Izjava ob sprejemu Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob

29. novembra 2014, le 14 dni po seji vlade, je stopila v veljavo spremenjena Uredba  o določitvi divjadi in lovnih dob. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kljub nasprotovanju in strokovnim utemeljitvam sprejelo spremembe Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob, ob tem pa navedlo, da je upoštevalo ugovore in predloge, podane s strani zagovornikov pravic živali, kar ne drži. Predstavniki nevladnih organizacij, ki so podale pripombe na predlagano spremembo Uredbe, so bili oktobra 2013 povabljeni na pristransko voden usklajevalni sestanek, na katerem jim je bil odmerjen izredno kratek čas za podajo pripomb in predlogov, sklicatelj sestanka pa vprašanj ter soočanja stališč ni dovolil. O nadaljevanju postopka niso bile obveščene (vse) na sestanku prisotne nevladne organizacije.

Januarja 2013 je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju: Ministrstvo) objavilo povzetek predlogov za spremembo in dopolnitev Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob (v nadaljevanju: Uredbe), ki so jim jih poslali Lovska zveza Slovenije (v nadaljevanju: LZS), Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju: ZGS) in ERICo d.o.o. Predlogi so vključevali podaljšanje lovnih dob na določene vrste živali (jelen, divji prašič, pižmovka, siva vrana, šoja, sraka, raca mlakarica, muflon, lisica, fazan) ter uvrstitev nekaterih vrst živali, na katere je bil lov predhodno prepovedan, med (lovno) divjad (šakal, golob grivar, sloka, kozica, kreheljc, črna liska, ruševec, kormoran). Nadalje so podali predloge o izpustu določenih gojenih živali in lovu nanje ter spremembi določil glede uporabe pasti, katerih uporaba naj bi bila dovoljena v širšem obsegu.

Že februarja je Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (v nadaljevanju: DOPPS) sestavilo dokument z naslovom Pripombe na predlagane spremembe o določitvi divjadi in lovnih dob, v katerem opominjajo, da so vrste ptic, ki so predlagane za uvrstitev med (lovno) divjad, ogrožene, v nekaterih primerih pa je lov nanje prepovedan na celotnem območju Evropske unije. Nadalje je DOPPS v svojem dokumentu izpostavil, da niti za te niti za druge vrste ptic ne obstajajo ekološki razlogi za lov nanje, trditve o škodi, ki naj bi jo ptice povzročale, pa so nedokazane in pavšalne. Izrazilo je zaskrbljenost nad negativnimi posledicami vzreje ptic ter kasnejšega izpusta in lova nanje, nad vnosom toksičnega svinca v okolje (in na kmetijske površine), ki je posledica lova na ptice, ter nad dejstvom, da je lov moteč (in pogosto smrtno nevaren) tudi za vrste ptic, ki niso uvrščene med (lovno) divjad. DOPPS nasprotuje tudi uporabi pasti. Sledi temeljita in strokovna utemeljitev ter opomba, da gre pri lovu za finančno in rekreativno funkcijo za relativno majhno skupino ljudi.

27. februarja 2013 je LZS povedala: "usklajevanje je predvideno v kratkem in tam bodo lahko sodelovale vse zainteresirane organizacije."

21. marca 2013 je bilo v Dnevniku objavljeno strokovno mnenje dr. Mihe Krofla, raziskovalca na Biotehniški fakulteti, da bi bilo kakršno koli poseganje v populacijo šakala, tega srednje velikega predstavnika psov, ki je (bil) v Sloveniji zaščiten od leta 2004, neodgovorno in nestrokovno.

Dne 3. aprila 2013 se je odzval tudi Zavod Republike Slovenije za varstvo narave in izpostavil, da so predlogi slabo utemeljeni in v nasprotju z moderno naravovarstveno miselnostjo, ter predlagal, da ministrstvo ponovno preuči namen in delovanje LZS in se temu primerno odloči, ali ni morda potrebno LZS odvzetu status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave.  

Nato je 10. aprila 2013 Ministrstvo pozvalo društva in širšo javnost k oddaji svojih predlogov za spremembo in dopolnitev Uredbe, čemur je namenilo (zgolj) 14 dni časa. Veganska iniciativa ter številna druga društva in posamezniki smo izrazili nasprotovanje predlaganim spremembam in dopolnitvam Uredbe ter izrazili željo po zmanjšanju obsega lova v Republiki Sloveniji, kjer lovci vsako leto pobijejo zelo visoko število živali, podatki pa so dostopni le za nekatere izmed vrst živali, ki jih lovijo.

Veganska iniciativa je na Ministrstvo v veljavnem roku poslala pripombe, v katerih je podala željo in razloge za zavrnitev predlaganih sprememb in dopolnitev Uredbe. Opomnila je, da se državljani in državljanke Republike Slovenije zavzemamo za prijazen in spoštljiv odnos do živali, kar je bilo marca 2013 s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali (ZZZiv-c) še dodatno potrjeno, ter da z novim zakonom nesmiselno ubijanje in mučenje živali ni dopustno. Sprejetje sprememb in dopolnitev Uredbe, kot so predlagane v pobudi in razvidne iz povzetka, ki ga je januarja 2013 objavilo Ministrstvo, bi pomenilo velik korak nazaj glede na obstoječo zakonodajo in uveljavljene standarde. Veganska iniciativa je v svojih pripombah tudi jasno izrazila (in utemeljila), da dodajanje katerih koli živalskih vrst na seznam lovnih živali ni sprejemljivo.  

Opomnila je še, da so nedavne peticije (Za Slovenijo brez krzna, Za Slovenijo brez cirkusov, Za moratorij na odstrel volkov) pokazale, da je slovenska javnost zelo občutljiva za ta vprašanja in se močno zavzema za zaščito živali pred preganjanjem in ubijanjem, ki se izvajata iz koristoljubnih razlogov peščice ljudi, ki ne upoštevajo niti teh pravic, ki jih živalim zagotavljajo trenutno veljavna zakonodaja in predpisi. Takratni dogodki ob odstrelu medvedje družine in mlade volkulje pa so pokazali, da se lov izvaja samovoljno in v nasprotju z dobro utemeljenimi stališči strokovne javnosti. Veganska iniciativa je v pripombah na spremembe Uredbe zapisala tudi, da upa in pričakuje, da bo Ministrstvo na podlagi dosedanjega razvoja dejavnosti za zaščito živali in njihovih pravic, javnega mnenja v Republiki Sloveniji ter utemeljenih argumentov naravovarstvenih organizacij in strokovnjakov zavrnilo pobudo za spremembo Uredbe. 

DOPPS je izdal tudi peticijo Preprečimo lov na ogrožene vrste ptic, ki jo je podprlo preko 60 slovenskih društev, zvez in iniciativ, vključno z Vegansko iniciativo, slovenskimi športniki ter številnimi drugimi posamezniki.

8. maja 2013 je Ministrstvo na svojih spletnih straneh objavilo novico, v kateri navaja, da še ni pripravilo osnutka Uredbe, da pa so prejeli predloge različnih organizacij (tudi Veganske iniciative). Napovedalo je, da v maju ali juniju namerava sklicati usklajevalni sestanek z vsemi, ki so podali svoja mnenja, in zaključilo, da bodo vse predlagane vsebinske spremembe in dopolnitve “obravnavane na usklajevalnih sestankih, pri čemer bodo v prvi vrsti pomembni dokazljivi podatki, strokovna argumentacija na načelih tako varstva in zaščite narave kot lova ter širok ekosistemski pogled. Le takšne predloge bo MKO vključil v spremembo omenjene zakonodaje. Ta bo seveda v skladu z rednim postopkom sprejemanja vladne uredbe vključevala tudi javnost.”

Do usklajevalnega sestanka je prišlo šele 15. oktobra 2013. Dan poprej so DOPPS, Umanotera in skupnost Tretji člen skupaj s podporniki, med katerimi je bila tudi Veganska iniciativa, predali 9406 podpisov proti lovu na ogrožene ptice in na splošno proti lovu za razvedrilo in osebno korist. Pogovor pri ministru za kmetijstvo in okolje mag. Dejanu Židanu se je zaključil z ministrovim zagotovilom, da bodo ptice v Sloveniji varne.   

Predaja 9.406 podpisov peticije ministru Židanu.

Na RTV Slovenija so 14. oktobra 2013 poročali o tem dogodku in navedli, da lovci v Sloveniji vsako leto postrelijo 40.000 različnih vrst ptic, ta podatek pa kar bode v ušesa ob besedah ministra Židana v tem istem prispevku, ko pravi: “Te lepe živali so varne.” 

Kako je potekal usklajevalni sestanek 15. oktobra 2013, najlepše opiše na spletnih straneh Dela objavljen prispevek Frčalo bo perje: veliko za, malo proti; Lovska druščina je lahko streljala z vsemi topovi, zagovorniki ptic pa so tudi imeli pravico čivkati. Če na kratko povzamemo, šlo je za dolg monolog predstavnikov lovskih krogov, DOPPS-u je bilo dovoljeno govoriti približno 10 minut, ostalim prisotnim zagovornikom pravic živali pa le po nekaj minut. Vprašanja, tehtanje argumentov in soočanje stališč niso bili dovoljeni.

O poteku usklajevalnega sestanka je pisal tudi DOPPS in izpostavil sledeče napake:

• Sestanek je vodil Jošt Jakša, generalni direktor Direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, ki je tudi sam vpliven član lovske organizacije; sestanek tako ni mogel biti voden nepristransko.
• Kljub temu, da je več organizacij za varstvo živali in narave predlagalo odpravo lova na nekatere vrste divjadi, Jakša te točke ni uvrstil na dnevni red; ko je bil na to opozorjen, je zavrnil spremembo dnevnega reda.
• Način vodenja sestanka ni omogočal razprave. Predsedujoči je vsaki organizaciji namenil 10 minut za predstavitev njenih stališč, ni pa dovolil vprašanj in tehtanja argumentov. Po uri in pol monologov je vsaki organizaciji dovolil še 3 minute za repliko, potem pa je sestanek na hitro zaključil, ne da bi dopustil soočenje argumentov za eno samo vsebinsko vprašanje.
• Jakšev način vodenja sestanka je izrazito favoriziral predstavnike lovskega interesa.

Veganska iniciativa je po sestanku v kolumni na portalu Pes moj prijatelj dne 30. oktobra 2013 izpostavila, da je zaskrbljujoče razmišljanje Jošta Jakše, ki je večkrat poudaril, da je potrebno skleniti kompromis med obema stranema. Kompromis med slabo in dobro rešitvijo v primeru zakonodaje namreč ni zaželen - bistvena naloga direktorata je, da uveljavi strokovno podprto odločitev in spoštuje mnenje javnosti. Slednje pa je predsedujoči pogosto označil kot grožnjo postopku, namesto kot njegovo oplemenitenje, in pri tem spregledal demokratično dolžnost udeležbe javnosti v postopkih spreminjanja zakonov. V isti kolumni smo zapisali še, da nasprotujemo vsakršnemu dodajanju živalskih vrst in daljšanju lovnih dob – živimo namreč v okolju, kjer smo z razpršeno gradnjo, prometom, avtocestami in drugimi cestami, uporabo fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu, regulacijo vodotokov, z onesnaževanjem vod, gozdov in zraka ter nenazadnje z okoljskimi spremembami do takšne mere posegli v življenjski prostor živali, da je vsakršno dodatno poseganje nedopustno. V prvi vrsti pa seveda nasprotujemo vsakršnemu lovu na živali.

Preganjanja, poškodovanja in ubijanja živali ni mogoče razumeti drugače kot mučenje – ljudje nimamo več nikakršnih razlogov, da bi to počeli – naše preživetje ni nikoli na kocki, življenje posamezne živali pa vsakokrat. 

Nato se dolgo ni zgodilo nič. 3. novembra 2014 je Ministrstvo, sedaj Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, objavilo predlog za obravnavo Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob, pri pripravi katere je bila prisotna zgolj lovska druščina (kljub opozorilom, da je že usklajevalni sestanek bil voden izrazito pristransko), o objavi pa, kolikor nam je znano, ni bil obveščen nihče, ki je bil prisoten na usklajevalnem sestanku leto poprej (kljub zagotovilom Ministrstva, ki je maja 2013 zapisalo, da bo v skladu z rednim postopkom sprejemanja vladne uredbe vključena tudi javnost). V dokumentu je navedeno, da je gradivo bilo objavljeno na E-demokraciji 11. septembra 2014, vendar o tem (ali kakršnem koli napredku v zvezi z Uredbo) Veganska iniciativa (in, kolikor nam je znano, tudi drugi udeleženci usklajevalnega sestanka, ki so Uredbi nasprotovali), ni bila obveščena. Nadalje dokument navaja neresničen podatek, da so predlogi sodelujočih organizacij v fazi priprave sprememb Uredbe bili večinoma upoštevani. Prav tako ne navaja razlogov za neupoštevanje. 

13. novembra 2014 je sledila seja vlade in že 14 dni kasneje, 29. novembra 2014, je v veljavo stopila spremenjena Uredba. Ta dovoljuje lov na šakala, podaljšuje lovne dobe ter uzakonja lov na vse vrste divjadi s pastmi.

17. novembra 2014 je Dnevnik ponovno objavili poročilo strokovnjakov z Biotehniške fakultete, ki nasprotuje lovu na šakale.

Po mnenju dr. Mihe Krofla z Biotehniške fakultete je kakršno koli poseganje v populacijo šakala neodgovorno in nestrokovno. Foto: Miha Krofel.

Veganska iniciativa v celoti zavrača vodenje in postopek sprejemanja Uredbe, ki zagovornikom živali in narave ni omogočal razprave in sodelovanja pri nastajanju besedila, zato Veganska iniciativa pri Uredbi praktično ni mogla sodelovati, čeprav je, skupaj z nekaterimi drugimi organizacijami, to želela. Opozarja na sledeče napake:

• Pristransko vodenje in potek usklajevalnega sestanka dne 14. oktobra 2013, kot je to opisano zgoraj; favorizirani so bili predstavniki lovskega interesa, ostalim je bilo namenjenega komaj kaj časa, razprava ni bila omogočena.  • Na usklajevalnem sestanku ali kmalu po njem ni bilo nakazano, kdaj lahko pričakujemo nadaljevanje razprave v kakršni koli obliki. • Prvotne pripombe in predlogi, podani v roku od objave predloga spremembe Uredbe do  24. aprila 2013, niso objavljeni. • Predlog Uredbe z dne 3. novembra 2014 navaja, da je bila v razpravo vključena vsa strokovna javnost, ki pa v roku 30 dni ni podala nobene pripombe. Glede na objavo seznama organizacij, ki so sodelovale v fazi posveta, se postavlja vprašanje o razlogih za nerazkritje seznama institucij in/ali posameznikov, ki domnevno predstavljajo strokovno javnost in so bili vključeni v razpravo in se s predlogi v celoti strinjajo, kot je navedeno v Uredbi. • Trditev v predlogu Uredbe z dne 3. novembra 2014, da so bili predlogi navedenih organizacij v fazi sprememb večinoma upoštevani, ne drži. • Mnenja, predlogi in pripombe predlagateljev v predlogu Uredbe z dne 3. novembra 2014 niso navedeni. • Bistvena menja, predlogi in pripombe, ki niso bili upoštevani, v predlogu Uredbe z dne 3. novembra 2014 niso navedeni, prav tako niso navedeni razlogi za njihovo neupoštevanje. • Presoja posledic sprejema Uredbe je bila opravljena le za zakonodajno področje, številne druge presoje, vključno s posledicami za okolje, pa niso bile narejene. • Zaradi neobveščanja o poteku postopka na vsebino Uredbe ni bilo mogoče vplivati nanjo niti preprečiti njenega sprejetja.

Ob vsem tem ni čudno, da so mnogi posamezniki osupli in zaskrbljeni, ko berejo predlog Uredbe z dne 3. novembra 2014, ki nakazuje, da so bili upoštevani predlogi in pomisleki Veganske iniciative in drugih organizacij, in se sprašujejo, ali te iniciative in društva, ki zase pravijo, da zagovarjajo pravice živali in delujejo v njihovo dobro, pravzaprav govorijo eno, delajo pa drugo. Navedbe v vladnem dokumentu so zavajajoče in škodujejo dobremu imenu in kredibilnosti Veganske iniciative (in drugih organizacij ter posameznikov) ter dolgoročno tudi dobrobiti živali, za katero se Veganska iniciativa brezkompromisno zavzema. Zaradi odsotnosti specifikacije parametrov »bistvenosti« v pričujočem kontekstu je zavajajoča tudi trditev v dokumentu, da bistvenih mnenj, predlogov in pripomb, ki se niso upoštevali, ni bilo. Veganska iniciativa tovrstne očitke zavrača. Mnenja in predlogi, podani s strani Veganske iniciative v fazi posvetovanja, večinoma niso bili upoštevani. Stališče Veganske iniciative do lova, ki ga je podala tako na usklajevalnem sestanku kot v javni izjavi z dne 30. oktobra 2013, pa je jasno in ne dopušča samovoljne interpretacije. 

Veganska iniciativa Uredbo v celoti zavrača zaradi načina njenega sprejemanja in spornosti njene vsebine ter zaradi dejstva, da so njeni predlagatelji ves čas tudi v izrazitem navzkrižju interesov - lovci tako rekoč sami določajo, katere živali, koliko in kdaj se jih bo smelo loviti, niti strokovna javnost niti civilna družba pa na to ne moreta vplivati, kar je v demokratični in pravni državi popolnoma nesprejemljivo.

Izvajanje spremenjene Uredbe je po mnenju Veganske iniciative potrebno zaustaviti, dokler ne pride do iskrene in korektne strokovne in javne razprave ter sprejema drugačne uredbe, ki bo živali res zaščitila, ne pa omogočala lova v še večjem obsegu. Hkrati pa bi bilo nujno ponovno presojati tudi o dovoljenjih za odstrel medvedov in volkov.

Želimo demokratično sodelovanje v postopku nastajanja uredbe, ki bi morala v prvi vrsti zaščititi živali, naravo pa zavarovati prav proti takemu ravnanju lovcev in pred razmahom lovske dejavnosti v Sloveniji. Vsi, ki nedavno sprejeti Uredbi nasprotujemo že od začetka, bi svoje nestrinjanje brez dvoma izrazili tudi ob navidezno usklajenem predlogu, ki je bil sprejet, če bi le bili o njem obveščeni.

Od vlade tako pričakujemo, da bo spoštovala svoje zaveze in veljavno zakonodajo o varstvu živali in zaščiti narave ter zagotovila, da se bodo pri sprejemanju uredbe, ki odloča o življenju živali, ki so v tem primeru na nemilost prepuščene lovcem, upoštevali tudi njihovi interesi.

Eksotične živali kot hišni ljubljenčki? 2. del

Nadaljevanje prispevka "Eksotične živali kot hišni ljubljenčki?"

Povzetek osnovne problematike

Tako kot človek so tudi ostali primati družbena bitja. Ustrezno zgodnje (kakor tudi poznejše) socializiranje in normativno okolje sta ključnega pomena za zdrav čustveni, umski in telesni razvoj ter dobrobit osebkov. Ameriški psiholog Harry Harlow je preko svojih izrazito invazivnih in krutih poskusov na opicah rezus (Rhesus) sredi 20. stoletja dokazal katastrofalnost posledic socialne izolacije in čustvene deprivacije ter ugotovil, da družbena žival ne more živeti samo od kruha oziroma »samo od mleka«, kot se je sam izrazil.[1] Nadaljnje invazivne raziskave in neinvazivna opazovanja človeka in drugih živali to potrjujejo. Zaradi človekovega koristoljubja in arogance pa se ta dognanja v povezavi z ne-človeškimi živalmi na zakonodajni in praktični ravni večinoma ignorirajo in trgovina s primati (in drugimi živalskimi vrstami) cveti.

Primate, ki se danes prodajajo po Evropi in VB, so ljudje nasilno iztrgali iz rodnih divjin Afrike, Azije in Južne Amerike ter jih v nadaljevanju vzrejali v ujetništvu za zaslužek. Donald Broom, profesor veterine in dobrobiti živali na Univerzi v Cambridgeu, je skupaj s kolegom K.G. Johnsonsom zapisal, da milijonov let evolucije in adaptacije ni mogoče enostavno izbrisati z nekaj tisoč leti udomačitve živali; »določene spremembe so se zgodile, druge se še bodo, vendar je večina značilnosti zelo odpornih na spremembe. Genetska adaptacija kokoši na baterijske kletke se bo težko uresničila v bližnji prihodnosti, četudi z genetskim inženiringom poskušamo spremembe pospešiti.«[2]

Toliko manj gre tovrstno prilagoditev pričakovati od primatov, ki nikoli niso bili udomačeni in ki se niso na tisoče let prilagajali življenju s človekom.  Primati so prostoživeče, družbene in družabne živali. V naravi uživajo specifično hrano, živijo v večjih ali manjših skupinah, se prosto gibljejo, navadne marmozetke, na primer, ostanejo s starši še nekaj časa potem, ko odrastejo, in pomagajo vzgajati ostale mladiče.[3]

Nedavno je znanstvenike presenetilo žalovanje marmozetkinega samca, čigar partnerka se je smrtno ponesrečila.[4] Ko jo je videl ležati na tleh, je samec zapustil mladiča, za katera je skrbel na drevesu, se spustil do samice, jo objel in nežno odganjal mlajše člane skupnosti, ki so se želeli približati umirajoči partnerki.

Rejci primate predstavljajo kot idealne hišne ljubljenčke, ljudem se mlade opice zdijo ljubke in rejcem verjamejo. Zaradi neustreznega socialno-fizičnega okolja ter večinoma neprimerne hrane se pri opicah, ki jih ljudje kupijo za domače ljubljenčke, razvije vrsta psiholoških in telesnih deviacij in bolezni, s katerimi se lastniki ne znajo in ne morejo spoprijeti, vključno z agresijo, destruktivnim vedenjem, stereotipnim vedenjem, samomutilacijo, težavami z zobmi in dlesnimi, raznimi skeletnimi nepravilnosti, boleznimi jeter, povišanim holesterolom itd.

K temu kritično prispevajo[5]: osamljenost (v večini primerov se primati kupujejo/prodajajo samostojno, ne v paru/skupini), zgodnja ločitev od mame, neustrezna velikost in vrsta kletk, neustrezna temperatura, vlaga, nehigienični pogoji, neustrezna hrana.

Podobno velja za papige, kot nazorno prikaže že omenjeni film Parrot Confidential in pa publikacija Parrot Breeding and Keeping: The Impact of Capture and Captivity.[6]

Nedavno zajetje[7] več kot 1600 plazilcev (od katerih je slaba tretjina podlegla nehumanim pogojem prevoza), namenjenih mednarodni trgovini z eksotičnimi živalmi, pa priča o tem, da tudi nezakonita trgovina z eksotičnimi živalmi še vedno cveti.

Ko se ljudje zavedajo neprimernosti eksotičnih živalskih vrst za hišne ljubljenčke (kljub zagotovilom prodajalcev in preprodajalcev, da so te živali idealni ljubljenčki) in obžalujejo nakup ter svojo naivnost, se številni ljudje obrnejo na zatočišča v upanju, da bodo le-ta s pomočjo usposobljenega kadra in ustrezne okoljsko-socialne ureditve za živali ustrezno poskrbela. Dokler se ljudje osebno ne soočijo s težavo oddaje neželene živali v zatočišče (ali zavetišče), je malokomu jasno, kako omejene so tovrstne kapacitete – finančno, prostorsko, kadrovsko. Zatočišča in zavetišča so polna, kot poudarjata tudi Alison Cronin and April Truit iz zatočišč za primate. Polna pa so zaradi ljudi, ki impulzivno in naivno kupujejo živali, za katere večkrat sami nimajo ne možnosti ne volje dolgoročno skrbeti. Ker je izpust v divjino za številne eksotične vrste kazniv, te živali večkrat potujejo od lastnika do lastnika ali enostavno končajo v kaki temni kleti, omari ali predalu, daleč od oči in ušes.

Zatočišča

Zatočišča - tako za eksotične kot farmske in druge živali - so mesta, ki živali sprejmejo v trajno skrb in varstvo. Poleg ustrezne veterinarske oskrbe in drugih osnovnih pogojev zatočišča stremijo k temu, da bi živalim ponudila čim bolj normativno naravno in socialno okolje (sicer brez možnosti razmnoževanja).  Zatočišča naj bi bila za žival nov in resničen dom. Tako kot se posamezniki trudimo psu ali muci ponuditi naravno socialno okolje, ki bi najbolj ustrezalo njihovim etološkim in drugim potrebam, zatočišča želijo vsakemu posamezniku ponuditi okolje, v katerem se bo telesno, psihološko, socialno in drugače razcvetel, seveda upoštevajoč omejitve, ki jih ujetništvo – pa naj bo še tako prijazno – prinaša s sabo. Sama izgradnja takšnega bivalnega prostora je lahko velik finančni zalogaj. Temu je seveda potrebno dodati še potrebna sredstva za vsestransko oskrbo živali (od hrane do potencialnih dragih veterinarskih posegov), za katera so zatočišča večinoma odvisna od donacij, ter pomanjkanje osebja, ki ga v veliki meri tvorijo prostovoljci. Tako donacij kot zanesljivih prostovoljcev ni enostavno dobiti.

Živali, ki pridejo v zatočišča, so navadno tudi telesno in/ali psihološko ranjene, kar predstavlja dodatno težavo. Zatočišča se zato pogosto znajdejo v neprijetni in nerešljivi dilemi, ko presojajo, ali lahko sprejmejo novega rezidenta ali ne. Dodatne živali skrčijo prostor, omejijo finančna sredstva,  zmogljivost osebja za oskrbo teh živali ter posledično ogrozijo dobrobit živali v zatočišču, kar je v nasprotju s principom  zatočišča. Zavrnitev posamezne živali v stiski iz predhodnih, utemeljenih razlogov pa lahko pomeni smrt ali nadaljnje trpljenje zavrnjene živali. Poleg težav za žival samo tovrstne okoliščine privedejo do velikega – in včasih nevzdržnega – pritiska na človeške skrbnike, ki ves svoj prosti čas, prostor in denar vlagajo v reševanje in oskrbo zavrženih živali. Podobno velja za zavetišča in reševalne skupine/organizacije za pse in mačke, ki so nam - vsaj geografsko – bliže in z delom katerih se lahko, če si to želimo, bolj podrobno seznanimo.

Ko si zaželimo čistokrvnega psa od rejca (zakonitega ali ne) ali celo papige, pitona ali opice, ker se nam zapuščeni pes iz lokalnega zavetišča ne zdi dovolj karizmatičen, eksotičen ali je domnevno drugače neskladen s predstavo lastne osebnosti in življenjskega sloga, bi bilo morda smiselno najprej miselno in fizično potovati na drugi konec trgovske in »proizvodne« linije teh čutečih bitij, ki jih ljubimo ali ne-ljubimo, odvisno od trenutnega trenda, ter osnovati svojo odločitev o naslednjem domačem ljubljenčku na podlagi teh spoznanj.


Primeri iz prakse 

Joey, Missey, Milo, Tya in Rattler so nekdanji »ljubljenčki«, ki sedaj živijo v britanskem zatočišču Monkey World, kjer se nahaja tudi Mica, opica vrste Patas, iz Slovenije. Mica je bila ugrabljena iz divjine, v Sloveniji je pri zasebnikih živela 18-19 let, septembra 2011 pa je našla novi in stalni dom v zatočišču Monkey World.[8]

 

Joey - kapučinka

Joey je bil ulovljen v divjini in zakonito pripeljan v VB. Na dovoljenju CITES je pisalo, da je bil Joey »rešen« iz divjine.

Devet let je živel v kletki v Londonskem stanovanju. Zaradi pomanjkanja naravne svetlobe in neustrezne prehrane ima deformirane kosti in nizko kostno gostoto ter težave z zobmi.

Težko jé in pleza, ostal bo doživljenjski invalid. Kaže tudi psihološke motnje, npr. stereotipno vedenje zibanja.

Joey je dneve preživljal sam doma ob vklopljeni televiziji z utišanim zvokom. Razen lastnikovega prijatelja, ki je z Joeyjem preživel približno uro na dan, Joey ni imel drugih socialnih stikov. Lastnik je bil večinoma zdoma.

Kratek posnetek o Joeyju in sporočilo igralca Stephena Fryja si je mogoče ogledati na tej povezavi.

Missey – kapučinka

Podatkov o Misseyjinem življenju pred prihodom v zatočišče ni veliko. Izgubila je prste in dlako. Imela je zlomljen rep. Ko je prišla v zatočišče, je tehtala tretjino normalne/pričakovane teže. Imela je osteoporozo, bolezni zob in dlesni ter hudo črevesno parazitno okužbo. Z zdravljenjem, ki so ji ga omogočili v zatočišču, si je nekoliko opomogla, začela je jesti normalno in postala precej aktivna, a žal je kmalu umrla.

Milo – marmozetka

Milo je živel v ptičji kletki v lastnikovi spalnici. Bil je izrazito podhranjen, tehtal je četrtino normalne/pričakovane teže. Lastnik je dobil doživljenjsko prepoved posedovanja živali. Milo v zatočišču dobro okreva.

 

Tya in Rattler – marmozetki

Tya in Rattler sta živela v nemogočih razmerah. Na tleh so bili žiletka, cigaretni ogorki in iztrebki, nobenega sledu pa o za marmozetke ustrezni hrani in plezalnikih. Opici, ki ju je RSPCA zasegla l. 2012, sta kazali začetke razvoja rahitisa. S pomočjo specialistične zdravstvene oskrbe ter s podporo ostalih marmozetk v zatočišču sta se Tya in Rattler naučila pravilno jesti, komunicirati ter socializirati in sedaj dobro okrevata.

Malachi – papiga vrste Moluški kakadu

O Malachijevem življenju pred prihodom v zatočišče MAARS[9] ne vemo veliko.  Ob prihodu v zatočišče je bil Malachi povsem gol po trebuhu, prsih, nogah in notranji strani peruti, domnevno zaradi samomutilacije,  ter je kazal simptome bolezni. Malachi je bil travmatiziran: šele po približno enem letu se je dovolj opogumil in pokukal iz svoje ograde ter dovolil človeku, da se mu približa. Za Malachija je bil to velik napredek, saj se je pred tem vedno močno tresel, ko se je približala človeška roka, čeprav je dostavljala hrano in svežo vodo. Počasi je Malachi psihološko okreval ter zgradil tesno prijateljstvo z drugo papigo po imenu Gomer; postala sta neločljiva.

Malachi je v zatočišču preživel skupno dvanajst let, a v zadnjih nekaj letih se je njegovo stanje poslabšalo in so ga na koncu uspavali.[10]

Berry – želva 

Preden je organizacija American Tortoise Rescue[11] rešila želvo Berry, je Berry leta živela sama v terariju brez sonca in ob neustrezni hrani. Bila je deformirana, imela je zelo dolge kremplje in kljun, ki ga ni mogla pravilno zapreti. V zatočišču se je Berry pridružila drugim želvam, ki so bile kakor ona tudi same žrtve trgovine z eksotičnimi živalmi in so nosile posledice v obliki paralize, telesne deformiranosti, odtrganih ali drugače poškodovanih udov ipd.

Besedilo: Veganska iniciativa

Fotografije: prispevki o posameznih živalih navedeni v bibliografiji

Biblio:

[1] H. F. Harlow 1958. The nature of love. American psychologist 13: 673-685.

[2] D.M. Broom & K.G. Johnson (1993). Stress and animal welfare. London: Chapman & Hall.

[3] http://tititales.blogspot.com.au/2012/05/consequences-of-exotic-pet-trade.html

[4] http://www.globalanimal.org/2014/04/28/marmosets-astounding-show-of-love-video/118142/

[5] Povzeto po: http://www.wildfutures.org/wp-content/blogs.dir/1/files/2009/09/PrimatePack_minusRegulatoryOptions.pdf

Glej tudi: Soulsbury, C. D.; Iossa, G.; Kennell, S. & Harris, S. (2009). The welfare and suitability of primates kept as pets. Journal of Animal Welfare Science 12:1-20. 

[6] http://www.upc-online.org/thinking/parrot_captivity_impact.pdf

[7] http://www.dailymail.co.uk/news/article-2549803/Hundreds-smuggled-reptiles-destined-exotic-pet-trade-U-S-die-crammed-plastic-tubs-five-days.html

[8] http://www.monkeyworld.org/meet-our-primates/monkeys-prosimians.htm

[9] http://www.maars.org/

[10] http://www.psychologytoday.com/blog/bear-in-mind/201402/malachi

[11] http://www.tortoise.com/

Eksotične živali kot hišni ljubljenčki?

Splošna predstavitev problematike

Tako kot se nekateri odpravijo na večerjo v eksotično restavracijo ali na potovanje v eksotične kraje, si drugi radi privoščijo eksotično žival za domačega »ljubljenčka«. Ključna razlika je seveda v tem, da gre pri slednjem za živa bitja s svojimi telesnimi, psihološkimi, okoljskimi in drugimi potrebami, ki jih ujetništvo ne more zadovoljiti.
 

V svetovnem merilu pri trgovini z eksotičnimi živalmi letno beležijo v povprečju 350 milijonov tropskih rib, 4 milijone ptic, 640.000 plazilcev in 40.000 primatov. Nekateri osebki so rojeni v ujetništvu, številni pa so še vedno odvzeti iz narave.[1]

 
Živali prodajajo preko oglasov v tiskanih medijih in na spletu. Internetno oglaševanje je v porastu in ravno to področje, ki predstavlja plodna tla za nezakonito trgovanje, je najtežje oziroma praktično nemogoče regulirati, povejo v organizaciji za zaščito živali v ujetništvu CAPS.[2] Na spletu je mogoče kupiti praktično katero koli žival, še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da do istega cilja pridemo tudi v navadnih trgovinah z malimi živalmi, le vztrajati je potrebno, pojasnjujejo zanesljivi slovenski viri.

Prodajalcev in preprodajalcev navadno tudi ne skrbi, ali kupec dejansko ve, v kaj se spušča, oziroma ali ima vsaj malo znanja o živali, ki jo kupuje. Številni eksotični osebki so ob nakupu mladi in majhni, pojasnjuje CAPS, kmalu pa lahko zrastejo v zelo velike živali, ki jih ni več mogoče nadzorovati. Skalni piton, na primer, lahko zraste do dolžine 5 metrov, legvan pa 1,5 metra in več. Terarij kmalu ni več dovolj, še cela soba je premajhna.[3] Pri plazilcih se lahko zaradi neustrezne vlage in svetlobe razvijejo različne težave od bolezni dihal do glivičnih vnetij, rahitisa in drugih bolezni. Pri številnih plazilcih pride tudi do opeklin zaradi svetil in drugih toplotnih virov.[4] Neustrezno okolje in malomarnost s strani lastnikov pa lahko privedeta do telesnih deformacij in raznih telesnih poškodb (npr. živali s poškodovanimi ali odtrganimi okončinami ipd.), o katerih poročajo zatočišča, ki te zavržene živali sprejmejo v trajno nego in varstvo.[5]

Tako pri plazilcih kot pri drugih živalih, vključno s ptiči, predstavlja težavo tudi neustrezna prehrana. Papige, ki so priljubljena vrsta eksotičnih »ljubljenčkov«, lahko živijo tudi do 80 let. Redki kupci se zavedajo odgovornosti, ki jo prevzemajo ob nakupu te živali, in so se z njo pripravljeni dolgoročno spoprijeti v dobrobit živali.[6] Novejši dokumentarni film Parrot Confidential[7] nazorno predstavi problematiko trgovine s papigami za hišne ljubljenčke in tegobe, s katerimi se srečujejo zatočišča papig, h katerim se prilivajo zavržene živali v številu, ki znatno presega kapacitete teh organizacij.

Enako velja za zatočišča drugih eksotičnih živali. In ravno zatočišča so tista, ki osvetlijo kritičen vidik problematike trgovine z eksotičnimi živalmi: evfemistični in zavajajoči opisi trgovcev, katerih glavni cilj je dobiček, ljudi navdušijo nad nakupom eksotične živali, toda v večini primerov stranke nakup kmalu obžalujejo in se želijo živali znebiti. Nekaj živali najde nov in stalen dom v zatočiščih, veliko pa jih konča v kletki v kaki temni garaži, v naravi, kjer so prepuščene same sebi, ali pa so prodane ali oddane novemu naivnemu lastniku, kjer pa se ponovno sproži začarani krog.

Primati kot hišni ljubljenčki

Vprašanje primernosti primatov za hišne ljubljenčke buri duhove širom po svetu. V nadaljevanju na kratko predstavljamo problematiko trgovine z opicami v tovrstne namene, ki v številnih splošnih potezah (npr. prostoživeče živali, težave z veterinarsko oskrbo, težave z zagotovitvijo ustreznih pogojev za dobrobit živali, zavajanje kupcev ipd.) osvetljuje problematiko trgovine z eksotičnimi živalmi na splošno.

V začetku leta 2012 je Dnevnik na kratko poročal o rastočem trendu kupovanja opic za hišne ljubljenčke med Britanci. V Sloveniji je bilo posedovanje opic popularno pred približno desetimi leti, nato je trend zamrl. V tem času so posamezniki poskušali uvesti nove trende, od hroščev do tigrov, ki pa niso zaživeli ali pa so jih stroka in pristojni organi uspeli preprečiti.

Trenutno v Sloveniji obstaja en sam licenciran rejec malih opic. Licenca je bila v skladu s trenutnimi zakoni izdana na naravovarstveni podlagi (potencialna nevarnost opic za naravo in avtohtone vrste), etični vidik se praktično ne upošteva.

Nekateri posedovanje opice vidijo kot statusni simbol, drugim predstavlja nadomestek za lastne otroke, ki jih iz različnih razlogov sami ne morejo ali ne želijo imeti,[8] tretji spet nasedejo oglasom rejcev, ki opice predstavljajo kot odlične domače ljubljenčke in tovariše, saj so nam konec koncev opice kot so-primati izmed vseh ostalih živalskih vrst v mnogih pogledih najbližje.

Porast v zasebnem lastništvu opic pa ne polni le žepov rejcev in preprodajalcev teh živali. V Veliki Britaniji, na primer, za marmozetko ženskega spola odštejete najmanj 1200 funtov, za moški osebek pa do 800 funtov,[9] pri slovenskem rejcu marmozetko ženskega spola dobite že za 800 evrov.

Polnijo se tudi zatočišča, ki te opice sprejmejo v nego in varstvo, ko lastniki ugotovijo, da opice še zdaleč niso tako idealni hišni ljubljenčki, kot jim je bilo predstavljeno.

Opice niso idealni domači ljubljenčki

Alison Cronin, direktorica zatočišča Monkey World v južni Angliji, razloži, da je njihovo zatočišče prepolno zlorabljenih in zanemarjenih živali, ki so se jih lastniki želeli znebiti, ter doda: »Čakalni seznam vznemirjenih lastnikov v stiski je zelo dolg. Povedali so jim, da so opice čudoviti domači ljubljenčki, dejansko pa so ugotovili, da so opice lahko agresivne in da se pri njih pojavijo psihološke in telesne težave, če se jih ne hrani in oskrbuje pravilno.«[10] Neredko se z agresivnostjo lastniki spopadejo tako, da opicam odstranijo vse zobe.[11]

Poleg neustrezne prehrane je največja težava dejstvo, da opice večinoma odraščajo in živijo same (t.j. ne v družbi drugih opic) in v neprimernih kletkah, pove Dr. Ros Clubb iz organizacije RSPCA. Zaradi tega se razvije vrsta psiholoških in telesnih motenj, vključno z rahitisom in diabetesom. Pomanjkanje socializiranosti pri teh opicah in posledična agresivnost povzročita še dodatno težavo za zatočišča, kjer številni tovrstni »domači ljubljenčki« končajo, saj je odrasle, nesocializirane opice težko integrirati v skupine drugih opic, opozarjajo pri mednarodni zvezi za zaščito primatov IPPL.[12]

April Truitt iz Centra za reševanje primatov (Primate Rescue Center) v povprečju prejme dva telefonska klica dnevno s strani ljudi, ki se želijo znebiti svojih »ljubljenčkov«. Kličejo jo tudi študentje primatologije, ki želijo proučevati opice v zatočišču. Študentje želijo proučevati normalno vedenje opic, vendar tega je v zatočišču zelo malo, pove Truitt, in doda: »Vse naše živali so nekdanji ljubljenčki ali laboratorijske živali, ki so bile vzgojene v izolaciji. (…) Pri njih ni nič normalnega. Ne njihovo prehranjevanje ne njihov odnos do drugih.«[13]

Rachel Hevesi, direktorica angleškega zatočišča za opice Wild Futures, je mnenja, da ljudje niso načrtno kruti do opic, večinoma gre za nevednost. »Ker so marmozetke zelo majhne, ljudje mislijo, da jih je enostavno oskrbovati, vendar [marmozetke] so visoko specializirane za določen življenjski slog in hrano. Tudi v živalskih vrtovih imajo težave z ohranjanjem marmozetk pri dobrem zdravju.«[14] S tem se strinja tudi sodelavka RSPCA in primatologinja Dr. Lisa Riley, ki poziva k ukinitvi te trgovine.[15]

Rejci zavajajo kupce

Rejci mlade opice odvzamejo staršem in jih začnejo navajati na ljudi, s čimer jih pripravljajo za prodajo. Za nakup opice ne potrebujete nikakršnega dovoljenja niti znanja. Rejci oz. prodajalci, katerih glavni cilj je dobiček, stranki dajo nekaj osnovnih informacij in navodil, s tem pa je z njihove strani zgodba zaključena. Strank ne preverjajo, ne zanima jih, kakšen življenjski slog imate, koliko časa boste lahko posvečali opici ipd., kot ugotavlja novinarska ekipa, ki je pod krinko obiskala britanskega rejca marmozetk.[16] Še več, britanski rejec je celo v popolnem nasprotju s strokovnim mnenjem na tem področju, ki opozarja na pomen socializiranja opic z drugimi opicami, odsvetoval nakup dveh opic z obrazložitvijo: »Ena je ljubljenček (…) dve nista več ljubljenčka. Na dan, ko dodaš še eno [opico v kletko], izgubiš obe. In ni pomembno, če vidva oba delata, samo da imata čas jo nahraniti dvakrat dnevno.«

Kot so nam povedale osebe, ki so se zanimale za nakup opic pri nas, se je podobno odzval tudi slovenski rejec. Potrdil je, da se ena opica lažje navadi na človeka, in s tem posredno spodbudil nakup enega samega osebka. Na vprašanje, ali je opico potrebno peljati k posebnemu veterinarju, je povedal, da naj opice ne bi potrebovale posebne veterinarske oskrbe. Dejstvo, da bi bili potencialni kupci večino dneva odsotni, se mu tudi ni zdelo problematično. Hkrati je povedal, da so opice nenapadalne, ampak vseeno svetoval, da mora biti ob izpustu iz kletke prisotna odrasla oseba.

Nenapadalnosti opic različnih vrst pa ne potrjujejo nešteta pričevanja posameznikov, ki imajo ali so kdaj imeli opice za hišne ljubljenčke, kakor tudi ne izkušnje iz zatočišč. Tudi kastracija in sterilizacija nista zagotovilo, da opica ne bo postala agresivna, opozarjajo v organizaciji Monkey Island Rescue & Sanctuary.[17] Ista organizacija na svoji spletni strani ponuja vrsto uporabnih informacij za ljudi, ki razmišljajo o nakupu opice za hišnega ljubljenčka. Med drugim toplo priporočajo, da je zaradi varstva ljudi in opic samih potrebno preprečiti stik opice z neznanci, vključno s sorodniki, prijatelji, prijatelji otrok ipd., in sprašujejo, kdo vam bo čuval opice, ko greste na dopust.

Slovenci, ki so se imeli možnost srečati z opico kapučinko po imenu Ficko, ki je nekoč služil kot razstavni eksponat v večji slovenski trgovini za živali, so tudi dobili vse prej kot vtis nenapadalnosti. Na posnetku,[18] ki ga je Veganski Iniciativi poslala neznana oseba, je mogoče slišati trgovko iz omenjene trgovine, ki stranki pripoveduje o težavah, s katerimi se soočajo, in med drugim razlaga, kako je Ficko neki obiskovalki razparal prst. Nekaj izsekov pogovora:

Stranka [S]: A res. A se ga da pobožat?
Trgovina [T]: Ne, to pa ne. Ker je tako agresiven, da ne gre, ne. (…) Ne, ne, ne. Sej luškan je, samo.. ma ugrizne takoj, ne. Ker ni bilo dolgo nazaj, ko je eno žensko tako hudo ugriznu, da ji je razparal prst, ne.

S: Kok imajo pa življenjsko dobo drugače?

T: Okoli 50, 55 let, ne.

T: Se jih sploh ne da več dobit pravzaprav. Ker so zaščitene, ne. Drugače pa vsakemu odsvetujemo, pravzaprav, imet opico. Ker to je tako huda, agresivna žival, da… Ker to ni tako, da..tisto kot bi bil mucek..pa tisto božanje pa to.. (…) Nam na primer dostikrat uni kanarček pobegne, pa se mu gor na rešetke usede. Takoj zagrabi in odtrga glavo.
S: Ja.. kaj pa.. zakaj pa v zavetišče se ga ne da? Ne v zavetišče.. v živalski vrt?
T: Zato ker ni socializiran. Ali prestar za socializirat. 
S: Socializacija ja…
T: On je navajen na šefico, go. Mileno, na poslovodjo, pa še na eno iz /.../ in to je to. Nobenega drugega ne spusti noter.
S: Aja da gre prov lahko notri?
T: Ja, ja. In tudi ne pusti se hranit, ne pusti pit pa nič, ne. Tak da je kar zakomplicirana zadeva to.
S: Eno tako malo bitje pa…
T: Sam problemi, ne.
S: Ja zanimivo. Tako k sem bila čist tako kaj…
T: Lep. Vizualno je zelo lep in vse ampak on ima..toliko problemov lahko prinese zraven.
S: A to je verjetno agresiven od prej še? K ste ga dobil?
T: Na splošno to je opica. To je agresivno tudi po naravi. To ni mucek tisto a ne… 

S: Zanimivo… A ne obstaja kakšna… te ki jih… ki majo opice pa da jih potem socializirajo? Ali kakorkoli…
T: Pri takih letih ne. To lahko pri parih mesecih, pa še to morajo bit zelo, zelo, zelo hitri

S: Aha. Ja glej ga. A še kej drugega rabiš, a ne? Še enega?
T: O ne, bog ne dej.
S: Zakaj?
T: Bi bilo vse krvavo tu noter. Ja pobili bi se, ne. Sploh pa ni, ni vajen ničesar imet notri, razen samega sebe. Ker karkoli bi dali…

Vodilne organizacije za zaščito živali in primatologi zahtevajo prepoved trgovine s primati

V zadnjih letih je v Veliki Britaniji prišlo do številnih obravnav in kazenskih pregonov lastnikov zaradi mučenja opic. Polovica vseh prijav, ki jih je prejela RSPCA med leti 2001 in 2010, pa se je nanašala ravno na marmozetke.[19]

RSPCA se je zato skupaj z drugimi vodilnimi organizacijami in posamezniki, kot so med drugimi Born Free Foundation, Humane Society International, zatočišče primatov Wild Futures, britansko združenje veterinarjev ter vrsta eminentnih primatologov, jasno opredelila in pozvala k prepovedi prodaje opic in drugih primatov kot domačih ljubljenčkov.[20]

Slovenska javnost ozaveščena o problematiki?

Slovenski strokovnjaki so kritični do trgovine z opicami in drugimi eksotičnimi živalmi za hišne ljubljenčke. Hiter sprehod po slovenskih spletnih forumih, kjer si ljudje med drugim izmenjujejo tudi informacije glede vprašanja opic kot domačih ljubljenčkov, pokaže, da problematika trgovine s primati tudi slovenski javnosti ni povsem tuja.[21] Smiselno se je zavedati dejstva, da če se v primeru nakupa opice razmerje ne bi obneslo, opice ni mogoče odpeljati v zavetišče kot npr. psa ali muco. V Sloveniji zatočišč za opice ni, britanska so pa že čez mejo zmogljivosti. Izpust v naravo pa je v primeru izsledljivosti kazniv.

Hkrati je upoštevanja vredno dejstvo, da je na veterinarski fakulteti izpit iz eksotičnih živali le izbiren in zaradi števila eksotičnih vrst razumljivo ne posebej poglobljen, kot nam je povedala absolventka veterine, ki je želela ostati neimenovana. V nasprotju z rejčevo trditvijo opice namreč potrebujejo posebno veterinarsko oskrbo in lokalni veterinar brez ustrezne specializacije lahko pregled odkloni, kar se po poročilih relevantnih organizacij pogosto zgodi v Veliki Britaniji.

Biblio:

[1],[3],[4] http://www.captiveanimals.org/wp-content/uploads/2011/02/Exotic-pet-factsheet.pdf

[2] http://www.captiveanimals.org

[5] http://kerulos.org/our-projects/the-tortoise-hare-sanctuary/the-tortoise-clan/

[6] V naslednji razpravi avtorici obširnejše predstavita problematiko dobrobiti papig v ujetništvu in trgovine s papigami: G.A. Bradshaw & M. Engebretson (2013). Parrot Breeding and Keeping: The Impact of Capture and Captivity. Animals & Society Institute. http://www.upc-online.org/thinking/parrot_captivity_impact.pdf

[7] http://www.youtube.com/watch?v=MnsF2xL4_W4

[8] Primer gospe Rose tukaj: http://junglefriends.org/surrogate.shtml

[9],[10],[16] http://www.dailymail.co.uk/news/article-2530146/Thanks-stars-like-Justin-Bieber-pet-monkeys-rage-fad-cruelty.html

[11] http://news.nationalgeographic.com/news/2003/09/0916_030916_primatepets_2.html

[12] http://www.ippl.org/gibbon/justin-biebers-monkey-fever/

[13] http://news.nationalgeographic.com/news/2003/09/0916_030916_primatepets_2.html

[14] http://www.dailymail.co.uk/news/article-2530146/Thanks-stars-like-Justin-Bieber-pet-monkeys-rage-fad-cruelty.html

[15],[19] http://content.www.rspca.org.uk/cmsprd/Satellite?blobcol=urldata&blobheader=application%2Fpdf&blobkey=id&blobnocache=false&blobtable=MungoBlobs&blobwhere=1233012755747&ssbinary=true

[17] http://www.monkey-island.net/wantmonkey.html

[18] Celoten zvočni posnetek hrani Veganska Iniciativa.

[20] http://www.captiveanimals.org/news/2014/01/call-to-ban-the-primate-pet-trade-because-your-house-will-never-be-their-home

[21] Npr. http://med.over.net/forum5/read.php?44,5607973; http://www.ringaraja.net/forum/m_751043/mpage_1/key_/tm.htm; http://www.podsvojostreho.net/forum/viewtopic.php?t=31125&f=19

Vir fotografije: A nature blog