Šokantna resnica o usnju: ne, ni stranski proizvod mesa

Vsi vemo, kaj je usnje, toda kako pogosto pomislimo na to, od kod dejansko prihaja, ali, še pomembnejše, od koga?

Dovolj je samo omeniti krzno in večina ljudi skoči pokonci in se začne razburjati, kako kruto, barbarsko in nehumano je. Če pa omenimo usnje, je edini ugovor, ki ga je mogoče slišati, da ni nobenega drugega materiala, ki bi njihovim stopalom omogočal dihanje, ali pa prisegajo, da nikoli ne bodo nosili čevljev iz plastike na osnovi nafte (kot da je to edina alternativa).

Zaradi vsesplošnega zavedanja o krutosti proizvodnje krzna ga potrošniki po vsem svetu na veliko zavračajo. Prav zato je sedaj čas, da obelodanimo resnico o proizvodnji usnja, saj je usnje, prav tako kot krzno, koža živali, in te živali prav tako zaslužijo našo pomoč.

Daleč največ usnja je pridobljenega od krav in čeprav ga je enostavno opaziti, ga je prav tako enostavno spregledati. Usnje najdemo povsod - od oblačil in dodatkov, kot so pasovi in ročne torbe, do pohištva in avtomobilskih sedežev.

Mnogo ljudi je zavedenih v prepričanje, da je usnje stranski proizvod mesne industrije, da je preprosto le "ostanek", ki bo končal v smeteh, če ga ne bomo uporabili. To je splošno razširjeno zmotno mnenje, v katerega sem nekoč verjela tudi sama. V resnici večina usnja, ki se prodaja, prihaja od živali, ki so jih ubili prav zaradi njihove kože.

Usnje ni stranski proizvod in ne proizvajajo ga z namenom, da bi zmanjšali količino odpadkov. Proizvajajo ga zato, ker je to zelo dobičkonosen posel. Kravina koža predstavlja približno 10% njene celotne vrednosti, kar pomeni, da je to najbolj vreden del njenega telesa. Presenetljivo je, da je prav zaradi usnja živalska industrija bolj obstojna (saj je prodaja kož zelo profitabilna, prodaja mesa pa ne zmeraj) in ne obratno.

Večina usnja prihaja od krav iz Indije, ki so za to, da bi lahko proizvedli usnje, ki ga kupujemo v trgovinah, zlorabljene, pretepene in zastrupljene. Ker je v Indiji klanje krav prepovedano, so te uboge, nedolžne živali prisiljene v brutalna in izčrpljujoča potovanja, kjer jih čaka nepredstavljiv konec.

Kadar potujejo z vlakom, v vagon, ki je predviden za največ 80 do 100 živali, strpajo tudi do 900 krav, ob prihodu na cilj pa jih je od 400 do 500 mrtvih. Na nekaterih poteh si ne delajo problemov z vlaki in namesto tega živali zvežejo skupaj ter jih ženejo peš. Kravam ne pustijo počivati ali piti; da bi jih ohranili v gibanju, jih delavci tolčejo po kolkih, kjer ni maščobe, ki bi ublažila udarce; da bi jih prisilili, da vstanejo, jim lomijo repe in jih mučijo z vtiranjem pekočega čilija ali tobaka v oči.

Ne trpijo pa le krave. Med žrtvami usnjarske industrije so tudi koze, pujsi, ovce, jagnjeta, konji, srnjad, kenguruji, kače, aligatorji in sloni. Morda je še bolj zaskrbljujoče dejstvo, da na Kitajskem, ki je vodilna svetovna izvoznica usnja, letno odrejo vsaj 2 milijona psov in mačk, ki jih nato potrošniki nevede kupijo zaradi napačnega označevanja in netočnega prikazovanja izvora. In kot da to ne bi bilo dovolj strašljivo, je posebej cenjena oblika usnja, imenovana "slink", narejena iz kož še nerojenih teličkov.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu The Shocking Truth About Leather: No, It’s Not a Meat Byproduct) je Abigail Geer.
Prevod: Veganska iniciativa

Brezdomni psi iz Španije so 'morda končali v hrani za hišne ljubljenčke ali živalski krmi'

• Španske oblasti so poslale večje število vzorcev hrane za hišne ljubljenčke v testiranje
• Obstaja verjetnost, da so bile pasje beljakovine uporabljene v nekaterih predelanih živilih
• Policijske enote v Španiji koordinirano preiskujejo ulične tolpe
• Psi, ukradeni iz zavetišč, veterinarskih klinik in živalskih vrtov so utegnili končati kot hrana
• britanska agencija za živilske standarde (Food Standards Agency) je potrdila sodelovanje s primerljivimi španskimi inštituti

Brezdomni in zapuščeni psi na španskih ulicah bi lahko končali v hrani za hišne ljubljenčke in krmi za živali. Španske oblasti tudi niso izločile možnosti prisotnosti beljakovin ali maščob iz živalskih trupel v nekaterih predelanih živilih, namenjenih človeški prehrani. Britanska agencija za živilske standarde je potrdila seznanjenost s preiskavo in sodelovanje s španskimi inštituti.

Ukradeni: Tolpe naj bi jemale pse iz zavetišč in jih preprodajale

Predstojnik agencije je komentiral: "Seznanjeni smo s temi poročili in smo v stiku s španskimi oblastmi glede preiskave."
 

"Trenutno ne testiramo hrane na vsebnost pasjega mesa. Naša prioriteta je testiranje govedine in sorodnih izdelkov zaradi kontaminacije s konjskim mesom, kar je nedvomno problematično."

Kriminalne tolpe v Španiji so iz živalskih zavetišč, veterinarskih klinik, živalskih vrtov in kmetij očitno kradle telesa psov in drugih živali, ki bi morala biti upepeljena, ter jih nato predelale v beljakovine in maščobe za nadaljnjo prodajo.

Dokazno gradivo so našli v skladiščih in predelovalnih obratih v Galiciji in Salamanki.

Lani so policisti odkrili eno tako skladišče, napolnjeno s 15 tonami mrtvih brezdomnih živali, za katere domnevajo, da naj bi jih nameravali predelati v živalsko krmo v kraju As Neves v Galiciji.

Sledila so podobno ostudna odkritja po skladiščih drugod na severu Španije.

Seprona, okoljevarstveno telo Civilne zaščite, je po tem, ko je sodnik prejel poročila informanta iz te industrije, poslalo številne vzorce komercialne hrane za hišne ljubljenčke v laboratorije Anfaco-Cecopesca iz Viga v Galiciji.
 

Testirani vzorci maščob iz enega od predelovalnih obratov v Aldaseca de la Frontera v Salamanki, namenjenih živalski krmi,  so vsebovali sledi DNK tako ovc kot psov.

Prehranska veriga: Brezdomni psi iz Španije naj bi končali kot hrana za hišne ljubljenjčke ali krma za živali

Po poročanju španskega časopisa El Mundo je obsežna policijska preiskava v teku od marca 2012.

Organizacija Viva, ki nasprotuje uporabi živali v prehranske namene, je kontaktirala britanske supermarkete in jim predlagala, naj hrano pošljejo v testiranje na vsebnost psov in drugih živalskih vrst.

Njihov organizator kampanj, Justin Kerswell, je dejal: "Možnost, da sta pasje in podganje meso prišla v prehransko verigo človeka, je grozljiva, a glede na nezadostnost preventivnih in nadzornih ukrepov, kar se je pokazalo že v škandalu s konjskim mesom, povsem mogoča."

"Lahko je samo vprašanje časa, kdaj se bo pasje, podganje ali mačje meso znašlo v britanskih predelanih živilih ali živalski krmi."

"Britanski supermarketi so vrsto let brez vednosti potrošnikov prodajali konjsko meso - kdo ve, kaj vse drugega se je še prodajalo. Če ne bodo naredili specifičnih testov, ne bodo nikoli vedeli."
 

Škotski poslanec Alyn Smith je izjavil: "Razkritja dogajanja v Španiji nakazujejo na druge možne primere prekrškov in zlorab. Ko meso postane zgolj beljakovinska masa, težko govorimo o sledljivosti, še posebej na trgu hrane za hišne ljubljenčke in živalske krme."

"Skrbi me, da ima glede na velikost Evropskega trga hrane za hišne ljubljenčke kontaminacija bistveno večje razsežnosti."
 

"Spekter prisilnega kanibalizma pokaže problematičnost tovrstnih praks v še bolj kritični luči, zato je toliko bolj pomembno zagotovilo, da gre za osamljen kazenski primer, četudi bi najdenih 15 ton teles psov težko pripisali le temu."

Avtor: Sean Poulter
Objavljeno:7. marec 2013, 15:50 | Posodobljeno: 7. marec 2013, 17:58

Besedilo in sliki: Mail Online

Prevod: Veganska iniciativa

Meso iz laboratorija

Pred kratkim smo lahko v mnogih časopisih, na primer v Mladini, Delu, Dnevniku in v The Guardian, brali novico o prvi pokušini laboratorijskega mesa.

Meso, dejansko desettisoče mišičnih vlaken brez veznega tkiva ali maščobe, je zraslo v petrijevkah v laboratoriju v Maastrichtu. Temu laboratorijskemu tkivu so dodali jajca in začimbe ter ga ponudili v obliki pleskavice. Degustatorja sta bila s pleskavico sicer zadovoljna, nista pa bila tudi navdušena, krivdo za to pa si lahko pripišejo ali znanstveniki ali pa kuharji. Ne glede na to pa je novica vzbudila navdušenje zaradi morebitne prihodnosti, ki bi jo laboratorijsko meso lahko obljubljalo, namreč prihodnost brez krutosti do živali in uničevanja okolja zaradi njihove reje.

Danes bi tudi med mesojedo javnostjo težko našli nekoga, ki se ne zaveda, da pot do mesa ni prijetna ali brez bolečine in trpljenja. Četudi marketinški triki nekatere še prepričajo, da obstaja humano ubijanje in da živali živijo lepo življenje, je jasno, da meso ostaja krvavo. Redkeje je glasno slišati dejstva o okoljskem vplivu živinoreje, ki je največji dejavnik pri segrevanju ozračja. Živinoreja namreč povzroča polovico vseh toplogrednih plinov - več kot vsa prevozna sredstva od ladij do motorjev skupaj. Ni torej čudno, da laboratorijsko meso zveni kot dobra novica, ki nas odrešuje grehov, ne da bi bilo potrebno kakor koli spreminjati naša vsakodnevna dejanja ali pa vsaj okus. Zakaj nas, ki mesa ne jemo, ob takih obetih novica o laboratorijskem mesu ne prevzame?

Prvi dejavnik je seveda ta, da v novicah omenjeni hamburger na žalost ni brez krutosti, saj so v njem tako kokošja jajca kot tudi izvorne celice krave, o usodi katere se raje ne sprašujemo. Enako velja za tako imenovano hranilno tekočino, v kateri so celice rastle. To so pridobili iz krvi nerojenih teličkov, ki so jih dobili iz maternic v klavnicah ubitih nosečih krav. Naj to zadostuje glede krutosti tega tako imenovanega “cruelty-free” hamburgerja. Če je v našem moralnem oziru le to, da sámo tkivo ni trpelo in bilo ubito, potem se lahko tolažimo, da upoštevamo življenja živali. A temu žal ni tako, saj preizkušena laboratorijska pleskavica ni etično nič bolj sprejemljiva kot vsakdanja mesna pleskavica v bližnjem lokalu s hitro hrano.

Drugi dejavnik naše ravnodušnosti ob tej novici je nezaupanje v možnost laboratorijske proizvodnje mesa, ki bi prinašala živalim prijazno okolje. Zelo težko si predstavljamo, da bo laboratorijsko meso prineslo znatno sistemsko zmanjšanje izkoriščanja živali, četudi bi v prihodnje laboratorijsko meso lahko nastajalo brez kakršnega koli vključevanja živali v sam proces. Čemu? Razlogi za opustitev mesa (in drugih izdelkov iz živali in njihovih izločkov) so jasni, zato takšno veselje nad pilotsko laboratorijsko proizvodnjo mesa, žal pa navkljub temu v medijih ni enakega navdušenja nad mesnimi, mlečnimi in podobnimi nadomestki, ki so že danes na policah trgovin.

Meso, pa tudi mleko, jajca in drugi sorodni izdelki pomenijo izkoriščanje in smrt živali, zaradi česar vedno več ozaveščenih ljudi s svojega jedilnika že umika izdelke živalskega izvora in jih nadomešča z rastlinskimi alternativami. Tisti, ki kljub zavedanju o trpljenju živali še naprej posegajo po mesu in drugih izdelkih živalskega izvora (tudi ne-prehranskih), pa se za laboratorijsko meso verjetno ne bodo odločili zaradi pomislekov glede problematike izkoriščanja živali, ampak morda iz drugih razlogov, kot so varovanje okolja, morebitne nižje cene ali zaradi večje varnosti hrane.

Če bi milijone, ki gredo in bodo šli v razvoj laboratorijskega mesa, vložili v izboljšanje dostopnosti zdrave hrane in drugih že obstoječih izdelkov brez krutosti, bi lahko praktično že jutri dosegli tako zmanjšanje mučenja živali, varovanje okolja in izboljšanje zdravja. Seveda pa lahko že danes vsakdo poseže po cruelty-free vegeburgerjih, ki niso narejeni v laboratorijih, temveč v kuhinjah in iz povsem naravnih sestavin, ki so prijazne tako okolju kot živalim, pa tudi potrošnikom samim.

Verjetno je pot laboratorijskega mesa do končnih potrošnikov še zelo dolga. Če bo dejansko prišlo do uporabe takšnega mesa, se lahko vprašamo, kakšna bo njegova cena: ali bo takšna "etična" izbira sploh kdaj dostopna navadnemu potrošniku ali le premožnim?

Laboratorijsko meso kot tudi gensko spremenjeni organizmi so prej novi tržni prijemi ali pa znanstvena radovednost kot pa iskreno reševanje živalskih in družbenih vprašanj. Mučenje in ubijanje živali kot tudi podhranjenost ljudi bi lahko končali v kratkem času, če bi živeli v svetu tako politične kot tudi ekonomske demokracije. Ko imajo podjetja in mednarodne ustanove svobodnega trga večjo moč odločanja kot ljudje sami, je nesmiselno pričakovati spremembe s strani tistih, ki probleme ustvarjajo in si prizadevajo, da tako tudi ostane.

Besedilo: Veganska iniciativa

Slika: The Guardian