»Ljubeče, lokalno, bio, humano, v miru, spoštljivo«

V sredo, 23. julija 2014, sta po socialnih omrežjih zakrožila posnetka, ki prikazujeta raztovarjanje bikov pred klavnico v Postojni in ki ju je avtor ironično poimenoval »Ljubeče, lokalno, bio, humano, v miru, spoštljivo«. Posnetka ne prikazujeta krvavih prizorov, s katerimi se tisti, ki spremljamo dogajanje industrije, ki živali izkorišča za hrano, oblačila in drugo, pogosto srečujemo. Je pa verbalno in telesno nasilje nad biki kljub temu sprožilo val ogorčenja v javnosti, ki industriji, ki jo uravnavajo zakoni, posebej pa lokalnim kmetom, zaupa, da z živalmi ravnajo zelo lepo in da žival na celotni poti od rojstva do smrti nič ne trpi, saj smo konec koncev razvili celo sistem, ki omogoča humano klanje.

Humano klanje? Ne glede na to, kako paradoksno se to sliši, mnogi želijo verjeti, da humano klanje obstaja in se celo prakticira. Ker se grde stvari, kot sta trpinčenje živali in nehumano klanje,  dogajajo samo drugod, pri nas tega ni, pri nas živali živijo v raju. Slovenci tako razmišljamo. Avstralci tudi tako razmišljajo, kot se je ponovno izkazalo ob nedavni objavi posnetkov o mučenju ovc v industriji proizvodnje volne, ki je šokirala Avstralce in ljubitelje volne drugod po svetu. Verjetno odkritje, da enako močno voljo zanikanja realnosti kažejo tudi ostali narodi, ne bi bilo presenetljivo. O možnih vzrokih tega pojava morda kdaj drugič. Za enkrat je potrebno razumeti dvoje: 

1. Postopki reje in zakola živali za človekovo uporabo so v svetovnem merilu dokaj poenoteni. V slovenskih klavnicah, na primer, delavci živalim ne pojejo uspavank in jih ne božajo do smrti; slovenske klavnice delujejo po istem principu in s primerljivo tehnologijo kot ostale. V tem prispevku  si je mogoče prebrati izkušnjo študenta veterine ob obisku ene večjih slovenskih klavnic.
2. Zakoni ne zagotavljajo dejanske dobrobiti živali, tudi če bi se zakonov striktno držali. Zakoni samo določajo neko stopnjo zaščite, ki pa je dovolj minimalna, da ne bi pretirano ovirala dela rejcev, prevoznikov, klavcev in drugih, ter da ne bi ogrozila profita, seveda. 

V praksi to pomeni, da je žival, ki konča na krožniku, zagotovo trpela. Edino vprašanje, ki ostaja odprto, je, koliko in kako dolgo je trpela. 

Krave, ovce, kokoši in druge živali, ki jih množično zasužnjujemo za hrano in ostalo, so zelo blaga, občutljiva in inteligentna bitja. Psihološko so izredno kompleksna in ranljiva. Tega seveda nujno ne opazimo, če na žival gledamo kot na bodoči zrezek. Če pa žival, ki je bila rešena s farme ali iz klavnice, dobimo v rehabilitacijo, potem hitro ugotovimo, da je realnost popolnoma drugačna. To niso nikakršni predmeti, ki za dobrobit potrebujejo zgolj hrano, kot na primer avtomobil potrebuje gorivo in občasni servis. Vse živali, tudi t.i. farmske živali, so posamezniki. Za dobrobit poleg hrane in odsotnosti telesnega nasilja (za telesno nasilje šteje tudi zakol/umor živali) potrebujejo kolikor toliko normativno okolje, vključno s socializacijo, in določeno stopnjo samodeterminacije (možnost odločanja o lastnem življenju), tega pa nobena farma ne more ponuditi – niti ekološke farme, »prosta reja« in podobne trendovske preobleke živalskih taborišč [glej prispevek o prosti reji]. 

Do onemoglosti se lahko pretvarjamo, da so te živali na svetu za to, da jih jemo, nosimo in/ali drugače izkoriščamo. Ideologija karnizma je seveda močno vraščena v ljudi, vendar živali nam jasno sporočajo, da je to človekova iluzija. Njihove telesne bolečine so resnične, duševne tudi. Ko se zbližamo z živaljo, ki jo v okviru te ideologije uvrščamo v kategorijo hrane, obleke in druge kategorije, hitro ugotovimo, da (z izjemo vrstno-specifičnih potez obnašanja in zaznavanja naravno-socialnega okolja) ni nič drugačna od našega psa ali našega (človeškega) prijatelja. 

Kar se konkretno teh bikov tiče, bi se morda bilo smiselno postaviti v njihovo kožo. Ne vemo, od kod prihajajo in kako so živeli. V neki točki si prisiljen v tovornjak, ta te odpelje skozi hrupno okolje, ki ga po vsej verjetnosti še nikoli nisi videl in ti je v vseh pogledih popolnoma tuje, parkira na mestu, obkroženem z golim, hladnim betonom (ne pa na primer sočnim zelenim pašnikom, ki bi se ti verjetno zdel zanimiv in vabljiv), in na koncu okrog tebe začnejo skakati podivjani dvonožniki in s palico udarjati po rešetkah tovornjaka, ki ti predstavljajo edino obrambo pred popolnim neznanim, v katerega se zdi, da te nasilneži podijo. Njihov pristop ti še zdaleč ne vzbuja zaupanja, zato je jasno, da boš ostal tam in klical na pomoč. Z biki in ostalimi živalmi je zelo enostavno komunicirati. Tudi svojega imena in drugih izrazov/zvokov se hitro naučijo in nanje odgovarjajo, če se z njimi dovolj ukvarjaš in gojiš osebni odnos, tako kot psi – a na farmah za to navadno ni ne časa ne volje. Bodo pa živali hitro začutile, ali jim želiš pomagati ali škodovati, in temu primerno reagirale.

Postojnski biki so bili pod izjemnim stresom, ki si ga človek morda zmore predstavljati le, če si lahko zamisli, kako bi bilo njemu, če bi ga nekdo nasilno odpeljal v popolnoma neznani, strah vzbujajoči kraj in ga s pomočjo palice in agresivnimi vzkliki v tujem jeziku, ki ga čisto nič ne razume, poskušal pripraviti do nečesa. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin - kot je razvidno iz odgovora, ki ga nelektoriranega navajamo na koncu prispevka - ni ugotovila večjih nepravilnosti. To seveda ne pomeni, da je bilo ravnanje kmeta/prevoznika resnično humano in da je bilo z dobrobitjo bikov vse v redu. Pomeni le, da so zakoni dovolj pomanjkljivi, da takšno ravnanje do čutečih bitij odobravajo. Na koncu vseeno preseneti dejstvo, da je tudi spodbujanje nasilja do živali v vzgoji otrok zakonsko sprejemljivo. Nadvse zanimivo pa bi bilo, če bi omenjeni Urad razkril nedvomno kompleksno formulo izračunavanja stopnje bolečine na podlagi starosti nasilneža in upoštevajoč različne prizadete dele telesa živali (npr. moda). 

V vsakem primeru je potrebno upoštevati, da je bil to šele začetek kalvarije postojnskih bikov. Preganjanje se je nadaljevalo za zaprtimi vrati klavnice, kjer je življenje bikov na nasilen način za vedno ugasnilo. 

Klavnice pa niso problematične samo z vidika dobrobiti živali. Ni nam znano, ali se je v Sloveniji izvedla kakšna študija o dobrobiti delavcev v klavnicah. Podatki iz tujine so zgovorni. V porastu so anksioznost, družinsko nasilje, prekomerno uživanje alkohola, drog. Kanadski kriminologi v študiji ugotavljajo, da območja večjih klavnic sovpadajo z visoko stopnjo kriminala v ameriških skupnostih.[1] Dnevno klanje čutečih bitij človeka ne more pustiti ravnodušnega. Če po vrhu tega za to telesno in duševno naporno delo prejme še mizerno plačo, vsakršen konstruktiven pristop, ki ga človek morda goji in uspešno udejanja za lastno psihofizično preživetje in z namenom omejitve bolečine svojih žrtev, lahko hitro podleže jezi in frustracijam s posledičnim katastrofalnim zaključkom za živali. Nad nekom se prej ali slej zneseš. In prve pri roki so seveda živali. 

Dokler živali ostajajo tržno blago, bodo človeku prepuščene na milost in nemilost. Družba s svojo normalizacijo nasilja gradi zblojeno podobo moči (in moškosti). Kar se zdi močno, je navadno zelo šibko. Trpinčenje in izkoriščanje nedolžnih bitij izvira iz šibkosti in strahu, kot to lepo ubesedi Miroslav Holub v svoji pesmi »Velik in močan«: Nekaj krvi, bolj ali manj, je rekel / bil je tako velik in močan, tako močan / da je moralo izvirati iz šibkosti , / nekaj krvi, je rekel, in si opral roke / seveda so stvari, ki jih ni mogoče sprati / ampak tega ni vedel, ker je bil močan… 

Na naslednjih štirih posnetkih si je mogoče ogledati primere srečnih živali iz zatočišč: 

Igrivi prašički

Osvobojene kokoši

Zavržena in rešena trinoga kravica

Srečni ovni - Jagnje, ki mu je na komercialni farmi umrla mama in je bil rešen pred gotovo smrtjo in čigar najboljši prijatelj je sedaj pes, ter igriva ovna – eden od teh ovnov je v otroštvu doživel hudo telesno in psihološko nasilje in je šele po slabih dveh letih neinvazivnega bivanja v zatočišču začel počasi okrevati.

Odgovor Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin:

Spoštovani!

Prejeli smo vašo prijavo o raztovarjanju bikov. Pregledana sta bila oba posnetka, na prvem ni bilo zaznati znakov prepovedanega ravnanja, na drugem posnetku je sicer res mogoče zaznati kako otrok preganja živali s palico, vendar to dejanje ne moremo šteti kot prepovedano ravanje, ki je sicer navedeno v Uredbi (ES) št. 1/2005 o zaščiti živali med prevozom, ker je pri tem sodeloval 10 letni otrok, ki s svojo silo ne more povzročiti bolečine taki živali. Kakšne besede so bile pri raztovarjanju izrečene pa tudi ni mogoče presojati kot kršitev.

Če presojate oba posnetka v celoti opazite ravnanje prevoznika, udrjanje po ograji, glasovi, uporaba dlani, sicer uporablja tudi palico, vendar ne način, ki bi živalim povzročala bolečino, kar pa je primeren način preganjanja živali.

Prevoznik bo pisno obveščen in opozorjen na ugotovljene nepravilnosti pri prevozu, druge sankcije ne bodo uvedene. 

lp,

mag. Boža Furlan

uradna veterinarka

Republika Slovenija,

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin,

Območni urad Postojna

Kolodvorska 5 a, 6230 Postojna 

Besedilo: Veganska iniciativa
Fotografije: Veganska iniciativa

[1] http://occupyforanimals.wix.com/meat#!slaughterhouse-workers/czcf; Mark Hawthorne, “Injustice for All”, VegNews, Marec/April. 2011; Timothy Pachirat, Every Twelve Seconds, Yale Uni Press 2011.

Val svobode

Leslie J. Cross (1914-1979). Iz jubilejne izdaje revije The Vegan ob njeni 10. obletnici (pozimi 1954, letnik 9, št. 3, str. 9-19). 

★

Pričujoče besedilo poskuša s preprostimi besedami povedati, kaj je veganstvo, zakaj in kako je nastalo, ter predvideti, kaj lahko pomeni za človeštvo.

Beseda “veganstvo” je simbol, ki pomeni veliko spremembo, preobrazbo, ki jo lahko primerjamo z osvoboditvijo tlačanov in osvoboditvijo sužnjev.

Njena uradna definicija - “nauk, da bi človek moral živeti brez izkoriščanja živali” - je natančna, jasna in dojemljiva, vendar ne vedno razumljena v celoti. To ni tako presenetljivo, kot se zdi, saj devet kratkih besed redko zaobseže spremembo tako velikih razsežnosti; njena uresničitev bo prinesla novi svet in novega človeka, ki bo prebival v njem.

Zakaj smo prepričani, da bi morali živeti brez izkoriščanja živali? Če vprašanje postavimo drugače: zakaj je ta nauk nastal?

Odgovor, čeprav morda ni očiten, resnično odpre oči, saj potrjuje trditev, da veganstvo ni zgolj stranska veja človeške evolucije, temveč vrh, ki močno povečuje napredek.

Veganstvo svoje rojstvo dolguje dejstvu, da smo globoko v sebi neomajno prepričani v svobodo - morda še posebej tisti, ki so bili rojeni in vzgojeni na teh tradicionalno svobodomiselnih otokih.

Imeti svobodo, da svoje življenje živimo po svoje, v skladu z lastno notranjo lučjo, je temeljno za naš pogled na življenje samo. Prav v luči tega koncepta najdemo pravi pomen veganske preobrazbe. Šele ko veganstvo pojmujemo kot nauk o svobodi in ne kot nauk o omejevanju (kot so napačno prepričani tisti, ki mu nasprotujejo), ga v celoti dojemamo.

Preprosto dejstvo je, da je v svoji osnovi veganstvo zadnji od valov, ki zaznamujejo plimovanje svobode od začetkov zgodovine. Od predhodnikov se razlikuje po moči dejstva, da v dolg boj za osvoboditev vnaša dokaj novo in posebno značilnost; plimovanje svobode je pognalo onstran tega, kar so do današnjih dni imeli za njeno naravno mejo - koncept svobodnega človeka. Do nastopa veganstva je razmeroma malo ljudi štelo živali za vredne ali upravičene do svobode, še manj pa se jih je verjetno zavedalo veličastnega učinka, ki bi ga podelitev takšne pravice imela na svobodo človeka samega.

Resnični, neizbrisni pomen veganstva je v njegovem presenetljivo logičnem prikazu, da z odrekanjem pravice do svobode živalim človek sam sebi zapira prehod do lastnega nadaljevanja iskanja sreče.

Verjeti v pravico do svobode neizogibno pomeni, da to isto pravico priznavamo tudi drugim. Če tega ne storimo, v temelju zanikamo sam princip. S tem omogočimo, da Orwellov 1984 postane logično mogoč, suženjstvo enega človeka drugemu pa upravičljivo dejanje. Če povemo drugače, zakon svobode - ki je hkrati zakon ljubezni - ne pozna meja. Ker človek v svojem razmišljanju živali izključuje iz veljavnosti tega zakona ter mu s tem postavlja arbitrarne meje, posledično žanje, kar je sejal - močno omejevanje lastnega napredka. Veganstvo neusmiljeno in razodevajoče osvetljuje prav to dejstvo, to malo prepoznano oviro za nadaljnjo rast človeka.

Ko se posvetimo vprašanju, kako je veganstvo nastalo, najdemo izvrsten primer posrednega pristopa, ki ga včasih privzamejo sile usode.

Znano je dejstvo, da je seme veganstva zraslo iz celoletne razprave preko dopisovanja v kolumnah The Vegetarian Messenger o moralnem razlogu proti temu, da bi vegetarijanci uživali mlečne izdelke. Na koncu dopisovanja se je nekaj vegetarijancev odločilo, da bi radi sami oblikovali “ne-mlečno” skupino znotraj Vegetarijanskega združenja. A združenje je to zavrnilo in predlagalo, naj teh nekaj članov ustanovi svojo organizacijo. Tako je Vegetarijansko združenje nehote pomagalo usodi, saj je bila neposredna posledica njegovega dejanja ustanovitev Veganskega združenja novembra 1944.

Novo združenje se ni za dolgo zadovoljilo, da je zgolj “ne-mesno, ne-mlečno, ne-jajčno, ne-medeno”. Proizvodi kot so krzno, usnje in volna, so se pridružili hrani iz živali kot “ne-veganski”. V želji, da bi naslovili vzrok in ne le neštevnih posledic, so že zgodaj poskusili ugotoviti, kaj je narobe v človekovem odnosu do živali. Vendar pa se cilji združenja niso jasno oblikovali brez nekaj let trajajočih notranjih pretresov in naporov. Končno so se 11. novembra 1950 člani na posebnem občnem zboru strinjali, da je cilj društva ustaviti izkoriščanje živali s strani človeka.

Med leti 1944 in 1950 je bil notranji in resnični pomen veganstva “na hladnem”, nedefiniran in ne v celoti prepoznan. “Ne-mlečna” motivacija je bil že od začetka jasno nezadovoljiva kot dokončni razlog; dejansko ni bila nič več kot sprožilec, ki je novo in globoko resnico pognal v svet. Ko je leta 1950 pomen veganstva postal splošno očiten, so ga oblikovali v preprosto frazo, ki je postala del ustave društva.

Od 1950 tako ni bilo več dvoma o pomenu veganstva. Kratka definicija, navedena zgoraj, je poudarjena v členu 4.(a): “društvo si bo prizadevalo za to, da človek preneha uporabljati živali za hrano in druge izdelke, delo, lov, poskuse in vse ostale načine uporabe, ki vključujejo človeško izkoriščanje življenja živali.”

Čeprav je bilo pred 1950 veliko razpravljanja o tem, kaj veganstvo dejansko je, pa o nečem nikoli ni bilo dvoma: pogonska sila gibanja je bila in ostaja sočutje do živali, ki klije iz človekovega ravnanja z njimi. Sočutje je vodilo prvo peščico do združitve leta 1944 in sočutje zagotavlja pogonsko moč tudi danes.

Pomemben del dela našega društva predstavlja osveščanje ljudi o nečem, kar bi sicer ušlo njihovi pozornosti: vseobsegajoč pomen osvoboditve živali.

Živali so za človeka največji preizkus njegove vrednosti in sposobnosti napredovanja; preizkus, kako ravna s tistimi, nad katerimi ima moč.

Žalostno, a resnično dejstvo je, da človek ob tem preizkusu vse prevečkrat zasleduje lastne cilje na račun trpljenja živali. Lovi jih in kolje, na njih izvaja poskuse in jih zasužnjuje. Da bi se polastil njihovega mleka, jim prizadeja enega najbolj nečastnih izmed vseh načinov izkoriščanja - namerno in nasilno ločitev matere krave od njenega mladega telička. Divjim, ponosnim in plemenitim konjem zlomi voljo, jih kastrira in vpreže. Njegova stalna molitev ni toliko za vsakdanji kruh kot za vsakdanje meso. Sočutnemu človeku lahko oprostimo njegovo pomenljivo vprašanje, kakšne vrste neki bi lahko bil odnos, ki ima za svoje simbole bič, uzdo in klavčev nož.

Ameriški pisatelj Henry Bailie Stevens je trdil, da je bilo zasužnjenje (“udomačitev”) živali ena od “napačnih poti”, ki jih je človek izbral nekje v teku evolucije. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je ta trditev logična. Nima veliko smisla na primer moledovati za mir na zemlji, hkrati pa nad živalmi vršiti vojno.

Kar potrebujemo, da bi začeli popravljati ta evolucijski odklon, je sprejemanje ideje, da je osvoboditev živali želeni cilj. Če bi zadostno število ljudi doživelo takšno miselno spreobrnitev, bi lahko sposobnosti in iznajdljivost človeka uporabili za razvoj alternativ tistim proizvodom iz živali, za katere je večina ljudi prepričana, da so nujni za njihovo ugodje. Ti proizvodi - en primer je popolnoma zadovoljivo ne-živalsko mleko - so nujni, da bi dosegli vseobsegajočo praktično uporabo ideala. Kajti vsi moški in ženske niso enaki in mnogim izmed njih se sedanje praktične ovire zdijo nepremagljive. Ne smemo si zatiskati oči pred nespornim dejstvom, da so za te ljudi takšne ovire resnične in ne namišljene.

Da bi veganskemu gibanju zagotovili dovolj virov in izkušenj, je nujno, da vanj pritegnemo ljudi. Najbolj neposredna metoda je širjenje ideje - ideje o osvoboditvi živali. Sprejemati moramo ljudi na vseh stopnjah preobrazbe - tako tiste, ki ne morejo obljubiti več kot miselno sprejemanje, kot tiste, ki svoje sprejemanje ideala zanesljivo in kolikor je mogoče uresničujejo v vsakodnevnem ravnanju.

Ko bo postala ideja vedno bolj sprejeta, se bo pojavilo vedno več priložnosti, da naredimo pot enostavnejšo in bolj privlačno za tiste, ki po naravi niso tako pionirski. Kakor hitro bo preobrat od izkoriščanja k svobodi dosegel določeno stopnjo, bo potrebno hkrati s postopnim odstranjevanjem ovir v zasebnem življenju posvečati pozornost vprašanju, kako naj ravnamo z živalmi na splošno. Ni si težko predstavljati, da bo takšen preobrat prinesel težave širšega in bolj splošnega značaja. Nihče, še najmanj pa vegan, si ne želi sveta brez živali - in kako na splošno in v podrobnostih predlagamo uresničitev preobrata od izkoriščanja in sprevrženosti k svobodi in naravnosti bo nekega dne postalo pomembna točka pogovorov.

Če lahko vrinem osebno pripombo, je le malo tistega, kar si želim bolj kot to, da bi dočakal ta dan. Kako čudovito bi na primer bilo sodelovati v razpravi o odločitvi otem, ali bi, za namene preobrata, naravni park ali zavetišče za živali postavili v tem ali onem delu dežele, in natanko kako naj se ga načrtuje.

Ko bo veganstvo doseglo takšno stopnjo, se bo v srcih in glavah večine moških in žensk zgodila silna sprememba. Ideja izkoriščanja živali jim bo takrat tako odvratna, kot je danes ideja človeškega suženjstva. Nekatere spremembe v vsakodnevnem življenju so očitne. Mesarij več ne bo in mlekar (če bo še dostavljal) bo dostavljal vegansko mleko. Dežela ne bo obtežena s tesnobo krav, ki jočejo za svojimi telički. Klavnice in laboratoriji za poskuse na živalih ne bodo obstajali, nihče ne bo za zabavo lovil živali …

Nekatere druge spremembe pa niso tako očitne. Življenje v dobrohotnejšem in bolj razsvetljenem svetu bo za človeka samega imelo koristi, ki si jih lahko predstavljamo le v grobih obrisih. Njegovo zdravje, fizično in psihično, bo močno izboljšano. Ker se bo otresel večjega dela grobe plati svoje narave, bodo nanj deževali duhovni darovi - ki se jim s svojo kratkovidno voljo danes sam odreka.

Iz take snovi so sanje… Da bi jih uresničili, moramo odigrati svojo vlogo, ko napoči čas. Smo v zelo začetnih stopnjah nove preobrazbe. Mi smo pionirji.

Prevod: Veganska iniciativa
Vir fotografij živali: Wikimedia

Poletje je čas za veganstvo

Vsak dan v letu je pravi za veganstvo, nedvomno pa je poletje tisti letni čas, ko je najlažje narediti prvi korak.

Vrtovi se bohotijo v bogastvu sadja in zelenjave in poleti vsi pogosteje posegamo po lažji, sveži hrani. Če primerjate svojo poletno in zimsko garderobo, boste ugotovili, da se poleti v manjši meri ali pa sploh ne odevate v oblačila in obutev, ki vsebujejo izdelke živalskega izvora (na primer usnje in volno), ter raje izbirate zračne tkanine, platnene superge in sandale. Poletje je navsezadnje tudi čas počitnic in dopustov, ki kar kličejo po novih podvigih. 

Za tiste med vami, ki že nekaj časa odlagate odločitev, da postanete vegani oziroma veganke, je zdaj, prav zdaj, pravi čas za to. Tiste, ki o tem še niste razmišljali, pa pozivamo, da preživite to poletje vegansko in  izkusite, kaj pomeni živeti nenasilno. Kar pogumno in brez skrbi - ničesar, prav ničesar ne morete izgubiti, lahko pa ogromno pridobite.

Ste z nami? Gremo! Vegansko poletje, prihajamo! 

Da bodo vaši začetni veganski meseci kar se da enostavni, je tukaj 

10 nasvetov za vaše prvo vegansko poletje:

1. Izkoristite obilico sezonskega sadja in zelenjave.

Privoščite si vse vaše najljubše sadje in solate. Z jedilnika takoj črtajte vsa živila živalskega izvora in temu primerno pospravite tudi hladilnik. Založite ga s svežim sadjem in zelenjavo, rastlinskim mlekom (odkrijte svoj najljubši okus; na voljo je ovseno, kokosovo, riževo, sojino, ječmenovo, lešnikovo, mandljevo, konopljino in še mnogo drugih vrst), zavojčkom tofuja ali sejtana (na voljo je veliko vrst), lahko si privoščite tudi veganski namaz, sojin jogurt ter sojin ali rižev sladoled. Že po nekaj dneh se vam bo popravil okus in zmeraj manj pogosto - če sploh kdaj - boste sploh pomislili na svoje stare prehranjevalne navade. 

2. Naučite se pripraviti pet novih jedi.

Če boste s svojega jedilnika zgolj izključili vse neveganske jedi, ne boste pa vključili ničesar novega, se lahko pri mizi hitro pričnete dolgočasiti. Veganska hrana pa še zdaleč ni dolgočasna! Sedaj je pravi trenutek, da pričnete odkrivati svoje kulinarične sposobnosti ter mavrico novih okusov in tekstur. Naučite se nekaj novih receptov in komaj boste opazili, da na vašem krožniku ni več izdelkov iz kravjega mleka in drugih živil živalskega izvora. Na našem blogu z recepti, Kuharija Veganske iniciative, boste našli obilico idej za nove jedi. Obiščite tudi druge slovenske kuharske bloge in spletne strani (pomagajte si na primer s tem seznamom), snemite zbirko receptov v pdf obliki ali pa si pomagajte z vegansko kuharsko knjigo (na primer 88 prigod v kuhinji).

3. Kupite vegansko zaščito pred soncem.

Poskrbite, da je krema za sončenje, ki jo kupite, veganska. Lavera, UVbio, Eco Cosmetics in Alverde je le nekaj veganskih krem, ki jih lahko najdemo na policah slovenskih trgovin. Prav tako poskrbite, da so veganski vsi drugi izdelki za osebno higieno in nego. To pomeni, da niso testirani na živalih in da ne vsebujejo sestavin živalskega izvora. To slednje proizvajalci in trgovci pogosto radi zamolčijo. Zato ni dovolj, da je na izdelku oznaka “cruelty-free”, ki se nanaša zgolj na testiranje izdelka, temveč se prepričamo, da ima izdelek tudi vegansko oznako oziroma deklaracijo, da ne vsebuje sestavin živalskega izvora. 

4. Bodite pozorni na sestavo oblačil in obutve.

Ko izbirate, kaj boste oblekli in obuli, bodite pozorni na sestavo. Ne nosite oblačil, ki vsebujejo svilo, volno, usnje ali krzno. Če je le mogoče, naj isto velja za obuvala, ki so že v vaši omarici za čevlje. Če to poletje nakupujete nova oblačila in obutev, poskrbite, da so veganska. Četudi se boste na poletnih razprodajah morda morali odreči nakupu usnjenih natikačev po zelo ugodni ceni, bo večja nagrada védenje, da s svojim nakupom niste prispevali k trpljenju. 

5. Ne pozabite na omarico s čistili. 

Trenutno v Evropi še ni zakona, ki bi prepovedoval testiranje gospodinjskih in drugih čistil na živalih. Prav tako ta sredstva pogosto vsebujejo sestavine živalskega izvora (mehčalec ali sredstvo za pranje perila, na primer, lahko vsebuje maščobo iz konj ali ovc, ki je na etiketi navedena zgolj kot “surfaktanti”). Veganska in ekološka čistila so po navadi res nekoliko dražja, vendar so tudi brez strupenih snovi, ki škodujejo okolju, pa tudi samim uporabnikom. Marsikateri izdelek za čiščenje pa lahko nadomestimo tudi z mešanico kisa in vode.

6. Obiščite zatočišče in spoznajte živali v pravi luči.

Telesa krav, pujsov, konjev, kokoši in drugih živali so na policah in v hladilnikih vsakega supermarketa. Kolikokrat pa ste že imeli priložnost spoznati kakšnega posameznika teh vrst? Obiščite zatočišče, kjer živali ne izkoriščajo, temveč jim omogočajo mirno življenje. Nam najbližja zatočišča  so kmetija Valpatič, hrvaško zatočišče Ianua in avstrijsko zatočišče Gut Aiderbichl. Pred obiskom je priporočljivo, da zatočišče kontaktirate in se najavite ter povprašate, kaj lahko prinesete za živali.

7. Obiščite veganski sejem, piknik ali večerjo.

Veganski sejmi so odlične priložnosti za druženje, pa tudi nakup hrane, obutve, literature, kozmetike in čistil. Morda ste se v preteklih tednih že udeležili kakšnega veganskega dogodka - dobrodelnega piknika v Škofji Loki, Vegafesta v Mostecu ali Eko družinskega piknika v Žalcu. To poletje bo prireditev še veliko. Predlagamo obisk Veganmanie (Gradec: 5. in 6. julij, Celovec: 16. avgust, Zagreb: 5. in 6. september), veganska ponudba bo tudi na festivalu Vegetariano v Gorici (4. - 6. julij) in Vegetarijanskem pikniku (in No Border Jam festivalu) na Limbuškem nabrežju pri Mariboru (10. avgust). Junija sta napovedana tudi VegaFriday dogodka v Kopru (20. junij) in v Mariboru (27. junij).

8. Vegansko naj bo tudi vaše poletno branje.

Posežite po knjigi z vegansko tematiko oziroma po knjigi, ki se posveča človekovemu odnosu do živali. V slovenskem jeziku so na voljo na primer

• Jej in teci. Knjiga ni zgolj pripoved ultra tekača s kuharskimi recepti. Ponuja veliko več – ponuja popolni razmislek o življenju, kdo smo in kaj hočemo, kaj si zares želimo in kako zares živimo. Več o knjigi preberite tukaj. 
• Hrana za mir. Besedilo predstavlja, kakšno prehranjevanje nas lahko pripelje do stanja zavesti, kjer sta možna mir in svoboda. Več o knjigi preberite tukaj.
• Večna Treblinka natančno razkriva izvorne korenine nacističnega načrtnega uničevanja ljudi, zasužnjevanja v sodobni družbi in klanja živali (ki ne pripadajo človeški vrsti). Več o knjigi preberite tukaj.  
• Veganstvo je ljubezen. Otroška knjiga, ki vsebuje enostavne ideje, a v svojem bistvu pravzaprav govori o demokraciji, ponudbi in povpraševanju ter našem delovanju v družbi. Prijazno in iskreno nakaže priložnost, kako lahko z ljubeznijo do živali pomagamo ustvariti boljši svet. Več o knjigi preberite tukaj, naročite jo lahko pa pri založniku.
• Zato ne jemo živali. Otroška slikanica s pristnim in sočutnim vpogledom v čustveni svet živali. Več o knjigi preberite tukaj, naročite jo lahko pa pri založniku.

Veliko besedil je prevedenih tudi na Blogu Veganske iniciative. Predlagamo na primer prispevke

• Kaj je karnizem?
• 5 razlogov, zakaj jesti meso ni “stvar osebne izbire”
• Feminizem - naslednji korak
• Prehrana, otroci in prihodnost
• Šokantna resnica o usnju
• Ali je živinoreja lahko okolju prijazna?
• Ali imata “prostost” in “prosta reja” kaj skupnega?

9. Poglobite se vase.

Vzemite si čas za refleksijo. Ko se zavestno odločamo, da s svojimi izbirami (pa naj gre za hrano ali kaj drugega) ne podpiramo trpljenja in izkoriščanja drugih čutečih bitij, se v nas marsikaj spremeni. Poglobite se v svoj odnos do soljudi, do živali, do življenja nasploh in pretehtajte svoje moralne vrednote. 

10. Pogovarjajte se z nami.

Če imate kakšno vprašanje ali zagato, boste odgovor najhitreje dobili preko Facebooka:

• www.facebook.com/veganska.iniciativa 
• www.facebook.com/groups/veganska.iniciativa
• www.facebook.com/groups/veganskireceptizatankedenarnice

Želimo vam prijetno in zabavno vegansko poletje ter še mnogo, mnogo veselih in zdravih veganskih let.

53 slovenskih kandidatov za Evropski parlament proti poskusom na živalih

Nekateri se to nedeljo na volitvah ne bomo odločali le glede na to, kaj lahko novoizvoljeni evropski poslanci storijo za nas, temveč nam je pomembno tudi, kaj lahko storijo za nemočne živali v laboratorijih in napredek moderne znanosti.

Kar 53 slovenskih kandidatov za poslance v Evropskem parlamentu je pisno podprlo pobudo Stop Vivisection in jasno naznanilo svojim volivcem, da bodo v primeru izvolitve delovali v smeri ukinitve poskusov na živalih. To je pomembno velikemu deležu volilcev; naj spomnimo, da je pobuda Stop Vivisection, ki zahteva popolno prepoved poskusov na živalih ter uporabo znanstveno relevantnih in zanesljivih raziskovalnih metod, prejela 25.853 podpisov državljanov Republike Slovenije in skupno 1.326.807 državljanov EU.

Poskusi na živalih zahtevajo ogromno človeških in živalskih žrtev. V EU za poskuse vsako leto v mukah umre vsaj 11,5 milijona živali (uradni podatki Evropske komisije za leto 2011), to pa je v nasprotju s 13. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki živali opredeljuje kot čuteča bitja, ki jih je potrebno varovati.

Kot opozarjajo ugledni znanstveniki, med njimi tudi pobudniki Stop Vivisection, uporaba živali v poskusih sloni na znanstveno nepravilni predpostavki, da so rezultati poskusov na živalih prenosljivi na ljudi. Iz odziva enega kompleksnega organizma namreč ne moremo sklepati na odziv drugega kompleksnega organizma, zato živalski modeli za napovedovanje nastanka, poteka in zdravljenja bolezni pri človeku nimajo zanesljive napovedne vrednosti. Zaradi tega so poskusi na živalih nezanesljiva metoda varovanja človeškega zdravja in okolja, ki tudi neposredno vpliva na človeško zdravje.

Stop Vivisection je tretja evropska državljanska pobuda, ki je uspešno izpolnila pogoje, presegla določeno minimalno število podpisov v vsaj 7 državah članicah EU ter skupno dosegla več kot milijon podpisov. To bo prva pobuda, ki jo bosta obravnavala novoizvoljeni evropski parlament in Evropska komisija. 

Stop Vivisection je največja civilna iniciativa proti poskusom na živalih doslej: 1,35 milijona evropskih državljanov je formalno izrazilo svojo voljo za ukinitev poskusov na živalih. Brez financiranja in lobijev, zgolj z delom prostovoljcev in nevladnih organizacij.

Septembra 2014 bo v Evropskem parlamentu v Bruslju obravnava, na kateri bosta sodelovala naša predstavnika André Ménache in Gianni Tamino. Oktobra 2014 bomo prejeli uradni odgovor, v katerem bo Evropska komisija sporočila, kako bo upoštevala želje milijona svojih državljanov.

Sestava novo izvoljenega Evropskega parlamenta in Evropske komisije je ključnega pomena za uspeh pobude Stop Vivisection ter za bodoče znanstvene raziskave, ki jih ne bodo omejevali poskusi na živalih. Državjani EU pozivamo omenjeni evropski instituciji, da v zvezi s to za javno zdravje in dobrobit živali tako zelo pomembno problematiko vzpostavita jasen dialog s svojimi volivci.

V Sloveniji je pobudo podprlo 53 kandidatov (5 list v celoti), Sanjska služba in Piratska stranka Slovenije se do pobude nista želeli opredeliti, preostale stranke (NSi in SLS, SNS, ZARES) pa se niso odzvale.

V nadaljevanju navajamo kandidate, ki so se zavezali, da bodo v primeru izvolitve v Evropski parlament delovali v smeri ukinitve poskusov na živalih:

DeSUS – Demokratična stranka upokojencev Slovenije
VSI KANDIDATI (Ivo Vajgl, Marija Pukl, Izidor Salobir, Ingeborg Ivanek, Bojan Bratina, Jana Jenko, Anton Dragan, Marjana Kotnik Poropat)

Solidarnost
VSI KANDIDATI (Dušan Peter Keber, Marjutka Hafner, Damjan Mandelc, Nataša Osolnik, Tjaša Učakar, Jože Pirjevec, Manca Uršič Rosas, Lenart Zajc)

Koalicija Združena levica
VSI KANDIDATI (Violeta Tomić, Dušan Plut, Luka Mesec, Jasminka Dedić, Janez Požar, Lara Janković, Branimir Štrukelj, Petra Rezar)

Zeleni Slovenije
VSI KANDIDATI (Vlado Čuš, Barbara Cenčič Krajnc, Martin Gorjanc, Nives Grlj, Marko Mitja Feguš, Tamara Galun, Franc Branko Vivod, Andreja Galinec)

Verjamem! Lista dr. Igorja Šoltesa
VSI KANDIDATI (Igor Šoltes, Katarina Košak, Boštjan Horvat, Mojca Blas, Iztok Prislan, Monja Režonja, Gregor Veličkov, Diana Ternav)

Državljanska lista
Vesna Alaber, Emina Hadžić, Miha Istenič

Kacin – konkretno
Faila Pašić Bišič, Tatjana Greif

Pozitivna Slovenija
Britta Bilač

Slovenski narod
Miha Majc

Socialni demokrati
Igor Lukšič, Tanja Fajon, Mojca Kleva Kekuš, Patrick Vlačič

Slovenska demokratska stranka
Patricija Šulin, Anže Logar

4. oktober - svetovni dan živali

Naša prva dolžnost do naših skromnih bratov (živali) je, da jim ne škodujemo, a samo to ni dovolj. Imamo pomembnejšo nalogo – da jim nudimo pomoč, kadar koli jo potrebujejo.

- Sv. Frančišek Asiški (1181 - 1226)

Na srečanju ekologov v Firencah so leta 1931 kot način osveščanja o ogroženih vrstah živali podprli idejo o vsakoletnem svetovnem dnevu živali in za datum izbrali 4. oktober, dan Sv. Frančiška Asiškega, zavetnika živali.[1] 

Ali je zavoljo vpeljave tega datuma od takrat izumrlo manj živalskih vrst, kot bi jih sicer, ne vemo. Trgovina s krznom, lov za zabavo, zavoljo oklov, plavuti, jezikov ali drugih delov teles, krčenje življenjskega okolja in onesnaženje so od tedaj veliko vrst potisnili na ali čez rob izumrtja. Ocenjujejo da, vključno z žuželkami, vsako leto izumre vsaj 10.000 živalskih vrst, kar je nekaj tisočkrat toliko, kot bi jih izumrlo brez človeškega vpliva.[2]  Hkrati pa človek polni hleve s stotinami milijard nenaravno križanih živali, da bi potešil svoj krvavi pohlep po mesu in mleku, ki ju povprečen prebivalec razvitih držav letno konzumira 80 kilogramov in 200 litrov. Poleg gorja, ki ga to povzroča živalim, je živinorejska industrija največja svetovna proizvodnica toplogrednih plinov, izredna potrošnica žita, soje, vode, drugih virov in prostora ter onesnaževalka zemlje in voda.[3] Zavoljo bolezni, ki si jih s tem povzročamo, v laboratorijih neizrekljivo mučimo milijone živali, da bi izdelali tablete, ki bi omilile učinke našega napačnega ravnanja na človeško (!) zdravje, da bi ugotovili, kako zeleni čaj in kava vplivata na človeško (!) prebavo in ali so ljudje (!) po prenehanju jemanja amfetaminov depresivni.[4]

Svetovni dan živali je iz dneva spomina na ogrožene vrste sčasoma prerasel v dan spomina na in spoštovanja do vseh živali in ljudje ga v različnih oblikah zaznamujemo širom sveta, ne glede na vero, nacionalnost ali politično ideologijo. Še zmeraj pa je naše pojmovanje živali kalno. Bolj nam je mar za obstoj določene vrste kot za pravice posameznih živali znotraj nje. Namesto da bi prenehali izžemati naravo in naše sozemljane, menimo, da naravo lahko "uravnavamo", z živalmi pa "upravljamo". Z izjemo redkih štirinožnih izbrancev, po večini psov in mačk, s sozemljani ravnamo kot s potrošnim materialom, vključno s psi in mačkami pa so živali naša (ali pa državna) lastnina - lahko jih kupujemo in prodajamo kakor kos pohištva, bicikel ali kuhinjski lonec. Le redko se vprašamo po smiselnosti, pravičnosti in pravilnosti našega ravnanja.

Otrok, ki z užitkom zagrize v breskev, občuduje fižol, ki je vzklil v lončku na okenski polici, ali z zanimanjem posluša, kako nastanejo testenine, nam lica raztegne v nasmeh in mu, vsaj sami pri sebi, dobrodušno prikimavamo. 

Kakšne občutke pa bi v nas izzval otrok, ki brca mačko, na domačih kolinah zajcem z užitkom lomi vratove ali pod naslovom "Kaj bom, ko bom velik" nariše okrvavljeno osebo, ki živali slači iz kož?

To, kako gledamo na otroke in katere vrednote želimo krepiti pri njih, je eno redkih ogledal, ki nam pokažejo, da s sliko sveta, ki smo si jo ustvarili, nekaj ni v redu. Ko nas otroci vprašajo, od kod pride meso, kako nastane usnje ali zakaj ima krava mleko, pogosto ugotovimo, da tega še sami prav dobro ne vemo, če pa že, svoj odgovor izkrivimo in zamaskiramo do neprepoznavnosti. Mar resnica ne bi travmatizirala otrok? Mar naj jim razložimo, da ima krava, kakor vsaka druga samica sesalcev, mleko le, kadar ima naraščaj? Da ji od rane mladosti vsako leto v zadnjično odprtino do ramena potisnejo roko, s katero skozi črevo naravnajo maternični vrat in ji skozi vaginalno odprtino vstavijo instrument za umetno oplojevanje? Da potem pijemo mleko, namenjeno njenemu teličku, ki konča kot meso na naših krožnikih in v posodah naših psov, prav tako kot njegova mati, ko se njeno telo izčrpa in ni več donosno? Je mar naključje, da le redko, če sploh kdaj, uzremo katero izmed milijard živali, preden njeno telo serviramo na krožniku ali si ga nataknemo na noge? 

Zakaj dovoljujemo, da se dogajajo stvari, ki jim z vsem svojim bitjem nasprotujemo: posilstvo, kraja otrok, odvzem svobode, mučenje, umor? Zakaj se prepričujemo, da je to naravno, da tako pač je ali da ne moremo spremeniti svojih navad? Zakaj se nam v želodcu naredi vozel, če pomislimo, da bi se kaj takšnega zgodilo našemu psu ali celo neznanemu človeku, živečemu na drugem kontinentu, dovoljujemo pa, da se to dogaja pujsom, kravam in drugim živalim, ki prav tako čutijo, čustvujejo in se zavedajo? Zakaj otroke vodimo v živalske vrtove in na predstave z delfini ali tjulnji, jih prepričujemo, da je to, kar vidijo, naravno, in jih, izlet za izletom, obrok za obrokom, učimo, da so nekatere živali za ljubkovanje, druge pa za izkoriščanje na ta ali oni način?

Slovenci se še prav posebej radi prepričujemo, da pri nas lepo ravnamo z živalmi, da živijo na idiličnih kmetijah, kjer z njimi ravnajo kot z lastnimi otroki. Tudi, če bi to bilo res in če večina živil živalskega izvora ne bi prišla k nam z intenzivnih obratov na tujem in italijansko usnje ne bi bilo od nepojmljivo trpinčenih krav z vzhoda, kako lepo je mogoče ravnati z nekom, ki ga izkoriščaš za profit? Jih na samem koncu njihovega kratkega, bednega življenja nemara božajo in ljubkujejo do smrti?

Ko se ob svetovnem dnevu živali raznežimo ob slikah ljubkih mladičkov, ki jih bomo nedvomno prejeli po elektronski pošti in bodo krožile po družabnih omrežjih, se torej zazrimo v nam najbližjo žival - vase - in se vprašajmo o naših vsakdanjih navadah, izbirah in odločitvah. Ali se nekdo, ki eno žival (na primer svojega psa) ljubkuje, z drugo roko pa zabada vilice v drugo žival, resnično lahko okliče za ljubitelja živali? Ali bi nekomu, ki se trudi za pravice afriških otrok, hkrati pa zatira in izkorišča, da, celo plačuje posiljevanje in umore otrok z Daljnega Vzhoda, lahko rekli ljubitelj otrok? Primerjava tega dvojega se morda zdi šokantna, v resnici pa sta si primera zelo podobna.

Razširimo torej svojo ljubezen tudi na tiste živali, katerih ne poznamo po imenu in nikoli nismo uzrli njihovih oči - spomin nanje so le njihovi predelani posmrtni ostanki na policah trgovin. Poskrbimo, da s svojim denarjem ne plačujemo smrti, temveč podpiramo okolju, ljudem in živalim prijazno industrijo. Izbrati s srcem je lažje, kot bi si morda mislili, in tržišče ter proizvodnja sledita zahtevam potrošnikov. 

Izmijmo si pesek iz oči, odvrzimo napačne predstave, ki sta nam jih vsilili zavedena družba in živinorejska industrija s svojimi oglasi, in znova spoznajmo živali - z nepristranskostjo in nedolžnostjo, ki sta nam bili lastni, ko smo bili še sami otroci. Ko sozemljanom nismo pripisovali vrednosti na podlagi koristi, ki jih lahko imamo od njih, temveč smo jih videli kot sebi enakopravne, kot prijatelje, učitelje, prejemnike in vračitelje naše ljubezni. In začnimo ustvarjati takšen svet, kot bi si želeli, da ga poznajo naši otroci, otroci naših otrok in vsa druga čudovita bitja, s katerimi si delimo naš planet.

Besedilo: Veganska iniciativa

[1] World Animal Day

[2] WWF 

[3] FAO 

[4] Animal models of depression

Povezave na vire fotografij: prva druga tretja četrta peta šesta sedma osma deveta deseta

Meso iz laboratorija

Pred kratkim smo lahko v mnogih časopisih, na primer v Mladini, Delu, Dnevniku in v The Guardian, brali novico o prvi pokušini laboratorijskega mesa.

Meso, dejansko desettisoče mišičnih vlaken brez veznega tkiva ali maščobe, je zraslo v petrijevkah v laboratoriju v Maastrichtu. Temu laboratorijskemu tkivu so dodali jajca in začimbe ter ga ponudili v obliki pleskavice. Degustatorja sta bila s pleskavico sicer zadovoljna, nista pa bila tudi navdušena, krivdo za to pa si lahko pripišejo ali znanstveniki ali pa kuharji. Ne glede na to pa je novica vzbudila navdušenje zaradi morebitne prihodnosti, ki bi jo laboratorijsko meso lahko obljubljalo, namreč prihodnost brez krutosti do živali in uničevanja okolja zaradi njihove reje.

Danes bi tudi med mesojedo javnostjo težko našli nekoga, ki se ne zaveda, da pot do mesa ni prijetna ali brez bolečine in trpljenja. Četudi marketinški triki nekatere še prepričajo, da obstaja humano ubijanje in da živali živijo lepo življenje, je jasno, da meso ostaja krvavo. Redkeje je glasno slišati dejstva o okoljskem vplivu živinoreje, ki je največji dejavnik pri segrevanju ozračja. Živinoreja namreč povzroča polovico vseh toplogrednih plinov - več kot vsa prevozna sredstva od ladij do motorjev skupaj. Ni torej čudno, da laboratorijsko meso zveni kot dobra novica, ki nas odrešuje grehov, ne da bi bilo potrebno kakor koli spreminjati naša vsakodnevna dejanja ali pa vsaj okus. Zakaj nas, ki mesa ne jemo, ob takih obetih novica o laboratorijskem mesu ne prevzame?

Prvi dejavnik je seveda ta, da v novicah omenjeni hamburger na žalost ni brez krutosti, saj so v njem tako kokošja jajca kot tudi izvorne celice krave, o usodi katere se raje ne sprašujemo. Enako velja za tako imenovano hranilno tekočino, v kateri so celice rastle. To so pridobili iz krvi nerojenih teličkov, ki so jih dobili iz maternic v klavnicah ubitih nosečih krav. Naj to zadostuje glede krutosti tega tako imenovanega “cruelty-free” hamburgerja. Če je v našem moralnem oziru le to, da sámo tkivo ni trpelo in bilo ubito, potem se lahko tolažimo, da upoštevamo življenja živali. A temu žal ni tako, saj preizkušena laboratorijska pleskavica ni etično nič bolj sprejemljiva kot vsakdanja mesna pleskavica v bližnjem lokalu s hitro hrano.

Drugi dejavnik naše ravnodušnosti ob tej novici je nezaupanje v možnost laboratorijske proizvodnje mesa, ki bi prinašala živalim prijazno okolje. Zelo težko si predstavljamo, da bo laboratorijsko meso prineslo znatno sistemsko zmanjšanje izkoriščanja živali, četudi bi v prihodnje laboratorijsko meso lahko nastajalo brez kakršnega koli vključevanja živali v sam proces. Čemu? Razlogi za opustitev mesa (in drugih izdelkov iz živali in njihovih izločkov) so jasni, zato takšno veselje nad pilotsko laboratorijsko proizvodnjo mesa, žal pa navkljub temu v medijih ni enakega navdušenja nad mesnimi, mlečnimi in podobnimi nadomestki, ki so že danes na policah trgovin.

Meso, pa tudi mleko, jajca in drugi sorodni izdelki pomenijo izkoriščanje in smrt živali, zaradi česar vedno več ozaveščenih ljudi s svojega jedilnika že umika izdelke živalskega izvora in jih nadomešča z rastlinskimi alternativami. Tisti, ki kljub zavedanju o trpljenju živali še naprej posegajo po mesu in drugih izdelkih živalskega izvora (tudi ne-prehranskih), pa se za laboratorijsko meso verjetno ne bodo odločili zaradi pomislekov glede problematike izkoriščanja živali, ampak morda iz drugih razlogov, kot so varovanje okolja, morebitne nižje cene ali zaradi večje varnosti hrane.

Če bi milijone, ki gredo in bodo šli v razvoj laboratorijskega mesa, vložili v izboljšanje dostopnosti zdrave hrane in drugih že obstoječih izdelkov brez krutosti, bi lahko praktično že jutri dosegli tako zmanjšanje mučenja živali, varovanje okolja in izboljšanje zdravja. Seveda pa lahko že danes vsakdo poseže po cruelty-free vegeburgerjih, ki niso narejeni v laboratorijih, temveč v kuhinjah in iz povsem naravnih sestavin, ki so prijazne tako okolju kot živalim, pa tudi potrošnikom samim.

Verjetno je pot laboratorijskega mesa do končnih potrošnikov še zelo dolga. Če bo dejansko prišlo do uporabe takšnega mesa, se lahko vprašamo, kakšna bo njegova cena: ali bo takšna "etična" izbira sploh kdaj dostopna navadnemu potrošniku ali le premožnim?

Laboratorijsko meso kot tudi gensko spremenjeni organizmi so prej novi tržni prijemi ali pa znanstvena radovednost kot pa iskreno reševanje živalskih in družbenih vprašanj. Mučenje in ubijanje živali kot tudi podhranjenost ljudi bi lahko končali v kratkem času, če bi živeli v svetu tako politične kot tudi ekonomske demokracije. Ko imajo podjetja in mednarodne ustanove svobodnega trga večjo moč odločanja kot ljudje sami, je nesmiselno pričakovati spremembe s strani tistih, ki probleme ustvarjajo in si prizadevajo, da tako tudi ostane.

Besedilo: Veganska iniciativa

Slika: The Guardian

Mednarodni dan Zemljanov

Vsi smo Zemljani in vsi enakopravni. Nič več si ne bomo zatiskali oči pred nasiljem, ki se izvaja nad drugimi živalmi – našimi Sozemljani – v prehranske, oblačilne, zabaviščne, raziskovalne in druge namene. Združeni v spoštovanju do vseh čutečih bitij bomo glas neslišanih, neutišljiv odmev hrepenenja po življenju in svobodi, ki ga čutimo vsi Zemljani – tako ljudje, kakor tudi ostale živali.

To je bilo osrednje sporočilo zagovornikov pravic živali, ki so v soboto, 24. avgusta, v več kot štiridesetih mestih širom po svetu obeležili mednarodni dan Zemljanov. Pobudnik dogodka je bila skupina izraelskih aktivistov Direct Action Everywhere. Udeleženci so ponovno opozorili na zločine, ki se v nepredstavljivem številu vsak dan in vsak trenutek dneva dogajajo drugim čutečim bitjem – zločine, za katere se krivci z vsemi močmi trudijo, da bi ostali skriti pred javnostjo. V celotni zgodovini človeštva je živelo 100 milijard ljudi; 7 milijard nas živi danes. Mučimo in ubijemo pa dve milijardi čutečih živali vsak teden. »To je zločin nepredstavljivih razsežnosti«, pove znani filantrop Philip Wollen, ki je posebej za to priložnost pripravil navdihujoči nagovor, v katerem je poudaril, da je gibanje za pravice živali eno najbolj pomembnih gibanj za socialno pravičnost v zgodovini človeštva.

Krivci vedo, da ljudje še zdaleč niso ravnodušni do mučenja živali, kakor tudi ne do katastrofalnih posledic, ki jih takšno zavajanje ima - ne samo za živali, ampak tudi za okolje in ne nazadnje za zdravje in varnost ljudi samih. To se kaže tudi v tem, da so glasovi tega pomembnega emancipatornega gibanja vse številčnejši in vse glasnejši. Da bi pa ostale živali lahko živele svobodno in dostojno življenje, do katerega imajo pravico in, kakor mi sami, tudi željo, je veganstvo ključnega pomena, osveščanje o njem pa sestavni del tovrstnih dogodkov, kar so na različne načine sporočili tudi udeleženci mednarodnega dneva Zemljanov. Živeti in razmišljati vegansko je začetek delovanja proti nasilju in izkoriščanju. Veganstvo je miselnost in način življenja, ki ceni in spoštuje vse oblike življenja ter si prizadeva za uveljavitev takega življenja. Veganstvo ni zgolj življenjski slog, posameznikova odločitev o tem, ali bo ali ne bo sodeloval pri zasužnjevanju in izkoriščanju enakopravnih bitij; veganstvo ni  dieta! Veganstvo je osebna socialno-etično-politično angažirana pozicija, ki temelji na prepoznavanju čutečnosti vseh živali, vključno z ljudmi, in delovanju z namenom odprave neutemeljene diskriminacije do ostalih živali in t.i. karnizma tudi v praksi. Veganstvo je v principu predvsem vključujoče gibanje na vseh ravneh. Gibanje, ki prepoznava in se vključuje v ostala socialno in etično angažirana gibanja, kot so gibanje proti rasizmu, homofobiji, seksizmu, ableizmu… Veganstvo torej pomeni v enaki meri spoštovanje vseh razlik med nami in vključevanje  lepih, manj lepih, suhih, manj suhih, črnih, belih, vernih, nevernih, izobraženih, manj izobraženih, pernatih, kožuharskih, z golo kožo pokritih… Zemljanov, ki jih združuje prizadevanje za svet, ki bi bil prijazen in pravičen za vse Zemljane.

 

  

V tem duhu smo v Sloveniji mednarodni dan Zemljanov obeležili z zbiranjem podpisov za ukinitev poskusov na živalih v Kopru. Veganska iniciativa je uradni slovenski koordinator evropske državljanske pobude STOP VIVISECTION, ki državljanom daje priložnost, da jasno rečemo NE poskusom na živalih in pozovemo Evropsko unijo k upoštevanju različnih znanstvenih pristopov, ki so usmerjeni v zaščito živali in ljudi samih. Vsako leto je v laboratorijih v EU zlorabljenih vsaj dvanajst milijonov živali, predvsem miši in podgan, pa tudi psov, mačk, konjev, pujsov, zajcev, morskih prašičkov, opic in drugih. Raziskovalne metode, ki temeljijo na poskusih na živalih, niso etično sporne zgolj zaradi zlorabe živali, temveč ogrožajo tudi zdravje in varnost ljudi. Rezultati poskusov na drugih živalih niso neposredno prenosljivi na človeka in zaradi negativnih reakcij na zdravila v Evropi letno umre okrog 200.000 ljudi. Zahvaljujoč državljanski pobudi lahko državljani Evropske unije z milijonom podpisov sodelujemo pri sprejemanju zakonodaje v Evropski uniji. Do 1. novembra letos moramo zbrati milijon podpisov, s čimer lahko dosežemo ponovno obravnavo trenutno veljavne direktive, ki uravnava to področje, in od EU zahtevamo uvedbo nove direktive, ki bi bila prijaznejša do živali in do ljudi. Podrobnejše informacije o tej državljanski pobudi so v slovenskem jeziku na voljo na spletni strani www.stopvivisection.eu, na kateri  je mogoče s svojim glasom pobudo tudi podpreti.

Slovenija je po številu podpisov pobude Stop Vivisection na prebivalca v samem vrhu EU, takoj za vodilno Italijo. Del tega uspeha lahko pripišemo stalnim akcijam Veganske iniciative, skupine Pes moj prijatelj in številnih društev (Društvo za zaščito živali Bela krajina, Društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka, Društvo za zaščito živali Kočevje) ter posameznikov, ki so se registrirali kot zbiralci podpisov. Nedvomno pa uspeh pobude v Sloveniji kaže na visoko razvit etični čut prebivalstva, ki se je odrazil tudi v nedavni podpori javnosti za prepoved reje živali za krzno in prepovedi cirkusov z divjimi živalmi ter trenutno potekajoči peticiji proti lovu na ogrožene vrste ptic. Ovira pri zbiranju podpisov je le neosveščenost - poskusi na živalih so namreč tema, o kateri je v javnosti le malo govora, še posebej manjka resničnih in objektivnih informacij. Izvajalci poskusov, ki jih opravljajo za strogo zaprtimi vrati, ne želijo, da bi mediji in javnost imeli vpogled v njihovo delo; izjave z njihove strani so zato zelo pristranske, vsaka skrivaj posneta reportaža pokaže zelo drugačno sliko od tiste, s katero izvajalci poskusov zavajajo ljudi. Ena izmed odmevnejših v zadnjem času je na primer z britanske univerze Imperial College London, priporočamo pa tudi ogled dokumentarnega filma Green Hill - zgodba o svobodi, ki prikazuje zgodbo o uspehu italijanskih aktivistov pri reševanju psov pasme beagle iz podjetja za vzrejo in poskuse na živalih Green Hill v Italiji – v septembru se bodo po krajšem oddihu spet nadaljevale brezplačne projekcije filma po različnih slovenskih krajih.

Eden izmed psičkov, rešenih iz podjetja Green Hill. Vir: Il Giornale

Zbiranje podpisov v podporo evropski državljanski pobudi Stop Vivisection se bo zaključilo 1. novembra 2013. Prav vsak podpis šteje in je pomemben, zato se bomo še naprej trudili za uspeh pobude, ključnega pomena za to pa je, da za pobudo izve čim več ljudi, zato bralce naprošamo, da o pobudi in razlogih za podporo le-te obvestijo tudi svoje znance in prijatelje.

Preberite tudi:
- Uporaba psov pasme beagle vraziskavah in za testiranje zdravil za ljudi

- Trgovina z živalmi - storilci so med nami in imenujejo se zaščitniki živali

- Kaj je karnizem

in poglejte kratek video Dobra znanost – slaba znanost.
Obiščite spletno stran www.stopvivisection.eu in podprite evropsko državljansko pobudo Stop Vivisection.

Besedilo: Veganska iniciativa