Ob svetovnem dnevu veganstva

Na današnji dan že dvajseto leto zapored obeležujemo svetovni dan veganstva, letos pa mineva tudi 70 let od uvedbe izrazov vegan in veganstvo ter ustanovitve The Vegan Society. Svetovni dan veganstva in tudi ves november,  ki je svetovni mesec veganstva, sta za vegane priložnost, da prijateljem in družinskim članom pomagamo razumeti, zakaj je za nas tako pomembno, da se prehranjujemo, oblačimo, obuvamo in živimo vegansko, in kako lahko vsak posameznik pripomore k bolj pravičnemu svetu, ki ne bo temeljil na izkoriščanju drugih čutečih bitij, ki bo varčnejši z viri hrane in vode ter bo mnogo manj onesnaževal planet, naš skupni dom. 

Vegani stremimo k bolj sočutnemu svetu, to pa ne pomeni, da tisti, ki (še) niso vegani, nimajo podobnih želja. Mar si ne delimo želje po odpravi vojn in nasilja med ljudmi? Mar si tisti, ki niso vegani razen morebitnih redkih izjem želijo, da bi živali čim bolj trpele? Če bi bilo tako, potem bi nekdo ob zalogaju mesa užival ob misli, da je za ta zalogaj nekdo izredno trpel. Užival bi recimo ob predstavi o pujsu, ki so mu že kot dojenčku na živo odrezali rep in ga kastrirali, naslednjih nekaj mesecev pa je preživel v prostoru, ki mu ne moremo reči drugače kot zapor ali koncentracijsko taborišče, naposled pa so ga, še preden bi dosegel odraslo dobo, poslali na strašljivo pot, ki se konča v zgradbi, kjer so tla prekrita s krvjo, prostore med stenami pa polnijo srce parajoči kriki. Ko prispe do te zgradbe in ga ljudje z udarci po rampi potiskajo vroti vhodu, pujs lahko upa samo še na to, da bo jekleni bat, ki mu ga bo pištola skozi lobanjo potisnila v možgane, zadel pravo mesto in se ne bo zavedal, ko ga bodo obesili na kavelj, mu prerezali vrat in naposled z vrelo vodo odstranjevali kocine z njegovega umirajočega telesa. Le kdo bi užival ob takšnih prizorih?

Ne, medtem ko z užitkom in veseljem pomislijo, kako lepa in dišeča je bila jagoda, ki so jo utrgali na vrtu, kako bohotna je odrezana glava solate in kako vabljiv krompir, ki so ga izkopali, ljudje razen zelo redkih izjem ne želijo misliti na to, kaj se je moralo zgoditi, da se je na njihovi mizi znašel zrezek, kos sira ali jajce. Zato je mnogim celo zelo težko sedeti za isto mizo z veganom. Če bi si priznali resnico, potem bi morali ugotoviti, da je njihovo početje v nasprotju z njihovimi vrednotami, ki obsojajo zasužnjevanje, posilstvo, mučenje, umor. Zato so pogovori med vegani in tistimi, ki to (še) niso, pogosto zelo zahtevni, nabiti so s čustvi in se navadno končajo z večjo ali manjšo zamero na obeh straneh. Naša naloga je, da smo v tovrstnih soočenjih čim bolj razumevajoči do sogovornikov, njihova dolžnost (če to priznajo ali ne) pa, da se soočijo z dejstvi in si pričnejo odstrinjati tančice z oči.

Teh tančic je veliko in so različnih vrst. Nekaj jih ustvari družba: izdelki živalskega izvora so "normalni", "tradicionalni" in zato potrebni. Nekateri izdelki živalskega izvora kažejo tudi na izbran okus ali visok družbeni status. Mnogo jih pa ustvari živalska industrija, ki se dobro zaveda nelagodja, ki ga občutijo potrošniki, če se le za trenutek zavedo, da je takoimenovani "zrezek" na njihovem krožniku pravzaprav del telesa živega bitja, ki je imelo starše, ki bi tako kot človeški starši naredili vse, da bi jih zaščitili pred trpljenjem; bitja, ki je imelo rado sonce, zrak, svobodo, ki je ljubilo življenje tako kot mi. Enako velja za tako imenovano mlečno industrijo, ki se na vse kriplje trudi prikriti resnico o tem, da je mleko živali namenjeno otrokom teh živali ter da v naravi ne obstaja nobena druga vrsta živih bitij, ki bi iz takšnih ali drugačnih za lase privlečenih razlogov še v odrasli dobi uživala mleko, ki je dejansko namenjeno otrokom neke druge vrste. Zato živilska industrija izumlja izraze kot "srečne krave" in "srečne kokoši" in z ničvrednimi nalepkami ter praznimi besedami ljudem ponuja lažno predstavo, da s svojimi izbirami ne povzročajo trpljenja. Lahko bi izpostavili še mnogo drugih tančic živilske industrije, a žal ta v svoji dejavnosti ni osamljena. Podobne metodologije morajo za svoj obstoj uporabljati tudi farmacevtska, modna, pohištvena in avtomobilska industrija ter celo industrija, ki "proizvaja" izdelke za hišne ljubljenčke.

Grozote, ki jih te tančice  skušajo zakriti, so enakovredne in nekajkrat bolj množične kot najhujše grozote, ki smo jih ljudje v zgodovini zagrešili nad pripadniki drugih ras. Ob tem najbrž ni treba posebej poudariti, da se te grozote nad živalmi dogajajo nepretrgoma skozi vso zgodovino, v našem času pa so dosegle rasežnosti, ki ne ogrožajo samo obstoja naše vrste, temveč vsega življenja na planetu, kot ga poznamo.

Na srečo je veganska ponudba v trgovinah iz meseca v mesec večja. Britanski časnik The Guardian danes celo poziva podjetja in trgovine, naj na tržišču še povečajo delež izdelkov brez sestavin živalskega izvora, to pa naj na embalaži tudi jasno označijo.

In kaj je zaznamovalo preteklo leto?

Evropska državljanska pobuda za prepoved poskusov na živalih Stop Vivisection je z uradno potrditivijo uspešno zaključila zbiranje podpisov in se pripravlja na predstavitev argumentov Evropski komisiji ter javno  obravnavo v Evropskem parlamentu.

Zelo pomembna posredna podpora v prid omenjeni pobudi je (zaenkrat v obliki pomislekov) prišla tudi iz tistih znanstvenih krogov, ki so doslej poskuse na živalih goreče zagovarjali. British Medical Journal je junija letos objavil članek, ki z znanstvenega stališča zavrača poskuse na živalih, isto temo sta izpostavila tudi uvodnik odgovorne urednice ter naslovnica.

Vedno pogosteje beremo tudi o prepovedih cirkusov z živalmi v državah širom sveta - v zadnjih mesecih se je to zgodilo v Indiji, Kataloniji ter na Malti, v Sloveniji pa prepoved velja od januarja letos. Pod pritiski aktivistov in javnosti kloni tudi krznarska industrija: v preteklem letu smo se veselili novic o zaprtju nekaterih trgovin in farm v Evropi in Severni Ameriki, v Sloveniji pa bo 1. januarja 2015 v veljavo stopila prepoved gojenja živali zavoljo krzna ter lova nanje.

V preteklem letu je v Sloveniji vzklilo posestvo Koki, kjer je do sedaj zatočišče in dom našlo že približno 30 živali, rešenih iz živinorejske industrije. Veganska iniciativa je ponosna posvojiteljica dveh prav posebnih deklet s posestva, račke Elle in putke Fride.

Celo slovenska literarna ponudba je v preteklem letu postala bogatejša za eno vegansko slikanico za otroke: v slovenskem prevodu je namreč izšla knjiga Veganstvo je ljubezen avtorice in ilustratorke Ruby Roth.

Naj zaključimo s pozivom našim prijateljem, sodelavcem, znancem ter drugim še-ne-veganom: le pogumno se ozrite v svoje srce, ljudje, vaše vrednote so pomembnejše od okusa sira ali teksture zrezka. Priznajte si, da so življenje, svoboda in odsotnost trpljenja - pravice, ki pripadajo vam - tudi pravice, ki po rojstvu pripadajo vsem živim, čutečim bitjem, in če nam, ljudem, ni potrebno jesti živali, se oblačiti vanje ali jih kakor koli drugače izkoriščati, potem je prav, da tega tudi ne počnemo. Iskreno vas vabimo, da se v tem mesecu prehranjujete vegansko in ugotovite, da to ni noben bavbav, religija ali odrekanje, in upamo, da se ob koncu meseca ne boste več ozirali nazaj, temveč boste ponosno odkorakali veganstvu naproti.

10 nasvetov za veganske starše in šolarje

Ruby Roth, ki jo v slovenskem prostoru poznamo predvsem kot avtorico otroških slikanic Zato ne jemo živali in Veganstvo je ljubezen in o kateri smo že pisali na našem blogu, kot mati vé, da se veganski otroci v šoli lahko spopadajo s prav posebnimi težavami. Zato je novembra 2012 kot gostja na blogu Living the well life objavila prispevek z nasveti za veganske šolarje in njihove starše. V upanju, da pridejo prav tudi slovenskim družinam, objavljamo prevod njenega prispevka.

Poletja je konec, pred spanjem spet navijamo budilko in naše življenje se ponovno ustaljuje v šolsko rutino. Moja posvojenka Akira, ki je že od rojstva veganka, bo kmalu dopolnila 8 let. Hodi v 3. razred in v svojem oddelku je najmlajša ter, nenavadno, edina deklica. Veliko je stvari, na katere se mora privaditi, a biti odkrita glede svojega veganstva na srečo ni ena izmed njih. Akira je samozavestna in predana in do sedaj je z lahkoto premostila vsako oviro. Vedno pa ni tako. Vemo, da je za otroke vegane šolski razred lahko zelo težavno okolje. Z Akirino pomočjo zato ponujam deset nasvetov za veganske starše in šolarje, da bodo sošolci veganstvo lažje sprejeli kot normalno in da bo šolsko leto lažje!

Ruby in Akira. Vir: http://instagram.com/ruby_roth

1. Skupaj nakupujte hrano in pripravite šolsko malico.

Ko skupaj nakupujete na tržnici ali v trgovini, imate čas in priložnost za pogovor o hrani, ki jo izbirate. Otrokom sproti razložite, zakaj ste izbrali določene izdelke, zastavite jim tudi kakšno vprašanje ter prisluhnite njihovemu mnenju. Skupaj načrtujte šolske malice ali kosila. Pogovor bogati otrokov besedni zaklad in okrepi zaupanje v način življenja vaše družine.

2. Skupaj opazujte svet.

Bolj ko otroci razumejo razloge za veganstvo, bolj samozavestni in bolj vztrajni bodo. Kadar koli se ponudi priložnost, izpostavite, kar opazite v neveganskem svetu - jumbo plakat, ki oglašuje meso, oglase o mleku "srečnih krav", oglase z govorečimi risanimi živalskimi liki - in se z otroki o tem pogovarjajte. Kdo naroča te oglase? Ali so krave na farmah srečne? Ali lahko vemo, da imajo živali čustva, čeprav ne govorijo našega jezika? 

V znanju je moč - nikoli ni prezgodaj za pogovor o pristranskih sporočilih družbe.

3. Pridobite si zaveznike.

Ko otroke pripeljete v šolo, ko pridete ponje ter na šolskih dogodkih svojo družino predstavite učiteljem in vodstvu šole. Če ste z njimi v dobrem, prijateljskem odnosu, se bodo tudi vaši otroci v šoli počutili bolj varno in sproščeno. Poiščite primeren trenutek, ko lahko diskretno pristopite h komu od šolskega osebja, in nakažite, da si želite imeti njihovo podporo. Rečete lahko, na primer: "Mimogrede, moj otrok je edini vegan v svojem razredu. Hvaležen bom, če boste pozorni in me opozorili na kakršno koli draženje ali morebitne druge težave."

4. Ne pretiravajte.

Če je vaš otrok zadržan, mu pripravljajte malice oziroma kosila, ki na videz niso zelo drugačna od tistih, ki jih jedo njegovi sošolci - sendviče z marmelado in maslom iz oreškov, zavitke s humusom, rižoto s fižolom, testenine z brokolijem itd. Če je vaš otrok po nekaj mesecih pripravljen na naslednji korak, pa lahko v šolo nese tudi solato iz listnatega ohrovta, potreseno s spirulino (Akira sedaj takšno malico zelo priporoča).

Ruby na svojem instagram kanalu http://instagram.com/ruby_roth pogosto objavi fotografije malic, ki jih pripravlja za Akiro.

5. Pričakujte vprašanja.

Če ste pripravljeni, ste samozavestni. Priporočam, da doma vadite vprašanja in odgovore in naj to postane navada. Z malo predhodnega razmišljanja v domačem okolju bodo tudi najmlajši šolarji z lahkoto odgovorili na osnovna vprašanja, kot na primer "Kaj pomeni vegan?" ali "Zakaj si vegan?". Z Akiro vam ponujava nekaj odzivov na vprašanja, ki jih bodo verjetno zastavili vašemu otroku:

Vprašanje: "Zakaj si vegan? Zakaj to ješ?"

Odgovor 1: "V naši družini ne jemo živali."

Odgovor 2: "Jem le rastlinsko hrano - prav tako kot to počnejo nekatere izmed največjih živali na svetu, na primer gorile, bivoli in sloni."

Odgovor 3: "Jem vegansko hrano. Si že kdaj jedel jabolko? No, potem tudi ti ješ vegansko hrano."

Vprašanje: "Fuj, ogabno!"

Odgovor 1: "Vem, da si, kaj sem pa jaz?"

Odgovor 2: "Če ti tako misliš …"

Odgovor 3: "Veliki otroci radi poskusijo kaj novega."

Odgovor 4: "Jem vse barve mavrice."

Odgovor 5, izrečen nekoliko šaljivo: "Vsaj ne jem mrtvih živali!"

Vprašanje: "Haha, ti pa ne smeš jesti teegaaa!"

Odgovor 1: "Hvala, da ponujaš, vendar ne, hvala."

Odgovor 2: "Lahko, če hočem, vendar ne želim."

Za več idej in nasvetov, kako otroke pripravimo na morebitno konfrontacijo, obiščite na primer spodnji povezavi:

http://www.veganoutreach.org/articles/vegankid.html
http://www.bullystoppers.com/101_great_comeback_lines.html

6. Delite!

Občasno naj otroci v šolo nesejo prigrizke in jih delijo s sošolci. Poskusite na primer veganske piškote ali krekerje, goji jagode in mandlje, pokovko, čips iz listnatega ohrovta, škatlo žitnih ploščic in podobno. Če vam je nerodno in za takšen podvig potrebujete poseben razlog, je to lahko recimo "zeleni ponedeljek".

7. Bodite pripravljeni.

Učitelju dajte v hrambo zavojček najljubših prigrizkov vašega otroka in se tako izognite zadregi, ko v šoli ob nepričakovanem praznovanju ni na voljo ničesar, kar bi vaš otrok lahko jedel.

8. Doživljajte.

Obiski v zatočiščih za živali bodo vašim otrokom pomagali razumeti in spoštovati resnične življenjske potrebe živali (ki jih ni mogoče videti v živalskih vrtovih, cirkusih in morskih parkih). Osebno doživetje sočutja do živali otrokom pomaga pri soočanju z vsakdanjimi težavami ali vprašanji, s katerimi se soočajo kot vegani.  

Ruby in Akira v zatočišču za rešene živali. Vir; http://freefromharm.org

9. Izobražujte.

V šoli se ponudite za vodenje mesečne kuharske delavnice. Pokažite, kako narediti vegansko čokoladno "mleko", mini sendviče z banano in mandljevim maslom, smoothie z zamrznjenim mangom, ovsene kosmiče s sadjem in javorjevim sirupom ali pa enostavno solato. Otroke spomnite, da lahko na spletu skupaj s starši najdejo obilico brezplačnih receptov.

10. Ob nezgodah ne kaznujte, temveč odkrijte vzrok.

Zaradi nekaj grižljajev neveganske rojstnodnevne torte ne bo konec sveta. Osredotočajte se na to, da bo veganska izkušnja v očeh vaših otrok ostala pozitivna in veganstvo "normalni" del vašega skupnega vsakdana. Če otrok v vaši odsotnosti poseže po neveganski hrani in ga za to kaznujete, s tem ničesar ne dosežete. Če je otrok to storil namenoma in ne po nesreči, ga ne karajte, temveč raje poskusite odkriti, kakšen problem je vaš otrok s tem želel odpraviti (morda ni hotel biti izjema ali "čudak"), tako da boste v prihodnje lahko bolje pripravljeni.

Prevod: Veganska iniciativa

Val svobode

Leslie J. Cross (1914-1979). Iz jubilejne izdaje revije The Vegan ob njeni 10. obletnici (pozimi 1954, letnik 9, št. 3, str. 9-19). 

★

Pričujoče besedilo poskuša s preprostimi besedami povedati, kaj je veganstvo, zakaj in kako je nastalo, ter predvideti, kaj lahko pomeni za človeštvo.

Beseda “veganstvo” je simbol, ki pomeni veliko spremembo, preobrazbo, ki jo lahko primerjamo z osvoboditvijo tlačanov in osvoboditvijo sužnjev.

Njena uradna definicija - “nauk, da bi človek moral živeti brez izkoriščanja živali” - je natančna, jasna in dojemljiva, vendar ne vedno razumljena v celoti. To ni tako presenetljivo, kot se zdi, saj devet kratkih besed redko zaobseže spremembo tako velikih razsežnosti; njena uresničitev bo prinesla novi svet in novega človeka, ki bo prebival v njem.

Zakaj smo prepričani, da bi morali živeti brez izkoriščanja živali? Če vprašanje postavimo drugače: zakaj je ta nauk nastal?

Odgovor, čeprav morda ni očiten, resnično odpre oči, saj potrjuje trditev, da veganstvo ni zgolj stranska veja človeške evolucije, temveč vrh, ki močno povečuje napredek.

Veganstvo svoje rojstvo dolguje dejstvu, da smo globoko v sebi neomajno prepričani v svobodo - morda še posebej tisti, ki so bili rojeni in vzgojeni na teh tradicionalno svobodomiselnih otokih.

Imeti svobodo, da svoje življenje živimo po svoje, v skladu z lastno notranjo lučjo, je temeljno za naš pogled na življenje samo. Prav v luči tega koncepta najdemo pravi pomen veganske preobrazbe. Šele ko veganstvo pojmujemo kot nauk o svobodi in ne kot nauk o omejevanju (kot so napačno prepričani tisti, ki mu nasprotujejo), ga v celoti dojemamo.

Preprosto dejstvo je, da je v svoji osnovi veganstvo zadnji od valov, ki zaznamujejo plimovanje svobode od začetkov zgodovine. Od predhodnikov se razlikuje po moči dejstva, da v dolg boj za osvoboditev vnaša dokaj novo in posebno značilnost; plimovanje svobode je pognalo onstran tega, kar so do današnjih dni imeli za njeno naravno mejo - koncept svobodnega človeka. Do nastopa veganstva je razmeroma malo ljudi štelo živali za vredne ali upravičene do svobode, še manj pa se jih je verjetno zavedalo veličastnega učinka, ki bi ga podelitev takšne pravice imela na svobodo človeka samega.

Resnični, neizbrisni pomen veganstva je v njegovem presenetljivo logičnem prikazu, da z odrekanjem pravice do svobode živalim človek sam sebi zapira prehod do lastnega nadaljevanja iskanja sreče.

Verjeti v pravico do svobode neizogibno pomeni, da to isto pravico priznavamo tudi drugim. Če tega ne storimo, v temelju zanikamo sam princip. S tem omogočimo, da Orwellov 1984 postane logično mogoč, suženjstvo enega človeka drugemu pa upravičljivo dejanje. Če povemo drugače, zakon svobode - ki je hkrati zakon ljubezni - ne pozna meja. Ker človek v svojem razmišljanju živali izključuje iz veljavnosti tega zakona ter mu s tem postavlja arbitrarne meje, posledično žanje, kar je sejal - močno omejevanje lastnega napredka. Veganstvo neusmiljeno in razodevajoče osvetljuje prav to dejstvo, to malo prepoznano oviro za nadaljnjo rast človeka.

Ko se posvetimo vprašanju, kako je veganstvo nastalo, najdemo izvrsten primer posrednega pristopa, ki ga včasih privzamejo sile usode.

Znano je dejstvo, da je seme veganstva zraslo iz celoletne razprave preko dopisovanja v kolumnah The Vegetarian Messenger o moralnem razlogu proti temu, da bi vegetarijanci uživali mlečne izdelke. Na koncu dopisovanja se je nekaj vegetarijancev odločilo, da bi radi sami oblikovali “ne-mlečno” skupino znotraj Vegetarijanskega združenja. A združenje je to zavrnilo in predlagalo, naj teh nekaj članov ustanovi svojo organizacijo. Tako je Vegetarijansko združenje nehote pomagalo usodi, saj je bila neposredna posledica njegovega dejanja ustanovitev Veganskega združenja novembra 1944.

Novo združenje se ni za dolgo zadovoljilo, da je zgolj “ne-mesno, ne-mlečno, ne-jajčno, ne-medeno”. Proizvodi kot so krzno, usnje in volna, so se pridružili hrani iz živali kot “ne-veganski”. V želji, da bi naslovili vzrok in ne le neštevnih posledic, so že zgodaj poskusili ugotoviti, kaj je narobe v človekovem odnosu do živali. Vendar pa se cilji združenja niso jasno oblikovali brez nekaj let trajajočih notranjih pretresov in naporov. Končno so se 11. novembra 1950 člani na posebnem občnem zboru strinjali, da je cilj društva ustaviti izkoriščanje živali s strani človeka.

Med leti 1944 in 1950 je bil notranji in resnični pomen veganstva “na hladnem”, nedefiniran in ne v celoti prepoznan. “Ne-mlečna” motivacija je bil že od začetka jasno nezadovoljiva kot dokončni razlog; dejansko ni bila nič več kot sprožilec, ki je novo in globoko resnico pognal v svet. Ko je leta 1950 pomen veganstva postal splošno očiten, so ga oblikovali v preprosto frazo, ki je postala del ustave društva.

Od 1950 tako ni bilo več dvoma o pomenu veganstva. Kratka definicija, navedena zgoraj, je poudarjena v členu 4.(a): “društvo si bo prizadevalo za to, da človek preneha uporabljati živali za hrano in druge izdelke, delo, lov, poskuse in vse ostale načine uporabe, ki vključujejo človeško izkoriščanje življenja živali.”

Čeprav je bilo pred 1950 veliko razpravljanja o tem, kaj veganstvo dejansko je, pa o nečem nikoli ni bilo dvoma: pogonska sila gibanja je bila in ostaja sočutje do živali, ki klije iz človekovega ravnanja z njimi. Sočutje je vodilo prvo peščico do združitve leta 1944 in sočutje zagotavlja pogonsko moč tudi danes.

Pomemben del dela našega društva predstavlja osveščanje ljudi o nečem, kar bi sicer ušlo njihovi pozornosti: vseobsegajoč pomen osvoboditve živali.

Živali so za človeka največji preizkus njegove vrednosti in sposobnosti napredovanja; preizkus, kako ravna s tistimi, nad katerimi ima moč.

Žalostno, a resnično dejstvo je, da človek ob tem preizkusu vse prevečkrat zasleduje lastne cilje na račun trpljenja živali. Lovi jih in kolje, na njih izvaja poskuse in jih zasužnjuje. Da bi se polastil njihovega mleka, jim prizadeja enega najbolj nečastnih izmed vseh načinov izkoriščanja - namerno in nasilno ločitev matere krave od njenega mladega telička. Divjim, ponosnim in plemenitim konjem zlomi voljo, jih kastrira in vpreže. Njegova stalna molitev ni toliko za vsakdanji kruh kot za vsakdanje meso. Sočutnemu človeku lahko oprostimo njegovo pomenljivo vprašanje, kakšne vrste neki bi lahko bil odnos, ki ima za svoje simbole bič, uzdo in klavčev nož.

Ameriški pisatelj Henry Bailie Stevens je trdil, da je bilo zasužnjenje (“udomačitev”) živali ena od “napačnih poti”, ki jih je človek izbral nekje v teku evolucije. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je ta trditev logična. Nima veliko smisla na primer moledovati za mir na zemlji, hkrati pa nad živalmi vršiti vojno.

Kar potrebujemo, da bi začeli popravljati ta evolucijski odklon, je sprejemanje ideje, da je osvoboditev živali želeni cilj. Če bi zadostno število ljudi doživelo takšno miselno spreobrnitev, bi lahko sposobnosti in iznajdljivost človeka uporabili za razvoj alternativ tistim proizvodom iz živali, za katere je večina ljudi prepričana, da so nujni za njihovo ugodje. Ti proizvodi - en primer je popolnoma zadovoljivo ne-živalsko mleko - so nujni, da bi dosegli vseobsegajočo praktično uporabo ideala. Kajti vsi moški in ženske niso enaki in mnogim izmed njih se sedanje praktične ovire zdijo nepremagljive. Ne smemo si zatiskati oči pred nespornim dejstvom, da so za te ljudi takšne ovire resnične in ne namišljene.

Da bi veganskemu gibanju zagotovili dovolj virov in izkušenj, je nujno, da vanj pritegnemo ljudi. Najbolj neposredna metoda je širjenje ideje - ideje o osvoboditvi živali. Sprejemati moramo ljudi na vseh stopnjah preobrazbe - tako tiste, ki ne morejo obljubiti več kot miselno sprejemanje, kot tiste, ki svoje sprejemanje ideala zanesljivo in kolikor je mogoče uresničujejo v vsakodnevnem ravnanju.

Ko bo postala ideja vedno bolj sprejeta, se bo pojavilo vedno več priložnosti, da naredimo pot enostavnejšo in bolj privlačno za tiste, ki po naravi niso tako pionirski. Kakor hitro bo preobrat od izkoriščanja k svobodi dosegel določeno stopnjo, bo potrebno hkrati s postopnim odstranjevanjem ovir v zasebnem življenju posvečati pozornost vprašanju, kako naj ravnamo z živalmi na splošno. Ni si težko predstavljati, da bo takšen preobrat prinesel težave širšega in bolj splošnega značaja. Nihče, še najmanj pa vegan, si ne želi sveta brez živali - in kako na splošno in v podrobnostih predlagamo uresničitev preobrata od izkoriščanja in sprevrženosti k svobodi in naravnosti bo nekega dne postalo pomembna točka pogovorov.

Če lahko vrinem osebno pripombo, je le malo tistega, kar si želim bolj kot to, da bi dočakal ta dan. Kako čudovito bi na primer bilo sodelovati v razpravi o odločitvi otem, ali bi, za namene preobrata, naravni park ali zavetišče za živali postavili v tem ali onem delu dežele, in natanko kako naj se ga načrtuje.

Ko bo veganstvo doseglo takšno stopnjo, se bo v srcih in glavah večine moških in žensk zgodila silna sprememba. Ideja izkoriščanja živali jim bo takrat tako odvratna, kot je danes ideja človeškega suženjstva. Nekatere spremembe v vsakodnevnem življenju so očitne. Mesarij več ne bo in mlekar (če bo še dostavljal) bo dostavljal vegansko mleko. Dežela ne bo obtežena s tesnobo krav, ki jočejo za svojimi telički. Klavnice in laboratoriji za poskuse na živalih ne bodo obstajali, nihče ne bo za zabavo lovil živali …

Nekatere druge spremembe pa niso tako očitne. Življenje v dobrohotnejšem in bolj razsvetljenem svetu bo za človeka samega imelo koristi, ki si jih lahko predstavljamo le v grobih obrisih. Njegovo zdravje, fizično in psihično, bo močno izboljšano. Ker se bo otresel večjega dela grobe plati svoje narave, bodo nanj deževali duhovni darovi - ki se jim s svojo kratkovidno voljo danes sam odreka.

Iz take snovi so sanje… Da bi jih uresničili, moramo odigrati svojo vlogo, ko napoči čas. Smo v zelo začetnih stopnjah nove preobrazbe. Mi smo pionirji.

Prevod: Veganska iniciativa
Vir fotografij živali: Wikimedia

Poletje je čas za veganstvo

Vsak dan v letu je pravi za veganstvo, nedvomno pa je poletje tisti letni čas, ko je najlažje narediti prvi korak.

Vrtovi se bohotijo v bogastvu sadja in zelenjave in poleti vsi pogosteje posegamo po lažji, sveži hrani. Če primerjate svojo poletno in zimsko garderobo, boste ugotovili, da se poleti v manjši meri ali pa sploh ne odevate v oblačila in obutev, ki vsebujejo izdelke živalskega izvora (na primer usnje in volno), ter raje izbirate zračne tkanine, platnene superge in sandale. Poletje je navsezadnje tudi čas počitnic in dopustov, ki kar kličejo po novih podvigih. 

Za tiste med vami, ki že nekaj časa odlagate odločitev, da postanete vegani oziroma veganke, je zdaj, prav zdaj, pravi čas za to. Tiste, ki o tem še niste razmišljali, pa pozivamo, da preživite to poletje vegansko in  izkusite, kaj pomeni živeti nenasilno. Kar pogumno in brez skrbi - ničesar, prav ničesar ne morete izgubiti, lahko pa ogromno pridobite.

Ste z nami? Gremo! Vegansko poletje, prihajamo! 

Da bodo vaši začetni veganski meseci kar se da enostavni, je tukaj 

10 nasvetov za vaše prvo vegansko poletje:

1. Izkoristite obilico sezonskega sadja in zelenjave.

Privoščite si vse vaše najljubše sadje in solate. Z jedilnika takoj črtajte vsa živila živalskega izvora in temu primerno pospravite tudi hladilnik. Založite ga s svežim sadjem in zelenjavo, rastlinskim mlekom (odkrijte svoj najljubši okus; na voljo je ovseno, kokosovo, riževo, sojino, ječmenovo, lešnikovo, mandljevo, konopljino in še mnogo drugih vrst), zavojčkom tofuja ali sejtana (na voljo je veliko vrst), lahko si privoščite tudi veganski namaz, sojin jogurt ter sojin ali rižev sladoled. Že po nekaj dneh se vam bo popravil okus in zmeraj manj pogosto - če sploh kdaj - boste sploh pomislili na svoje stare prehranjevalne navade. 

2. Naučite se pripraviti pet novih jedi.

Če boste s svojega jedilnika zgolj izključili vse neveganske jedi, ne boste pa vključili ničesar novega, se lahko pri mizi hitro pričnete dolgočasiti. Veganska hrana pa še zdaleč ni dolgočasna! Sedaj je pravi trenutek, da pričnete odkrivati svoje kulinarične sposobnosti ter mavrico novih okusov in tekstur. Naučite se nekaj novih receptov in komaj boste opazili, da na vašem krožniku ni več izdelkov iz kravjega mleka in drugih živil živalskega izvora. Na našem blogu z recepti, Kuharija Veganske iniciative, boste našli obilico idej za nove jedi. Obiščite tudi druge slovenske kuharske bloge in spletne strani (pomagajte si na primer s tem seznamom), snemite zbirko receptov v pdf obliki ali pa si pomagajte z vegansko kuharsko knjigo (na primer 88 prigod v kuhinji).

3. Kupite vegansko zaščito pred soncem.

Poskrbite, da je krema za sončenje, ki jo kupite, veganska. Lavera, UVbio, Eco Cosmetics in Alverde je le nekaj veganskih krem, ki jih lahko najdemo na policah slovenskih trgovin. Prav tako poskrbite, da so veganski vsi drugi izdelki za osebno higieno in nego. To pomeni, da niso testirani na živalih in da ne vsebujejo sestavin živalskega izvora. To slednje proizvajalci in trgovci pogosto radi zamolčijo. Zato ni dovolj, da je na izdelku oznaka “cruelty-free”, ki se nanaša zgolj na testiranje izdelka, temveč se prepričamo, da ima izdelek tudi vegansko oznako oziroma deklaracijo, da ne vsebuje sestavin živalskega izvora. 

4. Bodite pozorni na sestavo oblačil in obutve.

Ko izbirate, kaj boste oblekli in obuli, bodite pozorni na sestavo. Ne nosite oblačil, ki vsebujejo svilo, volno, usnje ali krzno. Če je le mogoče, naj isto velja za obuvala, ki so že v vaši omarici za čevlje. Če to poletje nakupujete nova oblačila in obutev, poskrbite, da so veganska. Četudi se boste na poletnih razprodajah morda morali odreči nakupu usnjenih natikačev po zelo ugodni ceni, bo večja nagrada védenje, da s svojim nakupom niste prispevali k trpljenju. 

5. Ne pozabite na omarico s čistili. 

Trenutno v Evropi še ni zakona, ki bi prepovedoval testiranje gospodinjskih in drugih čistil na živalih. Prav tako ta sredstva pogosto vsebujejo sestavine živalskega izvora (mehčalec ali sredstvo za pranje perila, na primer, lahko vsebuje maščobo iz konj ali ovc, ki je na etiketi navedena zgolj kot “surfaktanti”). Veganska in ekološka čistila so po navadi res nekoliko dražja, vendar so tudi brez strupenih snovi, ki škodujejo okolju, pa tudi samim uporabnikom. Marsikateri izdelek za čiščenje pa lahko nadomestimo tudi z mešanico kisa in vode.

6. Obiščite zatočišče in spoznajte živali v pravi luči.

Telesa krav, pujsov, konjev, kokoši in drugih živali so na policah in v hladilnikih vsakega supermarketa. Kolikokrat pa ste že imeli priložnost spoznati kakšnega posameznika teh vrst? Obiščite zatočišče, kjer živali ne izkoriščajo, temveč jim omogočajo mirno življenje. Nam najbližja zatočišča  so kmetija Valpatič, hrvaško zatočišče Ianua in avstrijsko zatočišče Gut Aiderbichl. Pred obiskom je priporočljivo, da zatočišče kontaktirate in se najavite ter povprašate, kaj lahko prinesete za živali.

7. Obiščite veganski sejem, piknik ali večerjo.

Veganski sejmi so odlične priložnosti za druženje, pa tudi nakup hrane, obutve, literature, kozmetike in čistil. Morda ste se v preteklih tednih že udeležili kakšnega veganskega dogodka - dobrodelnega piknika v Škofji Loki, Vegafesta v Mostecu ali Eko družinskega piknika v Žalcu. To poletje bo prireditev še veliko. Predlagamo obisk Veganmanie (Gradec: 5. in 6. julij, Celovec: 16. avgust, Zagreb: 5. in 6. september), veganska ponudba bo tudi na festivalu Vegetariano v Gorici (4. - 6. julij) in Vegetarijanskem pikniku (in No Border Jam festivalu) na Limbuškem nabrežju pri Mariboru (10. avgust). Junija sta napovedana tudi VegaFriday dogodka v Kopru (20. junij) in v Mariboru (27. junij).

8. Vegansko naj bo tudi vaše poletno branje.

Posežite po knjigi z vegansko tematiko oziroma po knjigi, ki se posveča človekovemu odnosu do živali. V slovenskem jeziku so na voljo na primer

• Jej in teci. Knjiga ni zgolj pripoved ultra tekača s kuharskimi recepti. Ponuja veliko več – ponuja popolni razmislek o življenju, kdo smo in kaj hočemo, kaj si zares želimo in kako zares živimo. Več o knjigi preberite tukaj. 
• Hrana za mir. Besedilo predstavlja, kakšno prehranjevanje nas lahko pripelje do stanja zavesti, kjer sta možna mir in svoboda. Več o knjigi preberite tukaj.
• Večna Treblinka natančno razkriva izvorne korenine nacističnega načrtnega uničevanja ljudi, zasužnjevanja v sodobni družbi in klanja živali (ki ne pripadajo človeški vrsti). Več o knjigi preberite tukaj.  
• Veganstvo je ljubezen. Otroška knjiga, ki vsebuje enostavne ideje, a v svojem bistvu pravzaprav govori o demokraciji, ponudbi in povpraševanju ter našem delovanju v družbi. Prijazno in iskreno nakaže priložnost, kako lahko z ljubeznijo do živali pomagamo ustvariti boljši svet. Več o knjigi preberite tukaj, naročite jo lahko pa pri založniku.
• Zato ne jemo živali. Otroška slikanica s pristnim in sočutnim vpogledom v čustveni svet živali. Več o knjigi preberite tukaj, naročite jo lahko pa pri založniku.

Veliko besedil je prevedenih tudi na Blogu Veganske iniciative. Predlagamo na primer prispevke

• Kaj je karnizem?
• 5 razlogov, zakaj jesti meso ni “stvar osebne izbire”
• Feminizem - naslednji korak
• Prehrana, otroci in prihodnost
• Šokantna resnica o usnju
• Ali je živinoreja lahko okolju prijazna?
• Ali imata “prostost” in “prosta reja” kaj skupnega?

9. Poglobite se vase.

Vzemite si čas za refleksijo. Ko se zavestno odločamo, da s svojimi izbirami (pa naj gre za hrano ali kaj drugega) ne podpiramo trpljenja in izkoriščanja drugih čutečih bitij, se v nas marsikaj spremeni. Poglobite se v svoj odnos do soljudi, do živali, do življenja nasploh in pretehtajte svoje moralne vrednote. 

10. Pogovarjajte se z nami.

Če imate kakšno vprašanje ali zagato, boste odgovor najhitreje dobili preko Facebooka:

• www.facebook.com/veganska.iniciativa 
• www.facebook.com/groups/veganska.iniciativa
• www.facebook.com/groups/veganskireceptizatankedenarnice

Želimo vam prijetno in zabavno vegansko poletje ter še mnogo, mnogo veselih in zdravih veganskih let.

Moby: Zakaj sem vegan

"Zdravo, jaz sem Moby in sem vegan."

(Na kar se, predvidevam, odzovete z: "Zdravo, Moby." Tudi, če se nikoli niste udeležili srečanja v okviru programa dvanajstih korakov, ste kakšnega najbrž videli na televiziji. Skoraj vsaka nadaljevanka vključuje prizor s tovrstnega srečanja. Vsaj zdi se tako.) No, tukaj so moje kvalifikacije oziroma kako sem postal vegan.

Ko sem bil star dva tedna, me je mama fotografirala v otroški kadici v našem kletnem stanovanju na 130. ulici v Harlemu. Na sliki sem jaz (majhen dvotedenski črviček) v kadici, opazujejo pa me:

Naš pes (Jamie).
Naša mačka (Charlotte).
Naši podgani iz laboratorija (neimenovani).

Na sliki gledam to četvorico živali, one si pa čez rob kadi ogledujejo mene. Videti sem precej zadovoljen in tudi one so videti precej zadovoljne. In prepričan sem, da se je v tistem trenutku v nevrone v mojem limbičnem sistemu vtisnila matrica, da so živali prijazne in izjemne. Ko sem odraščal, je z nama z mamo živela cela vrsta živalskih ljubljenčkov. V obdobju kakšnih 15-ih let je ta menažerija vključevala štiri pse, 12 mačk, okoli 1000 mladih miši, iguano, tri skakače, hrčka in majhno kačo.

Naše živali sem imel zelo rad. Ko je katera izmed njih umrla, se mi je zlomilo srce. Neutolažljivo sem jokal ob žalostni in trpko nepravični smrti psa, mačke, miši ali plazilca, ki je umrl (in ob toliko živalih je bilo veliko umiranja in jokanja). Ne želim izbirati, katere živali so mi bile najljubše, a najbolj mi je bil pri srcu Tucker, maček, ki sem ga našel na smetišču. Ko sem imel 10 let, sem šel mimo mestnega odlagališča in slišal mijavkanje, ki je prihajalo iz škatle. Odprl sem jo in v njej našel tri mrtve in enega komaj še živega mačjega mladiča (tako majhen je bil, da je imel še zaprte oči).

Pobral sem mladiča, ki se je še komaj oklepal življenja, in pohitel domov. Z mamo sva skočila v avto (ne dobesedno; bolj sedla sva kot skočila) in mačka odpeljala k veterinarju. Le-ta je bil sočuten, a nič kaj vzpodbuden. "Tako mlade mucke le redko preživijo brez mame," je rekel, "zato je bolje, če se nanj ne navežeš preveč." Tuckerja sva odpeljala domov (v avtu sem mu dal ime), pripravljena na to, da bo kmalu umrl. Na najino presenečenje ga je naš jazbečar George nemudoma posvojil. George je postal Tuckerjeva nadomestna mama, ga umival in grel, in Tucker je živel dolgih 18 let.

Nekega dne, ko je bil Tucker star 9 let, jaz pa 19, sem z njim sedel na soncu na stopnicah pred našo hišo v predmestju v Connecticutu, kjer smo takrat živeli. Bil je popoln trenutek; maček in deček na soncu, idilično in toplo je bilo in rekel sem: popolno. In ko sem sedel tam, sem doživel razodetje. Veliko mojih razodetij je precej očitnih, in morda se vam bo tudi to zdelo táko.

Kakor koli že, tu je razodetje: Sedeč na stopnicah sem razmišljal: "Rad imam tega mačka. Vse bi naredil, da bi bil varen in srečen in da se mu nikoli ne bi zgodilo nič hudega. Ima štiri tačke in dvoje oči in neverjetne možgane in izjemno bogato čustveno življenje. Nikoli, tudi v trilijonu let, ne bi niti pomislil na to, da bi mu storil kaj zlega. Zakaj torej jem druge živali, ki imajo štiri tace (ali pa dve), dvoje oči, neverjetne možgane in bogata čustvena življenja?" In tedaj, sedeč na stopnicah pred hišo v Connecticutu z mačkom Tuckerjem, sem postal vegetarijanec.

To je bilo leta 1985, pred 29 leti.

Razlog, da sem postal vegetarijanec, je bil preprost: rad sem imel živali (in še jih imam) in ne želim sodelovati pri ničemer, kar povzroča njihovo trpljenje. Sprva sem zaradi tega prenehal jesti krave in kokoši. Zatem ribe (če kadar koli opazujete ribe, hitro ugotovite, da občutijo bolečino in so veliko bolj zadovoljne, če jih ne lovimo s trnkom, harpuno ali mrežo). Potem sem pomislil: "Nočem prispevati k trpljenju živali. A krave in kokoši trpijo na farmah za mleko in jajca, zakaj torej še zmeraj jem jajca in pijem mleko?" Tako sem leta 1987 opustil vse izdelke živalskega izvora in postal vegan. Preprosto zato, da di lahko jedel in živel v skladu s svojimi prepričanji, da imajo živali svoja lastna življenja, da so do njih upravičena in da ne želim prispevati k njihovemu trpljenju.

To je bilo pred 27 leti. Ker sem dober matematik, lahko torej z gotovostjo trdim, da sem vegan že 27 let. Sčasoma je pravilnost moje odločitve za veganstvo potrdilo tudi to, kar sem se naučil o zdravju ter podnebnih spremembah in okolju. Izvedel sem, da je prehranjevanje z mesom, mlečnimi izdelki in jajci v zelo veliki meri odgovorno za razvoj sladkorne bolezni, bolezni srca in ožilja ter raka pri ljudeh. Izvedel sem, da je komercialna reja živali odgovorna za 18-odstotni delež podnebnih sprememb (več kot vsi avtomobili, avtobusi, tovornjaki, ladje in letala skupaj). Izvedel sem, da je za pridelavo 1 kg soje potrebnih 400 litrov vode, za pridelavo 1 kg kravjega mesa pa 3700 litrov. Izvedel sem, da je pridelava krme za rejne živali glavni razlog za krčenje tropskih gozdov. In izvedel sem, da je večina zoonotskih bolezni (SARS, bolezen norih krav, ptičja gripa itd.) rezultat živinoreje. Kot zanimivost naj povem še, da sem izvedel, da je uživanje izdelkov živalskega izvora lahko glavni razlog za impotenco (kot da bi potreboval še dodaten razlog za veganstvo).

Bolj, kot sem se torej izobraževal o zdravju in okolju, bolj predan sem postal veganstvu. Sedaj mi je nerodno priznati, a šel sem tudi skozi neizogibno vegansko obdobje, ko sem bil nevzdržen vegan in sem vsakič, ko so moji prijatelji jedli meso, kričal nanje. A sčasoma sem spoznal, da če kričim na prijatelje, ti zavoljo tega ne jedo manj mesa, temveč zanje postanem zgolj nadloga, ki je ne želijo povabiti na svoje zabave. Morda sem sebičen, a rad sem povabljen na zabave svojih prijateljev.

Naposled sem ugotovil, da kričanje ni najboljši način, kako pripraviti ljudi do tega, da poslušajo, kar imaš povedati. Ko sem se jezil nanje, so se pričeli braniti in niso hoteli slišati, kar sem jim želel sporočiti. Spoznal sem, da kadar se z ljudmi umirjeno pogovarjam ter jih seznanim z informacijami in dejstvi, lahko dosežem, da me poslušajo in celo razmišljajo o razlogih, zakaj sem vegan.

Naj bom jasen: Ne pravim, da morate postati vegani samo zato, ker sem vegan tudi jaz. Če nočem izvajati nobene prisile nad živalmi, bi bilo ironično, da bi želel v kaj prisiliti ljudi.

Informirajte se, kolikor je le mogoče, ter živite in jejte, kot se vam zdi najbolj prav. Vendar imate, empirično in epidemiološko, vi (in pravzaprav mi vsi) boljše možnosti za dolgo, srečno in zdravo življenje, če se izogibate mesu krav in kokoši in pujsov ter mleku in jajcem. Močno priporočam, da se izogibate vsaj živalskim izdelkom z velikih farm, saj velike farme grozljivo ravnajo z živalmi, meso in mleko s teh farm pa so polni antibiotikov, sintetičnih hormonov, smrtonosnih bakterij itd.

OK, lahko bi povedal še več, in z veseljem bi to naredil, a zdi se mi, da sem navedel že vse razloge zakaj sem postal in ostal vegan. Nazadnje bi vam - če odmislimo zdravstvene probleme, podnebne spremembe, zoonotske bolezni, odpornosti na antibiotike in impotenco - rad zastavil to enostavno vprašanje: Bi lahko pogledali teličku v oči in mu rekli: "Moj apetit je pomembnejši od tvojega trpljenja?"

Ta prispevek je v angleškem originalu (Opinion: Why I'm Vegan by Moby) bil objavljen 18. marca 2014 v reviji Rolling Stone.

Prevod: Veganska iniciativa

Kisla dejstva o mleku: kaj bi morali vedeti vsi starši

V zadnjih 40 letih je mlečna industrija namenila milijarde dolarjev za oglaševalske kampanje, ki ljudi očarajo, pritegnejo, ali pa celo prestrašijo do te mere, da se odločijo konzumirati njene izdelke. S pocukranimi prsti drži izobraževalne ustanove, domove za ostarele, bolnišnice in zdravniške ordinacije v jeklenem, vedno tesnejšem prijemu; s pristranskimi informacijami, ki podpirajo njeno agendo, pronica v revije, knjige, časopise in oglase. Po desetletjih pranja možganov in manipuliranja z "mlečnimi brki" zdaj domnevamo, da so mlečni izdelki naraven in normalen del človeške prehrane. A to je daleč od resnice.

Kakor vse samice sesalcev (mednje spadamo tudi ljudje), ki proizvajajo mleko za svoj naraščaj, krava izloča mleko, namenjeno njenemu teličku, približno eno leto. Ta masten hormonski izloček (vsebuje preko 60 rastnih in drugih hormonov) je ustvarjen s prav posebnim namenom: da v enem letu iz 30 kilogramskega telička nastane preko 300 kilogramov težka krava ali bik.

Med kravino nosečnostjo stopnja estrogena v njenem telesu skokovito naraste in je več kot 30-krat višja kot takrat, ko ne nosi telička. Da bi povečali dobiček, danes na velikih farmah krave molzejo tudi med nosečnostjo, zato je v kravjem mleku veliko hormonov (tako naravnih kot tistih, ki jih ustvari agrarna industrija), kravje mleko pa vsebuje tudi izredno veliko maščob, kar pri človeku še poslabša povišano stopnjo estrogena.

Ko otroci dobijo ta hormonski koktajl, oglaševan kot magični zdravilni eliksir, izredna količina estrogena v njem preplavi njihova še nerazvita telesa, kar vodi v epidemijo prezgodnje pubertete. Poleg tega z vsakim kozarcem mleka otroci konzumirajo subterapevtsko dozo antibiotikov.

Zaradi tisočev litrov mleka, ki so ga njihova telesa primorana proizvesti vsako leto, so vimena krav nenaravno velika in napeta, v nečistem okolju pa pride tudi do kontaminacije s fekalijami, kar povzroči infekcije oziroma mastitis - to je eden od razlogov, da kravam rutinsko dajejo antibiotike.

Druga nevarna komponenta v kravjem mleku je inzulinu podoben rastni hormon IGF-1. Ko ljudje zaužijemo ta hormon, se poviša tudi stopnja našega lastnega hormona IGF-1. Če so temu hormonu izpostavljene celice raka na dojki ali raka na prostati, se razrastejo kot plevel in bolezen bliskovito napreduje. Zanimivo je, da ta pomembna informacija ni zajeta v nobeni literaturi, ki propagira kravje mleko.

Že od začetka časa so cvetele neštete kulture, v katerih ljudje niso zaužili niti kapljice živalskega mleka. Kako so havajski domorodci preživeli brez kravjega mleka, preden so tujci leta 1793 tja pripeljali krave? Enako kot domorodci v Mehiki pred letom 1521. Mnogo ljudi po svetu še nikoli v življenju ni videlo krave, kaj šele, da bi pili njene hormonske izločke. Velike populacije širom sveta že tisočletja uspevajo brez kravjega mleka. Uživanje kravjega mleka je izredno nenaravno; nobena žival v naravi ne pije mleka druge vrste. Žirafe se ne podijo za doječimi kozami, da bi jim ukradle požirek mleka, in konji se ne hitijo podojiti na seskih svinje; že sama misel na to je absurdna.

Vodilna pediatra dr. Benjamin Spock (tudi vpliven avor zelo dobro prodajanih knjig za starše) in dr. Jay Gordon sta glasna zagovornika tega, da naj prehrana otroka ne vsebuje živalskega mleka. Združenje zdravnikov za odgovorno medicino (Physicians Committee for Responsible Medicine), neprofitna organizacija, v katero je včlanjenih več kot 150.000 zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, že od samega začetka ostro nasprotuje uživanju kravjega mleka.

Ko je leta 2006 strokovna revija Journal of Clinical Nutrition povprašala vse medicinske fakultete v ZDA, kakšen je njihov učni načrt nutricionistike, so ugotovili sledeče: na 106 fakultetah, ki so se odzvale, je študent medicine v povprečju deležen nekaj manj kot 24 ur izobraževanja o prehrani. Nekateri študenti medicine lahko študij zaključijo brez ene same ure izobraževanja o prehrani. Journal of Clinical Nutrition je zaključil, da je na medicinskih fakultetah nutricionistično izobraževanje "nezadostno". To je zelo milo rečeno. Frizerji, na primer, imajo veliko več ur treninga, preden se zaposlijo, starši pa naj zaupajo nasvetom posameznikov s komaj kaj nepristranske izobrazbe o prehrani?

Medicinske šole in fakultete so pod močnim vplivom agrarne industrije. Le-ta ordinacije pediatrov še zmeraj oblega z marketinškimi kampanjami, ustvarjenimi z namenom promocije njene močno manipulativne ideologije, zato ni presenetljivo, da je mnogo dobronamernih pediatrov nepoučenih o nevarnostih mlečnih izdelkov. Če pričakujemo, da bomo v okolju, ki je pod vplivom interesov mlečne in agrarne industrije, deležni smiselnih, objektivnih in nepristranskih nasvetov, potem ni težko predvideti, da nam bodo priporočali, da za vsako ceno uživamo mleko in mlečne izdelke.

Na srečo zmeraj več staršev spoznava resnico o mlečnih izdelkih in sega po bolj zdravih alternativah. Riževo, mandljevo, konopljino ali kokosovo mleko so odlična izbira tako za otroke kot za odrasle. Ni jih težko uživati s polnozrnatimi žitaricami za zajtrk, ovsenimi kosmiči ali v kremnih juhah. Eden mojih najljubših načinov, kako zagotoviti, da otroci (in odrasli) zaužijejo večjo količino hranil, je smoothie z riževim mlekom ali mlekom iz oreškov; dodamo sladke, sveže, sočne cele sadeže in zelenje, na primer listnati ohrovt, špinačo ali solato, ter vse skupaj zmešamo v okusen napitek. Zelena listnata zelenjava je mnogo boljši vir mineralov kot mleko. Vlaknine v sadju, zelenjavi, polnozrnatih žitaricah in stročnicah pa pomagajo tudi pri odvajanju estrogena iz telesa. Mnogo zelene listnate zelenjave ne vsebuje le obilo kalcija, temveč tudi druge hranilne snovi, ki so ključnega pomena za zdrave kosti, na primer magnezij, bor in C-vitamin. Za zdrave kosti pa je pomembna tudi telesna aktivnost - še en razlog, da otroke s kavča odpeljemo na igrišče.

Prav kakor ljubeč starš svojemu majhnemu otroku ne bi pustil, da se igra na prometni avtocesti, je glede na količino informacij, ki jih že imamo o nevarnostih mlečnih izdelkov, tudi tukaj potrebno biti izjemno previden. Kot starši smo odgovorni, da se pozanimamo in poučimo o hrani, ki jo ponujamo svojim otrokom. Otroci nam zaupajo, da se v vseh pogledih zavzemamo za njihove najboljše interese. Pomagati otrokom, da se izogibajo mlečnim izdelkom, je eno najbolj ljubečih, skrbnih in odgovornih dejanj, ki jih starši lahko storijo za svojega otroka, zase, ter za ustvarjanje bolj zdravega sveta.

Avtor prispevka (v angleškem originalu The Sour Facts About Milk: What Every Parent Needs To Know) je John Pierre.

Prevod: Veganska iniciativa