Ob svetovnem dnevu veganstva

Na današnji dan že dvajseto leto zapored obeležujemo svetovni dan veganstva, letos pa mineva tudi 70 let od uvedbe izrazov vegan in veganstvo ter ustanovitve The Vegan Society. Svetovni dan veganstva in tudi ves november,  ki je svetovni mesec veganstva, sta za vegane priložnost, da prijateljem in družinskim članom pomagamo razumeti, zakaj je za nas tako pomembno, da se prehranjujemo, oblačimo, obuvamo in živimo vegansko, in kako lahko vsak posameznik pripomore k bolj pravičnemu svetu, ki ne bo temeljil na izkoriščanju drugih čutečih bitij, ki bo varčnejši z viri hrane in vode ter bo mnogo manj onesnaževal planet, naš skupni dom. 

Vegani stremimo k bolj sočutnemu svetu, to pa ne pomeni, da tisti, ki (še) niso vegani, nimajo podobnih želja. Mar si ne delimo želje po odpravi vojn in nasilja med ljudmi? Mar si tisti, ki niso vegani razen morebitnih redkih izjem želijo, da bi živali čim bolj trpele? Če bi bilo tako, potem bi nekdo ob zalogaju mesa užival ob misli, da je za ta zalogaj nekdo izredno trpel. Užival bi recimo ob predstavi o pujsu, ki so mu že kot dojenčku na živo odrezali rep in ga kastrirali, naslednjih nekaj mesecev pa je preživel v prostoru, ki mu ne moremo reči drugače kot zapor ali koncentracijsko taborišče, naposled pa so ga, še preden bi dosegel odraslo dobo, poslali na strašljivo pot, ki se konča v zgradbi, kjer so tla prekrita s krvjo, prostore med stenami pa polnijo srce parajoči kriki. Ko prispe do te zgradbe in ga ljudje z udarci po rampi potiskajo vroti vhodu, pujs lahko upa samo še na to, da bo jekleni bat, ki mu ga bo pištola skozi lobanjo potisnila v možgane, zadel pravo mesto in se ne bo zavedal, ko ga bodo obesili na kavelj, mu prerezali vrat in naposled z vrelo vodo odstranjevali kocine z njegovega umirajočega telesa. Le kdo bi užival ob takšnih prizorih?

Ne, medtem ko z užitkom in veseljem pomislijo, kako lepa in dišeča je bila jagoda, ki so jo utrgali na vrtu, kako bohotna je odrezana glava solate in kako vabljiv krompir, ki so ga izkopali, ljudje razen zelo redkih izjem ne želijo misliti na to, kaj se je moralo zgoditi, da se je na njihovi mizi znašel zrezek, kos sira ali jajce. Zato je mnogim celo zelo težko sedeti za isto mizo z veganom. Če bi si priznali resnico, potem bi morali ugotoviti, da je njihovo početje v nasprotju z njihovimi vrednotami, ki obsojajo zasužnjevanje, posilstvo, mučenje, umor. Zato so pogovori med vegani in tistimi, ki to (še) niso, pogosto zelo zahtevni, nabiti so s čustvi in se navadno končajo z večjo ali manjšo zamero na obeh straneh. Naša naloga je, da smo v tovrstnih soočenjih čim bolj razumevajoči do sogovornikov, njihova dolžnost (če to priznajo ali ne) pa, da se soočijo z dejstvi in si pričnejo odstrinjati tančice z oči.

Teh tančic je veliko in so različnih vrst. Nekaj jih ustvari družba: izdelki živalskega izvora so "normalni", "tradicionalni" in zato potrebni. Nekateri izdelki živalskega izvora kažejo tudi na izbran okus ali visok družbeni status. Mnogo jih pa ustvari živalska industrija, ki se dobro zaveda nelagodja, ki ga občutijo potrošniki, če se le za trenutek zavedo, da je takoimenovani "zrezek" na njihovem krožniku pravzaprav del telesa živega bitja, ki je imelo starše, ki bi tako kot človeški starši naredili vse, da bi jih zaščitili pred trpljenjem; bitja, ki je imelo rado sonce, zrak, svobodo, ki je ljubilo življenje tako kot mi. Enako velja za tako imenovano mlečno industrijo, ki se na vse kriplje trudi prikriti resnico o tem, da je mleko živali namenjeno otrokom teh živali ter da v naravi ne obstaja nobena druga vrsta živih bitij, ki bi iz takšnih ali drugačnih za lase privlečenih razlogov še v odrasli dobi uživala mleko, ki je dejansko namenjeno otrokom neke druge vrste. Zato živilska industrija izumlja izraze kot "srečne krave" in "srečne kokoši" in z ničvrednimi nalepkami ter praznimi besedami ljudem ponuja lažno predstavo, da s svojimi izbirami ne povzročajo trpljenja. Lahko bi izpostavili še mnogo drugih tančic živilske industrije, a žal ta v svoji dejavnosti ni osamljena. Podobne metodologije morajo za svoj obstoj uporabljati tudi farmacevtska, modna, pohištvena in avtomobilska industrija ter celo industrija, ki "proizvaja" izdelke za hišne ljubljenčke.

Grozote, ki jih te tančice  skušajo zakriti, so enakovredne in nekajkrat bolj množične kot najhujše grozote, ki smo jih ljudje v zgodovini zagrešili nad pripadniki drugih ras. Ob tem najbrž ni treba posebej poudariti, da se te grozote nad živalmi dogajajo nepretrgoma skozi vso zgodovino, v našem času pa so dosegle rasežnosti, ki ne ogrožajo samo obstoja naše vrste, temveč vsega življenja na planetu, kot ga poznamo.

Na srečo je veganska ponudba v trgovinah iz meseca v mesec večja. Britanski časnik The Guardian danes celo poziva podjetja in trgovine, naj na tržišču še povečajo delež izdelkov brez sestavin živalskega izvora, to pa naj na embalaži tudi jasno označijo.

In kaj je zaznamovalo preteklo leto?

Evropska državljanska pobuda za prepoved poskusov na živalih Stop Vivisection je z uradno potrditivijo uspešno zaključila zbiranje podpisov in se pripravlja na predstavitev argumentov Evropski komisiji ter javno  obravnavo v Evropskem parlamentu.

Zelo pomembna posredna podpora v prid omenjeni pobudi je (zaenkrat v obliki pomislekov) prišla tudi iz tistih znanstvenih krogov, ki so doslej poskuse na živalih goreče zagovarjali. British Medical Journal je junija letos objavil članek, ki z znanstvenega stališča zavrača poskuse na živalih, isto temo sta izpostavila tudi uvodnik odgovorne urednice ter naslovnica.

Vedno pogosteje beremo tudi o prepovedih cirkusov z živalmi v državah širom sveta - v zadnjih mesecih se je to zgodilo v Indiji, Kataloniji ter na Malti, v Sloveniji pa prepoved velja od januarja letos. Pod pritiski aktivistov in javnosti kloni tudi krznarska industrija: v preteklem letu smo se veselili novic o zaprtju nekaterih trgovin in farm v Evropi in Severni Ameriki, v Sloveniji pa bo 1. januarja 2015 v veljavo stopila prepoved gojenja živali zavoljo krzna ter lova nanje.

V preteklem letu je v Sloveniji vzklilo posestvo Koki, kjer je do sedaj zatočišče in dom našlo že približno 30 živali, rešenih iz živinorejske industrije. Veganska iniciativa je ponosna posvojiteljica dveh prav posebnih deklet s posestva, račke Elle in putke Fride.

Celo slovenska literarna ponudba je v preteklem letu postala bogatejša za eno vegansko slikanico za otroke: v slovenskem prevodu je namreč izšla knjiga Veganstvo je ljubezen avtorice in ilustratorke Ruby Roth.

Naj zaključimo s pozivom našim prijateljem, sodelavcem, znancem ter drugim še-ne-veganom: le pogumno se ozrite v svoje srce, ljudje, vaše vrednote so pomembnejše od okusa sira ali teksture zrezka. Priznajte si, da so življenje, svoboda in odsotnost trpljenja - pravice, ki pripadajo vam - tudi pravice, ki po rojstvu pripadajo vsem živim, čutečim bitjem, in če nam, ljudem, ni potrebno jesti živali, se oblačiti vanje ali jih kakor koli drugače izkoriščati, potem je prav, da tega tudi ne počnemo. Iskreno vas vabimo, da se v tem mesecu prehranjujete vegansko in ugotovite, da to ni noben bavbav, religija ali odrekanje, in upamo, da se ob koncu meseca ne boste več ozirali nazaj, temveč boste ponosno odkorakali veganstvu naproti.

Prvo pismo naše posvojenke Fride

Glinje,

na sončen in topel oktobrski dan 2014

'' Veste, zdaj pa takole.

Da mi takoj na začetku nekaj razjasnimo.

Kdo je mene predlagal za ambasadorja, ne vem. Razumete?

Jaz nimam nič s tem.

Neko poročanje o tem, kako živim, pa komu naj bi bilo mar za to?

Bi se prosim lahko vsak na tem svetu brigal zase in bi vsi živeli v miru?

Kako? Oprostite mi prosim. Ampak tile ljudje tukaj mi zdaj nekaj šepetajo in zmajujejo z glavo, da naj že neham biti tako trmasta, naj se za trenutek ustavim in da se pogovorimo.

Pravijo, če sem že pozabila, kako je bilo nekoč.

Seveda sem pozabila, važen je trenutek, človek, trenutki v življenju štejejo, razumeš? Vidiš tega črmlja, ki leti tam nad kompostom? Sem ga zamudila, ker tičim tukaj in moram odgovarjati na vsa tale vprašanja.

Čakaj, čakaj, zdaj sem dobila idejo. A če sem ambasador, takšen zagreti ambasador, a potem dobim vizum za prelet naše ograje, da lahko brez omejitev letam čez njo in pristanem recimo na okenski polici kuhinje?

Saj to delajo ambasadorji, kajne? Potujejo? Takole?

Prav, potem bom ambasador.

Glej, glej, kaj se kuha.

Makaroni!

Kaj pa moram postati, da dobim vizum za vstop v tole hišo? Kaj je višji čin od ambasadorja?

Ker bom to postala. Z veseljem. Veste, jaz obožujem makarone.

Vseeno, so svedrčki, polžki, špageti, brez makaronov je dan pust.

Ja, bili pa so časi, ko nisem vedela, kaj so makaroni.

Seveda so bili.

Živele smo pod nekim kamnolomom v vasici Železniki na Gorenjskem.

Nekako takole. Ne, to nisem jaz na sliki.

No, še pred tem smo živele v kletki, ampak o tem pa res ne bi.

In, da veste, takrat nisem zgledala tkole kot sedaj, kje pa!

Bila sem, kako naj rečem, malo manj lepa.

Nekaj takega. Kot naša Hera tukaj, brez perja. Ja, tukaj spet ni mene na sliki.

Jaz sem se verjetno namesto fotoaparatu nastavljala soncu pri sosedovem gozdu, saj veste, kako to gre. Raziskovanje.

No, potem pa so rejca deložirali, tako se baje temu reče in je šel v blok, pa ni imel kam z nami. Potem se je začela štorija s hlodom in sekiro. In smo tekle za življenje. Jaz sem ušla.

Potem pa je neke majske nedelje pripeljal vinsko rdeč star grd avto, ampak kdo bi o tem, me zbasal v tele kletke (nehumano ti rečem) in me peljal v neko garažo. Ampak ne sodi dneva pred nočjo. Te grde zanikrne črne umazane kletke so rešile naša življenja. Zares. Zato jih ljubim. Kljub vsemu dreku, ki se je nabral med prevozom v njih. Rešile so me.

Drugo jutro je bilo namreč vse drugače, kot sem pričakovala.

Trava, sonce, otroci, druge živali.

In ne samo to.

Čakala nas je gostija: makaroni, kuhan krompir, riž, solata, koruza, pšenica.

Sem se morala dvakrat uščipnit, da sem videla, ali je to vse skupaj res.

Ali nisem morda, saj veste no, pristala na tistem hlodu, pa se mi blede..hehe.

Ne, ne, res je bilo.

In vsak dan je bilo boljše.

Dobili smo hišo, pa gostilno, pa da povem, da imamo vse.

Pravijo, da imam ime po Fridi Kahlo. In da ne zgolj zaradi brk. No, pod kljunom sem baje ves čas črna. Kot da bi imela brke. In veš, če ti dajo ime po tako impresivni mehiški slikarki, se zamisliš. Sem vzela posodo z blatno kopeljo in čopičem. Da vidim, če je tudi v meni kaj umetniškega.

Nastalo je tole. Odtis moje tace.

Če ga dobro pogledaš, je res nekaj posebnega. Evo, že imam občinstvo.

Lahko naredim dražbo. Svojih slikarij.

Ja, ampak s tem, ko ste me vzeli pa vi pod svoje okrilje, imam pa zdaj malo težave. Ker še bolj pazijo name. Da ne bom ušla, se šalijo, da bo treba nek denar vračat, če kam grem, zmajujejo z glavo. Še to se mi manjka, da me kdo obročka. Eh, ta denar, ta svet in ti ljudje. Dopovedujem, dopovedujem, pa me redko kdo razume.

No, veste, tale pa me razume. Zdi se tako. Poglejte njeno majico. In napis.

Majčkeno me razume, tako bom rekla samo zato, da se ne bo prevzela.

Sem ji povedala, me je verjetno slišala.

Veste, ljudje se hitro prevzamejo. In potem hodijo okoli kot tale naš Srečko Petelin, z grebenom na glavi. Saj razumete, ne. Ošabno do konca. Ampak je fejst fant. Srečko Petelin mislim. Dobro, da je pri nas in ne v tisti kletki. O kletkah vem preveč. Ubijejo dušo.

Toliko o tem.

Baje se bo gradilo neko zavetišče.

Veste kaj to pomeni. Same selitve!! Ampak, hej, meni so všeč.

Življenje mora biti zanimivo.

Brez tega, brez tega ni vredno ničesar.

Kako že reče, ona, pač, ta Frida Kahlo, zdaj je tudi meni pri srcu:

“Nothing is absolute. Everything changes, everything moves, everything revolves, everything flies and goes away.” 

Pa naj bo tako! Do prihodnjič!

Vaša Frida!

Besedilo in fotografije: Zavod Koki 

Pomagajmo ustvariti prvo zatočišče za rejne živali v Sloveniji

Preteklo sončno in toplo sobotno popoldne je bilo prav čudovito - obiskali smo Posestvo Koki, na katerem zdaj živi že kar 30 rešenih živali skupaj s človeško družino, ki ima zanje in za tiste živali, ki na lepše življenje še čakajo, prav posebne načrte. O teh načrtih smo v družbi nagajivih kokošk, ponosnega petelina, poskočnih kuncev, veselih rac, dveh pozornih puranov in seveda zdaj že precej večjega pujska Odija pokramljali z idejno vodjo Zavoda Koki Ksenijo Vesenjak Kutlačić. Priložnost pa smo izkoristili še za nekaj prav posebnega - postali smo botri dvema prebivalcema posestva - kokoški Fridi in rački Elli.

Ideja o ustanovitvi Zavoda za zaščito rejnih živali Koki se je porodila med reševanjem velikega števila kokošk pred smrtjo. Kaj Zavod počne in kakšni so tvoji dolgoročni načrti?

Naša doslej najbolj uspešna operacija '100 rešenih kokoši iz baterijske reje' je zagnala motor za naše institucionalno oblikovanje na področju zaščite rejnih živali. 

Pogum so nam vlili pravzaprav ljudje sami, ki so jim podobe suhih, ocufanih, grdih kokoši, ki v življenju niso videle sonca in začutile vetra, tako zelo segle v srce, da so nam mrzlično pomagali pri iskanju dobrih domov, kjer bodo kokoši dobile drugo priložnost in spoznavale svetle plati življenja. 

Ugotovili smo, da večina ljudi pravzaprav sploh ne ve, v kakšnih razmerah dejansko živijo kokoši, kako so tretirane in kaj se z njimi dogaja, saj so bili nad njihovo podobo do solz ogorčeni.  

In da je ljudem pravzaprav zelo mar tudi za te rejne - klavne živali, torej živali s krožnika. Zato smo se odločili, da postavimo spletno mesto www.zavod-koki.org in preko različnih projektov damo besedo prav tem živalim. Poimenovali smo jih ambasadorji. To so rešene rejne živali, ki so namesto na krožnikih končale v varnem objemu ljubečih ljudi. S tem ko jim je dano, da živijo svobodno, imajo možnost, da pokažejo, kdo in kaj pravzaprav so. V sliki. In besedi. 

Tudi v imenu tisitih, ki jih nihče ne more videti in slišati. 

Zato je ena od pomembnih nalog Zavoda Koki širjenje in ozaveščanje o rejnih živalih preko ambasadorjev. 

Druga pomembna naloga pa je konkretna pomoč poškodovanim, odsluženim, neželenim rejnim živalim na terenu, zvesti bomo ostali akcijam iskanja domov odsluženim kokošim nesnicam. 

Slednje je razlog, da bomo po številnih vzorih iz tujine prihodnje leto uredili zatočišče za rejne živali širšega pomena, kjer bodo živali pred posvojitvami lahko tudi okrevale. 

Poslanstvo Zavoda je pomagati tistim živalim, katerih trpljenje je v naši družbi najbolj skrito očem. Kakšen pa je po tvojih izkušnjah odnos ljudi do teh živali?

Največji problem v današnji družbi je pomanjkanje pristnega stika in osebnega odnosa z živaljo in zato je odnos ne samo slab, ampak v večini primerov ga sploh ni. 

Rejne-klavne živali so zreducirane na predmet prehrane, sploh niso tretirane kot živa bitja. 

In to je narobe. 

Anekdota, da otroci mislijo, da so krave vijolične barve, ni daleč od resničnosti. 

Če pomislite pri sebi - kolikorat ste imeli priložnost pobožati purana in ga občudovati, kako rad spi na drevesu? Pa pujsa, kako zlahka uboga na ukaz sedi? Ali kokoš, ki bi se ves čas stiskala ob nogo? 

Pomanjkanje stika je velik manko tudi za ljudi, ki so tako prikrajšani za edinstvene občutke in spoznanja, da so te živali prav tako enkratne kot tiste, ki jih tretiramo kot hišne ljubljenčke. 

Živali so terapija. Če bi ljudje to dojeli, lahko farmacevtska industrija zapre svoja vrata. 

Da bi ljudem vrnili stik z živaljo, smo vzpostavili projekt Posvoji rejno žival, bodi njen boter na daljavo. 

Tako lahko imate čisto svojo kokoško pri nas, prejmete vabilo in jo nekega dne v živo spoznate. Tedensko prejemate potem zgodbice o njej, malo drugačne, z veliko koristnimi informacijami. In ste na ta način vpeti v to edinstveno pozitivno zgodbo. 

Kako na posestvu Koki poteka povprečen dan? 

Veste, jutro med 5. in 7. uro je zame osebno najlepši del dneva. Vse je mirno, nihče se ne pritožuje, vsi spijo, najraje bi zamrznila ta del dneva. 

V tem času ob skodelici črne kave praviloma odgovarjam na elektronska sporočila, sledim objavam na družabnih omrežjih, pišem sporočila za javnost, takrat nastajajo zgodbe, ki jih pripovedujejo naši živalski ambasadorji, in takrat delam kljukice in načrte za projekte v prihodnje. 

Potem pa da Srečko Petelin intonacijo in akcija se začne. 

Kokoši, kunci, race, purana, mačke, Odi - pujs, pa naše človeške gmote - otroci, se prikotalijo iz svojih kotičkov. Vsak zahteva svoje - od hranjenja, čiščenja in drugih potreb. 

Tekom dopoldneva se ponavadi zglasi veterinar, ki je že skoraj stalen gost našega malega raja, saj imamo zmeraj koga 'na bolniški'. Jaz pa se prelevim v glavno kuharico za naš številčni bataljon. Če je vse po sreči, traja tempo nekje do poznega popoldneva, ko se živali pripravljo na večerni počitek. In običajno zadnja vrata pri kuncu Riziju zaprem že okoli 22. ure ter se zahvalim za še en naporen, a čudovit in nenadomestljiv dan. 

Živali, ki živijo pod okriljem Zavoda, je možno tudi posvojiti na daljavo. Kako potekajo te posvojitve?

Vsi ljudje nimajo prostora in časa, da bi pod svoje okrilje vzeli kokoško, purana, raco ali pujska in tako pomagali pri reševanju in oskrbi rejnih živali, ki potrebujejo pomoč. Lahko pa pomagajo na druge načine. 

Eden od načinov je sodelovanje v projektu Posvoji rejno žival. 

Za simbolični mesečni znesek (od 7 evrov dalje) lahko posamezniki postanejo botri kateremu od naših ambasadorjev. 

To v praksi pomeni, da tedensko prejemajo poročila, fotografije, video posnetke o svoji posvojeni živali. 

Skupaj s tem pa prejmejo tudi vabilo na osebno srečanje z njo. Ko je čas, nas obiščejo, svoje posvojence pa prvič v živo tudi objamejo. 

Sredstva, ki jih porabimo na ta način, namenimo za prehrano in veterinarsko oskrbo tiste živali, ki v danem trenutku to najbolj potrebuje, bodisi v naši oskrbi ali pri katerem od naših partnerjev. 

Kar ostane, gre v skupni fond za ureditev zavetišča. Vse gre samo in izključno za živali. 

Seveda pa je bistvo projekta razvijanje in spodbujanje odnosa med ljudmi in živalmi (botrom in posvojencem). 

Na družabnih omrežjih je zelo odmevala zgodba o reševanju Srečka Petelina. Kako je ta srečni petelin prišel k tebi?

Srečka Petelina so prinesli ljudje, ki so po naključju odkrili, kako čepi v majhni kletki nekje v Goriških brdih pred hišo. Izkazalo se je, da je bil dobitek na vaški veselici, prejemniki pa niso vedeli, kaj bi z njim. Je naš daleč najglasnejši član, ki kikirika nekako takole:

'' Živali niso darilo, kikiriki, ne podarjajte živali, sicer lahko slabo se vam godi, ki ki ri ki!''  

V načrtu je tudi projekt Martinovanje z raco. Nam lahko kaj več poveš o njem?

Začenja se tisti del leta, ki ga po slovenski tradiciji obeležujemo s temi in onimi pojedinami. Martinovanje je prvo na spisku. Odločili smo se, da bomo vse praznike obleželili tudi mi, le da bomo tradiciji dodali svež veter. In kot veste, ni martinovega brez race. Tako bomo 11. novembra martinovali z racami. Le da bodo pri nas race namesto na krožnikih zraven naših krožnikov! Gre seveda za naše 4 ambasadorje, račke, ki so sicer namesto v pečici končale v naših varnih objemih. Zaradi omejenega prostora bodo vabljeni le botri račk, če pa teh ne bo dovolj, pa tudi ostali. Začetek je. 

V kolikšni meri slovenski mediji pomagajo pri širjenju novice o delu Zavoda in bodočem prvem zatočišču za t. i. rejne živali?

Večino medijev živali praviloma zanimajo samo, ko so na krožnikih kot predjed kakšnega politika ali v kakšnem resničnostnem šovu, spet na krožniku, se razume. Verjamem in želim si, da bomo našli način, s katerim bomo v celotno zgodbo vpletli tudi sedmo silo.Mogoče se bo naša purica Isabela kaj spomnila, ne vem. Ona je bolj brihtne glave.   

Veganska iniciativa je posvojila kokoško Frido. Nam lahko poveš kaj zanimivega o njej?

Tako kot vseh naših več kot 30 živalskih ambasadorjev ima tudi Frida svoje ime zaradi svojega značaja. Je samosvoja in svobodoljubna. Ves čas ima malodane že umetniško zapacan kljun in zdi se, kot bi imela pod kljunom črne brke. Slednje nas je dodatno inspiriralo, da je ime dobila po umetnici Fridi Kahlo.

Bi želela kaj posebnega sporočiti našim bralcem?

Projekt Zavoda Koki v 2015 je ureditev ta pravega zatočišča za rejne živali v izmeri 5-10 hektarjev. Naj projekt ne propade samo zato, ker v pravem trenutku pravi ljudje nismo naleteli na tiste, ki se bodo v njem prepoznali in ga tudi finančno podprli. Zato bi prosila bralce, da pomagajo pri širjenju informacije o poslanstvu Zavoda in pomagajo po najboljših močeh. Stokrat se jim bo povrnilo.  

Si optimistična glede prihodnosti? Kaj ti daje največ upanja?

Če se ne motim o glavnem vzroku za slab odnos ljudi do rejnih živali (torej pomanjkanje sočutja zaradi izgube pristnega stika in bližine), potem smo na pravi poti. Med posvojenimi živalmi in njihovimi botri se skozi serijo fotografij, zgodb in posnetkov gradi izjemen odnos bližine, sočutja, ljubezni, ki ga botri potem kronajo z osebnim obiskom živali. Zagotovo pa mi največ upanja dajejo otroci, zato želimo v projekt vključiti čim več družin z otroki. Otroška duša je nekaj najčistejšega in nekaj najlepšega na tem svetu. Oni so tisti, ki bodo spremenili svet na boljše. Zato najraje pišem in ustvarjam zanje in se tudi sama veselim njihovih odzivov. Potem pride deček in dve uri sedi pri kuncih, ker jih še nikoli ni videl. Ali deklica, ki se ne loči od racmana, ker ji je tako zanimiv. Zato, ja, upanje za boljši jutri mi dajejo otroci.  


Bi tudi vi radi pripomogli k ustanavljanju zatočišča? Postanite boter kateri od živali, ki so zaživele novo življenje pri družini na Posestvu Koki. Vse potrebne informacije najdete na spletni strani Zavoda: www.zavod-koki.org/podpri-nase-delovanje/bodi-sponzor.

.

Fotografije: Veganska iniciativa in Zavod Koki

Eksotične živali kot hišni ljubljenčki? 2. del

Nadaljevanje prispevka "Eksotične živali kot hišni ljubljenčki?"

Povzetek osnovne problematike

Tako kot človek so tudi ostali primati družbena bitja. Ustrezno zgodnje (kakor tudi poznejše) socializiranje in normativno okolje sta ključnega pomena za zdrav čustveni, umski in telesni razvoj ter dobrobit osebkov. Ameriški psiholog Harry Harlow je preko svojih izrazito invazivnih in krutih poskusov na opicah rezus (Rhesus) sredi 20. stoletja dokazal katastrofalnost posledic socialne izolacije in čustvene deprivacije ter ugotovil, da družbena žival ne more živeti samo od kruha oziroma »samo od mleka«, kot se je sam izrazil.[1] Nadaljnje invazivne raziskave in neinvazivna opazovanja človeka in drugih živali to potrjujejo. Zaradi človekovega koristoljubja in arogance pa se ta dognanja v povezavi z ne-človeškimi živalmi na zakonodajni in praktični ravni večinoma ignorirajo in trgovina s primati (in drugimi živalskimi vrstami) cveti.

Primate, ki se danes prodajajo po Evropi in VB, so ljudje nasilno iztrgali iz rodnih divjin Afrike, Azije in Južne Amerike ter jih v nadaljevanju vzrejali v ujetništvu za zaslužek. Donald Broom, profesor veterine in dobrobiti živali na Univerzi v Cambridgeu, je skupaj s kolegom K.G. Johnsonsom zapisal, da milijonov let evolucije in adaptacije ni mogoče enostavno izbrisati z nekaj tisoč leti udomačitve živali; »določene spremembe so se zgodile, druge se še bodo, vendar je večina značilnosti zelo odpornih na spremembe. Genetska adaptacija kokoši na baterijske kletke se bo težko uresničila v bližnji prihodnosti, četudi z genetskim inženiringom poskušamo spremembe pospešiti.«[2]

Toliko manj gre tovrstno prilagoditev pričakovati od primatov, ki nikoli niso bili udomačeni in ki se niso na tisoče let prilagajali življenju s človekom.  Primati so prostoživeče, družbene in družabne živali. V naravi uživajo specifično hrano, živijo v večjih ali manjših skupinah, se prosto gibljejo, navadne marmozetke, na primer, ostanejo s starši še nekaj časa potem, ko odrastejo, in pomagajo vzgajati ostale mladiče.[3]

Nedavno je znanstvenike presenetilo žalovanje marmozetkinega samca, čigar partnerka se je smrtno ponesrečila.[4] Ko jo je videl ležati na tleh, je samec zapustil mladiča, za katera je skrbel na drevesu, se spustil do samice, jo objel in nežno odganjal mlajše člane skupnosti, ki so se želeli približati umirajoči partnerki.

Rejci primate predstavljajo kot idealne hišne ljubljenčke, ljudem se mlade opice zdijo ljubke in rejcem verjamejo. Zaradi neustreznega socialno-fizičnega okolja ter večinoma neprimerne hrane se pri opicah, ki jih ljudje kupijo za domače ljubljenčke, razvije vrsta psiholoških in telesnih deviacij in bolezni, s katerimi se lastniki ne znajo in ne morejo spoprijeti, vključno z agresijo, destruktivnim vedenjem, stereotipnim vedenjem, samomutilacijo, težavami z zobmi in dlesnimi, raznimi skeletnimi nepravilnosti, boleznimi jeter, povišanim holesterolom itd.

K temu kritično prispevajo[5]: osamljenost (v večini primerov se primati kupujejo/prodajajo samostojno, ne v paru/skupini), zgodnja ločitev od mame, neustrezna velikost in vrsta kletk, neustrezna temperatura, vlaga, nehigienični pogoji, neustrezna hrana.

Podobno velja za papige, kot nazorno prikaže že omenjeni film Parrot Confidential in pa publikacija Parrot Breeding and Keeping: The Impact of Capture and Captivity.[6]

Nedavno zajetje[7] več kot 1600 plazilcev (od katerih je slaba tretjina podlegla nehumanim pogojem prevoza), namenjenih mednarodni trgovini z eksotičnimi živalmi, pa priča o tem, da tudi nezakonita trgovina z eksotičnimi živalmi še vedno cveti.

Ko se ljudje zavedajo neprimernosti eksotičnih živalskih vrst za hišne ljubljenčke (kljub zagotovilom prodajalcev in preprodajalcev, da so te živali idealni ljubljenčki) in obžalujejo nakup ter svojo naivnost, se številni ljudje obrnejo na zatočišča v upanju, da bodo le-ta s pomočjo usposobljenega kadra in ustrezne okoljsko-socialne ureditve za živali ustrezno poskrbela. Dokler se ljudje osebno ne soočijo s težavo oddaje neželene živali v zatočišče (ali zavetišče), je malokomu jasno, kako omejene so tovrstne kapacitete – finančno, prostorsko, kadrovsko. Zatočišča in zavetišča so polna, kot poudarjata tudi Alison Cronin and April Truit iz zatočišč za primate. Polna pa so zaradi ljudi, ki impulzivno in naivno kupujejo živali, za katere večkrat sami nimajo ne možnosti ne volje dolgoročno skrbeti. Ker je izpust v divjino za številne eksotične vrste kazniv, te živali večkrat potujejo od lastnika do lastnika ali enostavno končajo v kaki temni kleti, omari ali predalu, daleč od oči in ušes.

Zatočišča

Zatočišča - tako za eksotične kot farmske in druge živali - so mesta, ki živali sprejmejo v trajno skrb in varstvo. Poleg ustrezne veterinarske oskrbe in drugih osnovnih pogojev zatočišča stremijo k temu, da bi živalim ponudila čim bolj normativno naravno in socialno okolje (sicer brez možnosti razmnoževanja).  Zatočišča naj bi bila za žival nov in resničen dom. Tako kot se posamezniki trudimo psu ali muci ponuditi naravno socialno okolje, ki bi najbolj ustrezalo njihovim etološkim in drugim potrebam, zatočišča želijo vsakemu posamezniku ponuditi okolje, v katerem se bo telesno, psihološko, socialno in drugače razcvetel, seveda upoštevajoč omejitve, ki jih ujetništvo – pa naj bo še tako prijazno – prinaša s sabo. Sama izgradnja takšnega bivalnega prostora je lahko velik finančni zalogaj. Temu je seveda potrebno dodati še potrebna sredstva za vsestransko oskrbo živali (od hrane do potencialnih dragih veterinarskih posegov), za katera so zatočišča večinoma odvisna od donacij, ter pomanjkanje osebja, ki ga v veliki meri tvorijo prostovoljci. Tako donacij kot zanesljivih prostovoljcev ni enostavno dobiti.

Živali, ki pridejo v zatočišča, so navadno tudi telesno in/ali psihološko ranjene, kar predstavlja dodatno težavo. Zatočišča se zato pogosto znajdejo v neprijetni in nerešljivi dilemi, ko presojajo, ali lahko sprejmejo novega rezidenta ali ne. Dodatne živali skrčijo prostor, omejijo finančna sredstva,  zmogljivost osebja za oskrbo teh živali ter posledično ogrozijo dobrobit živali v zatočišču, kar je v nasprotju s principom  zatočišča. Zavrnitev posamezne živali v stiski iz predhodnih, utemeljenih razlogov pa lahko pomeni smrt ali nadaljnje trpljenje zavrnjene živali. Poleg težav za žival samo tovrstne okoliščine privedejo do velikega – in včasih nevzdržnega – pritiska na človeške skrbnike, ki ves svoj prosti čas, prostor in denar vlagajo v reševanje in oskrbo zavrženih živali. Podobno velja za zavetišča in reševalne skupine/organizacije za pse in mačke, ki so nam - vsaj geografsko – bliže in z delom katerih se lahko, če si to želimo, bolj podrobno seznanimo.

Ko si zaželimo čistokrvnega psa od rejca (zakonitega ali ne) ali celo papige, pitona ali opice, ker se nam zapuščeni pes iz lokalnega zavetišča ne zdi dovolj karizmatičen, eksotičen ali je domnevno drugače neskladen s predstavo lastne osebnosti in življenjskega sloga, bi bilo morda smiselno najprej miselno in fizično potovati na drugi konec trgovske in »proizvodne« linije teh čutečih bitij, ki jih ljubimo ali ne-ljubimo, odvisno od trenutnega trenda, ter osnovati svojo odločitev o naslednjem domačem ljubljenčku na podlagi teh spoznanj.


Primeri iz prakse 

Joey, Missey, Milo, Tya in Rattler so nekdanji »ljubljenčki«, ki sedaj živijo v britanskem zatočišču Monkey World, kjer se nahaja tudi Mica, opica vrste Patas, iz Slovenije. Mica je bila ugrabljena iz divjine, v Sloveniji je pri zasebnikih živela 18-19 let, septembra 2011 pa je našla novi in stalni dom v zatočišču Monkey World.[8]

 

Joey - kapučinka

Joey je bil ulovljen v divjini in zakonito pripeljan v VB. Na dovoljenju CITES je pisalo, da je bil Joey »rešen« iz divjine.

Devet let je živel v kletki v Londonskem stanovanju. Zaradi pomanjkanja naravne svetlobe in neustrezne prehrane ima deformirane kosti in nizko kostno gostoto ter težave z zobmi.

Težko jé in pleza, ostal bo doživljenjski invalid. Kaže tudi psihološke motnje, npr. stereotipno vedenje zibanja.

Joey je dneve preživljal sam doma ob vklopljeni televiziji z utišanim zvokom. Razen lastnikovega prijatelja, ki je z Joeyjem preživel približno uro na dan, Joey ni imel drugih socialnih stikov. Lastnik je bil večinoma zdoma.

Kratek posnetek o Joeyju in sporočilo igralca Stephena Fryja si je mogoče ogledati na tej povezavi.

Missey – kapučinka

Podatkov o Misseyjinem življenju pred prihodom v zatočišče ni veliko. Izgubila je prste in dlako. Imela je zlomljen rep. Ko je prišla v zatočišče, je tehtala tretjino normalne/pričakovane teže. Imela je osteoporozo, bolezni zob in dlesni ter hudo črevesno parazitno okužbo. Z zdravljenjem, ki so ji ga omogočili v zatočišču, si je nekoliko opomogla, začela je jesti normalno in postala precej aktivna, a žal je kmalu umrla.

Milo – marmozetka

Milo je živel v ptičji kletki v lastnikovi spalnici. Bil je izrazito podhranjen, tehtal je četrtino normalne/pričakovane teže. Lastnik je dobil doživljenjsko prepoved posedovanja živali. Milo v zatočišču dobro okreva.

 

Tya in Rattler – marmozetki

Tya in Rattler sta živela v nemogočih razmerah. Na tleh so bili žiletka, cigaretni ogorki in iztrebki, nobenega sledu pa o za marmozetke ustrezni hrani in plezalnikih. Opici, ki ju je RSPCA zasegla l. 2012, sta kazali začetke razvoja rahitisa. S pomočjo specialistične zdravstvene oskrbe ter s podporo ostalih marmozetk v zatočišču sta se Tya in Rattler naučila pravilno jesti, komunicirati ter socializirati in sedaj dobro okrevata.

Malachi – papiga vrste Moluški kakadu

O Malachijevem življenju pred prihodom v zatočišče MAARS[9] ne vemo veliko.  Ob prihodu v zatočišče je bil Malachi povsem gol po trebuhu, prsih, nogah in notranji strani peruti, domnevno zaradi samomutilacije,  ter je kazal simptome bolezni. Malachi je bil travmatiziran: šele po približno enem letu se je dovolj opogumil in pokukal iz svoje ograde ter dovolil človeku, da se mu približa. Za Malachija je bil to velik napredek, saj se je pred tem vedno močno tresel, ko se je približala človeška roka, čeprav je dostavljala hrano in svežo vodo. Počasi je Malachi psihološko okreval ter zgradil tesno prijateljstvo z drugo papigo po imenu Gomer; postala sta neločljiva.

Malachi je v zatočišču preživel skupno dvanajst let, a v zadnjih nekaj letih se je njegovo stanje poslabšalo in so ga na koncu uspavali.[10]

Berry – želva 

Preden je organizacija American Tortoise Rescue[11] rešila želvo Berry, je Berry leta živela sama v terariju brez sonca in ob neustrezni hrani. Bila je deformirana, imela je zelo dolge kremplje in kljun, ki ga ni mogla pravilno zapreti. V zatočišču se je Berry pridružila drugim želvam, ki so bile kakor ona tudi same žrtve trgovine z eksotičnimi živalmi in so nosile posledice v obliki paralize, telesne deformiranosti, odtrganih ali drugače poškodovanih udov ipd.

Besedilo: Veganska iniciativa

Fotografije: prispevki o posameznih živalih navedeni v bibliografiji

Biblio:

[1] H. F. Harlow 1958. The nature of love. American psychologist 13: 673-685.

[2] D.M. Broom & K.G. Johnson (1993). Stress and animal welfare. London: Chapman & Hall.

[3] http://tititales.blogspot.com.au/2012/05/consequences-of-exotic-pet-trade.html

[4] http://www.globalanimal.org/2014/04/28/marmosets-astounding-show-of-love-video/118142/

[5] Povzeto po: http://www.wildfutures.org/wp-content/blogs.dir/1/files/2009/09/PrimatePack_minusRegulatoryOptions.pdf

Glej tudi: Soulsbury, C. D.; Iossa, G.; Kennell, S. & Harris, S. (2009). The welfare and suitability of primates kept as pets. Journal of Animal Welfare Science 12:1-20. 

[6] http://www.upc-online.org/thinking/parrot_captivity_impact.pdf

[7] http://www.dailymail.co.uk/news/article-2549803/Hundreds-smuggled-reptiles-destined-exotic-pet-trade-U-S-die-crammed-plastic-tubs-five-days.html

[8] http://www.monkeyworld.org/meet-our-primates/monkeys-prosimians.htm

[9] http://www.maars.org/

[10] http://www.psychologytoday.com/blog/bear-in-mind/201402/malachi

[11] http://www.tortoise.com/

»Ljubeče, lokalno, bio, humano, v miru, spoštljivo«

V sredo, 23. julija 2014, sta po socialnih omrežjih zakrožila posnetka, ki prikazujeta raztovarjanje bikov pred klavnico v Postojni in ki ju je avtor ironično poimenoval »Ljubeče, lokalno, bio, humano, v miru, spoštljivo«. Posnetka ne prikazujeta krvavih prizorov, s katerimi se tisti, ki spremljamo dogajanje industrije, ki živali izkorišča za hrano, oblačila in drugo, pogosto srečujemo. Je pa verbalno in telesno nasilje nad biki kljub temu sprožilo val ogorčenja v javnosti, ki industriji, ki jo uravnavajo zakoni, posebej pa lokalnim kmetom, zaupa, da z živalmi ravnajo zelo lepo in da žival na celotni poti od rojstva do smrti nič ne trpi, saj smo konec koncev razvili celo sistem, ki omogoča humano klanje.

Humano klanje? Ne glede na to, kako paradoksno se to sliši, mnogi želijo verjeti, da humano klanje obstaja in se celo prakticira. Ker se grde stvari, kot sta trpinčenje živali in nehumano klanje,  dogajajo samo drugod, pri nas tega ni, pri nas živali živijo v raju. Slovenci tako razmišljamo. Avstralci tudi tako razmišljajo, kot se je ponovno izkazalo ob nedavni objavi posnetkov o mučenju ovc v industriji proizvodnje volne, ki je šokirala Avstralce in ljubitelje volne drugod po svetu. Verjetno odkritje, da enako močno voljo zanikanja realnosti kažejo tudi ostali narodi, ne bi bilo presenetljivo. O možnih vzrokih tega pojava morda kdaj drugič. Za enkrat je potrebno razumeti dvoje: 

1. Postopki reje in zakola živali za človekovo uporabo so v svetovnem merilu dokaj poenoteni. V slovenskih klavnicah, na primer, delavci živalim ne pojejo uspavank in jih ne božajo do smrti; slovenske klavnice delujejo po istem principu in s primerljivo tehnologijo kot ostale. V tem prispevku  si je mogoče prebrati izkušnjo študenta veterine ob obisku ene večjih slovenskih klavnic.
2. Zakoni ne zagotavljajo dejanske dobrobiti živali, tudi če bi se zakonov striktno držali. Zakoni samo določajo neko stopnjo zaščite, ki pa je dovolj minimalna, da ne bi pretirano ovirala dela rejcev, prevoznikov, klavcev in drugih, ter da ne bi ogrozila profita, seveda. 

V praksi to pomeni, da je žival, ki konča na krožniku, zagotovo trpela. Edino vprašanje, ki ostaja odprto, je, koliko in kako dolgo je trpela. 

Krave, ovce, kokoši in druge živali, ki jih množično zasužnjujemo za hrano in ostalo, so zelo blaga, občutljiva in inteligentna bitja. Psihološko so izredno kompleksna in ranljiva. Tega seveda nujno ne opazimo, če na žival gledamo kot na bodoči zrezek. Če pa žival, ki je bila rešena s farme ali iz klavnice, dobimo v rehabilitacijo, potem hitro ugotovimo, da je realnost popolnoma drugačna. To niso nikakršni predmeti, ki za dobrobit potrebujejo zgolj hrano, kot na primer avtomobil potrebuje gorivo in občasni servis. Vse živali, tudi t.i. farmske živali, so posamezniki. Za dobrobit poleg hrane in odsotnosti telesnega nasilja (za telesno nasilje šteje tudi zakol/umor živali) potrebujejo kolikor toliko normativno okolje, vključno s socializacijo, in določeno stopnjo samodeterminacije (možnost odločanja o lastnem življenju), tega pa nobena farma ne more ponuditi – niti ekološke farme, »prosta reja« in podobne trendovske preobleke živalskih taborišč [glej prispevek o prosti reji]. 

Do onemoglosti se lahko pretvarjamo, da so te živali na svetu za to, da jih jemo, nosimo in/ali drugače izkoriščamo. Ideologija karnizma je seveda močno vraščena v ljudi, vendar živali nam jasno sporočajo, da je to človekova iluzija. Njihove telesne bolečine so resnične, duševne tudi. Ko se zbližamo z živaljo, ki jo v okviru te ideologije uvrščamo v kategorijo hrane, obleke in druge kategorije, hitro ugotovimo, da (z izjemo vrstno-specifičnih potez obnašanja in zaznavanja naravno-socialnega okolja) ni nič drugačna od našega psa ali našega (človeškega) prijatelja. 

Kar se konkretno teh bikov tiče, bi se morda bilo smiselno postaviti v njihovo kožo. Ne vemo, od kod prihajajo in kako so živeli. V neki točki si prisiljen v tovornjak, ta te odpelje skozi hrupno okolje, ki ga po vsej verjetnosti še nikoli nisi videl in ti je v vseh pogledih popolnoma tuje, parkira na mestu, obkroženem z golim, hladnim betonom (ne pa na primer sočnim zelenim pašnikom, ki bi se ti verjetno zdel zanimiv in vabljiv), in na koncu okrog tebe začnejo skakati podivjani dvonožniki in s palico udarjati po rešetkah tovornjaka, ki ti predstavljajo edino obrambo pred popolnim neznanim, v katerega se zdi, da te nasilneži podijo. Njihov pristop ti še zdaleč ne vzbuja zaupanja, zato je jasno, da boš ostal tam in klical na pomoč. Z biki in ostalimi živalmi je zelo enostavno komunicirati. Tudi svojega imena in drugih izrazov/zvokov se hitro naučijo in nanje odgovarjajo, če se z njimi dovolj ukvarjaš in gojiš osebni odnos, tako kot psi – a na farmah za to navadno ni ne časa ne volje. Bodo pa živali hitro začutile, ali jim želiš pomagati ali škodovati, in temu primerno reagirale.

Postojnski biki so bili pod izjemnim stresom, ki si ga človek morda zmore predstavljati le, če si lahko zamisli, kako bi bilo njemu, če bi ga nekdo nasilno odpeljal v popolnoma neznani, strah vzbujajoči kraj in ga s pomočjo palice in agresivnimi vzkliki v tujem jeziku, ki ga čisto nič ne razume, poskušal pripraviti do nečesa. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin - kot je razvidno iz odgovora, ki ga nelektoriranega navajamo na koncu prispevka - ni ugotovila večjih nepravilnosti. To seveda ne pomeni, da je bilo ravnanje kmeta/prevoznika resnično humano in da je bilo z dobrobitjo bikov vse v redu. Pomeni le, da so zakoni dovolj pomanjkljivi, da takšno ravnanje do čutečih bitij odobravajo. Na koncu vseeno preseneti dejstvo, da je tudi spodbujanje nasilja do živali v vzgoji otrok zakonsko sprejemljivo. Nadvse zanimivo pa bi bilo, če bi omenjeni Urad razkril nedvomno kompleksno formulo izračunavanja stopnje bolečine na podlagi starosti nasilneža in upoštevajoč različne prizadete dele telesa živali (npr. moda). 

V vsakem primeru je potrebno upoštevati, da je bil to šele začetek kalvarije postojnskih bikov. Preganjanje se je nadaljevalo za zaprtimi vrati klavnice, kjer je življenje bikov na nasilen način za vedno ugasnilo. 

Klavnice pa niso problematične samo z vidika dobrobiti živali. Ni nam znano, ali se je v Sloveniji izvedla kakšna študija o dobrobiti delavcev v klavnicah. Podatki iz tujine so zgovorni. V porastu so anksioznost, družinsko nasilje, prekomerno uživanje alkohola, drog. Kanadski kriminologi v študiji ugotavljajo, da območja večjih klavnic sovpadajo z visoko stopnjo kriminala v ameriških skupnostih.[1] Dnevno klanje čutečih bitij človeka ne more pustiti ravnodušnega. Če po vrhu tega za to telesno in duševno naporno delo prejme še mizerno plačo, vsakršen konstruktiven pristop, ki ga človek morda goji in uspešno udejanja za lastno psihofizično preživetje in z namenom omejitve bolečine svojih žrtev, lahko hitro podleže jezi in frustracijam s posledičnim katastrofalnim zaključkom za živali. Nad nekom se prej ali slej zneseš. In prve pri roki so seveda živali. 

Dokler živali ostajajo tržno blago, bodo človeku prepuščene na milost in nemilost. Družba s svojo normalizacijo nasilja gradi zblojeno podobo moči (in moškosti). Kar se zdi močno, je navadno zelo šibko. Trpinčenje in izkoriščanje nedolžnih bitij izvira iz šibkosti in strahu, kot to lepo ubesedi Miroslav Holub v svoji pesmi »Velik in močan«: Nekaj krvi, bolj ali manj, je rekel / bil je tako velik in močan, tako močan / da je moralo izvirati iz šibkosti , / nekaj krvi, je rekel, in si opral roke / seveda so stvari, ki jih ni mogoče sprati / ampak tega ni vedel, ker je bil močan… 

Na naslednjih štirih posnetkih si je mogoče ogledati primere srečnih živali iz zatočišč: 

Igrivi prašički

Osvobojene kokoši

Zavržena in rešena trinoga kravica

Srečni ovni - Jagnje, ki mu je na komercialni farmi umrla mama in je bil rešen pred gotovo smrtjo in čigar najboljši prijatelj je sedaj pes, ter igriva ovna – eden od teh ovnov je v otroštvu doživel hudo telesno in psihološko nasilje in je šele po slabih dveh letih neinvazivnega bivanja v zatočišču začel počasi okrevati.

Odgovor Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin:

Spoštovani!

Prejeli smo vašo prijavo o raztovarjanju bikov. Pregledana sta bila oba posnetka, na prvem ni bilo zaznati znakov prepovedanega ravnanja, na drugem posnetku je sicer res mogoče zaznati kako otrok preganja živali s palico, vendar to dejanje ne moremo šteti kot prepovedano ravanje, ki je sicer navedeno v Uredbi (ES) št. 1/2005 o zaščiti živali med prevozom, ker je pri tem sodeloval 10 letni otrok, ki s svojo silo ne more povzročiti bolečine taki živali. Kakšne besede so bile pri raztovarjanju izrečene pa tudi ni mogoče presojati kot kršitev.

Če presojate oba posnetka v celoti opazite ravnanje prevoznika, udrjanje po ograji, glasovi, uporaba dlani, sicer uporablja tudi palico, vendar ne način, ki bi živalim povzročala bolečino, kar pa je primeren način preganjanja živali.

Prevoznik bo pisno obveščen in opozorjen na ugotovljene nepravilnosti pri prevozu, druge sankcije ne bodo uvedene. 

lp,

mag. Boža Furlan

uradna veterinarka

Republika Slovenija,

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin,

Območni urad Postojna

Kolodvorska 5 a, 6230 Postojna 

Besedilo: Veganska iniciativa
Fotografije: Veganska iniciativa

[1] http://occupyforanimals.wix.com/meat#!slaughterhouse-workers/czcf; Mark Hawthorne, “Injustice for All”, VegNews, Marec/April. 2011; Timothy Pachirat, Every Twelve Seconds, Yale Uni Press 2011.