Nadaljevanje prispevka "Eksotične živali kot hišni ljubljenčki?"
Povzetek osnovne problematike
Tako kot človek so tudi ostali primati družbena bitja. Ustrezno zgodnje (kakor tudi poznejše) socializiranje in normativno okolje sta ključnega pomena za zdrav čustveni, umski in telesni razvoj ter dobrobit osebkov. Ameriški psiholog Harry Harlow je preko svojih izrazito invazivnih in krutih poskusov na opicah rezus (Rhesus) sredi 20. stoletja dokazal katastrofalnost posledic socialne izolacije in čustvene deprivacije ter ugotovil, da družbena žival ne more živeti samo od kruha oziroma »samo od mleka«, kot se je sam izrazil.[1] Nadaljnje invazivne raziskave in neinvazivna opazovanja človeka in drugih živali to potrjujejo. Zaradi človekovega koristoljubja in arogance pa se ta dognanja v povezavi z ne-človeškimi živalmi na zakonodajni in praktični ravni večinoma ignorirajo in trgovina s primati (in drugimi živalskimi vrstami) cveti.
Primate, ki se danes prodajajo po Evropi in VB, so ljudje nasilno iztrgali iz rodnih divjin Afrike, Azije in Južne Amerike ter jih v nadaljevanju vzrejali v ujetništvu za zaslužek. Donald Broom, profesor veterine in dobrobiti živali na Univerzi v Cambridgeu, je skupaj s kolegom K.G. Johnsonsom zapisal, da milijonov let evolucije in adaptacije ni mogoče enostavno izbrisati z nekaj tisoč leti udomačitve živali; »določene spremembe so se zgodile, druge se še bodo, vendar je večina značilnosti zelo odpornih na spremembe. Genetska adaptacija kokoši na baterijske kletke se bo težko uresničila v bližnji prihodnosti, četudi z genetskim inženiringom poskušamo spremembe pospešiti.«[2]
Toliko manj gre tovrstno prilagoditev pričakovati od primatov, ki nikoli niso bili udomačeni in ki se niso na tisoče let prilagajali življenju s človekom. Primati so prostoživeče, družbene in družabne živali. V naravi uživajo specifično hrano, živijo v večjih ali manjših skupinah, se prosto gibljejo, navadne marmozetke, na primer, ostanejo s starši še nekaj časa potem, ko odrastejo, in pomagajo vzgajati ostale mladiče.[3]
Nedavno je znanstvenike presenetilo žalovanje marmozetkinega samca, čigar partnerka se je smrtno ponesrečila.[4] Ko jo je videl ležati na tleh, je samec zapustil mladiča, za katera je skrbel na drevesu, se spustil do samice, jo objel in nežno odganjal mlajše člane skupnosti, ki so se želeli približati umirajoči partnerki.
Rejci primate predstavljajo kot idealne hišne ljubljenčke, ljudem se mlade opice zdijo ljubke in rejcem verjamejo. Zaradi neustreznega socialno-fizičnega okolja ter večinoma neprimerne hrane se pri opicah, ki jih ljudje kupijo za domače ljubljenčke, razvije vrsta psiholoških in telesnih deviacij in bolezni, s katerimi se lastniki ne znajo in ne morejo spoprijeti, vključno z agresijo, destruktivnim vedenjem, stereotipnim vedenjem, samomutilacijo, težavami z zobmi in dlesnimi, raznimi skeletnimi nepravilnosti, boleznimi jeter, povišanim holesterolom itd.
K temu kritično prispevajo[5]: osamljenost (v večini primerov se primati kupujejo/prodajajo samostojno, ne v paru/skupini), zgodnja ločitev od mame, neustrezna velikost in vrsta kletk, neustrezna temperatura, vlaga, nehigienični pogoji, neustrezna hrana.
Podobno velja za papige, kot nazorno prikaže že omenjeni film Parrot Confidential in pa publikacija Parrot Breeding and Keeping: The Impact of Capture and Captivity.[6]
Nedavno zajetje[7] več kot 1600 plazilcev (od katerih je slaba tretjina podlegla nehumanim pogojem prevoza), namenjenih mednarodni trgovini z eksotičnimi živalmi, pa priča o tem, da tudi nezakonita trgovina z eksotičnimi živalmi še vedno cveti.
Ko se ljudje zavedajo neprimernosti eksotičnih živalskih vrst za hišne ljubljenčke (kljub zagotovilom prodajalcev in preprodajalcev, da so te živali idealni ljubljenčki) in obžalujejo nakup ter svojo naivnost, se številni ljudje obrnejo na zatočišča v upanju, da bodo le-ta s pomočjo usposobljenega kadra in ustrezne okoljsko-socialne ureditve za živali ustrezno poskrbela. Dokler se ljudje osebno ne soočijo s težavo oddaje neželene živali v zatočišče (ali zavetišče), je malokomu jasno, kako omejene so tovrstne kapacitete – finančno, prostorsko, kadrovsko. Zatočišča in zavetišča so polna, kot poudarjata tudi Alison Cronin and April Truit iz zatočišč za primate. Polna pa so zaradi ljudi, ki impulzivno in naivno kupujejo živali, za katere večkrat sami nimajo ne možnosti ne volje dolgoročno skrbeti. Ker je izpust v divjino za številne eksotične vrste kazniv, te živali večkrat potujejo od lastnika do lastnika ali enostavno končajo v kaki temni kleti, omari ali predalu, daleč od oči in ušes.
Zatočišča
Zatočišča - tako za eksotične kot farmske in druge živali - so mesta, ki živali sprejmejo v trajno skrb in varstvo. Poleg ustrezne veterinarske oskrbe in drugih osnovnih pogojev zatočišča stremijo k temu, da bi živalim ponudila čim bolj normativno naravno in socialno okolje (sicer brez možnosti razmnoževanja). Zatočišča naj bi bila za žival nov in resničen dom. Tako kot se posamezniki trudimo psu ali muci ponuditi naravno socialno okolje, ki bi najbolj ustrezalo njihovim etološkim in drugim potrebam, zatočišča želijo vsakemu posamezniku ponuditi okolje, v katerem se bo telesno, psihološko, socialno in drugače razcvetel, seveda upoštevajoč omejitve, ki jih ujetništvo – pa naj bo še tako prijazno – prinaša s sabo. Sama izgradnja takšnega bivalnega prostora je lahko velik finančni zalogaj. Temu je seveda potrebno dodati še potrebna sredstva za vsestransko oskrbo živali (od hrane do potencialnih dragih veterinarskih posegov), za katera so zatočišča večinoma odvisna od donacij, ter pomanjkanje osebja, ki ga v veliki meri tvorijo prostovoljci. Tako donacij kot zanesljivih prostovoljcev ni enostavno dobiti.
Živali, ki pridejo v zatočišča, so navadno tudi telesno in/ali psihološko ranjene, kar predstavlja dodatno težavo. Zatočišča se zato pogosto znajdejo v neprijetni in nerešljivi dilemi, ko presojajo, ali lahko sprejmejo novega rezidenta ali ne. Dodatne živali skrčijo prostor, omejijo finančna sredstva, zmogljivost osebja za oskrbo teh živali ter posledično ogrozijo dobrobit živali v zatočišču, kar je v nasprotju s principom zatočišča. Zavrnitev posamezne živali v stiski iz predhodnih, utemeljenih razlogov pa lahko pomeni smrt ali nadaljnje trpljenje zavrnjene živali. Poleg težav za žival samo tovrstne okoliščine privedejo do velikega – in včasih nevzdržnega – pritiska na človeške skrbnike, ki ves svoj prosti čas, prostor in denar vlagajo v reševanje in oskrbo zavrženih živali. Podobno velja za zavetišča in reševalne skupine/organizacije za pse in mačke, ki so nam - vsaj geografsko – bliže in z delom katerih se lahko, če si to želimo, bolj podrobno seznanimo.
Ko si zaželimo čistokrvnega psa od rejca (zakonitega ali ne) ali celo papige, pitona ali opice, ker se nam zapuščeni pes iz lokalnega zavetišča ne zdi dovolj karizmatičen, eksotičen ali je domnevno drugače neskladen s predstavo lastne osebnosti in življenjskega sloga, bi bilo morda smiselno najprej miselno in fizično potovati na drugi konec trgovske in »proizvodne« linije teh čutečih bitij, ki jih ljubimo ali ne-ljubimo, odvisno od trenutnega trenda, ter osnovati svojo odločitev o naslednjem domačem ljubljenčku na podlagi teh spoznanj.
Primeri iz prakse
Primate, ki se danes prodajajo po Evropi in VB, so ljudje nasilno iztrgali iz rodnih divjin Afrike, Azije in Južne Amerike ter jih v nadaljevanju vzrejali v ujetništvu za zaslužek. Donald Broom, profesor veterine in dobrobiti živali na Univerzi v Cambridgeu, je skupaj s kolegom K.G. Johnsonsom zapisal, da milijonov let evolucije in adaptacije ni mogoče enostavno izbrisati z nekaj tisoč leti udomačitve živali; »določene spremembe so se zgodile, druge se še bodo, vendar je večina značilnosti zelo odpornih na spremembe. Genetska adaptacija kokoši na baterijske kletke se bo težko uresničila v bližnji prihodnosti, četudi z genetskim inženiringom poskušamo spremembe pospešiti.«[2]
Toliko manj gre tovrstno prilagoditev pričakovati od primatov, ki nikoli niso bili udomačeni in ki se niso na tisoče let prilagajali življenju s človekom. Primati so prostoživeče, družbene in družabne živali. V naravi uživajo specifično hrano, živijo v večjih ali manjših skupinah, se prosto gibljejo, navadne marmozetke, na primer, ostanejo s starši še nekaj časa potem, ko odrastejo, in pomagajo vzgajati ostale mladiče.[3]
Nedavno je znanstvenike presenetilo žalovanje marmozetkinega samca, čigar partnerka se je smrtno ponesrečila.[4] Ko jo je videl ležati na tleh, je samec zapustil mladiča, za katera je skrbel na drevesu, se spustil do samice, jo objel in nežno odganjal mlajše člane skupnosti, ki so se želeli približati umirajoči partnerki.
Rejci primate predstavljajo kot idealne hišne ljubljenčke, ljudem se mlade opice zdijo ljubke in rejcem verjamejo. Zaradi neustreznega socialno-fizičnega okolja ter večinoma neprimerne hrane se pri opicah, ki jih ljudje kupijo za domače ljubljenčke, razvije vrsta psiholoških in telesnih deviacij in bolezni, s katerimi se lastniki ne znajo in ne morejo spoprijeti, vključno z agresijo, destruktivnim vedenjem, stereotipnim vedenjem, samomutilacijo, težavami z zobmi in dlesnimi, raznimi skeletnimi nepravilnosti, boleznimi jeter, povišanim holesterolom itd.
K temu kritično prispevajo[5]: osamljenost (v večini primerov se primati kupujejo/prodajajo samostojno, ne v paru/skupini), zgodnja ločitev od mame, neustrezna velikost in vrsta kletk, neustrezna temperatura, vlaga, nehigienični pogoji, neustrezna hrana.
Podobno velja za papige, kot nazorno prikaže že omenjeni film Parrot Confidential in pa publikacija Parrot Breeding and Keeping: The Impact of Capture and Captivity.[6]
Nedavno zajetje[7] več kot 1600 plazilcev (od katerih je slaba tretjina podlegla nehumanim pogojem prevoza), namenjenih mednarodni trgovini z eksotičnimi živalmi, pa priča o tem, da tudi nezakonita trgovina z eksotičnimi živalmi še vedno cveti.
Ko se ljudje zavedajo neprimernosti eksotičnih živalskih vrst za hišne ljubljenčke (kljub zagotovilom prodajalcev in preprodajalcev, da so te živali idealni ljubljenčki) in obžalujejo nakup ter svojo naivnost, se številni ljudje obrnejo na zatočišča v upanju, da bodo le-ta s pomočjo usposobljenega kadra in ustrezne okoljsko-socialne ureditve za živali ustrezno poskrbela. Dokler se ljudje osebno ne soočijo s težavo oddaje neželene živali v zatočišče (ali zavetišče), je malokomu jasno, kako omejene so tovrstne kapacitete – finančno, prostorsko, kadrovsko. Zatočišča in zavetišča so polna, kot poudarjata tudi Alison Cronin and April Truit iz zatočišč za primate. Polna pa so zaradi ljudi, ki impulzivno in naivno kupujejo živali, za katere večkrat sami nimajo ne možnosti ne volje dolgoročno skrbeti. Ker je izpust v divjino za številne eksotične vrste kazniv, te živali večkrat potujejo od lastnika do lastnika ali enostavno končajo v kaki temni kleti, omari ali predalu, daleč od oči in ušes.
Zatočišča - tako za eksotične kot farmske in druge živali - so mesta, ki živali sprejmejo v trajno skrb in varstvo. Poleg ustrezne veterinarske oskrbe in drugih osnovnih pogojev zatočišča stremijo k temu, da bi živalim ponudila čim bolj normativno naravno in socialno okolje (sicer brez možnosti razmnoževanja). Zatočišča naj bi bila za žival nov in resničen dom. Tako kot se posamezniki trudimo psu ali muci ponuditi naravno socialno okolje, ki bi najbolj ustrezalo njihovim etološkim in drugim potrebam, zatočišča želijo vsakemu posamezniku ponuditi okolje, v katerem se bo telesno, psihološko, socialno in drugače razcvetel, seveda upoštevajoč omejitve, ki jih ujetništvo – pa naj bo še tako prijazno – prinaša s sabo. Sama izgradnja takšnega bivalnega prostora je lahko velik finančni zalogaj. Temu je seveda potrebno dodati še potrebna sredstva za vsestransko oskrbo živali (od hrane do potencialnih dragih veterinarskih posegov), za katera so zatočišča večinoma odvisna od donacij, ter pomanjkanje osebja, ki ga v veliki meri tvorijo prostovoljci. Tako donacij kot zanesljivih prostovoljcev ni enostavno dobiti.
Ko si zaželimo čistokrvnega psa od rejca (zakonitega ali ne) ali celo papige, pitona ali opice, ker se nam zapuščeni pes iz lokalnega zavetišča ne zdi dovolj karizmatičen, eksotičen ali je domnevno drugače neskladen s predstavo lastne osebnosti in življenjskega sloga, bi bilo morda smiselno najprej miselno in fizično potovati na drugi konec trgovske in »proizvodne« linije teh čutečih bitij, ki jih ljubimo ali ne-ljubimo, odvisno od trenutnega trenda, ter osnovati svojo odločitev o naslednjem domačem ljubljenčku na podlagi teh spoznanj.
Primeri iz prakse
Joey, Missey, Milo, Tya in Rattler so nekdanji »ljubljenčki«, ki sedaj živijo v britanskem zatočišču Monkey World, kjer se nahaja tudi Mica, opica vrste Patas, iz Slovenije. Mica je bila ugrabljena iz divjine, v Sloveniji je pri zasebnikih živela 18-19 let, septembra 2011 pa je našla novi in stalni dom v zatočišču Monkey World.[8]
Joey - kapučinka
Joey je bil ulovljen v divjini in zakonito pripeljan v VB. Na dovoljenju CITES je pisalo, da je bil Joey »rešen« iz divjine.
Devet let je živel v kletki v Londonskem stanovanju. Zaradi pomanjkanja naravne svetlobe in neustrezne prehrane ima deformirane kosti in nizko kostno gostoto ter težave z zobmi.
Težko jé in pleza, ostal bo doživljenjski invalid. Kaže tudi psihološke motnje, npr. stereotipno vedenje zibanja.
Joey je bil ulovljen v divjini in zakonito pripeljan v VB. Na dovoljenju CITES je pisalo, da je bil Joey »rešen« iz divjine.Devet let je živel v kletki v Londonskem stanovanju. Zaradi pomanjkanja naravne svetlobe in neustrezne prehrane ima deformirane kosti in nizko kostno gostoto ter težave z zobmi.
Težko jé in pleza, ostal bo doživljenjski invalid. Kaže tudi psihološke motnje, npr. stereotipno vedenje zibanja.
Joey je dneve preživljal sam doma ob vklopljeni televiziji z utišanim zvokom. Razen lastnikovega prijatelja, ki je z Joeyjem preživel približno uro na dan, Joey ni imel drugih socialnih stikov. Lastnik je bil večinoma zdoma.
Kratek posnetek o Joeyju in sporočilo igralca Stephena Fryja si je mogoče ogledati na tej povezavi.
Missey – kapučinka
Podatkov o Misseyjinem življenju pred prihodom v zatočišče ni veliko. Izgubila je prste in dlako. Imela je zlomljen rep. Ko je prišla v zatočišče, je tehtala tretjino normalne/pričakovane teže. Imela je osteoporozo, bolezni zob in dlesni ter hudo črevesno parazitno okužbo. Z zdravljenjem, ki so ji ga omogočili v zatočišču, si je nekoliko opomogla, začela je jesti normalno in postala precej aktivna, a žal je kmalu umrla.
Milo – marmozetka
Milo je živel v ptičji kletki v lastnikovi spalnici. Bil je izrazito podhranjen, tehtal je četrtino normalne/pričakovane teže. Lastnik je dobil doživljenjsko prepoved posedovanja živali. Milo v zatočišču dobro okreva.
Tya in Rattler – marmozetki
Tya in Rattler sta živela v nemogočih razmerah. Na tleh so bili žiletka, cigaretni ogorki in iztrebki, nobenega sledu pa o za marmozetke ustrezni hrani in plezalnikih. Opici, ki ju je RSPCA zasegla l. 2012, sta kazali začetke razvoja rahitisa. S pomočjo specialistične zdravstvene oskrbe ter s podporo ostalih marmozetk v zatočišču sta se Tya in Rattler naučila pravilno jesti, komunicirati ter socializirati in sedaj dobro okrevata.
Malachi – papiga vrste Moluški kakadu
O Malachijevem življenju pred prihodom v zatočišče MAARS[9] ne vemo veliko. Ob prihodu v zatočišče je bil Malachi povsem gol po trebuhu, prsih, nogah in notranji strani peruti, domnevno zaradi samomutilacije, ter je kazal simptome bolezni. Malachi je bil travmatiziran: šele po približno enem letu se je dovolj opogumil in pokukal iz svoje ograde ter dovolil človeku, da se mu približa. Za Malachija je bil to velik napredek, saj se je pred tem vedno močno tresel, ko se je približala človeška roka, čeprav je dostavljala hrano in svežo vodo. Počasi je Malachi psihološko okreval ter zgradil tesno prijateljstvo z drugo papigo po imenu Gomer; postala sta neločljiva.
Malachi je v zatočišču preživel skupno dvanajst let, a v zadnjih nekaj letih se je njegovo stanje poslabšalo in so ga na koncu uspavali.[10]
Berry – želva
Preden je organizacija American Tortoise Rescue[11] rešila želvo Berry, je Berry leta živela sama v terariju brez sonca in ob neustrezni hrani. Bila je deformirana, imela je zelo dolge kremplje in kljun, ki ga ni mogla pravilno zapreti. V zatočišču se je Berry pridružila drugim želvam, ki so bile kakor ona tudi same žrtve trgovine z eksotičnimi živalmi in so nosile posledice v obliki paralize, telesne deformiranosti, odtrganih ali drugače poškodovanih udov ipd.
Besedilo: Veganska iniciativa
Fotografije: prispevki o posameznih živalih navedeni v bibliografiji
Biblio:
[1] H. F. Harlow 1958. The nature of love. American psychologist 13: 673-685.
[2] D.M. Broom & K.G. Johnson (1993). Stress and animal welfare. London: Chapman & Hall.
[5] Povzeto po: http://www.wildfutures.org/wp-content/blogs.dir/1/files/2009/09/PrimatePack_minusRegulatoryOptions.pdf
Glej tudi: Soulsbury, C. D.; Iossa, G.; Kennell, S. & Harris, S. (2009). The welfare and suitability of primates kept as pets. Journal of Animal Welfare Science 12:1-20.
