Rich Roll: Ultraman

Z rastlinsko prehrano do ekstremne kondicije

Vir slike: http://veganultraman.com/images/rich_roll_running.jpg

Ugotovitev, da stvari niso, kot bi morale biti, in da je sprememba življenjskega sloga nujno potrebna, je Richu Rollu prineslo spoznanje, da že tako preprosto opravilo, kot sta vzpenjanje po stopnicah ali igranje s hčerko, zahteva ogromno energije. Ko je z velikim naporom na predvečer svojega štiridesetega rojstnega dneva le prisopihal do lastne spalnice, je sprejel pomembno odločitev. Nastopil je trenutek streznitve, vpogleda vase in analize preteklega življenja. In ta odločitev mu bo kmalu spremenila življenje na boljše in pripomogla ne samo k temu, da postane aktiven športnik, ampak tudi človek, ki bo presegel samega sebe, šel daleč in še dlje ter podiral rekorde. In vse to s pomočjo rastlinske prehrane oziroma, kot se sam izrazi, na rastlinski pogon. Tako kot ultramaratonec Scott Jurek, čigar avtobiografija je bila prav tako pred nedavnim  prevedena v slovenski jezik, se namreč tudi Rich Roll prehranjuje izključno s hrano rastlinskega izvora.

Pri založbi Planet je pred kratkim izšla Rollova knjiga Ultraman s polnim naslovom Kako sem premagal alkoholizem in krizo srednjih let, postal eden najvzdržljivejših ljudi na planetu in odkril samega sebe. Že na prvi pogled nam postane jasno, da nas bo avtor popeljal na zanimivo popotovanje, na katerem nam bo postregel z zgodbami o svojih uspehih in padcih. Richu Rollu je uspelo, da se je iz neaktivnega moškega na pragu srednjih let prelevil v vrhunskega športnika, ki se lahko pohvali z zavidljivimi rezultati. Vse zasluge za le-te pripisuje rastlinski prehrani, saj se je v času priprav, kot tudi na tekmovanjih samih, prehranjeval izključno vegansko. S pomočjo rastlinske prehrane je dosegel odlične rezultate in na ta način utišal vse, ki so kadar koli dvomili vanj. Tudi tiste, ki so ga zasmehovali ter bili prepričani, da mu brez živalskih beljakovin nikakor ne bo uspelo.

Sprememba seveda ni prišla čez noč in tudi Rich je včasih bil povprečnež, ki je nezdravo živel in se nezdravo prehranjeval. Samega sebe opisuje kot zaležanega in predebelega odvisnika od hamburgerjev s sirom. Opiše vsebino svojega hladilnika, v katerem so v tistih časih prevladovali tipični ameriški proizvodi, kot so na primer razne salame in hrenovke, mlečni izdelki ter gazirane pijače. Po tistem večeru, ko je doživel razodetje, pa je bil trdno odločen, da mora začeti ne samo z drugačnim načinom prehranjevanja, ampak mora nujno spremeniti tudi življenjski slog. Prvi korak na dolgi in spoznanj polni poti je bil prehod na vegetarijanstvo. Toda lotil se ga je na dokaj nezdrav način - prvih šest mesecev se je prehranjeval brez mesa, rib in jajc, a precej nezdravo. Posluževal se je mnogih predelanih živil, se večkrat pregrešil z gaziranimi pijačami in pogosto jedel čips. Istočasno se je tudi začel vsakodnevno gibati, opazoval in preučeval je lastno telo ter iskal odgovor na vprašanje, katera hrana je tista, ki mu omogoča optimalno delovanje. Do rešitve je prišel takoj, ko je iz prehrane izločil vse izdelke živalskega izvora ter  večino predelanih živil. Odločil se ja za izključno veganski način prehranjevanja. Jutro je po navadi začel s presnim zajtrkom, vzljubil je kvinojo, lečo, tempeh, oreške in zelenjavo temnejših barv (ohrovt, špinačo, blitvo). Spremembe in prvi vidnejši rezultati so se pojavili zelo hitro: nenadoma je imel več energije, počutil se je lažjega, izgubil je odvečne kilograme ter povečal moč in vzdržljivost. 'Z vsakim naslednjim tednom se je moje telo spreminjalo. Postajal sem močnejši in vitkejši, spreminjal se mi je celo obraz – dokler nisem postal skoraj nerazpoznaven v najboljšem smislu' (Roll, str. 133).

Rich Roll deluje na rastlinski pogon, moč rastlin predstavlja njegovo skrivno orožje. Z rastlinsko prehrano mu je uspelo tisto, kar se nam zdi skoraj nemogoče: popolnoma je preobrazil svoje telo ter dosegel zavidljiv rezultat na tekmovanju Ultraman, ki vkjučuje 10 kilometrov plavanja, 418 kilometrov kolesarjenja in na koncu še 84 kilometrov teka. Toda Rich se ni ustavil, želel je več, želel je dlje. Za naslednji izziv si je leta 2010 izbral tekmovanje EPIC5, ki poteka na petih havajskih otokih, traja pet dni in sestoji kar iz petih Ironman tekmovanj. Premagovanje naštetih dolžin se sliši kot nekaj nemogočega in ob branju se nam porajajo misli, da kaj podobnega lahko uspe samo nekomu res posebnemu, skoraj nadčloveku. Vendar nas Rich Roll prepričuje v nasprotno, sam namreč trdi, da to lahko uspe slehernemu posamezniku, če se le za to odloči, sledi svojim sanjam ter vztraja. 

Opis Rollovega življenja je za bralce zanimivo čtivo, avtor nas povabi v svoj svet in nam predstavi tiste najsvetlejše momente v svojem življenju, z nami pa odkrito deli tudi tiste najbolj temačne. Na začetku knjige se odpravimo v čas njegove mladosti, ko je spoznal svojo prvo ljubezen -  plavanje, z njim potujemo skozi študentska leta, ko se je prvič srečal z alkoholom, ki ga je skoraj pogubil. Pripoveduje o svojih izkušnjah in doživetjih ob športnih uspehih in neuspehih, kot tudi mislih in nasvetih glede rastlinske prehrane.

Večkrat poudari, da njegov način prehranjevanja ni dieta, modna muha ali kaj podobnega, ampak da gre za življenjski slog. Ker se zaveda, s kakšnimi preprekami in vprašanji se srečujejo ljudje ob prehodu na rastlinsko prehrano, na koncu knjige razloži nekatera pomembna dejstva. Govori o beljakovinah, železu in maščobni kislini omega-3, ki je prisotna v rastlinski prehrani, natančno pa opiše tudi svoje prehranjevalne navade in vključi namige in napotke za vse, ki se ukvarjajo s športom.

Rollovo avtobiografijo lahko jemljemo kot skupek zanimivih anekdot o njegovem življenju, a je veliko več kot samo to. Istočasno je priročnik za vse, ki razmišljajo o spremembi življenja in prehrane, saj nam ponuja dragocene nasvete in smernice. In vse to opiše in prikaže na zabaven in preprost način, tako da je knjigo težko odložiti, ko enkrat začnemo z branjem. Sam rad poudari, da če je uspelo njemu, lahko uspe tudi nam. Spodbudi nas k razmišljanju, vlije upanje ter nas motivira, da tudi sami stopimo v nov dan na bolj zdrav način.

Tekst: Veganska iniciativa 

Scott Jurek: Jej in teci

Scott Jurek, avtor knjige Jej in teci, je v svoji dolgoletni tekaški karieri nanizal zavidljivo število izjemnih dosežkov in v športnem svetu velja za legendo. Leta 2005 je slavil kar sedmo zaporedno zmago na enem od najzahtevnejših ultramaratonov, 161-kilometrskem Western States Endurance Runu, dvakrat je zmagal na 217-kilometrskem ultramaratonu Badwater itd. Če pogledamo Jurekovo tekaško zgodovino, nam postane jasno, da gre za izjemnega športnika, ko pa se bralec seznani še z njegovo avtobiografijo, spozna, da je Scott Jurek resnično človek posebne sorte.

Z bralci deli raznovrstne zgodbe in spomine, tiste najlepše, pa tudi najtežje tekaške in osebne preizkušnje. Le-te pričajo o trnovi poti, ki jo je moral preteči, da je spoznal samega sebe, ter o boju, ki ga je bíl z okoljem, iz katerega prihaja, in ljudmi, ki so ga obkrožali. Pripovedi, ki opisujejo njegovo življenjsko pot, so zgodbe o vzponih in padcih, in tudi njegova avtobiografija je nedvomno večplastna. Lahko jo beremo kot skupek izpovedi ali kot priročnik za tekače in ostale športnike. Jurek namreč ne pozabi na nasvete, uči nas, kako se teka sploh lotiti, kako v njem vztrajati ter kako postati resnično dober in se povzpeti na vrh. Ponižno nam ponudi svojo življenjsko filozofijo in motivacijo in nas navdihuje.

Nenazadnje pa nam knjiga Jej in teci lahko služi tudi kot vodilo pri spoznavanju veganske prehrane in vpeljevanju le-te v vsakdanje ali športne aktivnosti. Scott Jurek je tekom svoje kariere postal vegan in z bralci deli občutja, ki so ga privedla do tega, da se je začel prehranjevati z rastlinsko hrano. Pripoveduje o tem, kako je opazoval in preučeval odzivanje lastnega telesa na spremembo prehrane, o vplivih veganske prehrane na svoje športne sposobnosti ter o spremembi življenjskega stila nasploh. V športnem svetu velja nenapisano pravilo, da je nemogoče postati resnično dober brez uživanja živalskih beljakovin. Scott Jurek pa v svoji knjigi, kot tudi s svojimi dosežki, pokaže in dokaže, da je z jekleno voljo, vztrajanjem in nenehnim preučevanjem in učenjem možno vse in še več.

Če se ozremo v njegovo preteklost, vidimo, da je bil današnja tekaška legenda in vzornik marsikateremu tekaču povprečen otrok, pestila ga je skolioza, sošolci pa so ga posmehljivo klicali 'mamin sinko' ali 'preklasti dolgin'. Takrat ni izstopal na nobenem področju, tudi s športom se ni pretirano ukvarjal. Prelomnica v njegovem življenju je bila zagotovo resna bolezen, ki je doletela njegovo mater; zbolela je namreč za multiplo sklerozo. V trenutku se je podrl njegov otroški svet, kajti ob strogem očetu, ki je zahteval trdo disciplino, so bila vsa hišna opravila sedaj del Scottovega vsakdanjika. Brezskrbno otroško igro je zamenjalo gospodinjenje, Scott se je še kot otrok moral preizkusiti kot kuhar, priprava hrane pa mu je šla odlično od rok: ribe in različne vrste mesa ter pire krompir z maslom so bile jedi, ki jih je znal izvrstno pripraviti. Zelenjava se je takrat zelo redko znašla na njegovem jedilniku, saj jo je, kot sam pravi, sovražil. Ko je dopolnil dvanajst let, so pri njem odkrili povišan krvni tlak kot posledico vseh naloženih obveznosti in neštetih skrbi, ki so ga pestile, odraščanju ob očetu grobijanu ter materi, ki je iz dneva v dan postajala le še senca same sebe. Takrat se je sam odločil, da ne bo jemal zdravil, temveč bo s pomočjo bolj zdrave prehrane in športnih aktivnosti krvni tlak sam poskusil nadzorovati. Oče ni imel denarja, da bi ga vozil na treninge bejzbola ali nogometa, si je pa lahko privoščil nakup opreme za smučarski tek. Tako je Scott počasi vstopil v svet športa, ampak do njegovih prvih vidnejših tekaških rezultatov bo preteklo še mnogo vode. Da bi pridobil kondicijo za tek na smučeh, je začel teči, tek pa je kmalu postal njegova največja ljubezen. Leta so minevala, Scott se je začel udeleževati različnih ultramaratonskih prireditev in tekmovanj in ravno na potovanjih je začel spoznavati najprej vegetarijansko, kasneje pa še vegansko prehrano. Na svoje veliko presenečenje je ugotovil, kako okusna in raznolika je lahko rastlinska hrana ter kako se je ob njej boljše počutil. Čas regeneracije po treningu ali tekmovanju je bil znatno krajši, kar je Scotta le še spodbudilo k temu, da je še dodatno raziskoval in preučeval, kako vpliva na njegovo telo. Zaradi pomanjkanja časa je včasih sicer še jedel hitro in nezdravo mesno hrano, ampak vedno manj in ob zavedanju, da je hrana zdravilo ter da tista industrijsko predelana nanj slabo vpliva. Sčasoma je postal zaprisežen vegan, večino obrokov si je bil primoran sam pripraviti, kar pa mu je bilo v neznansko veselje. Odprl se mu je nov svet raznovrstnih okusov. V svojo avtobiografijo je Scott vključil mnogo receptov, nekatere je prevzel, spet druge sam napisal. Tista jed, ki ga je dokončno spremenila v vegetarijanca in katero si še vedno večkrat pripravi, pa je bil čili (glej recept). Ob spoznanju, da je lahko rastlinska hrana ravno tako dobra kot mesna, zanj poti nazaj ni bilo več.

Ko končamo z branjem Jurekove avtobiografije, pridemo na konec popotovanja, na katerega nas je peljal on sam in nas ves čas spremljal ter z nami delil tista najlepša doživetja in veselje, pa tudi najtemnejše trenutke svoje osebne in profesionalne poti. Odkrito nam je pripovedoval o svojem življenju in odločitvah, bralcu ponudil vpogled v svoje življenje, istočasno pa nas tudi nenehno spodbujal k razmišljanju ter nas motiviral, da najdemo sami sebe, da poiščemo svojo pot. Sam pove, da je on svojo našel s pomočjo teka ter veganske hrane, bralcu pa polaga na srce, naj najde svoj prostor pod soncem. Človek, do katerega lahko čutimo le  izjemno spoštovanje, bralcu za popotnico svetuje: »Lahko pa se spremenimo. Ne čez noč, pač pa čez čas. Življenje ni dirka. Niti ni ultramaraton, nikakor, čeprav je včasih tako videti. Ni ciljne črte. Vsi hitimo proti cilju, pomembno je, ali smo ga dosegli, ni pa to najpomembnejše. Najpomembnejše je, kako smo ga dosegli. Odločilen je vsak korak, odločilen je korak, ki ga naredimo ta trenutek. Vsak hodi po svoji poti. Meni sta na moji pomagala dobra hrana in sproščen tek. Mogoče vam to lahko pomaga najti svojo pot. Nikoli ne veste, kam vas zanese.« (Jurek, str. 224-225).

Minnesotski zimski čili (povzeto po Jej in teci)

Sestavine:

• 2 žlici kokosovega ali oljčnega olja
• 2 stroka stisnjenega česna
• skodelica drobno sesekljane čebule
• 8-10 srednje velikih, drobno sesekljanih gob
• ½ skodelice drobno sesekljane zelene paprike
• ½  skodelice drobno sesekljane rdeče paprike
• ½ skodelice drobno sesekljanega korenja
• 1 jalapeno čili ali kakšna druga pekoča paprika brez semena in sesekljana (po želji)
• skodelica koruznega semena
• čajna žlička zmlete kumine
• ½ čajne žličke zmletega koriandra
• 2 žlici mletega čilija
• 2 čajni žlički morske soli
• ½ čajne žličke črnega popra
• 2 400-gramski konzervi narezanega paradižnika
• 400-gramska konzerva paradižnikove mezge
• 400-gramska konzerva rdečega ledvičastega fižola, odcejenega
• 400-gramska konzerva črnega fižola, odcejenega
• 400-gramska konzerva rdečega fižola, odcejenega
• 2 ½ skodelici vode
• ½ skodelice suhe bulgur moke
• kajenski poper ali pekoča omaka (po želji)
• ½ skodelice nasekljanih listov svežega koriandra za posip     

Postopek:

V velikem loncu segrejemo olje. Zelenjavo in začimbe pražimo na srednje močnem ognju približno 10 minut oziroma toliko časa, da se zmehčajo. Če se zelenjava prijemlje dna, zalijemo z nekaj žlicami vode. Dodamo vse ostale sestavine razen listov koriandra in pustimo, da rahlo vre kakšnih 30 minut. Premešamo in pustimo še toliko, da je vsa zelenjava mehko kuhana. Dosolimo, po želji še začinimo s kajenskim poprom ali pekočo omako, pred serviranjem pa potresemo s sesekljanim koriandrom. Kar ostane v loncu, zamrznemo. Zadošča za 8-10 obrokov.