Prvo pismo naše posvojenke Fride

Glinje,

na sončen in topel oktobrski dan 2014

'' Veste, zdaj pa takole.

Da mi takoj na začetku nekaj razjasnimo.

Kdo je mene predlagal za ambasadorja, ne vem. Razumete?

Jaz nimam nič s tem.

Neko poročanje o tem, kako živim, pa komu naj bi bilo mar za to?

Bi se prosim lahko vsak na tem svetu brigal zase in bi vsi živeli v miru?

Kako? Oprostite mi prosim. Ampak tile ljudje tukaj mi zdaj nekaj šepetajo in zmajujejo z glavo, da naj že neham biti tako trmasta, naj se za trenutek ustavim in da se pogovorimo.

Pravijo, če sem že pozabila, kako je bilo nekoč.

Seveda sem pozabila, važen je trenutek, človek, trenutki v življenju štejejo, razumeš? Vidiš tega črmlja, ki leti tam nad kompostom? Sem ga zamudila, ker tičim tukaj in moram odgovarjati na vsa tale vprašanja.

Čakaj, čakaj, zdaj sem dobila idejo. A če sem ambasador, takšen zagreti ambasador, a potem dobim vizum za prelet naše ograje, da lahko brez omejitev letam čez njo in pristanem recimo na okenski polici kuhinje?

Saj to delajo ambasadorji, kajne? Potujejo? Takole?

Prav, potem bom ambasador.

Glej, glej, kaj se kuha.

Makaroni!

Kaj pa moram postati, da dobim vizum za vstop v tole hišo? Kaj je višji čin od ambasadorja?

Ker bom to postala. Z veseljem. Veste, jaz obožujem makarone.

Vseeno, so svedrčki, polžki, špageti, brez makaronov je dan pust.

Ja, bili pa so časi, ko nisem vedela, kaj so makaroni.

Seveda so bili.

Živele smo pod nekim kamnolomom v vasici Železniki na Gorenjskem.

Nekako takole. Ne, to nisem jaz na sliki.

No, še pred tem smo živele v kletki, ampak o tem pa res ne bi.

In, da veste, takrat nisem zgledala tkole kot sedaj, kje pa!

Bila sem, kako naj rečem, malo manj lepa.

Nekaj takega. Kot naša Hera tukaj, brez perja. Ja, tukaj spet ni mene na sliki.

Jaz sem se verjetno namesto fotoaparatu nastavljala soncu pri sosedovem gozdu, saj veste, kako to gre. Raziskovanje.

No, potem pa so rejca deložirali, tako se baje temu reče in je šel v blok, pa ni imel kam z nami. Potem se je začela štorija s hlodom in sekiro. In smo tekle za življenje. Jaz sem ušla.

Potem pa je neke majske nedelje pripeljal vinsko rdeč star grd avto, ampak kdo bi o tem, me zbasal v tele kletke (nehumano ti rečem) in me peljal v neko garažo. Ampak ne sodi dneva pred nočjo. Te grde zanikrne črne umazane kletke so rešile naša življenja. Zares. Zato jih ljubim. Kljub vsemu dreku, ki se je nabral med prevozom v njih. Rešile so me.

Drugo jutro je bilo namreč vse drugače, kot sem pričakovala.

Trava, sonce, otroci, druge živali.

In ne samo to.

Čakala nas je gostija: makaroni, kuhan krompir, riž, solata, koruza, pšenica.

Sem se morala dvakrat uščipnit, da sem videla, ali je to vse skupaj res.

Ali nisem morda, saj veste no, pristala na tistem hlodu, pa se mi blede..hehe.

Ne, ne, res je bilo.

In vsak dan je bilo boljše.

Dobili smo hišo, pa gostilno, pa da povem, da imamo vse.

Pravijo, da imam ime po Fridi Kahlo. In da ne zgolj zaradi brk. No, pod kljunom sem baje ves čas črna. Kot da bi imela brke. In veš, če ti dajo ime po tako impresivni mehiški slikarki, se zamisliš. Sem vzela posodo z blatno kopeljo in čopičem. Da vidim, če je tudi v meni kaj umetniškega.

Nastalo je tole. Odtis moje tace.

Če ga dobro pogledaš, je res nekaj posebnega. Evo, že imam občinstvo.

Lahko naredim dražbo. Svojih slikarij.

Ja, ampak s tem, ko ste me vzeli pa vi pod svoje okrilje, imam pa zdaj malo težave. Ker še bolj pazijo name. Da ne bom ušla, se šalijo, da bo treba nek denar vračat, če kam grem, zmajujejo z glavo. Še to se mi manjka, da me kdo obročka. Eh, ta denar, ta svet in ti ljudje. Dopovedujem, dopovedujem, pa me redko kdo razume.

No, veste, tale pa me razume. Zdi se tako. Poglejte njeno majico. In napis.

Majčkeno me razume, tako bom rekla samo zato, da se ne bo prevzela.

Sem ji povedala, me je verjetno slišala.

Veste, ljudje se hitro prevzamejo. In potem hodijo okoli kot tale naš Srečko Petelin, z grebenom na glavi. Saj razumete, ne. Ošabno do konca. Ampak je fejst fant. Srečko Petelin mislim. Dobro, da je pri nas in ne v tisti kletki. O kletkah vem preveč. Ubijejo dušo.

Toliko o tem.

Baje se bo gradilo neko zavetišče.

Veste kaj to pomeni. Same selitve!! Ampak, hej, meni so všeč.

Življenje mora biti zanimivo.

Brez tega, brez tega ni vredno ničesar.

Kako že reče, ona, pač, ta Frida Kahlo, zdaj je tudi meni pri srcu:

“Nothing is absolute. Everything changes, everything moves, everything revolves, everything flies and goes away.” 

Pa naj bo tako! Do prihodnjič!

Vaša Frida!

Besedilo in fotografije: Zavod Koki 

Pomagajmo ustvariti prvo zatočišče za rejne živali v Sloveniji

Preteklo sončno in toplo sobotno popoldne je bilo prav čudovito - obiskali smo Posestvo Koki, na katerem zdaj živi že kar 30 rešenih živali skupaj s človeško družino, ki ima zanje in za tiste živali, ki na lepše življenje še čakajo, prav posebne načrte. O teh načrtih smo v družbi nagajivih kokošk, ponosnega petelina, poskočnih kuncev, veselih rac, dveh pozornih puranov in seveda zdaj že precej večjega pujska Odija pokramljali z idejno vodjo Zavoda Koki Ksenijo Vesenjak Kutlačić. Priložnost pa smo izkoristili še za nekaj prav posebnega - postali smo botri dvema prebivalcema posestva - kokoški Fridi in rački Elli.

Ideja o ustanovitvi Zavoda za zaščito rejnih živali Koki se je porodila med reševanjem velikega števila kokošk pred smrtjo. Kaj Zavod počne in kakšni so tvoji dolgoročni načrti?

Naša doslej najbolj uspešna operacija '100 rešenih kokoši iz baterijske reje' je zagnala motor za naše institucionalno oblikovanje na področju zaščite rejnih živali. 

Pogum so nam vlili pravzaprav ljudje sami, ki so jim podobe suhih, ocufanih, grdih kokoši, ki v življenju niso videle sonca in začutile vetra, tako zelo segle v srce, da so nam mrzlično pomagali pri iskanju dobrih domov, kjer bodo kokoši dobile drugo priložnost in spoznavale svetle plati življenja. 

Ugotovili smo, da večina ljudi pravzaprav sploh ne ve, v kakšnih razmerah dejansko živijo kokoši, kako so tretirane in kaj se z njimi dogaja, saj so bili nad njihovo podobo do solz ogorčeni.  

In da je ljudem pravzaprav zelo mar tudi za te rejne - klavne živali, torej živali s krožnika. Zato smo se odločili, da postavimo spletno mesto www.zavod-koki.org in preko različnih projektov damo besedo prav tem živalim. Poimenovali smo jih ambasadorji. To so rešene rejne živali, ki so namesto na krožnikih končale v varnem objemu ljubečih ljudi. S tem ko jim je dano, da živijo svobodno, imajo možnost, da pokažejo, kdo in kaj pravzaprav so. V sliki. In besedi. 

Tudi v imenu tisitih, ki jih nihče ne more videti in slišati. 

Zato je ena od pomembnih nalog Zavoda Koki širjenje in ozaveščanje o rejnih živalih preko ambasadorjev. 

Druga pomembna naloga pa je konkretna pomoč poškodovanim, odsluženim, neželenim rejnim živalim na terenu, zvesti bomo ostali akcijam iskanja domov odsluženim kokošim nesnicam. 

Slednje je razlog, da bomo po številnih vzorih iz tujine prihodnje leto uredili zatočišče za rejne živali širšega pomena, kjer bodo živali pred posvojitvami lahko tudi okrevale. 

Poslanstvo Zavoda je pomagati tistim živalim, katerih trpljenje je v naši družbi najbolj skrito očem. Kakšen pa je po tvojih izkušnjah odnos ljudi do teh živali?

Največji problem v današnji družbi je pomanjkanje pristnega stika in osebnega odnosa z živaljo in zato je odnos ne samo slab, ampak v večini primerov ga sploh ni. 

Rejne-klavne živali so zreducirane na predmet prehrane, sploh niso tretirane kot živa bitja. 

In to je narobe. 

Anekdota, da otroci mislijo, da so krave vijolične barve, ni daleč od resničnosti. 

Če pomislite pri sebi - kolikorat ste imeli priložnost pobožati purana in ga občudovati, kako rad spi na drevesu? Pa pujsa, kako zlahka uboga na ukaz sedi? Ali kokoš, ki bi se ves čas stiskala ob nogo? 

Pomanjkanje stika je velik manko tudi za ljudi, ki so tako prikrajšani za edinstvene občutke in spoznanja, da so te živali prav tako enkratne kot tiste, ki jih tretiramo kot hišne ljubljenčke. 

Živali so terapija. Če bi ljudje to dojeli, lahko farmacevtska industrija zapre svoja vrata. 

Da bi ljudem vrnili stik z živaljo, smo vzpostavili projekt Posvoji rejno žival, bodi njen boter na daljavo. 

Tako lahko imate čisto svojo kokoško pri nas, prejmete vabilo in jo nekega dne v živo spoznate. Tedensko prejemate potem zgodbice o njej, malo drugačne, z veliko koristnimi informacijami. In ste na ta način vpeti v to edinstveno pozitivno zgodbo. 

Kako na posestvu Koki poteka povprečen dan? 

Veste, jutro med 5. in 7. uro je zame osebno najlepši del dneva. Vse je mirno, nihče se ne pritožuje, vsi spijo, najraje bi zamrznila ta del dneva. 

V tem času ob skodelici črne kave praviloma odgovarjam na elektronska sporočila, sledim objavam na družabnih omrežjih, pišem sporočila za javnost, takrat nastajajo zgodbe, ki jih pripovedujejo naši živalski ambasadorji, in takrat delam kljukice in načrte za projekte v prihodnje. 

Potem pa da Srečko Petelin intonacijo in akcija se začne. 

Kokoši, kunci, race, purana, mačke, Odi - pujs, pa naše človeške gmote - otroci, se prikotalijo iz svojih kotičkov. Vsak zahteva svoje - od hranjenja, čiščenja in drugih potreb. 

Tekom dopoldneva se ponavadi zglasi veterinar, ki je že skoraj stalen gost našega malega raja, saj imamo zmeraj koga 'na bolniški'. Jaz pa se prelevim v glavno kuharico za naš številčni bataljon. Če je vse po sreči, traja tempo nekje do poznega popoldneva, ko se živali pripravljo na večerni počitek. In običajno zadnja vrata pri kuncu Riziju zaprem že okoli 22. ure ter se zahvalim za še en naporen, a čudovit in nenadomestljiv dan. 

Živali, ki živijo pod okriljem Zavoda, je možno tudi posvojiti na daljavo. Kako potekajo te posvojitve?

Vsi ljudje nimajo prostora in časa, da bi pod svoje okrilje vzeli kokoško, purana, raco ali pujska in tako pomagali pri reševanju in oskrbi rejnih živali, ki potrebujejo pomoč. Lahko pa pomagajo na druge načine. 

Eden od načinov je sodelovanje v projektu Posvoji rejno žival. 

Za simbolični mesečni znesek (od 7 evrov dalje) lahko posamezniki postanejo botri kateremu od naših ambasadorjev. 

To v praksi pomeni, da tedensko prejemajo poročila, fotografije, video posnetke o svoji posvojeni živali. 

Skupaj s tem pa prejmejo tudi vabilo na osebno srečanje z njo. Ko je čas, nas obiščejo, svoje posvojence pa prvič v živo tudi objamejo. 

Sredstva, ki jih porabimo na ta način, namenimo za prehrano in veterinarsko oskrbo tiste živali, ki v danem trenutku to najbolj potrebuje, bodisi v naši oskrbi ali pri katerem od naših partnerjev. 

Kar ostane, gre v skupni fond za ureditev zavetišča. Vse gre samo in izključno za živali. 

Seveda pa je bistvo projekta razvijanje in spodbujanje odnosa med ljudmi in živalmi (botrom in posvojencem). 

Na družabnih omrežjih je zelo odmevala zgodba o reševanju Srečka Petelina. Kako je ta srečni petelin prišel k tebi?

Srečka Petelina so prinesli ljudje, ki so po naključju odkrili, kako čepi v majhni kletki nekje v Goriških brdih pred hišo. Izkazalo se je, da je bil dobitek na vaški veselici, prejemniki pa niso vedeli, kaj bi z njim. Je naš daleč najglasnejši član, ki kikirika nekako takole:

'' Živali niso darilo, kikiriki, ne podarjajte živali, sicer lahko slabo se vam godi, ki ki ri ki!''  

V načrtu je tudi projekt Martinovanje z raco. Nam lahko kaj več poveš o njem?

Začenja se tisti del leta, ki ga po slovenski tradiciji obeležujemo s temi in onimi pojedinami. Martinovanje je prvo na spisku. Odločili smo se, da bomo vse praznike obleželili tudi mi, le da bomo tradiciji dodali svež veter. In kot veste, ni martinovega brez race. Tako bomo 11. novembra martinovali z racami. Le da bodo pri nas race namesto na krožnikih zraven naših krožnikov! Gre seveda za naše 4 ambasadorje, račke, ki so sicer namesto v pečici končale v naših varnih objemih. Zaradi omejenega prostora bodo vabljeni le botri račk, če pa teh ne bo dovolj, pa tudi ostali. Začetek je. 

V kolikšni meri slovenski mediji pomagajo pri širjenju novice o delu Zavoda in bodočem prvem zatočišču za t. i. rejne živali?

Večino medijev živali praviloma zanimajo samo, ko so na krožnikih kot predjed kakšnega politika ali v kakšnem resničnostnem šovu, spet na krožniku, se razume. Verjamem in želim si, da bomo našli način, s katerim bomo v celotno zgodbo vpletli tudi sedmo silo.Mogoče se bo naša purica Isabela kaj spomnila, ne vem. Ona je bolj brihtne glave.   

Veganska iniciativa je posvojila kokoško Frido. Nam lahko poveš kaj zanimivega o njej?

Tako kot vseh naših več kot 30 živalskih ambasadorjev ima tudi Frida svoje ime zaradi svojega značaja. Je samosvoja in svobodoljubna. Ves čas ima malodane že umetniško zapacan kljun in zdi se, kot bi imela pod kljunom črne brke. Slednje nas je dodatno inspiriralo, da je ime dobila po umetnici Fridi Kahlo.

Bi želela kaj posebnega sporočiti našim bralcem?

Projekt Zavoda Koki v 2015 je ureditev ta pravega zatočišča za rejne živali v izmeri 5-10 hektarjev. Naj projekt ne propade samo zato, ker v pravem trenutku pravi ljudje nismo naleteli na tiste, ki se bodo v njem prepoznali in ga tudi finančno podprli. Zato bi prosila bralce, da pomagajo pri širjenju informacije o poslanstvu Zavoda in pomagajo po najboljših močeh. Stokrat se jim bo povrnilo.  

Si optimistična glede prihodnosti? Kaj ti daje največ upanja?

Če se ne motim o glavnem vzroku za slab odnos ljudi do rejnih živali (torej pomanjkanje sočutja zaradi izgube pristnega stika in bližine), potem smo na pravi poti. Med posvojenimi živalmi in njihovimi botri se skozi serijo fotografij, zgodb in posnetkov gradi izjemen odnos bližine, sočutja, ljubezni, ki ga botri potem kronajo z osebnim obiskom živali. Zagotovo pa mi največ upanja dajejo otroci, zato želimo v projekt vključiti čim več družin z otroki. Otroška duša je nekaj najčistejšega in nekaj najlepšega na tem svetu. Oni so tisti, ki bodo spremenili svet na boljše. Zato najraje pišem in ustvarjam zanje in se tudi sama veselim njihovih odzivov. Potem pride deček in dve uri sedi pri kuncih, ker jih še nikoli ni videl. Ali deklica, ki se ne loči od racmana, ker ji je tako zanimiv. Zato, ja, upanje za boljši jutri mi dajejo otroci.  


Bi tudi vi radi pripomogli k ustanavljanju zatočišča? Postanite boter kateri od živali, ki so zaživele novo življenje pri družini na Posestvu Koki. Vse potrebne informacije najdete na spletni strani Zavoda: www.zavod-koki.org/podpri-nase-delovanje/bodi-sponzor.

.

Fotografije: Veganska iniciativa in Zavod Koki

Brezdomni psi iz Španije so 'morda končali v hrani za hišne ljubljenčke ali živalski krmi'

• Španske oblasti so poslale večje število vzorcev hrane za hišne ljubljenčke v testiranje
• Obstaja verjetnost, da so bile pasje beljakovine uporabljene v nekaterih predelanih živilih
• Policijske enote v Španiji koordinirano preiskujejo ulične tolpe
• Psi, ukradeni iz zavetišč, veterinarskih klinik in živalskih vrtov so utegnili končati kot hrana
• britanska agencija za živilske standarde (Food Standards Agency) je potrdila sodelovanje s primerljivimi španskimi inštituti

Brezdomni in zapuščeni psi na španskih ulicah bi lahko končali v hrani za hišne ljubljenčke in krmi za živali. Španske oblasti tudi niso izločile možnosti prisotnosti beljakovin ali maščob iz živalskih trupel v nekaterih predelanih živilih, namenjenih človeški prehrani. Britanska agencija za živilske standarde je potrdila seznanjenost s preiskavo in sodelovanje s španskimi inštituti.

Ukradeni: Tolpe naj bi jemale pse iz zavetišč in jih preprodajale

Predstojnik agencije je komentiral: "Seznanjeni smo s temi poročili in smo v stiku s španskimi oblastmi glede preiskave."
 

"Trenutno ne testiramo hrane na vsebnost pasjega mesa. Naša prioriteta je testiranje govedine in sorodnih izdelkov zaradi kontaminacije s konjskim mesom, kar je nedvomno problematično."

Kriminalne tolpe v Španiji so iz živalskih zavetišč, veterinarskih klinik, živalskih vrtov in kmetij očitno kradle telesa psov in drugih živali, ki bi morala biti upepeljena, ter jih nato predelale v beljakovine in maščobe za nadaljnjo prodajo.

Dokazno gradivo so našli v skladiščih in predelovalnih obratih v Galiciji in Salamanki.

Lani so policisti odkrili eno tako skladišče, napolnjeno s 15 tonami mrtvih brezdomnih živali, za katere domnevajo, da naj bi jih nameravali predelati v živalsko krmo v kraju As Neves v Galiciji.

Sledila so podobno ostudna odkritja po skladiščih drugod na severu Španije.

Seprona, okoljevarstveno telo Civilne zaščite, je po tem, ko je sodnik prejel poročila informanta iz te industrije, poslalo številne vzorce komercialne hrane za hišne ljubljenčke v laboratorije Anfaco-Cecopesca iz Viga v Galiciji.
 

Testirani vzorci maščob iz enega od predelovalnih obratov v Aldaseca de la Frontera v Salamanki, namenjenih živalski krmi,  so vsebovali sledi DNK tako ovc kot psov.

Prehranska veriga: Brezdomni psi iz Španije naj bi končali kot hrana za hišne ljubljenjčke ali krma za živali

Po poročanju španskega časopisa El Mundo je obsežna policijska preiskava v teku od marca 2012.

Organizacija Viva, ki nasprotuje uporabi živali v prehranske namene, je kontaktirala britanske supermarkete in jim predlagala, naj hrano pošljejo v testiranje na vsebnost psov in drugih živalskih vrst.

Njihov organizator kampanj, Justin Kerswell, je dejal: "Možnost, da sta pasje in podganje meso prišla v prehransko verigo človeka, je grozljiva, a glede na nezadostnost preventivnih in nadzornih ukrepov, kar se je pokazalo že v škandalu s konjskim mesom, povsem mogoča."

"Lahko je samo vprašanje časa, kdaj se bo pasje, podganje ali mačje meso znašlo v britanskih predelanih živilih ali živalski krmi."

"Britanski supermarketi so vrsto let brez vednosti potrošnikov prodajali konjsko meso - kdo ve, kaj vse drugega se je še prodajalo. Če ne bodo naredili specifičnih testov, ne bodo nikoli vedeli."
 

Škotski poslanec Alyn Smith je izjavil: "Razkritja dogajanja v Španiji nakazujejo na druge možne primere prekrškov in zlorab. Ko meso postane zgolj beljakovinska masa, težko govorimo o sledljivosti, še posebej na trgu hrane za hišne ljubljenčke in živalske krme."

"Skrbi me, da ima glede na velikost Evropskega trga hrane za hišne ljubljenčke kontaminacija bistveno večje razsežnosti."
 

"Spekter prisilnega kanibalizma pokaže problematičnost tovrstnih praks v še bolj kritični luči, zato je toliko bolj pomembno zagotovilo, da gre za osamljen kazenski primer, četudi bi najdenih 15 ton teles psov težko pripisali le temu."

Avtor: Sean Poulter
Objavljeno:7. marec 2013, 15:50 | Posodobljeno: 7. marec 2013, 17:58

Besedilo in sliki: Mail Online

Prevod: Veganska iniciativa

Trgovina z živalmi – storilci so med nami in imenujejo se zaščitniki živali

Resnična zgodba iz Nemčije

Več let sem vodila društvo in prejemala pritožbe številnih ljudi glede zavetišča za živali na našem območju. Pripovedovali so mi, da so psi, ki so jih oddali v zavetišče, za vedno izginili. Poročali so tudi o nočnih prevozih živali čez mejo na Nizozemsko, od koder so šle živali v laboratorije, ter o rednih večjih prevozih, s katerimi so živali z juga vozili v to zavetišče za živali. In ko so prispele, je bilo prej na pol polno zavetišče kar naenkrat prazno. Govorili so mi o mreži vpletenih zavetišč, ki naj bi delovala kot centri za pridržanje oziroma prestrezanje, pa tudi kot alibi, kadar je iz zavetišča izginilo več živali, po katerih se je pojavilo povpraševanje. O tem dogajanju mi je z leti poročalo vedno več oseb. Nekateri so mi celo predali dokumente, časopisne članke in izsledke lastnih preiskav; vse, da bi se pričela s tem ukvarjati. Informacije so prihajale iz celotne Nemčije.

Nato je izginilo veliko živali, predvsem mačk in psov. Neka gospa je poročala, da je videla vozilo lovcev na živali v zavetišču, s katerim sodelujejo. Sedaj sodelujem z več gospemi, ki to zadevo že več let raziskujejo in so prispevale veliko zakulisnih informacij. Vključevati smo pričeli tudi veterinarsko upravo.

Uslužbenka uprave mi je ob prisotnosti priče povedala, da bi v primeru pričetka postopka proti vodji tega zavetišča potrebovala telesnega stražarja. Da ima cele fascikle pritožb proti temu zavetišču, vendar ne more ničesar storiti. In sem pomislila: Aha, tu pa se dogaja nekaj velikega. Ko so izginjale mačke, me je poklical policist, ki je zaposlen pri zvezni policiji. Mojo telefonsko številko je prejel od veterinarke z uprave. Pogrešal je mačko in mi zatrdil, da bo poskrbel za preiskavo tega zavetišča. Spravila sva se k delu, raziskovala, zbirala dejstva. Nekega dne mi je rekel, da ne bo več sodeloval, ker bi bilo sicer ogroženo njegovo življenje in življenje njegove družine.

Bili smo šokirani in za nekaj časa smo ustavili našo dejavnost.

Vendar smo kmalu za tem prejeli nove informacije in nadaljevali z iskanjem možnosti, kako to zavetišče prisiliti k opustitvi (teh dejavnosti op.p.). Prejeli smo tudi podatek bivšega upravnika zavetišča iz Turčije o tem, da je upravnik nemškega zavetišča v Turčiji ne le nabavljal živali, ki bi naj bile posredovane v Nemčijo, temveč je pse po morski poti, čez Grčijo, dostavljal laboratoriju na Nizozemskem. Priskrbeli smo si privatnega detektiva.       

Vendar je, nad čimer sploh nismo presenečeni, nenadoma zamenjal stran. Naše dokumente in dokaze je za 2000 evrov prodal nasprotni strani. Proti lažnemu detektivu smo vložili obtožnico in policija je zasegla fascikel z našimi podatki, ki ga je imel upravnik zavetišča. Približno ob istem času sem ugotovila, da podatki o zavetišču, ki sem jih hranila na računalniku, izginjajo. Prekinila sem povezavo in podatke našla v košu računalnika. Takrat sem vključila preiskovalno policijo (t.i. Kripo), Oddelek za računalniški kriminal. Prosila sem jih, naj ne le zaščitijo računalnik pred napadi, temveč naj hkrati pregledajo tudi vse naše datoteke o upravniku zavetišča in, če je možno, proti njemu sprožijo kazenski postopek. Uslužbenec policije je bil zelo zavzet človek, pošteno se je trudil, vabil priče, pričel z lastnim preiskovanjem, vendar se mu je zgodilo podobno kot nama z zveznim policistom. Ljudje so se javno pogovarjali o neverjetnih stvareh, ki so se dogajale v zavetišču, o transportih, nepravilnostih, vendar nihče ni želel ničesar podpisati. Vse je bilo strah. Tako je tudi ta prijava, kot številne pred njo, zašla v slepo ulico.

Poklicala me je gospa, ki je skupaj s prijateljico spremljala transport v to zavetišče. Skupaj sta nas obiskali, mene in moje soborke, ki to zadevo spremljajo že leta. Povedali sta, da psi na celotni poti, od Španije do Nemčije, niso smeli dobiti vode, da jih niso smeli spustiti iz kletk. V Nemčiji so transport predali upravniku zavetišča, ki je bilo oddaljeno približno 100 km od kraja predaje, kjer so pse preložili na tovornjak zavetišča. Tudi tukaj brez kratkega sprehoda za opravljanje potrebe, brez vode in hrane. Vprašali sta, če bi lahko živalim dali vsaj vodo, vendar ju je upravnik zavrnil, češ da nimajo časa. Nek drugi stavek ju je skoraj privedel do solz.

Rekel je: “Sèm z robo!”

Ena teh gospa bojda dela pri zvezni kriminalni policiji (Bundeskriminalamt) v Wiesbadnu. Mogoče zato ni želela v javnost. Rekla je, da če bi ukrepali proti temu upravniku zavetišča, bi lahko računala na to, da bi njihova hiša gorela, živali pa bi zastrupili. Na preiskovalni policiji (Kripo) ni želela podati pričevanja, prav tako ne pri pristojni veterinarski upravi. Edini dokaz, ki smo ga imeli, je bilo elektronsko sporočilo urednici radijske postaje Westdeutscher Rundfunk, kateri je opisala ta dogodek. Ponovno smo imeli dokaze, podali prijavo in doživeli, kako so jo ustavili. 

Začitnica živali, ki si je zelo želela, da bi ustavili upravnika tega zavetišča, je odvetniku, specializiranim za varstvo živali, za to plačala 10.000 evrov. Dobili smo se, videl je možnosti in primer prevzel. Tudi njemu smo predali vse naše podatke. Edini uspeh: s pomočjo veterinarske uprave je dosegel le to, da je moral upravnik zavetišča transport živali prijaviti kot obrt. Tega, za kar je bil najet, ni opravil. Kasneje smo ugotovili, da je odvetnik delal za društvo iz južne Evrope. In to društvo je sodelovalo z upravnikom zavetišča, proti kateremu bi naj ta odvetnik ukrepal. Torej ponovno slepa ulica, upanje, ki je splavalo po vodi. Kar koli smo ukrenili, živalim, ki so šle v poskuse, nismo mogli pomagati.

Bilo je veliko namigov, nepravilnosti, ki smo jih lahko prikazali. Hiše, ki so bile navedene kot zavetišča za živali, celo s povezavo na mestni internetni strani, vendar v njih zavetišč ni bilo. Naslov, na katerem so prijavljena vsa društva, ki jih vodi ta upravnik zavetišča, vendar od zunaj ni na hiši ničesar, po čemer bi lahko sklepali na varstvo živali, razen poštnega nabiralnika in zvonca. Večje organizacije za varstvo živali so potrdile, da vedo o transportih živali za poskuse, vendar ni nihče ukrepal. Po naših podatkih so občasno tudi dvakrat mesečno prispeli transporti s po 100 psi. Zavetišče leži v bližini meje z Nizozemsko, povsem odročno, sredi ničesar in domnevno naj bi vse prispele pse posredovali naprej v zelo kratkem času. Kdor se ukvarja z varstvom živali, ve, da je kaj takšnega nemogoče.

Vročali smo peticije, se pritoževali na ministrstvih, da te zadeve niso dovolj raziskali, pisali prijave zaradi kršitev Zakona o varstvu živali. Vse so blokirali. Pogumen veterinar z uprave je v pogovoru, ki se ga je udeležilo več oseb, priznal, da zavetišča lahko živali predajo laboratorijem, ker zakon to dovoljuje.

Naše akcije proti upravniku zavetišča niso bile brez odpora. Soborki so nakopali opustitveni postopek in je morala plačati precej denarja; zatem se je povsem umaknila. Drugi zaščitnici živali je ponoči skozi vrata steklenjaka priletel kamen. Tudi mene so prijavili, ampak sem imela toliko dokaznega materiala, da so pregon ustavili. Nekoliko kasneje sem imela težjo prometno nesrečo, ki sem jo preživela le za las. Zavore niso delovale. Nihče ni mogel ugotoviti, ali so bile zavore pokvarjene, vseeno pa je bilo čudno. Ponovno so v naše društvo prišle osebe, ki so povzročile velike težave, brskale po računalniku, kradle podatke in pri nekaterih sem bila kasneje prepričana, da so jih k nam vtihotapili. Bila sem prijavljena in klevetana, ne od upravnika zavetišča, vendar menim, da je bilo vse to po ovinkih s tem povezano. Zaradi popolnoma neutemeljenih obtožb je ta postopek trajal nerazumno dolgo. Šele pritožba na Ministrstvu za pravosodje je privedla do tega, da so preiskovalnemu uradniku ta primer odvzeli in ga predali drugemu, ki je postopek nato zaključil in ustavil. 

Po sedmih letih neuspešnega boja sem se odločila, da bom zaščito živali opustila. Kadar gre za živali, ki gredo v laboratorije, naletimo na zid tišine. Naša nemška vlada, kot tudi vlada EU, predpisujeta te poskuse. Poskuse izvajajo številni državni inštituti. Se potem čudimo, da obstajajo številne zakonske luknje, ki omogočajo pridobivanje poskusnega materiala v zadostnih količinah po dostopnih cenah? Robo »žival« je potrebno dostaviti, tudi s pomočjo dvoličnih organizacij, ki se prikazujejo kot zaščitnice živali, kar je moralno sprevrženo in prevara darovalcev, ki tovrstnim organizacijam v dobri veri donirajo denar. Prevara vseh tistih, ki mislijo, da bodo te živali imele lepo prihodnost. Storilci morda vendarle delujejo v skladu z zakonom, državi celo zagotavljajo koristno storitev.

Društvo sem zapustila leta 2009, v času, ko je EU skoraj zaključila »Stray dog population program«. Zaslužek, ki ga prinesejo ubiti psi, je nezanemarljiv. Leta 2010 je sledila sprememba zakona, ki uradno dovoljuje, da se prostoživeče mačke zlorablja za poskuse.

Avtorica prispevka (v nemškem originalu Tierhandel – Die Täter sind in unserer Mitteund nennen sich Tierschützer, Eine wahre Geschichte) je članica Mednarodne zveze za zaščito živali.

Prevod: Veganska iniciativa

Vir fotografij: Brian Gunn / IAAPEA

Podpišite za ukinitev poskusov na živalih v Evropski uniji (v okviru evropske državljanske pobude Stop Vivisection; zbiranje podpisov se zaključi 1.11.2013).

Kdaj pomagati mladičkom in kdaj jih pustiti pri miru

Spet je tisti čas v letu, ko žvrgolijo ptički, cvetijo rože in so živalski mladički povsod. To je lepo, a kaj storiti, če najdemo mladega ptička, srno ali kakšno drugo žival, za katero se zdi, da je izgubila mamo? Naš prvi instinkt nam morda pravi, naj mladičku pomagamo, a včasih s tem lahko naredimo več škode kot koristi.

Tu je kratek vodič, kaj narediti, če naletimo na mladička, za katerega se zdi, da je brez spremstva odrasle živali.

Najprej si situacijo pobližje ogledamo. Ali nas je k mladiču pripeljal naš pes ali maček? Ali mladič krvavi, težko diha, ali je vidno v bolečinah (drgeta, joče ali se giblje kakor da bi imel zlomljeno kost)? Je v bližini mrtva odrasla žival? Če je odgovor na katero izmed zgornjih vprašanj pritrdilen, je verjetno, da žival potrebuje pomoč. V tem primeru pokličemo lokalno zavetišče za divje živali*, ki nam da informacije, kaj storiti.

Srne in lisice

Če gre za mladiča srne ali lisice, moramo vedeti, da odrasle živali mladiče del dneva običajno pustijo same in da najden mladiček morda le čaka, da se mama vrne. Če ste se dotaknili srnjega ali lisičjega mladiča, vzemite brisačo, jo podrgnite ob travo, nato pa z njo obrišite mladiča, da ga očistite svojega vonja. Če vas za mladiča skrbi, ga opazujte; če se opoteka, joče ali je očitno zapuščen, je verjetno, da potrebuje vašo pomoč.

Ptiči

Če gre za mladega ptička, ne verjemite mitu, da ptiči ne bodo sprejeli mladička, ki se ga je dotikal človek. Če najdete zelo majhnega ptička, ki je padel iz gnezda, ga poskusite položiti nazaj v gnezdo. Če gnezda ne najdete ali pa je uničeno, na mesto, kjer je gnezdo prej bilo, nastavite pleteno košarico in nekaj časa od daleč opazujte, ali so se ptičkovi starši vrnili. Če se po eni uri še ne vrnejo, bo ptiček verjetno potreboval pomoč zavetišča za divje živali.

Če pa je najden ptiček že dobro operjen, poskakuje naokoli in ima bistre, pozorne oči, se najbrž uči leteti. Takšni ptički se lahko zdijo nerodni in še nerazviti, a se pripravljajo, da bodo zapustili gnezdo, in starši pazijo nanje. Takšne ptičke, razen če so na nevarnem kraju, pustimo pri miru.

Kosmatinčki na dvorišču

Zajčki in veveričke se osamosvojijo že zelo mladi, zato niso nujno v nevarnosti, čeprav so videti majhni. Preden se odločite za reševanje, opazujte, ali mladič kaže znake bolečin, izčrpanosti ali nezadostne razvitosti za samostojno življenje, in čakajte, če se bodo vrnili njegovi starši. Če ne kaže, da se bodo starši vrnili, pokličite lokalno zavetišče za divje živali.

Veverice posvojijo osirotele ali zapuščene mladičke.
Foto: Ryan W. Taylor

Dihurji in rakuni navadno nadzorujejo svoje mladiče in če opazite zelo mlade živali brez spremstva odraslih, jim je potrebno pomagati. Poskusite jih pokriti z veliko mrežasto košaro za perilo in opazujte, ali se bodo njihovi starši vrnili. Matere se lahko hitro razjezijo, zato košaro dvignite počasi in previdno, da jih ne prestrašite. 

Povzetu po prispevku avtorja S.E.Smitha (v angleškem originalu When to Help Baby Animals and When You Should Leave Them Alone)

Prevod: Veganska iniciativa

*Koristni naslovi:

• Azil za divje živali na Muti; telefon 02 876 12 85 in 041 518 939, spletna stran www.golob-veterina.si
• Animalia, klub študentov veterine za pomoč živalim; Facebook stran in elektronski naslov klub.animalia@gmail.com
• osebje Veterinarske ambulante Koper poskrbi tudi za prvo pomoč divjim živalim na Obali; telefon 040 662 850
• Ornitofon, ptičja urgenca in nasveti strokovnjaka, telefon 01 426 58 75, spletna stran www.ptice.si

Mednarodni dan brezdomnih živali, 18. avgust 2012

Jera je prišla je na svet, kot pridemo vsi, potem pa še kot otrok ostala sama. Zapuščena je našla novo varno zavetje v rokah ljudi ljubljanskega zavetišča za male živali. Tam so jo oskrbeli in ji dali začasni dom. Dnevi so tekli in Jera se je brezskrbno zabavala z mačjimi prijatelji. A ni vedela, kakšna usoda jo čaka, če je nihče ne bo posvojil… Enkrat v tistih dneh se je v Špeli prebudila želja, da bi pod svojo streho sprejela še eno bitje. Na sobotno dopoldne se je tako odpeljala v zavetišče in izmed druščine brezdomnih žival, ji je v naročje priplezala ravno Jera. Muzala se ji je po rokah, jo praskala s krempeljci in jo lizala po rokah. Tako jo je prepričala, naj jo odpelje v nov, topel dom.

Jerina zgodba je le ena izmed tistih s srečnim koncem. Navkljub velikemu številu posameznikov, ki so pripravljeni posvojiti brezdomno žival iz zavetišča, pa se njihovo število žal ne zmanjšuje - ravno obratno. Tudi zato organizacije z vsega sveta vsako leto tretjo avgustovsko soboto (letos že dvajsetič) na Mednarodni dan brezdomnih živali organizirajo različne dogodke, s katerimi predstavljajo problematiko brezdomnih živali.

Največji problem je prenatrpanost v zavetiščih. Točnih podatkov o številu brezdomnih živali, tako tistih, ki začasno prebivajo v zavetiščih, kot onih, ki so prostoživeče, ni. V Sloveniji je registriranih enajst zavetišč za male živali in praktično vsa se soočajo s prostorsko stisko. Zaradi nje se še bolj dosledno izvaja evtanazija živali, ki so v zavetišču več kot 30 dni, saj jim občina, kjer je bila žival najdena, po zakonu ni več dolžna plačevati bivanja v zavetišču. 

Razlog za visoko število brezdomnih živali tiči v dejstvu, da večina teh živali ni kastrirana oziroma sterilizirana. Prostoživeče živali se tako v skladu z njihovo naravo svobodno razmnožujejo, k temu pa pripomorejo tudi živali, ki sicer imajo dom, a jih skrbniki iz različnih razlogov puščajo nenadzorovane. Obenem se kljub strogi zakonodaji še vedno dogaja, da skrbnik živali, ki je skotila mladiče, le-teh ne more vzdrževati ali oddati in jih odnese in spusti nekam v naravo, kjer so nato prepuščene same sebi.

K prirastu števila brezdomnih živali na žalost precej pripomore tudi človek. Veliko ljudi se odloči za domačega ljubljenčka, ki pa se ga po določenem času naveliča ali pa ga ne more več vzdrževati. Zgodi se tudi, da ljudje med počitnicami žival preprosto zavržejo, saj nimajo nikogar, ki bi skrbel zanjo med njihovim dopustom. Na žalost se tudi ogromno živali znajde v zavetiščih, ker so bile odvzete skrbnikom zaradi slabih bivalnih pogojev.

Kaj lahko storite ob dnevu brezdomnih živali?

• Spregovorite o problematiki brezdomnih živali. Mnogo ljudi se problema niti ne zaveda. Če se v vaši lokalni skupnosti soočate s problematiko brezdomnih živali, organizirajte posvet o tem, kako bi vašo skupnost naredili bolj prijazno živalim in ljudem.

• Seznanite se s problematiko zavetišča za male živali v vaši bližini. Širite glas o njem.

• Seznanite se in pomagajte pri kastraciji in sterilizaciji živali. To sta najmočnejši orožji proti nekontroliranemu širjenju števila brezdomnih živali.

• Postanite prostovoljec v zavetišču. Oskrbniki zavetišč so veseli vsakršne pomoči.

• Donirajte denar zavetišču. Ti ga potrebujejo tako za samo delovanje zavetišča kot za cepiva, stroške sterilizacije in kastracije in drugo.

• Postanite boter na daljavo. Podaljšajte življenje živali v zavetišču.

• Ne kupujte živali, temveč jo posvojite v enem izmed spodaj naštetih zavetišč.

Seznam slovenskih zavetišč za živali (vir: Veterinarska uprava RS, http://www.vurs.gov.si/):

Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana (www.zavetisce-ljubljana.si)

Zavetišče Horjul (www.zavetisce-horjul.net )

Zavetišče za zapuščene živali Maribor (www.zavetisce-mb.si)

Zavetišče Zonzani, Dramlje (http://www.zonzani.si)

Zavetišče za zapuščene Živali »Mačji Dol«, Škofja Loka (http://www.zverca.si )

Perun dresura psov, Blejska Dobrava (www.perun.si )

Vzreja psov in zavetišče za pse Oskar, Šempas (www.leomegy.com )

Obalno društvo proti mučenju živali Koper (http://www.obalno-zavetisce.com)

Zavetišče za živali Turk, Novo mesto (http://www.zavetisce-turk.si)

Zavetišče Meli, Trebnje (www.meli-center.si)

Zavetišče Mala hiša, Lukačevci (www.zavetisce-malahisa.si )