Šokantna resnica o usnju: ne, ni stranski proizvod mesa

Vsi vemo, kaj je usnje, toda kako pogosto pomislimo na to, od kod dejansko prihaja, ali, še pomembnejše, od koga?

Dovolj je samo omeniti krzno in večina ljudi skoči pokonci in se začne razburjati, kako kruto, barbarsko in nehumano je. Če pa omenimo usnje, je edini ugovor, ki ga je mogoče slišati, da ni nobenega drugega materiala, ki bi njihovim stopalom omogočal dihanje, ali pa prisegajo, da nikoli ne bodo nosili čevljev iz plastike na osnovi nafte (kot da je to edina alternativa).

Zaradi vsesplošnega zavedanja o krutosti proizvodnje krzna ga potrošniki po vsem svetu na veliko zavračajo. Prav zato je sedaj čas, da obelodanimo resnico o proizvodnji usnja, saj je usnje, prav tako kot krzno, koža živali, in te živali prav tako zaslužijo našo pomoč.

Daleč največ usnja je pridobljenega od krav in čeprav ga je enostavno opaziti, ga je prav tako enostavno spregledati. Usnje najdemo povsod - od oblačil in dodatkov, kot so pasovi in ročne torbe, do pohištva in avtomobilskih sedežev.

Mnogo ljudi je zavedenih v prepričanje, da je usnje stranski proizvod mesne industrije, da je preprosto le "ostanek", ki bo končal v smeteh, če ga ne bomo uporabili. To je splošno razširjeno zmotno mnenje, v katerega sem nekoč verjela tudi sama. V resnici večina usnja, ki se prodaja, prihaja od živali, ki so jih ubili prav zaradi njihove kože.

Usnje ni stranski proizvod in ne proizvajajo ga z namenom, da bi zmanjšali količino odpadkov. Proizvajajo ga zato, ker je to zelo dobičkonosen posel. Kravina koža predstavlja približno 10% njene celotne vrednosti, kar pomeni, da je to najbolj vreden del njenega telesa. Presenetljivo je, da je prav zaradi usnja živalska industrija bolj obstojna (saj je prodaja kož zelo profitabilna, prodaja mesa pa ne zmeraj) in ne obratno.

Večina usnja prihaja od krav iz Indije, ki so za to, da bi lahko proizvedli usnje, ki ga kupujemo v trgovinah, zlorabljene, pretepene in zastrupljene. Ker je v Indiji klanje krav prepovedano, so te uboge, nedolžne živali prisiljene v brutalna in izčrpljujoča potovanja, kjer jih čaka nepredstavljiv konec.

Kadar potujejo z vlakom, v vagon, ki je predviden za največ 80 do 100 živali, strpajo tudi do 900 krav, ob prihodu na cilj pa jih je od 400 do 500 mrtvih. Na nekaterih poteh si ne delajo problemov z vlaki in namesto tega živali zvežejo skupaj ter jih ženejo peš. Kravam ne pustijo počivati ali piti; da bi jih ohranili v gibanju, jih delavci tolčejo po kolkih, kjer ni maščobe, ki bi ublažila udarce; da bi jih prisilili, da vstanejo, jim lomijo repe in jih mučijo z vtiranjem pekočega čilija ali tobaka v oči.

Ne trpijo pa le krave. Med žrtvami usnjarske industrije so tudi koze, pujsi, ovce, jagnjeta, konji, srnjad, kenguruji, kače, aligatorji in sloni. Morda je še bolj zaskrbljujoče dejstvo, da na Kitajskem, ki je vodilna svetovna izvoznica usnja, letno odrejo vsaj 2 milijona psov in mačk, ki jih nato potrošniki nevede kupijo zaradi napačnega označevanja in netočnega prikazovanja izvora. In kot da to ne bi bilo dovolj strašljivo, je posebej cenjena oblika usnja, imenovana "slink", narejena iz kož še nerojenih teličkov.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu The Shocking Truth About Leather: No, It’s Not a Meat Byproduct) je Abigail Geer.
Prevod: Veganska iniciativa

Snežni leopardi in divji jaki so žrtve mode

Snežni leopardi, divji jaki in druge ikonične divje živali, ki prebivajo na najvišjih gorah na svetu in v prostranih stepah, postajajo "žrtve mode" zaradi hitro rastoče svetovne trgovine s kašmirjem, je pokazala nova raziskava.

Ogroženi snežni leopard, Indija

Znanstveniki so ugotovili, da so "osupljive, a nenamerne posledice" izrednega porasta števila koz, gojenih za luksuzno, lahko volno, potisnile prosto živeče živali na rob preživetja. Črede koz jedo travo, ki je prej preživljala antilope, osle in njihove plenilce. Situacijo še dodatno otežuje to, da pastirji po napadih na koze iz maščevanja morijo leoparde in volkove, pa tudi psi "čuvaji", ki napadajo divje živali, ter  prenos bolezni s koz na prosto živeče živali.

"V odsotnosti varstva na globalnih in lokalnih ravneh ikonične živali, ki v tej neprijazni pokrajini domujejo že tisočletja, ne bodo mogle preživeti, zaključi mednarodna skupina raziskovalcev v reviji Conservation Biology.

"Namesto simbola uspeha bodo postale žrtve mode." Raziskava je pokazala, da 95% vse paše na tibetanski planoti, v Mongoliji in severni Indiji popasejo koze, ovce in druge rejene živali, le 5% paše pa ostane za divje živali.

"Resnično so potisnjene na rob," pravi Charudutt Mishra iz indijske fundacije za zaščito narave, eden izmed raziskovalcev v skupini in prejemnik prestižne Whitleyeve nagrade. Med izrinjenimi živalmi so konji Przewalski, baktrijske kamele, tibetanske in tatarske antilope.

90% kašmirja prihaja s Kitajske in iz Mongolije. Samo v Mongoliji se je število koz na farmah med leti 1990 in 2012 povečalo s 5 na 14 milijonov.

Čreda koz in ovac v ogradi, Indija.

Povzeto po Snow leopards and wild yaks becoming 'fashion victims', Damian Carrington, The Guardian, 23. julij 2013.

Fotografije: Steve Winter in Chinch Gryniewicz, Getty Images

Prevod: Veganska iniciativa

Je deljenje letakov z informacijami o krznu kriminalno dejanje?

Avstrijski aktivisti nujno potrebujejo kritično maso podpisov za zavrnitev neutemeljenih obtožb.

Gotovo še niste pozabili vesti iz Avstrije, kjer je posebna policijska enota dolga leta sledila in prisluškovala aktivistom za pravice živali, jih nekaj zaprla brez obtožnice, kasneje pa jim sodila na rekordnih 14 mesecev trajajočem procesu, na katerem so se vrstile lažne obtožbe, lažna pričevanja in tako šokantne metode, da bi vse skupaj bilo komično, če ne bi bile resne grožnje o odvzemu svobode in posledice, ki bi jih to imelo ne le za gibanje za pravice živali, temveč tudi za druge neprofitne organizacije v Avstriji. Naposled so bili vsi obtoženi spoznani za nedolžne, vendar se je javni tožilec pritožil na oprostilno sodbo.

Martin Balluch v sodni dvorani 

Razsodba Višjega deželnega sodišča na Dunaju sedaj ugotavlja, da so - med drugim - naslednja dejanja nelegalna "prisila":

• prositi trgovca, naj ne prodaja krzna;

• deljenje letakov z informacijami o krznu;

• napoved zakonite in mirne kampanje, ki informira o zlorabi živali v krznarski industriji z namenom omogočiti ljudem ozaveščeno izbiro.

Tovrstna dejanja so po razsodbi sodišča "nespodobna" in "zoper javni red". Že morda, da je aktivist mimoidočemu le predal košček papirja z informacijami, vendar to lahko za trgovino, ki prodaja krzno, pomeni izgubo profita.

Mar res? Ali so proizvajalci in prodajalci otroških igrač in avtomobilskih motorjev propadli, ko smo ugotovili, da je svinec škodljiv in prepovedali svinec v barvah in gorivu? Ali je človeštvo ravnalo napak, ko je sprejelo človekove pravice in prepovedalo suženjstvo, saj so sužnjelastniki bili ob dobiček?

"Ta razsodba ima dramatične posledice za vsako organizacijo, ki kritizira podjetje glede njegove poslovne politike, kot tudi za področje problematike zaščite živali, varstva okolja in človekovih pravic. Celo posamezniki, ki pišejo podjetju in povedo, da ne želijo kupiti njihovega proizvoda, razen če se podjetje ne prične bolj etično obnašati, so v nevarnosti, da jih zakon ne bo ščitil, če je podjetje strah opazne izgube pri prodaji. Najvišja kazen za prisilo je 5 let zapora," pojasnjujejo v avstrijskem društvu proti živalskim tovarnam (VGT; Verein Gegen Tierfabriken). Zato vabijo vse, ki želijo zaščititi svojo pravico do vplivanja na politike podjetij, da v ta namen podpišejo samoobtožnico. 

Samoobtožnica ima obliko prošnje vodstvoma podjetij Eybl in Kleider Bauer, naj se odrečeta prodaji krzna. VGT bo podpisane samoobtožnice posredovalo tožilstvu, ki bo lahko presodilo njeno utemeljenost. VGT pojasnjuje: "To seveda ni v nasprotju z javnim redom ali nespodobno, ravno obratno – vsekakor je pozitivno, da postanejo naše nakupovalne navade bolj etične, da v tem oziru poskušamo vplivati tudi na druge potrošnike in obvestimo vodstvo družbe o tem."

Do danes je samoobtožnice podpisalo že preko 1800 posameznikov, do 24. julija 2013, ko jih bo Ddr. Martin Balluch, predsednik VGT, predal pristojnemu sodišču v Wiener Neustadt, pa jih želijo zbrati preko 2000. Samoobtožnico lahko podpišete na tej povezavi.

Upamo, da bo sodišče tudi na drugi stopnji uvidelo neutemeljenost obtožb in jih ovrglo.

Švicarske mačke izginjajo v krznarski industriji

Švicarski zagovorniki pravic živali sumijo, da je v ozadju žalostnih zgodb o izginulih mačkah trgovina s krznom.

Švicarski zakon, ki naj bi ščitil divje živali, državljanom dovoljuje streljanje divjih in domačih mačk, ki so od prebivališč oddaljene več kot 200 metrov. Obstaja sum, da nekateri ta zakon uporabljajo kot krinko za ubijanje mačk zavoljo njihovega krzna.

SOS Chats, skupina zagovornikov pravic živali, je leta 2007 pričela kampanjo proti mačjemu krznu, ko je Tomi Tomek, ena izmed soustanoviteljev skupine, s skritimi kamerami posnela 21 švicarskih strojarjev, ki so bili pripravljeni ilegalno prodati mačje kože. Tomek je odkrila tudi rejce, ki so prodajali mačke za krzno, pa tudi odeje, sešite iz mačjih kož (cena posamezne odeje je presegala 1300€).

Leta 2008 je Tomek v intervjuju za New York Times povedala, da je bila ena izmed največjih ovir pri pritegu javne pozornosti k problemu kraje mačk to, da nihče ni verjel, da se to res dogaja, dokler ni pod krinko kupca mačjega krzna pridobila dokazov in jih posredovala medijem.

Tomi Tomek v svojem domu, zatočišču za 260 mačk, v Noiraigue v Švici.
(Nicolas Righetti za The New York Times)

ZDA in EU so leta 2007 prepovedale prodajo mačjega in pasjega krzna, Švica se je pa še naprej spopadala s tem problemom. Leta 2008 je na podlagi večih raziskav, ki so jih pod krinko opravili francoski in švicarski mediji, ter vedno večjega ogorčenja javnosti, sprejela prepoved prodaje in pridobivanja mačjih kož.

Pred kratkim so zagovorniki pravic živali upali, da bo švicarski parlament sprejel prepoved ubijanja mačk, a so poslanci s 105 glasovi proti in 59 glasovi za prejšnji teden zavrnili predlog za prepoved lova na mačke.

Zadnje upanje je, da bodo prejšnji mesec sprejete strožje kazni, ki lahko osebo, ki prodaja mačje kože, oglobi v znesku do 15,000€, prodajalce mačjih kož odvrnile od nadaljnjega poslovanja. Število prodajalcev naj bi se že zmanjšalo, a črni trg ne kaže upada v prodaji.

Prosimo, podpišite in delite peticijo ter zahtevajte od švicarskih oblasti, da ponovno pretehtajo svoje stališče glede lova na mačke in ga prepovedo.

Vir: Alicia Graef, Switzerland's Cats Are Disappearing for the Fur Trade

Prevod: Veganska Iniciativa

Slovenia passes a progressive animal protection law

On 07/03/2013 the new animal protection law was passed in Slovenia (published on 18/03/2013) banning:

• farming and hunting animals for their fur
• farming and hunting animals for their skin
• farming and hunting animals for their down and feathers
• use of wild animals in circuses and similar shows
• religious slaughter without stunning

and introducing other improvements for animal welfare.

The law (The Law on Additions to and Changes of the Law for protection of Animals) was being changed because of the obligatory coordination of the law with European Union’s Directive 2010/63/EU on the protection of animals used for scientific purposes. In the process of changing the law, Slovenian animal protection and rights non-governmental organizations managed to implement significant changes to the law - namely the ban on circus acts involving wild animals and the ban on farming and hunting animals for their fur, feathers or skin. The law was passed in the Slovenian Parliament with a great majority (95% support).

BAN ON FUR FARMING AND HUNTING
Ban on farming and hunting animals for fur, feathers or skins is an important step forward for Slovenia as it is joining many European countries such as Austria, Croatia, Bosnia and Herzegovina, United Kingdom, Serbia, The Netherlands, which have already passed the ban on fur farming. By passing a stricter law, which also bans hunting for fur and farming or hunting for skins and feathers, Slovenia is making a small but important contribution to the movement, which seeks to ban fur farming in general.

The Law states the ban as follows (article 8 - effecting article 15, paragraph 22):

Prepovedana ravnanja so:

...
- reja in lov na živali zgolj zaradi pridobivanja njihovih kožuhov, kož ali perja.

Translated into English:
Forbidden actions are:

...
- keeping and hunting of animals exclusively for obtaining their pelts, skins or feathers.

Ban on fur farming and hunting will be implemented on 1st January 2015. In less than two years, in Slovenia it won’t be possible to keep or hunt animals for their fur, feathers and skins. Fur farming or hunting in Slovenia is miniscule in size so the ban will not have a significant economic effect. At this moment there is only one registered chinchilla farm in Slovenia, although there is some evidence of illegal small scale fur farming. Hunting for fur is almost nonexistent.
 

The law unfortunatly still allows slaughter of animals for their fur. This would mean, in theory, that a foreign fur farm could bring their animals to Slovenia for slaugther. As this practice is not common in the fur industry, it is belived that this part of the law will not result in actual slaughter of animals for their fur.

BAN ON CIRCUSES WITH WILD ANIMALS
Ban on circus or similar acts involving wild animals is also a substatial advance for animal rights in Slovenia. Although there are no Slovenian circuces, there were tours by foreign circuces with wild animals in Slovenia every summer. It was not unusual to see animals such as tigers, lions, giraffes, camels, lamas and others, in preformances. As this ban comes into effect imediately, there won’t be any circuces with wild animals this coming summer.

The Law states the ban as follows (article 7. - effecting article 14.a):

Uporaba živali prostoživečih živalskih vrst za nastopanje ali prikazovanje v cirkusih in cirkusom podobnih prireditvah je prepovedana.

Translated into English:
The use of animals pertaining to wild animal species for performing or displaying in circuses or shows similar to circuces is forbiden.

OTHER IMPROVEMENTS FOR ANIMAL WELFARE

In addition to the above mentioned bans, the new law introduces other improvements in the area of animal rights and welfare in Slovenia: ban on tail docking and ears cropping in dogs, ban on declawing and debarkig, ban on selling dogs with the exclusion of registered breeders, and ban on ceremonial slaughter of animals without stunning, to name a few.

The new Animal protection law brings a better starting point for animal welfare in Slovenia. It also offers a hope for improving animal welfare through new legislature in other countries as well.

- - -

Disclaimer:
This report is issued by Veganska iniciativa (the Vegan initiative). The translations of the sections of the law were not made by government officials and should be regarded as a guide only. For additional information please contact us: veganska.iniciativa@gmail.com

Source (in Slovenian):

http://www.uradni-list.si/1/content?id=112368#!/Zakon-o-spremembah-in-dopolnitvah-Zakona-o-zasciti-zivali-(ZZZiv-C)

Pri krznu je zelen samo profit

Julija 2000 je British Petroleum (BP) kot del 200 milijonov dolarjev vredne kampanje za odnose z javnostmi splavil "Beyond Petroleum" z željo, da se predstavi kot okolju prijazno podjetje. Tri leta kasneje se je tobačno podjetje Phillip Morris s spremembo imena v Altria poskusilo otresti svojega vse prej kot altruističnega slovesa. Kljub temu brezsramnemu lažnemu prikazovanju podjetij kot ekoloških in kljub preimenovanjem pa razlitja nafte, klimatske spremembe in rak na pljučih še naprej dokazujejo, da je resnica drugačna.

Zgledujoč se po velikih naftnih in tobačnih podjetjih, je kanadsko krznarsko združenje, the Fur Council of Canada (FCC), leta 2008 pričelo kampanjo "Krzno je zeleno" (Fur is Green), s katero je želelo pozornost preusmeriti stran od pomislekov glede krutosti do živali - zaradi katerih se je povpraševanje po krznu že desetletja vztrajno zmanjševalo - in izkoristiti zeleno potrošništvo.  S prikazovanjem krzna kot "naravnega, trajnostnega in obnovljivega," je kampanja prepričevala Kanadčane, da krzno ni le neškodljivo, temveč celo koristno za okolje. "Želite pomagati naravi? Potem se v službo peljite s kolesom, reciklirajte in kupite krzneni plašč," je Alan Herscovici, podpredsednik FCC, leta 2008 povedal za časnik National Post. 

Tistim, ki poznamo krznarsko industrijo, se je ironičnost te nove kampanje zdela smešna, dokler nismo spoznali, da ji ljudje dejansko nasedajo. Pozitivna medijska poročila o kampanji so se pojavljala po vsej državi, s krznarstvom povezana podjetja, kot na primer Canada Goose, so okoljsko sporočilo pričela vpletati v svoje oglaševalske akcije in rodila se je nova generacija kupcev krzna.

Nihče natančno ne ve, kako veliko vlogo je kampanja "Krzno je zeleno" imela pri oživitvi popularnosti krzna, a nekaj je gotovo: FCC je uspela velika prevara. Uspeli so se prikazati kot "združenje" okoljevarstvenikov in ne kot to, kar dejansko so: lobistična skupina, ki jo financira industrija. FCC svoje poslanstvo opisuje kot "podporo, zaščito in promocijo … interesov [svojih] članov." To, da FCC prikazuje krzno kot okolju prijazno, je tako, kot da bi podjetje Phillip Morris (pardon, Altria) cigarete promoviralo kot zdravju koristne.

Kljub očitnemu konfliktu interesov in absurdnim trditvam, da je ubijanje živali odličen način pomoči naravi, pa kampanja "Krzno je zeleno" ni naletela na prav močno nasprotovanje. Zakaj? Ker glede na to, da kanadski urad za konkurenco ne omejuje ali kakor koli drugače kvalificira uporabe izrazov, kot sta "zeleno" ali "okolju prijazno" - izrazov, za katere celo ameriška zvezna komisija za trgovino in mednarodna organizacija za standardizacijo menita, da so "preohlapni, da bi bili smiselni" -  ni prav veliko, čemur bi lahko nasprotovali. Medtem so agencije za oglaševalske standarde v Angliji, na Danskem, Finskem in Nizozemskem ter v Italiji razsodile, da je oglaševanje krzna kot okolju prijaznega napačno in zavajajoče.

Kljub tem mednarodnim precedensom pa FCC v Kanadi neovirano nadaljuje s kampanjo "Krzno je zeleno", ki je zasnovana na treh zavajajočih trditvah:

Krzno je "naravno"

Vir slike: www.feral.org.au 

FCC trdi, da je krzno "naravno", ker je "biorazgradljivo". Prav tako trdi, da se krzno lahko "podeduje in ga nosita dve ali celo tri generacije," ob tem pa izpusti dejstvo, da je edini način za zagotovitev obstojnosti krzna strojenje, kemični proces, katerega edini namen je preprečiti, da bi se krzno biorazgradilo. Pri strojenju se uporablja cela vrsta strupenih in karcinogenih kemikalij, vključno s formaldehidom in kromom, s katerimi se DNK krzna spremeni do tolikšne mere, da je določitev vrste živali, od katere je prišlo, skoraj nemogoče.

FCC pravi, da je krzno "naravno" tudi zato, ker s pastmi ujete živali prihajajo iz "narave", pri tem pa prikladno pozabi povedati, da 80% krzna v Kanadi prihaja s farm za krzno. Najpogosteje rejene živali so minki, katerih teritorij v naravi obsega do 10 kvadratnih kilometrov, na farmah pa so prisiljeni vse življenje preživeti ujeti v majhnih žičnatih kletkah, katerih talna površina je manjša od dveh listov papirja. Živali na farmah ne morejo tekati, loviti, se skrivati in se normalno socializirati, hranijo jih z odpadki iz klavnic in ribjih farm, pri komaj sedmih mesecih starosti pa jih zadušijo s plinom ali ubijejo z analnim električnim šokom.

Še dobro za FCC, da uporaba izrazov, kot je "naravno", v Kanadi ni omejena.

Krzno je "obnovljivo" 

Če nas je zgodovina našega odnosa do živali kaj naučila, potem vemo, da je obravnavanje živali kot "obnovljivega vira" najhitrejša pot za njihovo uničenje. Ta koncept ni le zastarel, temveč tudi ni v skladu z našim stališčem do živali, s katerimi živimo - vsaka izmed njih je edinstven, nezamenljiv posameznik in divje živali niso nič drugačne. 

Kljub temu, kar FCC želi, da verjamete, lovljene živali niso "presežek", niso šibke ali bolne, temveč jih lovijo zgolj zato, ker pripadajo eni od 10 ali 12 (izmed 140,000 v Kanadi živečih) vrst živali z mehkim, gostim kožuhom. Medtem, ko FCC svoje člane prikazuje kot "dejavne okoljevarstvenike", pa krznarska industrija v resnici pobije toliko živali, kot jih lahko proda. In ker pasti med živalmi ne delajo razlik, se vanje ulovi in v njih umre tudi na milijone "neciljnih" živali, vključno s psi, mačkami in številnimi ogroženimi vrstami. (Očitno so tudi te živali "obnovljive".)

Vir slike: drstevebest.wordpress.com

Trgovina s krznom ima dolgo zgodovino spreminjanja "obnovljivih" vrst v ogrožene in/ali izumrle. Te vrste vključujejo severnoameriškega morskega minka, ki je zaradi nenehnega lova s pastmi izumrl, in novofundlandsko kuno, ki je na robu izumrtja (živi le še med 300 in 600 posameznikov te vrste). Bližje meji imajo kanadski lovci s pastmi zasluge za znižanje ameriške populacije rosomaha na rob izumrtja, razlog za to pa je v veliki meri dejstvo, da je povprečno plačilo za kožuh rosomaha 400 dolarjev.

Foto: Kjartan Trana

Kaže, da FCC živali obravnava kot "obnovljive", dokler obstajata vsaj še dva predstavnika posamezne vrste.

Krzno je "trajnostno"

Glede na vlogo, ki jo ima krznarska industrija pri potiskanju živalskih vrst na (ali čez) rob izumrtja, je izraz "trajnostno" morda še najbolj vprašljiv. A masovno pobijanje divjih živali ni edino, kar je pri krznarski industriji netrajnostno, še posebej, ker 80% kanadskega krzna izhaja z intenzivnih farm, ki so ena najbolj potratnih in onesnaževalskih industrij na planetu.

Kot razkriva pionirsko poročilo o reji minkov iz leta 2011, je krzno s farm v različnih okoljskih kategorijah vključno s porabo zemlje, klimatskimi spremembami, škodovanjem ozonskemu plašču, onesnaževanjem zemlje in vode ter strupenimi odplakami od 2 do 28-krat bolj škodljivo kot tekstil (vključno z bombažem in poliestrom). Poročilo navaja še, da je za vsak kilogram krzna minkov ustvarjenega 110 kg ogljikovega dioksida - toliko, kot ga ustvari vožnja z avtomobilom od Toronta do mesta St. John v New Brunswicku [to je toliko, kot da bi se petkrat peljali iz Lendave v Koper].

Vir slike: http://m.theglobeandmail.com/

Poročilo navaja tudi, da se z vsakim kilogramom krzna ustvari 200 kilogramov fekalij. V Novi Škotski, kjer se nahaja večina farm za krzno v Kanadi, so odplake s farm z minki izredno škodljive za zemljo in podtalnico ter predstavljajo veliko tveganje za ribe, ptice, domače in divje živali, ljudi in okolje. Vladna inšpekcija je leta 2009 ugotovila, da je 37 od 38 farm dovoljevalo odtekanje odplak v gozdove, močvirja, barja ali travnike, medtem ko je ločena analiza kvalitete voda farme z minki identificirala kot "najverjetnejši vir onesnaženja" desetih jezer v provinci.

Vir slike: www.yarmouth.org 

Paula Lishman, oblikovalka krznenih oblačil in predsednica FCC, pa krzno še vedno opisuje kot "neonesnaževalsko".

Krzno NI zeleno

Kot lahko vidimo, so neregulirani in slabo definirani izrazi kot "zeleno", "okolju prijazno", "naravno", "biorazgradljivo", "obnovljivo" in "trajnostno" praktično brez pomena, kadar jih uporabljajo lobistične skupine kot je FCC, čigar namen je polnjenje denarnic v krznarski industriji, četudi ob najhujših oblikah zavajanja. Kljub obupnim in zavajajočim poskusom FCC, da bi kruti in umirajoči industriji dali novo podobo, pa resnica ostaja: pri krznu je zelen samo profit.

Originalni članek je objavljen v kanadski izdaji spletnega časnika Huffington post, 25. februarja 2013. Avtorica je Shannon Kornelsen.

Prevod: Veganska iniciativa.

Zbiranje podpisov za Slovenijo brez krzna je vedno bolj živahno

Peticija za Slovenijo brez krzna je v polnem teku in želimo si, da bi se do konca leta res navzela prazničnega duha in novoletnega zanosa.  Navdušeni smo nad odzivom in pošte, ki vsak dan polni naš nabiralnik, smo veseli bolj kot prazničnih voščilnic. Veliko ljudi je samoiniciativno začelo zbirati podpise v svojem okolju. Vsem, ki ste že podpisali, kot tudi vsem, ki neutrudno zbirate podpise, se iskreno zahvaljujemo!

 

Tiste, ki peticije še niste utegnili podpisati, prosimo, da si vzamete trenutek za ta pomembni prispevek za živalim prijaznejšo Slovenijo v novem letu. Poprosite tudi sorodnike, znance, sodelavce in prijatelje, da storijo enako. Le s skupnimi močmi nam bo uspelo. 

Vse podatke o tem, kje in kako lahko podpišete peticijo, najdete na naslovu: www.zaslovenijobrezkrzna.si

Protest Za Slovenijo brez krzna, 15.12.2012

V soboto, 15. decemba 2012, smo v središču Ljubljane ponovno glasno pozvali Slovenijo, da postane živalim prijazna dežela brez krzna!

Protest za Slovenijo brez krzna je shod, ki ima že tradicijo. V Ljubljani je bil že večkrat organiziran, vedno s številčno udeležbo. Prejšnji protest je bil organiziran februarja 2012 in je bil dobro sprejet tako s strani javnosti, saj je v nekaj dneh več kot 2000 oseb podpisalo peticijo proti krznu, kot tudi s strani medijev.
 

Tokratni protest ni imel namena le osveščati javnost, pač pa tudi pokazati zakonodajalcem, ki pravkar sprejemajo spremembe Zakona o zaščiti živali, da je tudi v Sloveniji nastopil skrajni čas za prepoved reje in lova živali za njihove kožuhe. Skupina držav, ki je to že prepovedala ali pa pravila zelo zaostrila, je vedno večja (Avstrija, Hrvaška, Velika Britanija, Švedska, Nizozemska...). Izgovorov, da se jim ne bi pridružili, ni več.

Zakaj za Slovenijo brez krzna

Reja in ubijanje živali za krzno sta v 21. stoletju popolnoma nepotrebna in absolutno nesprejemljiva, v prvi vrsti iz etičnih, pa tudi iz ekoloških razlogov.
 

Posamezniki in organizacije si že več let prizadevamo za spremembo zakonodaje, ki ureja področje reje živali za krzno, zato pozivamo državni zbor, vlado, predsednike parlamentarnih strank, vodje poslanskih skupin in vse poslance k spremembi zakonodaje, ki bo v celoti prepovedala vzrejo živali za krzno, lov na živali zaradi krzna in predelavo kožuhov v krzno v Republiki Sloveniji.

 

Pozivamo k prepotrebnim spremembam, da bo Slovenija, ki je med tistimi evropskimi državami z najbolj zastarelo in nazadnjaško zakonodajo na področju zaščite živali, postala zgled drugim državam. V Sloveniji reja, lov in predelava krzna niso omembe vredne gospodarske panoge, niti ne nudijo pomembnega števila delovnih mest. Zato gospodarskih razlogov za omenjeno prepoved ni. Če samo pomislimo na dve še pred nedavnim veliki vzrediteljici živali za kožuhe, Hrvaško in Švedsko, kjer se je reja zelo, zelo zmanjšala in se bliža ukinitvi, potem ni ovir za enako potezo v Sloveniji. Če bi to dosegli, bi bili v odnosu do živali in do okolja na tem področju zgled preostali Evropi.

Peticija Za Slovenijo brez krzna

Za predlagane spremembe zbiramo podpise peticije Za Slovenijo brez krzna. Cilj je zbrati 5000 podpisov. Podpis peticije izkazuje, da nam:

• ni vseeno za nedolžne žrtve krznarske industrije,
• ni vseeno za onesnaževanje okolja, ki ga povzroča krznarska industrija,
• ni vseeno za zdravje ljudi, ki delajo v krznarski industriji,
• ni vseeno, kaj kupujete, in
• da smo za prepoved reje živali za krzno, lova na živali zaradi krzna in predelavo njihovih kožuhov v krzno na območju Republike Slovenije!

Kampanja Za Slovenijo brez krzna

Kampanja je v teku že skoraj eno leto. Začela se je februarja 2012 s protestom, spletno peticijo in posebno spletno stranjo. Eden od ciljev kampanje so spremembe Zakona o zaščiti živali, s katerimi bi prepovedali rejo in lov živali za njihove kožuhe.
 

V sklopu kampanje do konca leta zbiramo podpise za peticijo, ki bo pokazala javno nasprotovanje reji in lovu živali za krzno v Sloveniji. Cilj je zbrati 5000 podpisov in s tem pokazati zakonodajalcem, da je sprememba zakona nujna in zaželena tudi v točkah, ki se tičejo krzna.

Vabimo vas, da se s podpisom peticije pridružite prizadevanjem za Slovenijo brez krzna!

Civilna tožba proti krznarski industriji

Kanadski državljani v dveh okrožjih province Nova Škotska načrtujejo skupinsko civilno tožbo proti krznarski industriji, ki povzroča hudo onesnaženje. 

V odvetniški pisarni Wagners so pripravili prijavni obrazec, s katerim se lahko tožbi pridruži vsakdo, ki meni, da ga je onesnaženje, ki ga je povzročila krznarska industrija v okrožjih Yarmouth in Digby, kakorkoli prizadelo. 

Nedavna študija novoškotskega inštituta za okolje je kot vir kontaminacije 10 jezer na zahodu province identificirala farme z minki. Odplake s farm v jezerih povzročajo cvetenje modrozelenih alg, ki proizvajajo toksine, ki v dovolj visokih koncentracijah škodujejo ljudem in živalim. 

"Okoljske tožbe so zaradi svoje kompleksnosti zelo zahtevne," pravi odvetnik Raymond Wagner, ki je v preteklosti zastopal družine umrlih rudarjev v Westrayu ter prebivalce v bližini odlagališča nevarnih odpadkov v Sydneyu. Ni razkril, koliko pritožb prebivalcev potrebuje za vlogo tožbe, a pravi, da res veliko. Izrazil je globoko zaskrbljenost nad sistemom, v katerem morajo prebivalci od onesnaženja najprej utrpeti škodo in zdravstvene težave, preden lahko tožijo krivca. "Količina denarja, ki ga zasluži tukajšnja krznarska industrija, je ogromna," pove Wagner, "a varovanju okolja je namenjenih komaj kaj sredstev."

Colleen McGill je ena izmed mnogih Kanadčanov, ki nasprotujejo obstoju in širjenju farm minkov. "Mislim, da imajo tamkajšnji prebivalci dovolj," je komentirala onesnaženje rek in jezer v okrožjih Yarmouth in Digby, kjer se nahaja 85% novoškotskih farm z minki. Sedaj letno izvozijo 1,4 milijona kož, za katere prejmejo 120 milijonov dolarjev. Večino prodajo na Kitajsko in v Rusijo.

Dan Mullen, predsednik Združenja rejcev minkov Nove Škotske, je povedal, da je okrožje Annapolis, ki meji na okrožji Yarmouth in Digby, odlično območje za širitev krznarske industrije, saj je tam veliko neobdelane zemlje. Trenutno je v Annapolisu 5 farm z minki. Izdanih je bilo 20 dovoljenj za gradnjo novih ali večanje že obstoječih farm, in vsaj še 40 jih je v postopku.


Vir: The Chronicle Herald
Prevod: Veganska iniciativa

Pogovor z bivšim rejcem živali za krzno

Šved Ingvar Johansson, bivši rejec živali za krzno iz Falköpinga, je živali redil 17 let. Po spremljanju razprave o reji živali za krzno se je odločil spregovriti: »Reja je popolnoma neupravičljiva. Rejci živali za krzno bi se morali soočiti z dejstvi, namesto da se oklepajo polresnic. Kar se dogaja na farmah, je popolnoma nenaravno. Na tisoče živali je natrpanih v majhnem prostoru. To vodi h kanibalizmu, samo-poškodovanju in boleznim.«

 Ingvar Johansson je do krznarske industrije zelo kritičen in zatrjuje, da je rejcem mar le za denar, ki ga zaslužijo z živalmi. »Za rejca je nujno, da ima na farmi na tisoče živali, saj jih določen odstotek zmeraj umre. Na farmah živali nimajo nobenih možnosti za naravno življenje. Ko sem se še ukvarjal s tem, sem skušal vplivati na druge rejce, a jih izboljšave niso zanimale.«

Johansson je prepričan, da je visoka smrtnost na farmah za krzno posledica slabe skrbi za živali. »Poleg kanibalizma in samo-poškodb je tudi veliko bolezni, kot je na primer plasmacytoma. Na neki farmi je za tem zbolelo 40% živali, ki so jih morali zapliniti. To je zelo zaskrbljujoče, saj za to bolezen ni zdravila. Prepričan sem, da se bolezen širi zaradi slabe oskrbe živali.«

»Kanibalizem je prisoten na vseh farmah,« pravi Johansson. »Na veliki farmi je med 5000 in 10000 samic za razplod. V vsakem leglu je približno pet mladičkov, in v vsakem leglu mladički ubijejo vsaj enega izmed njih. Vsako leto tako umre na tisoče mladih minkov. Kanibalizem pa se pojavlja tudi med odraslimi minki.«

Na Švedskem je v navadi, da samic pred parjenjem oziroma osemenitvijo nekaj tednov ne hranijo, ko pa v marcu spolno dozorijo, jim dajo neomejene količine hrane. Ta proces naj bi zagotovil kar največja legla, vendar živalim povzroča nepotrebno trpljenje. Poleg tega hrana, ki jo dobijo po stradanju, hitro zmrzne zaradi hladnega vremena in živali umrejo od lakote. Tako umre ogromno minkov. Skoraj vsi rejci na Švedskem uporabljajo to metodo.

Ingvar Johansson meni, da rejci dandanes niso posebno zaskrbljeni zaradi vdorov na farme. »Farmer bo tako ali tako dobil denar od zavarovalnice. Pogosto dobi tudi finančno podporo od oblasti. A dolgoročno so vdori na farme za rejce velik problem. Zavarovalnice ne bodo izplačevale v nedogled. Potrebno je tudi plačevati varnostnike na farmah.«

Oblasti, ki naj bi nadzorovale rejo živali za krzno, v 17 letih, ko se je s tem ukvarjal, Johanssona niso niti enkrat obiskale. »Sistem nadzora ne deluje,« pravi Ingvar Johansson.

Za nekoga, ki je včasih redil živali za krzno, ni lahko zavzeti stališča, ali je ubijati živali zavoljo njihovega krzna prav ali narobe. A Johansson je zelo kritičen do trgovine s krznom: »Nošenje krzna je nekaj, kar so ljudje počeli v kameni dobi. Da to počnejo še danes, je res čudno.«

Prevedeno in povzeto po http://www.caft.org.uk/quotes/swedish.html

Vir slik: http://www.weanimals.org/gallery.php?id=72

Kojot v pasti

Daniel Kelly, raziskovalec v rezervatu za divje živali Turnbull v Washingtonu, ZDA, je takole opisal svojo izkušnjo, ko je spremljal lovca na krzno na enem izmed njegovih pohodov.

Volk v pasti.[1]

Lovec se je približal, v roki držeč meter in pol dolgo palico. Kojot se je mrzlično poskušal rešiti pasti. Eno nogo mu je uspelo osvoboditi, a šapa je mrtvo obležala v pasti.

Lovec je s palico sunil v kojota. Žival je zasikala in šavsnila po palici. Nato se je zgodilo nekaj nenavadnega. Lovec je začel palico nihati naprej in nazaj in kojot se je umiril, s pogledom ves čas sledeč palici. Nenadoma je palica močno udarila po kojotovem smrčku, da ga je kar prilepilo k tlom. A udarec ni bil natančen. Kojot se je hipoma dvignil s tal v polsedeč položaj; kri mu je brizgala iz nosu, oči je imel zamegljene. Palica je ponovno padla. Lovec je onemoglo žival zgrabil za zadnje noge in jih povlekel nazaj, kolikor se je dalo, da je bila žival popolnoma iztegnjena, in ji s težko nogo stopil na vrat.

Z drugo nogo je kojotu zadal serijo odmevajočih brc v prsni koš; vsaka je iz pljuč iztisnila zrak. Nato je lovec izpustil kojotove zadnje noge in stal na živali - z eno nogo na vratu, z drugo na prsih. Kojotove oči so se izbuljile, usta so zevala, jezik je mrtvo visel čez okrvavljeno čeljust. Med periodičnimi udarci z nogo v prsa je lovec v tem položaju ostal 14 minut. "Tako dolgo je potrebno stati na živali, da umre," je rekel.

Pomislil sem, kako bedasto je, da 100-kilogramski moški topota po le 9 kilogramov težkem kojotu, kot da bi sam njegov obstoj bil odvisen od uničenja te živali. Kojot, če bi le imel priložnost, ne bi iskal maščevanja. Skušal bi pobegniti.[2]

Kojot v pasti.[3]

V Severni Ameriki je lov s pastmi zelo pogosta aktivnost krzna željnih lovcev. Ponekod je legalno nastavljanje pasti že samo 25cm od sredine pohodne poti ali ceste.[1] Živali, ki se ujamejo v past, neznosno trpijo. Ne ujamejo pa se le tiste živali, ki so zaradi svojega kožuha tarča lovcev: ujame se še 10 krat toliko ptičev, srn, psov, mačk...

Ta fotografija je bila posneta 11.11.2011 v trgovini s krznom in lovskimi pripomočki v SZ Idahu. Na mizi so poleg kože volka razstavljene pasti in lončki z volčjim urinom, ki ga lovci polijejo v bližini pasti za vabo.[4]

Viri:
[1] http://howlingforjustice.wordpress.com
[2] http://www.caft.org.uk
[3] http://furbearerdefenders.com/blog/
[4] http://www.kval.com/news

Poziv k sodelovanju v videu Za Slovenijo brez krzna

V okviru kampanje Za Slovenijo brez krzna bo nastal filmček, v katerem Slovenci in Slovenke povemo, da smo ZA Slovenijo brez krzna. Filmček bo montaža slik in videoclipov.
K sodelovanju vabimo vse, ki vam ni vseeno za nedolžne žrtve krznarske industrije in menite, da so v 21. stoletju zapiranje, lov in umor živali za krzno etično nesprejemljive in povsem nepotrebne prakse. Povejmo naglas, da je tudi v naši državi čas za spremembe!

Slikajte se skupaj z logotipom kampanje in povejte, da ste za Slovenijo brez krzna!

Skačite, pojte, vzklikajte, objemajte se, jokajte, žugajte, poslikajte si obraz, rišite, pišite, ustvarjajte - sami, v dvoje ali v skupini - za Slovenijo brez krzna. Pošljite nam fotografijo ali videoclip, kjer ste prikazani z logotipom kampanje, in izjavo, zakaj ste za Slovenijo brez krzna.

Podrobnejše informacije in navodila so na spletni strani www.zaslovenijobrezkrzna.si.

Časa za ustvarjanje je do nedelje, 8. aprila 2012.
 

Oglaševanje krzna kot "okolju prijaznega" prepovedano

Oglaševalsko kampanjo, ki zatrjuje, da je nošnja izdelkov iz krzna okolju prijazna, je služba za oglaševalske standarde prepovedala, ker so trditve, da je krzno "naravno dolgo obstojno", "biorazgradljivo" in "varuje okolje", neresnične in zavajajoče.

Mark Sweeney, The Guardian, 21. marec 2012

Evropsko združenje rejcev živali za krzno (EFBA; European Fur Breeders' Association) je sprožilo oglaševalsko kampanjo z naslovom "Zakaj je nošenje krzna ekološko." V drobnem tisku so bile trditve, da je krzno "naravno dolgo obstojno", da "ga je lahko reciklirati in je biorazgradljivo" ter da je krznarska industrija "eden najbolj ekološko uravnovešenih sistemov v kmetijstvu."

Nadzorna služba za oglaševalske standarde (ASA; Advertising Standards Authority) je prejela pritožbo z obrazložitvijo, da je oglas zavajajoč.

EFBA in mednarodna zveza trgovcev s krznom sta nasprotovala, češ da je krzno "trajno" in je "okolju prijazen izdelek". Zapisali so, da lahko izdelki, kot so na primer plašči iz krzna minkov, uporabni 30 ali več let, "dlje kot večina tekstilnih materialov," ter da se krzno lahko predela v druge izdelke, na primer torbe in blazine, ker je "naraven in biološki izdelek, ki je biorazgradljiv".

ASA je oglas prepovedala z utemeljitvijo, da niti kampanja niti dokumenti, ki so bili predstavljeni v preiskavi, niso pokazali, da je krzno "neškodljivo za okolje". "Naslovna trditev se razume kot absolutno okoljevarstvena," je rekla ASA. "Ker ni dokazov, da je izdelek, upoštevajoč celotni cikel produkta od izdelave pa do takrat, ko se zavrže, neškodljiv za okolje, je oglas zavajajoč."

---
Vir: http://www.guardian.co.uk/media/2012/mar/21/eco-friendly-fur-ad-banned
Prevod: Veganska Iniciativa

---
Več informacij o tem, kaj vključuje strojenje krzna in kako krznarska industrija vpliva na okolje, preberite tukaj: http://www.veganstvo.net/ali-ves/krzno/

Krzno v številkah

400,000,000: število živali, ki jih letno ubije krznarska industrija.1 Ta številka je verjetno še mnogo višja, saj nekateri viri ocenjujejo, da je za krzno letno ubita milijarda zajcev, katerih statistika za krzno navadno ne zajema.2

75,000,000: število lisic in minkov, letno vzrejenih na krznarskih farmah.3

2,200,000: globa (v ameriških dolarjih), ki so jo morale plačati ameriške strojarne krzna zaradi izpusta toksičnih snovi v okolje.4

2,000,000: minimalno število psov in mačk, letno pobitih za krzno v Aziji.5

400,000: kvota lova sedlastih tjulnjev v Kanadi za pomlad 2012.6

31,000: število podpisov, ki je ob predaji državnemu zboru RS junija 2011 pospremilo vlogo predloga sprememb zakona o zaščiti živali, ki vključujejo tudi prepoved reje živali za krzno. Predlog še ni bil obravnavan.

24,000: višina kazni (v ameriških dolarjih), ki jo je morala plačati neka ameriška krznarska farma zaradi onesnaževanja okoliških vodotokov.7

6000: število farm za krzno v Evropi.8 Nekateri viri navajajo veliko višje številke (na primer 10,000 samo v Skandinaviji).9

2006: leto, ko je parlament slovenske sosede Hrvaške sprejel zakon o prepovedi reje živali za krzno.10

90: odstotek na farmah gojenih lisic, katerih kožuhe predelajo v obrobe za jakne in kapuce.11

86: odstotek ljudi, ki so v nedavni anketi v Belgiji izrazili željo, da naj Belgija zakonsko prepove vzrejo živali za krzno.12

85: odstotek živali na farmah, ki zaradi psiho-loškega stresa razvijejo vedenjske abnormalnosti, vključno z grizenjem lastnega telesa.13

42: odstotek mladičev sedlastih tjulnjev, ki so odrti živi in pri zavesti (raziskava neodvisne veterinarske zbornice).14

25: čas v minutah, potreben za utopitev bobra v podvodni pasti.15

20: tolikokrat več energije gre v proizvodnjo krznenega izdelka v primerjavi z izdelkom iz umetnega krzna.16
 

15: odstotek umrljivosti zajcev na farmah za krzno zaradi nemogočih življenjskih pogojev. Nekatere vrste tudi do 30%. Nadaljnjih 7-8% jih pogine na poti v klavnico. Ta "strošek" je vštet v ceno krzna.17

11: Povprečen odstotek umrljivosti mladičev minkov na farmah pred 3. tednom starosti.18

10: Število "smeti" (srn, ptičev, psov in drugih živali), ki se ujamejo v past za vsako žival, ki jo lovec na krzno želi ujeti.

5: število minut, ko psi in mačke še dihajo in utripajo z očmi po tem, ko jim še živim odrejo kožo.19

3.7: število listov papirja velikosti A4, po površini enako povprečni kletki za minke.20

3: mesto, ki ga na lestvici najbolj onesnaževalskih industrijskih dejavnosti zaseda strojenje krzna.21

1: sekunda, ki vam jo vzame odločitev, da se boste zavzemali za Slovenijo brez krzna! 

Viri: 

1. http://theveganpolice.com/main/?p=1338

2. http://www.rabbitfur.org/CAFT_Rabbit_Fur_Report.pdf

3. http://www.respectforanimals.co.uk/facts-and-reports/fur-farming/53/
4. http://respectforanimals.co.uk/facts-and-reports/the-fur-trade-and-the-environment/113/
5. http://www.caft.org.uk/factsheets/cats-and-dogs.html
6. http://www.harpseals.org/resources/news_and_press/2012/seal_hunt_2012.php
7. http://www.compassionateconsumer.org/donations/index.php?main_page=product_info&cPath=16_6&products_id=140
8. http://archive.niassembly.gov.uk/agriculture/reports/report03-01rD.htm 
9. http://www.respectforanimals.co.uk/facts-and-reports/fur-farming/53/
10. http://www.hsi.org/world/europe/work/fur/facts/fur_farming_eu.html#7
11. http://faada.org/causas-en-2-peleteria 
12. http://www.respectforanimals.co.uk/media/new-opinion-poll-in-belgium-shows-9-out-of-10-want-to-see-fur-farming-banned/183/
13. http://www.bornfreeusa.org/facts.php?p=372&more=1
14. http://www.saawinternational.org/harpsealhunt.htm
15. http://www.respectforanimals.co.uk/facts-and-reports/trapping/2/
16. Gregory H. Smith, "Energy Study of Real vs. Synthetic Furs," University of Michigan, Sep. 1979.
17. http://www.rabbitfur.org/CAFT_Rabbit_Fur_Report.pdf
18. http://www.caft.org.uk/factsheets/mink-impact.html
19. http://features.peta.org/ChineseFurFarms/opinion_poll.asp 
20. http://www.caft.org.uk/factsheets/mink-impact.html#ref

21. http://martlet.ca/martlet/article/questioning-green-fur/