti grozljivko in strašiti ljudi, potem bi morali le stopiti v tisto sobico, kjer so v treh etažah na kavljih viseli odrti trupi, ki so še dostikrat trzali, ker se v mišicah še ni porabil ATP.

V splošnem je izkušnja klavnice zelo travmatična. Spomnim se, kako nestrpno smo pričakovali konec teh obveznih vaj v klavnici. Večina ljudi bi morala videti, kako pride »šnicl«, ki ravnokar krasi njihov krožnik in je tako zelo dober, tja. Mislim, da če bi več ljudi imelo vpogled v delovanje klavnice, bi temeljito razmislili o svojih prehranjevalnih navadah.

[1] Veliko bolj sistematičen in realen opis razmer v klavnici podaja knjiga Every Twelve Seconds: http://yalepress.yale.edu/yupbooks/book.asp?isbn=9780300152678

Viri fotografij v vrstnem redu objave: Serbian animal voice,  Radio1.si, Primorski dnevnik, Rtv Slovenija, Globalanimal.org

Krave ne proizvajajo mleka

Dolgo je trajalo, preden sem ugotovila, da so krave dejansko ženske. Nekako nikoli nisem povezala dejstev. Še dlje pa je trajalo, da sem razumela, da krave ne proizvajajo mleka.

Matere ga.

Vse se je zgodilo nekega večera, ko sem dojila svojega najmlajšega sina. Nenadoma sem spoznala, da je mleko krave namenjeno njenemu otroku, prav tako kot je mleko, ki nastaja v mojih prsih, namenjeno mojemu sinu.

Pred 14 leti sem postala vegetarijanka, ker nisem hotela povzročati trpljenja živalim. Zato sem, ko sem izvedela, kaj se dogaja v mlečni industriji, tudi prenehala uživati mleko.

A tudi, če svojo empatijo do živali postavim na stran, se moram vprašati: "Ali ima pitje mleka živali sploh kak smisel?" 

Lahko si predstavljam, kako odvratno bi se zdelo mojim prijateljem, če bi jim s kavo ponudila že samo kapljico mleka iz svojih prsi. Kako ironično. Ali mar ni odrivanje teleta, da bi mi pili mleko njegove matere - mleko, ustvarjeno za rast velikega goveda - bolj neumno?

In tako je po več kot desetletju vegetarijanstva moja prehrana pričela postajati zmeraj bolj veganska. To me pravzaprav ni presenetilo, saj sem zmeraj vedela, da bom nekoč storila ta korak in postala veganka - preseneča pa me, da sem tako dolgo potrebovala zanj.

Izogibala sem se informacijam - nisem se bila pripravljena soočiti z odgovori. In v tem nisem sama. Večina ljudi noče vedeti, od kod prihaja njihova hrana ali kako nastane. Zakaj je to tako, lahko povem iz lastnih izkušenj.

Prvič, resnica ni rožnata. Sprejeti resnico pomeni sprejeti dejstvo, da ne spoštujemo niti živali, niti okolja in niti samih sebe. Ker mislimo, da se z resnico nismo sposobni soočiti, raje ostanemo nevedni.

Drugič, strah nas je posledic. Jaz, na primer, se nisem želela odpovedati siru. Oboževala sem sir: jedla sem ga pri skoraj vsakem obroku. Bi mojega moža jezilo, če bi komplicirala pri hrani? Bi odpovedanje siru pomenilo, da se bom vse življenje počutila prikrajšano?

Mnogo ljudi ima enake strahove. Nočejo izvedeti resnice, ker jih skrbi, da bo to spremenilo njihove ustaljene navade.

Če ste vi eden teh ljudi, vam odkrito povem: res vam bo spremenilo življenje. Sprva bo odločitev za tako pomembno spremembo v prehrani zahtevala kar nekaj časa. Temu pravim "miselni čas". Ko spremenite svojo prehrano, vam to da misliti in je inspirativno. Srečala sem nešteto ljudi, ki so, ko so postali vegani, naenkrat odkrili inspiracijo v kuhinji. Druge, kot tudi mene, to navdihne za pisanje, fotografiranje in druge načine deljenja informacij s svetom.

Ljudem po vsej državi se odpirajo oči glede hrane. Zmeraj več ljudi jé zmeraj bolj rastlinsko prehrano. Na to vplivajo tudi znane osebe, filmi, kot je Forks over Knives in iniciative kot je Zeleni ponedeljek.

Moje upanje je, da bo veganstvo za širšo populacijo zdaj postalo še bolj enostavno. Še pomembneje, želela bi videti, da so ljudje povezani s hrano, ki jo jedo. Več kot je zavednih ljudi, hitreje se bo stanje izboljšalo.

Vsakdo izmed nas ubira svojo pot in vsak ima svoj trenutek prebujanja. Razumem to. Prej nisem bila pripravljena, zdaj pa sem.

Rebecca Carter, so-ustanoviteljica Ecorazzi.com in gostujoča pisateljica na blogu Healthy Living

Vir:

http://www.care2.com/greenliving/cows-dont-make-milk.html?page=1 

Modesty potrebuje pomoč

Modesty je štiri leta stara kravica, ki živi v zatočišču Ianua na Hrvaškem, o katerem smo v tem blogu že pisali. Še čisto majhno so jo rešili pred zakolom in v zatočišče je prišla zelo bolna, a so jo z veliko ljubezni ter z veterinarsko pomočjo pozdravili in ni imela nikakršnih težav - do letošnje zime, ki je poleg izredno nizkih temperatur Modesty prinesla še težave s srcem in pljuči.

V zatočišču ji pomagajo po svojih najboljših močeh. Pomagajo ji vstati, ko se večkrat dnevno zruši in grejejo jo s plaščem za konje. Zdravila, ki jih dobiva, so zelo draga, saj so zaradi njene velikosti (tehta med 400 in 500 kg) potrebni veliki odmerki, potrebuje pa tudi rentgensko slikanje z mobilnim rentgenskim aparatom, ki stane okoli 120 Eur.

Zatošičše Ianua le stežka plačuje zdravljenje in v imenu Modesty prosi za vašo pomoč.

Če lahko finančno pomagate, vaš prispevek prosimo nakažite na:

Zagrebačka banka

IBAN HR6023600001102075266

SWIFT: ZABAHR2X

za Utočište za životinje Ianua

     Kostanj 33

     10342 Dubrava

Zatočišče lahko kontaktirate na naslovu ianua33@gmail.com

Hvala!

Svobodna Yvonne

Pred tremi tedni smo poročali o kravi Yvonne, ki je konec meseca maja pobegnila s farme in se uspešno izmikala

• lovcem, ki so jo hoteli ustreliti,
• prostovoljcem, ki so jo hoteli rešiti pred lovci,
• helikopterjem, opremljenim s toplotnimi kamerami,
• posameznikom, katerim je za njeno prijetje nek nemški časnik obljubil 10,000 eur nagrade,
• jasnovidki (ki je rekla, da je po telepatski povezavi "govorila z Yvonne, ki pravi, da ji gre dobro, ni pa še pripravljena zapustiti skrivališča") ter
• vabam v obliki (menda) privlačnega vola Ernsta, Waltraud, sotrpinke s farme, ki so jo rešili aktivisti in prav tako rešenega Yvonnine teličke Friesi. Waltraud in Friesi je Yvonne sicer ponoči obiskovala, ni pa se dovolila ujeti.

Po skoraj 100 dneh bivanja v bavarskih gozdovih se je Yvonne, za katero vodja zavetišča za živali pravi, da je "spretna kot podlasica", očitno privadila novega življenja v divjini. Tisti, ki so jo za trenutek ali dva uspeli zagledati, poročajo, da se vede kot divja žival.

Sedaj z veseljem sprejemamo novico, da so v ponedeljek nemške oblasti prepovedale lov na Yvonne. V zavetišču Gut Aiderbichl, ki je "kupilo" Yvonne, pravijo, da ima dovolj vode in hrane - vsaj do pozne jeseni. Če se tedaj odloči dovoliti se ujeti aktivistom, jo bodo odpeljali v Gut Aiderbichl, kjer se bo pridružila Waltraud in Friesi, vse tri bodo pa do (naravnega) konca življenja lahko uživale svobodo na prostranih pašnikih, kjer jim ne bo nihče hotel škodovati.

Vir:

http://www.npr.org/blogs/thetwo-way/2011/08/29/140036762/freedom-for-yvonne-germanys-runaway-cow-search-called-off

Držimo pesti za Yvonne

Meseca maja je z neke avstrijske farme v zadnjih tednih intenzivnega hranjenja pred zakolom uspelo pobegniti kravi, ki so jo ljudje kasneje poimenovali Yvonne. 

Že nekaj časa se nahaja na Bavarskem in se spretno izogiba lovcem. Naučila se je hranjenja ponoči, da se podnevi lažje skriva. Pred dnevi pa je prečkala cesto prav v trenutku, ko je mimo peljal policijski avto, in oblasti so se nemudoma odločile, da jo je potrebno ustreliti, ker da je nevarna.

Sedaj se odvija tekma med lovci in policaji na eni, in aktivisti za pravice živali na drugi strani. Le-ti so si s plačilom 700 eur zagotovili "lastništvo" Yvonne in se jo sedaj trudijo najti, preden jo oblasti ustrelijo. Želijo jo prepeljati v zavetišče, kjer bo lahko do naravne smrti živela brez strahu pred lovci in klavci.

Tam jo že čaka prijateljica, poimenovana Waltraud, katero je aktivistom tudi uspelo "odkupiti" na farmi, od koder je pobegnila Yvonne. Rešiti jim je uspelo tudi telička Waldi.

Vira:

http://hello.news352.lu/edito-120474-the-craftiest-of-cows.html

http://abcnews.go.com/International/activists-save-yvonne-runaway-cow/story?id=14240863