Scott Jurek: Jej in teci

Scott Jurek, avtor knjige Jej in teci, je v svoji dolgoletni tekaški karieri nanizal zavidljivo število izjemnih dosežkov in v športnem svetu velja za legendo. Leta 2005 je slavil kar sedmo zaporedno zmago na enem od najzahtevnejših ultramaratonov, 161-kilometrskem Western States Endurance Runu, dvakrat je zmagal na 217-kilometrskem ultramaratonu Badwater itd. Če pogledamo Jurekovo tekaško zgodovino, nam postane jasno, da gre za izjemnega športnika, ko pa se bralec seznani še z njegovo avtobiografijo, spozna, da je Scott Jurek resnično človek posebne sorte.

Z bralci deli raznovrstne zgodbe in spomine, tiste najlepše, pa tudi najtežje tekaške in osebne preizkušnje. Le-te pričajo o trnovi poti, ki jo je moral preteči, da je spoznal samega sebe, ter o boju, ki ga je bíl z okoljem, iz katerega prihaja, in ljudmi, ki so ga obkrožali. Pripovedi, ki opisujejo njegovo življenjsko pot, so zgodbe o vzponih in padcih, in tudi njegova avtobiografija je nedvomno večplastna. Lahko jo beremo kot skupek izpovedi ali kot priročnik za tekače in ostale športnike. Jurek namreč ne pozabi na nasvete, uči nas, kako se teka sploh lotiti, kako v njem vztrajati ter kako postati resnično dober in se povzpeti na vrh. Ponižno nam ponudi svojo življenjsko filozofijo in motivacijo in nas navdihuje.

Nenazadnje pa nam knjiga Jej in teci lahko služi tudi kot vodilo pri spoznavanju veganske prehrane in vpeljevanju le-te v vsakdanje ali športne aktivnosti. Scott Jurek je tekom svoje kariere postal vegan in z bralci deli občutja, ki so ga privedla do tega, da se je začel prehranjevati z rastlinsko hrano. Pripoveduje o tem, kako je opazoval in preučeval odzivanje lastnega telesa na spremembo prehrane, o vplivih veganske prehrane na svoje športne sposobnosti ter o spremembi življenjskega stila nasploh. V športnem svetu velja nenapisano pravilo, da je nemogoče postati resnično dober brez uživanja živalskih beljakovin. Scott Jurek pa v svoji knjigi, kot tudi s svojimi dosežki, pokaže in dokaže, da je z jekleno voljo, vztrajanjem in nenehnim preučevanjem in učenjem možno vse in še več.

Če se ozremo v njegovo preteklost, vidimo, da je bil današnja tekaška legenda in vzornik marsikateremu tekaču povprečen otrok, pestila ga je skolioza, sošolci pa so ga posmehljivo klicali 'mamin sinko' ali 'preklasti dolgin'. Takrat ni izstopal na nobenem področju, tudi s športom se ni pretirano ukvarjal. Prelomnica v njegovem življenju je bila zagotovo resna bolezen, ki je doletela njegovo mater; zbolela je namreč za multiplo sklerozo. V trenutku se je podrl njegov otroški svet, kajti ob strogem očetu, ki je zahteval trdo disciplino, so bila vsa hišna opravila sedaj del Scottovega vsakdanjika. Brezskrbno otroško igro je zamenjalo gospodinjenje, Scott se je še kot otrok moral preizkusiti kot kuhar, priprava hrane pa mu je šla odlično od rok: ribe in različne vrste mesa ter pire krompir z maslom so bile jedi, ki jih je znal izvrstno pripraviti. Zelenjava se je takrat zelo redko znašla na njegovem jedilniku, saj jo je, kot sam pravi, sovražil. Ko je dopolnil dvanajst let, so pri njem odkrili povišan krvni tlak kot posledico vseh naloženih obveznosti in neštetih skrbi, ki so ga pestile, odraščanju ob očetu grobijanu ter materi, ki je iz dneva v dan postajala le še senca same sebe. Takrat se je sam odločil, da ne bo jemal zdravil, temveč bo s pomočjo bolj zdrave prehrane in športnih aktivnosti krvni tlak sam poskusil nadzorovati. Oče ni imel denarja, da bi ga vozil na treninge bejzbola ali nogometa, si je pa lahko privoščil nakup opreme za smučarski tek. Tako je Scott počasi vstopil v svet športa, ampak do njegovih prvih vidnejših tekaških rezultatov bo preteklo še mnogo vode. Da bi pridobil kondicijo za tek na smučeh, je začel teči, tek pa je kmalu postal njegova največja ljubezen. Leta so minevala, Scott se je začel udeleževati različnih ultramaratonskih prireditev in tekmovanj in ravno na potovanjih je začel spoznavati najprej vegetarijansko, kasneje pa še vegansko prehrano. Na svoje veliko presenečenje je ugotovil, kako okusna in raznolika je lahko rastlinska hrana ter kako se je ob njej boljše počutil. Čas regeneracije po treningu ali tekmovanju je bil znatno krajši, kar je Scotta le še spodbudilo k temu, da je še dodatno raziskoval in preučeval, kako vpliva na njegovo telo. Zaradi pomanjkanja časa je včasih sicer še jedel hitro in nezdravo mesno hrano, ampak vedno manj in ob zavedanju, da je hrana zdravilo ter da tista industrijsko predelana nanj slabo vpliva. Sčasoma je postal zaprisežen vegan, večino obrokov si je bil primoran sam pripraviti, kar pa mu je bilo v neznansko veselje. Odprl se mu je nov svet raznovrstnih okusov. V svojo avtobiografijo je Scott vključil mnogo receptov, nekatere je prevzel, spet druge sam napisal. Tista jed, ki ga je dokončno spremenila v vegetarijanca in katero si še vedno večkrat pripravi, pa je bil čili (glej recept). Ob spoznanju, da je lahko rastlinska hrana ravno tako dobra kot mesna, zanj poti nazaj ni bilo več.

Ko končamo z branjem Jurekove avtobiografije, pridemo na konec popotovanja, na katerega nas je peljal on sam in nas ves čas spremljal ter z nami delil tista najlepša doživetja in veselje, pa tudi najtemnejše trenutke svoje osebne in profesionalne poti. Odkrito nam je pripovedoval o svojem življenju in odločitvah, bralcu ponudil vpogled v svoje življenje, istočasno pa nas tudi nenehno spodbujal k razmišljanju ter nas motiviral, da najdemo sami sebe, da poiščemo svojo pot. Sam pove, da je on svojo našel s pomočjo teka ter veganske hrane, bralcu pa polaga na srce, naj najde svoj prostor pod soncem. Človek, do katerega lahko čutimo le  izjemno spoštovanje, bralcu za popotnico svetuje: »Lahko pa se spremenimo. Ne čez noč, pač pa čez čas. Življenje ni dirka. Niti ni ultramaraton, nikakor, čeprav je včasih tako videti. Ni ciljne črte. Vsi hitimo proti cilju, pomembno je, ali smo ga dosegli, ni pa to najpomembnejše. Najpomembnejše je, kako smo ga dosegli. Odločilen je vsak korak, odločilen je korak, ki ga naredimo ta trenutek. Vsak hodi po svoji poti. Meni sta na moji pomagala dobra hrana in sproščen tek. Mogoče vam to lahko pomaga najti svojo pot. Nikoli ne veste, kam vas zanese.« (Jurek, str. 224-225).

Minnesotski zimski čili (povzeto po Jej in teci)

Sestavine:

• 2 žlici kokosovega ali oljčnega olja
• 2 stroka stisnjenega česna
• skodelica drobno sesekljane čebule
• 8-10 srednje velikih, drobno sesekljanih gob
• ½ skodelice drobno sesekljane zelene paprike
• ½  skodelice drobno sesekljane rdeče paprike
• ½ skodelice drobno sesekljanega korenja
• 1 jalapeno čili ali kakšna druga pekoča paprika brez semena in sesekljana (po želji)
• skodelica koruznega semena
• čajna žlička zmlete kumine
• ½ čajne žličke zmletega koriandra
• 2 žlici mletega čilija
• 2 čajni žlički morske soli
• ½ čajne žličke črnega popra
• 2 400-gramski konzervi narezanega paradižnika
• 400-gramska konzerva paradižnikove mezge
• 400-gramska konzerva rdečega ledvičastega fižola, odcejenega
• 400-gramska konzerva črnega fižola, odcejenega
• 400-gramska konzerva rdečega fižola, odcejenega
• 2 ½ skodelici vode
• ½ skodelice suhe bulgur moke
• kajenski poper ali pekoča omaka (po želji)
• ½ skodelice nasekljanih listov svežega koriandra za posip     

Postopek:

V velikem loncu segrejemo olje. Zelenjavo in začimbe pražimo na srednje močnem ognju približno 10 minut oziroma toliko časa, da se zmehčajo. Če se zelenjava prijemlje dna, zalijemo z nekaj žlicami vode. Dodamo vse ostale sestavine razen listov koriandra in pustimo, da rahlo vre kakšnih 30 minut. Premešamo in pustimo še toliko, da je vsa zelenjava mehko kuhana. Dosolimo, po želji še začinimo s kajenskim poprom ali pekočo omako, pred serviranjem pa potresemo s sesekljanim koriandrom. Kar ostane v loncu, zamrznemo. Zadošča za 8-10 obrokov.

Vegan is Love, nova knjiga za otroke, dviguje prah

Ruby Roth, avtorica in ilustratorka knjig That's Why We Don't Eat Animals (Zato ne jemo živali) in Vegan is Love (Veganstvo je ljubezen), je s slednjo knjigo, ki izide 24. aprila 2012, povzročila nemir med dietetiki, knjižnimi kritiki, bloggerji, starši in javnostjo nasploh.

Avtorica v knjigi obravnava izbiro materialov za oblačila, poskuse na živalih, izkoriščanje živali za človeško zabavo in prehranske navade. "Če naj rešimo najbolj pereča zdravstvena in okoljevarstvena vprašanja, moramo pričeti razmišljati, jesti in ravnati drugače. S poseganjem po veganskih izbirah lahko vplivamo na vsako veliko industrijo in sežemo v vsak kotiček sveta."

Kritiki ugovarjajo, da so otroci preveč dovzetni, da bi jih smeli izpostaviti tako občutljivi temi. Dietetičarka Nicole German na svojem blogu piše: "Majhnega otroka bi ta knjiga zlahka prestrašila do te mere, da se prične prehranjevati vegansko, in brez primernega svetovanja bi otrok lahko postal podhranjen."

Akademija za prehrano in dietetiko (Academy of Nutrition and Dietetics) se ne strinja. Opozarja, da je veganski način prehranjevanja zdrav, prehransko zadosten in lahko zagotavlja zdravstvene prednosti ter zdravi nekatere bolezni. Dobro načrtovano vegansko prehranjevanje je primerno za ljudi vseh starosti in tudi med nosečnostjo, dojenjem, v otroštvu, adolescenci ter za športnike. Priznana nutricionistka Joy Bauer tudi izpostavi, da veganska prehrana rastočim otrokom ne zagotavlja le vseh potrebnih hranil, temveč tipično vsebuje več "dobrih stvari" kot standardna ameriška prehrana.

Nek britanski časnik pa je ob članku o izidu knjige Vegan is Love bralcem na spletu zastavil vprašanje, ali se jim zdi primerno, da otroške knjige govorijo o veganstvu. 44 odstotkov anketirancev je odgovorilo pritrdilno.



Avtorica se zaveda, da je na svetu vse več otrok, ki so od rojstva vegani. Opaža, da so veganski otroci nadpovprečno bistri, imajo manj bolezni (tudi astme, alergij, diabetesa), so čustveno bolj uravnovešeni, nimajo težav s spanjem ali koncentracijo. Ti otroci, pravi Ruby Roth, so nova generacija. Ti otroci bodo mislili, jedli in živeli drugače.

"Svojo novo knjigo Vegan is Love sem napisala v podporo tej novi generaciji otrok in njihovim prijateljem (navsezadnje lahko vsakdo postane vegan)," pravi avtorica. "Sama sem bila priča temu, kakšen vpliv imata lahko eden ali dva otroka vegana na ves razred in celo na šolsko kulturo. Vegansko gibanje raste in vedno več ljudi odkriva neizmerne koristi, ki jih ta način življenja prinaša, s tem pa se veča tudi število veganskih otrok. A tudi če otrok ni od rojstva vegan, pa izobraževanje, ki ga že v zgodnjih letih seznani z načeli veganstva, lahko le izboljša potencial naše družbe. Ti otroci, ki se naučijo ljubiti globoko, misliti kritično in ravnati odgovorno - in to s kvaliteto življenja, ki jim jo dopušča trdno zdravje - ta generacija bo spremenila svet na bolje." Doda še: "To je otroška knjiga, ki vsebuje enostavne ideje, a v svojem bistvu pravzaprav govori o demokraciji, ponudbi in povpraševanju ter našem delovanju v družbi."

Tudi prva knjiga te avtorice, Zato ne jemo živali, ki je izšla leta 2009, govori o veganstvu. Kmalu pričakujemo izid tudi v slovenskem jeziku, o tem bomo še poročali. Staršem, ki so se že odločili svoje otroke vzgajati vegansko, pa priporočamo v branje tudi članek Raising Children Who Are Glad To Be Vegan (v angleškem jeziku). Obiščite še uradno spletno stran, ki spremlja izid knjige: www.VeganIsLove.com .


--
Viri:

• www.onegreenplanet.org/
• www.dailymail.co.uk
• http://paigenewman.com
• http://moms.today.msnbc.msn.com

Pravice živali

Letak "Pravice živali", ki je že obkrožil svet, je od nedavnega tudi uradno objavljen v slovenskem jeziku.

Celotna vsebina je dostopna na:

http://www.abolitionistapproach.com/text/#araa-pamphlet

Večna Treblinka: Človekov odnos do živali in holokavst

Charles Patterson, zgodovinar in publicist, v svoji knjigi Večna Treblinka (prevedena v 12 jezikov, v pripravi pa so že prevodi v 4 dodatne jezike), ki jo je zahvaljujoč založbi Sanje končno dobila tudi Slovenija, odstira prepogosto prezrto in temačno realnost človekovega odnosa do živali. Skozi zgodovino je človeštvo ustvarilo metafizični prepad med človekom in tistimi, ki jih je smatral za manjvredne. Prav ta razkol je vodil v grozljive razsežnosti zlorab in pobojev, tako živali kakor ljudi, in je v 20. stoletju postal sprevržen do te mere, da je skozi racionalistično upravičen industrijski proces, ustvaril mehanizem klavnic in koncentracijskega taborišča.

Avtor z izredno bogato podkrepitvijo zgodovinskih dejstev, vleče vzporednice med načinom ravnanja z žrtvami v času nacizma in načinom ravnanja današnje družbe z živalmi.

Holokavst se dogaja vsakodnevno. Tako, kakor se je marsikateri Nemec nekoč obrnil stran od grozodejstev koncentracijskega taborišča, tako si danes večina ljudi zatira oči pred trpljenjem, ki ga živali doživljajo skrite za stenami klavnice.

Isaac Bashevis Singer, Nobelov nagrajenec judovskega rodu, ki je vojno doživljal na lastni koži, je nekoč na to porekel:

»Ljudje se do njih [živali] obnašajo kot nacisti, živali pa to doživljajo kot večno Treblinko.«

Herman se je v mislih poslovil od poginule miške, ki je z njim preživela del svojega življenja in zaradi njega umrla. »Kaj sploh vedo – vsi učenjaki, filozofi in voditelji tega sveta – o takih, kot si ti? Prepričani so, da je človek krona stvarstva, čeprav je največji hudodelec med vsemi živimi bitji. Vsa druga bitja so baje ustvarjena zgolj za zadovoljevanje njegovih potreb po hrani, kožuhovini, da jih muči in iztreblja. Ljudje se do njih obnašajo kot nacisti, živali pa to doživljajo kot večno Treblinko.«
- Isaac Bashevis Singer

Velika ločnica med človekom in živalmi je postala splošno veljavno merilo, po katerem se presojajo drugi ljudje doma in drugod. Če je bistvo človečnosti kakšna izjemna lastnost ali več lastnosti, recimo preudarnost, razumljiv govor, verovanje, duhovna kultura oziroma vzgojenost, je torej manjvreden vsak, ki nima vseh teh lastnosti. Kdor je bil ocenjen za manjvrednega človeka, je bil obravnavan kot koristna divja žival, ki jo je treba ukrotiti, udomačiti in ohranjati ubogljivo, ali pa kot plenilec ali škodljivec, ki ga je treba uničiti.
- Lucy Rosen Kaplan v spremni besedi