Za naše otroke: zakaj moramo nujno spremeniti naš način prehranjevanja

Zadnjih trideset let nas korporativni mediji v Severni Ameriki bombardirajo s sporočili, da je tržno usmerjen potrošniški ekonomski sistem edina možnost in da je sinonim za demokracijo; da je vojna trajna značilnost sodobne družbe in da je prepuščanje neomejene moči in svobode korporacijam in finančnim institucijam, maksimirati svoj dobiček, najboljše za vsakogar.

To je privedlo v novo zlato dobo s stratosferičnimi razlikami med dohodki über bogatih in hitro rastočim razredom revnih, pa tudi k zmeraj večji privatizaciji zdravstva, javnih površin, zaporov, izobraževalnega sistema in praktično vsake dimenzije družbenega življenja in vsega skupnega, kar je do sedaj obstajalo za javno dobro.

Posledica tega je, da smo ustvarili - kot nekateri to imenujejo - "samomorilsko stanje", v katerem vladajoča plutokracija uničuje še zadnje ostanke demokracije in jih, kot kaže, namerava zamenjati s stanjem korporativne varnosti, ki v želji po bogastvu in moči uničuje tako človeške skupnosti kot ekosisteme, socialno varnost in sisteme ekonomske podpore pa zamenjuje z zapori in kaznovalnimi sistemi. To je samomorilsko, ker neposredno napada ustvarjalnost, zaupanje, svobodo, zdravje in obnovljivost človeških in ekoloških skupnosti, ki so temelj življenja, ki si ga delimo na tem planetu.

To se še posebej očitno kaže v vojni proti mladim - zlasti tistim, ki niso belci, kar ponazarja nedavni umor Trayvona Martina. Danes se v ZDA mnogo mladih znajde v nasilno materialistični, tekmovalni tržni kulturi, ki z njimi ne ravna kot s cenjenimi člani družbe, temveč kot z blagom in nepotrebnim presežkom. Milijone mladih so in jih še silijo iz srednje šole, deležni niso nikakršnega usposabljanja za delo in soočajo se s stresom in degradacijo pristanka v zaporu, revščini ali vojski. ZDA imajo največji zaporniški sistem na svetu in tudi največjo vojsko, vsak peti otrok pa živi v revščini. Polovica vseh in 90 odstotkov temnopoltih ameriških otrok je vsaj del svojega odraščanja odvisnih od bonov za hrano.

Medtem ko lahko vidimo, kaj se dogaja okoli nas, pa je globlje vprašanje to, kaj poganja to samomorilsko vojno proti otrokom, ekosistemom, medčloveškim odnosom in enakopravnosti ter miroljubnemu, pozitivnemu mišljenju.

Eno mesto, kamor se zdi, da nihče noče pogledati, so naši krožniki. Obroki so najpomembnejši družabni rituali in naši ogromni kmetijski obrati ter sistemi procesiranja in distribucije hrane vplivajo na ljudi, živali in ekosisteme bolj silovito kot kar koli drugega. Ta sistem v ZDA za hrano vsakodnevno ubije več kot 75 milijonov živali. Praktično vse te živali so še dojenčki ali otroci, najstarejše ubite živali - krave "molznice" in kokoši "nesnice" - pa adolescentke. Znanstveniki v kmetijski dejavnosti so razvili metode za razplod, hranjenje, administriranje farmakoloških sredstev in čedalje hujše utesnjevanje krav, pujsov, kokoši, puranov, rac in gojenih rib (ki danes predstavljajo več kot dve tretjini rib, ki jih jemo), tako da dosežejo klavno težo v zgolj nekaj tednih ali mesecih. Kokoši zakoljejo, ko so stare šele 39 dni!

Kar sejemo, to žanjemo. Če resnično želimo ustvariti boljši svet zase in za svoje otroke, je potrebno globlje razumevanje, podvomiti moramo v naša stališča in vedenje in jih spremeniti tako, da bomo obnovili naše spoštovanje in sočutje do živali, s katerimi si delimo ta planet, in do njihovih otrok. Z nespoštovanjem, popredmetenjem, zlorabljanjem in vsakoletnim ubijanjem milijard živalskih otrok brez potrebe neizogibno sejemo seme samomorilske države v vojni proti lastnim otrokom.

Naši kulturno pogojeni, vsakodnevni rituali uživanja hrane nas indoktrinirajo s prav tisto miselnostjo, ki nevidno plete in ustvarja naše konflikte in dileme: z mentaliteto privilegijev, elitizma, nadvlade močnejšega, plenilstva, izključevanja, nepovezanosti in neusmiljene popredmetenosti življenja in nadvlade nad ženskami. Vse to so skrita sporočila prehrane v naši kulturi, ki nas že od otroštva naprej programirajo, da sodelujemo v uživanju teles in telesnih izločkov zasužnjenih in trivializiranih bitij, katerih interesi so zanje prav tako pomembni, kot so naši interesi pomembni nam.

Čas je, da zavestno povežemo naše obsežno in nenehno nasilje nad živalmi, ki jih jemo, in miselnost, ki je za to potrebna, ter nasilje, ki ga vsi občutimo v vojni in neenakosti v naši kulturi. Ko se bomo prebudili iz zastarelega kulturnega programa uživanja hrane živalskega izvora in spremenili svoje vedenje, bomo končno sposobni ustvariti kulturo dobrote, enakosti, spoštovanja, svobode, obilja, veselja in trajnosti. To je možnost, ki nas pozdravlja z odprtimi rokami in ki je vedno na voljo.

Cena? Odpoved mesnim burgerjem, hot dogom, paštetam, ribjim palčkam, tunini, jajcem, siru in sladoledu ter sprejetje rastlinske, ekološko pridelane in nepredelane hrane, ki prinaša življenje, svobodo in žareče zdravje; hrane, pridelane na ekoloških vrtovih, sadovnjakih in poljih; hrane, ki odseva spoštovanje do Zemlje in vseh živih bitij. Vsak izmed nas lahko spremeni svet. Potrudimo se razumeti značaj zahrbtne kulturne indoktrinacije, ki pogublja naš svet, odstranimo ga iz naših misli in prehranjevalnih navad (to pomeni postati vegani!) in pomagajmo drugim, da storijo enako. V tem smo vsi skupaj!

Avtor prispevka (naslov v angleškem originalu: For Our Children's Sake: Why We Urgently Need To Change The Way We Eat) je Will Tuttle.

Dr. Will Tuttle je učitelj, avtor, pianist in skladatelj, ki v Severni Ameriki in Evropi vsakoletno izvede 150 predavanj, delavnic in koncertov. Je avtor priznane prodajne uspešnice The World Peace Diet in prejemnik Peace Abbeyeve nagrade za pogum vesti. Že več kot 30 let je vegan.

Prevod: Veganska iniciativa

Ali ribe čutijo bolečino?

"… kako zlahka ljudje svoja čustva in želje projiciramo na nekatere živali, na druge pa ne, je samo po sebi razlog za skrb. Le malo ljudi resnično sočustvuje z ribami, čeprav ima mnogo rib dolgo življenjsko dobo, kompleksen živčni sistem in so sposobne učenja zapletenih nalog."
- Dr. Patrick Bateson, profesor etologije, Univerza v Cambridgeu
 

Od lososov, ki vedno znova opravljajo dolgo pot iz reke do oceana in nazaj, do zlatih ribic, ki v majhnem ribniku plavajo v krogih, so kognitivni in emocionalni procesi pri ribah skrivnost, ki jo znanstveniki šele pričenjajo odkrivati. Eden ključnih elementov, ki ga raziskujejo, je, kako čuteče so ribe. Natančneje, kako doživljajo bolečino (kot na primer prebadanje ust s trnkom).

Odkrili so, da je struktura živčevja pri ribah anatomsko zelo podobna tisti pri človeku in mnogih drugih vrstah živali. Med skupnimi elementi so tudi zaznavne celice, nociceptorji, ki se nahajajo povsod v telesih živali in jih aktivirajo dražljaji, ki naznanjajo prisotno ali potencialno poškodbo tkiva. Nekatere vrste rib imajo samo v predelu ustnic 58 in več različnih nociceptorjev. (Fiziologinja Lynne Sneddon)

Enako kot pri človeku so ti nociceptorji preko živcev povezani s centralnim živčnim sistemom (hrbtenjača in možgani). Ko signali iz nociceptorjev aktivirajo centre za bolečino v možganih, le-ti povzročijo, da se telo odzove na potencialno škodljivo ali življenjsko nevarno dogajanje.

Ribe imajo tako kompleksno anatomijo, da so celo razvile iste "proti-bolečinske" substance (endorfine) kot ljudje. Endorfini naj bi živalim ob hudih poškodbah pomagali zdržati bolečine in jim s tem omogočili zbežati plenilcu. To nam zastavi pomembno vprašanje: zakaj bi ribe v svojih telesih imele endorfine, če ne bi mogle čutiti bolečine? In zakaj še vedno razpravljamo o tem, ali so čuteče?
 

Ali ribe bolečino občutijo enako kot mi?

V svetu znanosti je meja med zgolj reakcijo na negativen dražljaj in "občutenjem bolečine" določena s sposobnostjo procesiranja in izražanja emocij.

"Bolečina je neprijetna senzorična in emocionalna izkušnja, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva ali opisana z značilnostmi takšne okvare."
- Mednarodna zveza za raziskovanje bolečine

Zato je eden najpogostejših argumentov, ki ga podajajo tisti znanstveniki, ki trdijo, da ribe ne občutijo bolečine, ta, da v ribjih možganih ni določenih strukturnih elementov (izmed katerih je najpomembnejši neokorteks), ki pri drugih živalih, kot so na primer ljudje, negativne dražljaje procesirajo v emocije. Drugi pogost argument je, da je njihov amigdoidni kompleks (podoben amigdali v naših možganih, ki nam pomaga procesirati emocije) programiran za ustvarjanje agresije in ne strahu. To je za sposobnost "občutenja bolečine" pomembno zato, ker odziv na bolečino spremlja negativna čustvena reakcija, kar posledično vzdraži amigdalo in pomaga oblikovati spomin na poškodbo, ki jo je našemu telesu povzročil določen dražljaj.

Kot lahko vidimo, je koncept občutenja bolečine kompleksen ne glede na vrsto živali. Kar znanstveniki zares želijo dokazati, ni le to, da ribe čutijo negativne dražljaje, ki poškodujejo njihovo telo, ampak da imajo - kljub razlikam med njihovimi in našimi možgani - sposobnost, da s povzročeno škodo povežejo emocije. In nekateri znanstveniki zagotavljajo, da so dokazali prav to.
 

Kaj pravijo raziskave?

Spodaj navedene študije kažejo na to, da je skupina znanstvenikov v ribah, ki so jih opazovali, dejansko prepoznala človeški koncept "občutenja bolečine". Na žalost so se ti znanstveniki odločili poglobiti svoje raziskave s tem, da so neprostovoljnim udeležencem namenoma povzročali bolečino, tako da so izsledki zaradi krutosti samih raziskav  omadeževani.

---

Rezultat: Zlate ribice so kazale "znake strahu in se poskušale izogibati", ko so jih izpostavili visokim temperaturam, potem pa vrnili v njihov običajni akvarij.

Raziskava: Biologi so v ribe v eni skupini vbrizgali fiziološko raztopino, v drugi skupini pa morfij. Obe skupini rib so nato izpostavili boleče visokim temperaturam. Janicke Nordgreen (ena izmed avtorjev raziskave), pravi: "Ribe, ki so jim vbrizgali fiziološko raztopino, so se vedle defenzivno in izražale tesnobo, strah in nezaupljivost, ribe, ki so jim vbrizgali morfij, pa ne." Joseph Garner, drugi izmed avtorjev, je dodal: "Eksperiment kaže na to, da ribe na boleče dražljaje ne reagirajo zgolj refleksno, temveč se njihovo vedenje spremeni tudi po dogodku." 

--- 

Rezultat: Po tem, ko so bile v ustnice rib vbrizgane kemikalije, za katere je znano, da povzročajo bolečino, so ribe pospešeno dihale, izogibale so se trdi hrani (briketom), pozibavale so se in ustnice drgnile ob prod in stene akvarija.

Raziskava: Opazovanje rib po vbrizganju čebeljega strupa in ocetne kisline v njihove ustnice. Ena skupina rib je potem dobila še injekcijo morfija, druga skupina pa injekcijo fiziološke raztopine. Ribe, ki so dobile morfij, so kazale znake zmanjšanega nelagodja.  (Univerza v Edinburghu & Roslin Institute)

---

Rezultat: Ribe so zastokale* ob šoku z elektrodami in kazale so znake spomina na travmatični dogodek.

Raziskava: Po večkratnem šoku z elektrodami so ribe zastokale že ob samem pogledu na elektrodo. To kaže na njihovo sposobnost, da si zapomnijo negativne izkušnje. Emocije pri spominskih sposobnostih živali igrajo ključno vlogo. (Raziskovalec William Tavolga) 

Nadaljnji dokazi

- Raziskovalci so dognali, da imajo postrvi izredne spominske sposobnosti. Še mesece po prvotni izkušnji si zapomnijo, kako se izogniti ribiški mreži.

- Krapi, ujeti s trnkom in nato izpuščeni, spremenijo svoje navade prehranjevanja in gnezdenja. Nekatera poročila kažejo, da se krapi po prvotni izkušnji trnkom izogibajo.

- Ribe v akvarijih (tako velikih kot majhnih) demonstrirajo "ujetniško vedenje", ki kaže na negativne čustvene afekte, ki jih povzroča ujetništvo. Ti vključujejo abnormalno hranjenje, iskanje zavetja, mirovanje na dnu in stanje na glavi ali repu. To in drugo repetitivno vedenje, ki so ga opazili, so znaki čustvenega stresa in nevroloških motenj.
 

Zaključek

Vsakdo, ki je kdaj lovil ribe, lahko potrdi, kako močno se vsaka riba bori s trnkom, v katerega je nenamerno ugriznila, in kako silovito se njihova telesa borijo še tedaj, ko se že počasi dušijo na kopnem.

Morda ni vprašljiv način, na katerega ribe procesirajo bolečino, temveč naša sposobnost, da z njimi sočustvujemo.

Medtem ko nam je izraze strahu, ljubezni in bolečine lažje prepoznati pri vrstah, kot so psi, primati in mačke, pa to ne pomeni, da imamo pravico brez potrebe** ubijati in trpinčiti živali, katerih kognitivnih in emocionalnih procesov ne razumemo.

Nekaj citatov

"Kar se tiče bolečine, ribe trenutno predstavljajo največji vir zmot in nedoslednosti. Ljudje se hitro razburijo, če kdo grdo ravna z delfini, ker so sesalci, ali pa s konji in psi. Istočasno pa se odvijajo ribolovska tekmovanja, kjer na tisoče ljudi s trnki prebada ribe in jih pusti, da se zadušijo na rečnem bregu, kar je precej neprijetna in klavrna smrt."
- Dr. Bill Runciman, profesor anestezije in intenzivne nege, Univerza v Adelaidi

"Ribe niso zgolj roboti z refleksi, temveč živali, sposobne občutenja bolečine in strahu, njihovo vedenje je pogojeno z izkušnjami, pričakovanji in motivacijo na način, primerljiv z višje razvitimi živalmi, vključno s človekom."
- Dr. R. Buwalda, Inštitut za primerjalno psihologijo, Utrecht

"Četudi ribe ne kričijo (tako, da bi jih slišali ljudje), ko so v bolečinah in v stiski, je njihovo vedenje, kadar se ulovijo na trnek ali v mrežo, zadosten dokaz, da trpijo. Borijo se, poskušajo pobegniti in s tem dokazujejo voljo do preživetja."
- Dr. Michael Fox, D.V.M., PhD

"Znanstvena literatura je jasna. Bolečinski sistem pri ribah je anatomsko, fiziološko in biološko praktično enak tistemu pri ptičih in sesalcih."
- Dr. Donald Broom, znanstveni svetovalec britanske vlade

* Nekatere ribe, na primer tiste iz družine haemulidae, lahko tvorijo zvoke.
** Mnogo ljudi v svojo prehrano vključuje ribe, ker zmotno menijo, da jim to zagotavlja hranilne snovi, ki niso na voljo drugje, na primer omega-3 maščobna kislina DHA. V resnici lahko potrebam po vseh hranilih enostavno in bolj zdravo zadostimo brez uživanja rib ali katerih koli drugih živali ali njihovih proizvodov. Esencialnih maščobnih kislin je na pretek v sadju, zelenjavi, oreških in semenih (še posebej lanenih semenih) in če želite "zdrave beljakovine", jih ni potrebno iskati izven oddelka z zelenjavo.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu: What is pain to a fish?) je Alisa Rutherford-Fortunati.

Prevod: Veganska iniciativa

Čustveno življenje živali, Genova, 12.-13. maj 2012

Minuli vikend se je v italijanskem obmorskem mestu Genova na Pedagoški Fakulteti v sodelovanju z italijanskim Inštitutom za bioetiko odvijal posvet z naslovom »Čustveno življenje živali«. Udeležili so se ga številni strokovnjaki: veterinarji, zdravniki, filozofi, pravniki, sociologi, pa tudi aktivisti s področja zaščite in osvoboditve živali (Animals Asia, Nacionalna Agencija za zaščito živali ENPA in Antivisekcijska liga LAV). Prisotni so bili povečini italijanski strokovnjaki (Bruno Fedi, Luisella Battaglia, Ilaria Ferri), gostili pa so tudi Kima Stallwooda. Glavni oder je bil rezerviran za vodilnega svetovnega etologa in biologa Marca Bekoffa, poznanega tudi kot tesnega sodelavca primatologinje Jane Goodall. Na posvetu je bila tudi Sara Štuva z Univerze na Primorskem, ki je pripravila tole poročilo.

Bekoff je prisotne nagovoril z uvodnimi besedami, da je človek v primerjavi z ostalimi živalmi »tisti, ki ustvarja največ potomcev, tisti, ki največ potroši in izrablja, tisti, ki pušča največ sledi za seboj, tisti, ki je zelo vsiljiv, aroganten in gre, kamor se mu trenutno zahoče.« To je slaba plat človeka, ki ji Bekoff sicer ne želi dajati teže. Po njegovem se je namreč potrebno vselej ozreti na pozitivne vidike in na plemenita dejanja, ki jih človek naredi iz sočutja in ljubezni do drugih bitij, ob tem pa poudari, da »ljubezni in sočutja ni nikoli preveč.«

 

Brezsmiselno in energijsko potratno je prerekanje s trdoglavo in brezkompromisno nasprotno mislečimi. Prav ti, ki klišejsko omalovažujejo ostale, ki v živalih vidijo svoje sorodnike, pozabljajo, da obstajajo tudi znanstveni dokazi o tem, da si z ostalimi sesalci (in nekaterimi drugimi vrstami) delimo limbični sistem, možganski center za čustvovanje. Čustvovanje in sposobnost za bolečino pa se zdita tista primarna in neizpodbitna kriterija za moralno spoštovanje živali.

Nenehno potrjevanje človeku analognih sposobnosti pri živalih se marsikomu zdi nadvse nepotrebno, saj že ob samem pogledu na žival in v sobivanju z njo intuitivno ve, da je temu tako. Seveda pa je potrebno pri tem ohranjati mero »kritičnega antropomorfizma«, ki upošteva znanstvena dognanja (in to Bekoff, ki mu očitajo antropomorfičen pristop, tudi počne). Etologija pravi, da prepogosto pozabljamo, da imajo živali, če pustimo ob strani evolucionistično kontinuiteto, začrtano od Charlesa Darwina, ogromno čutov, ki se od človekovih razlikujejo. Čeprav kdaj pa kdaj menimo, da z določenim ravnanjem živalim koristimo, delamo ravno nasprotno.

Spoznanja etologije (in njenih različic) ter biologije imajo nadvse pomembno vlogo pri oblikovanju védenja o živalih. Potrjujejo že izoblikovano filozofsko smer zadnjih 30 let, ki pravi, da je potrebno številnim bitjem na Zemlji priznati in spoštovati njihovo drugačnost, ne pa jih podrejati antropocentrični homogenizaciji njihovih lastnosti po meri človeka. V tem je bistvo kritičnega oz. biocentričnega antropomorfizma: živali so nam podobne, saj si delimo celo vrsto skupnih lastnosti, vendar je vsaka, prav tako, kot je vsak posameznik, unikatna. To je temelj moralnega spoštovanja.

Nadvse zanimivo je bilo opaziti, da je Italija polna strokovnjakov z naravoslovnega področja (zdravnikov, veterinarjev, biologov), ki se pri svojem delu ukvarjajo z živalmi in so prepričani v znanstveno in etično neustreznost izkoriščanja živali za človekove potrebe; nekaj, česar Slovenija še ne premore. Italija pa se od Slovenije razlikuje tudi po tem, da je že 20 let v veljavi Zakon 413/1993 o ugovoru vesti za poskuse na živalih. Med veterinarji in zdravniki je kar nekaj takih, ki niso samo uveljavili te pravice, temveč so izbrali tudi veganski način življenja.

In če smo udeleženci odšli z upanjem na boljši svet, je izjava prisotnega veterinarja še kako dobrodošla za tiste, ki še niso na strani zaščitnikov (vseh) živali: »Zrezek že napolni želodec, izprazni pa razsodnost!«

Ali je živinoreja lahko okolju prijazna?

V trgovinah lahko na policah z mesom in mlečnimi izdelki najdemo oznake kot so "humano vzgojeno", "iz talne reje", "iz proste reje", "s pašnika", "ekološko" ali "brez krutosti". Vse te oznake so zasnovane na način, ki potrošniku da občutek, da so izdelki, ki jih kupuje, prijazni do okolja in živali.

O zavajajoči naravi teh oznak bomo več pisali kasneje, tukaj se bomo pa posvetili vprašanju, kakšno vlogo imajo te oznake v problematiki rabe tal in vode ter emisij toplogrednih plinov in zaščite avtohtonih vrst.

 

Ali se zavzemate za

- Ukinitev industrijske živinoreje?
- Zaščito naših gozdov, pragozda in divjine?
- Zaščito domorodnih vrst na kopnem in v morju?
- Zmanjšanje emisij toplogrednih plinov?
- Zaščito naših rek in potokov pred onesnaženjem?
- Resničen napredek v boju za odpravo lakote v svetu?

Super, če ste na vsa zgornja vprašanja odgovorili pritrdilno! Ampak tu je še eno vprašanje, in to je morda nekoliko zahtevnejše. Ali menite, da je uživanje mesa krav, krmljenih zgolj s travo, pitje mleka "brez krutosti", uživanje piščancev, puranov in jajc iz talne reje, mesa ekološko gojenih pujsov ter ulovljenih ali gojenih vodnih živali (vpliv prehranjevanja z vodnimi živalmi ni zajet v tem članku) mogoče uskladiti s temi prepričanji?

Ko končate z branjem tega prispevka, vas lahko odgovor preseneti.

Velik delež raziskav, navedenih v tem članku, se nanaša na krave (v industrijski terminologiji pogosto opisane kot "govedina" ali "govedo"). Toda ob milijardah drugih rejnih živali, vključno s pujsi, kokošmi, purani, kozami in ovcami, ki živijo na tem planetu, ni težko videti, da to ni zgolj vprašanje odpovedi "rdečemu mesu".

Poročilo ameriškega instituta za meso (American Meat Institute) iz leta 2010 navaja, da je mesna industrija v letu 2009 ubila in predelala:

• 8,7 milijarde piščancev,

• 246 milijonov puranov,

• 113,6 milijona pujsov,

• 33,3 milijona goved,

• 2,2 milijona ovc in jagnjet.

Ne smemo pozabiti, da se te številke lahko nanašajo zgolj na ameriško mesno industrijo, da svetovno prebivalstvo strmo narašča in da je zahodni način prehranjevanja, ki temelji na živalskih proizvodih, zmeraj bolj pogost tudi v drugih državah.

[Do slovenske statistike za leto 2009 lahko dostopate tukaj. Pri tem ne pozabite, da Slovenija pridela le manjšino tega, kar dejansko potroši. Bodite pozorni tudi na število živali, poginulih pred zakolom.]

Do industrijske živinoreje ni prišlo zato, ker bi se ljudje dobro počutili ob zapiranju živali v prenatrpanih in nezdravih razmerah. Pojavila se je zaradi vse večjega povpraševanja po živalskih proizvodih in zaradi dobička, ki ga ponuja. In odgovor na odpravo krutosti in uničevanja okolja, ki sta neizogibni del te industrije, ni v ekološki, lokalni, pašni, humani, prosti ali talni reji... in tu so razlogi, zakaj.

V tem prispevku se bomo osredotočili le na to, kako te dejavnosti vplivajo na zdravje našega planeta. Za več informacij o etični problematiki "proste" in "talne" reje živali preberite ta prispevek (v slovenskem jeziku).

Raba tal

Združeni narodi poročajo: "Živinoreja ima danes v uporabi 30 odstotkov celotne kopne površine, predvsem so to trajni pašniki, vendar se tudi 33 odstotkov vse svetovne obdelovalne zemlje uporablja za proizvodnjo krme za živino."

Nekateri ljudje med branjem te statistike morda pomislijo: "No, zakaj ne bi prenehali gojiti žita za živalsko krmo in te zemlje raje uporabili kot pašnike? Ali ne bi to rešilo problema?"

Veliko živali kot so prašiči, purani in piščanci, tudi v prosti reji krmijo z žitom. Nekatere živali seveda lahko jedo le travo, a samo v ZDA je za meso rejenih več kot 90.800.000 krav (podatek iz pol-letnega poročila USDA). Vsaka krava za pašo potrebuje nekje med 1 do 14 hektarji travnikov, odvisno od kakovosti paše. Če uporabimo najmanjšo številko, torej 1 hektar pašnikov za vsako kravo, to pomeni, da samo za krave v ZDA potrebujemo približno 90,8 milijonov hektarjev rodovitne zemlje za pašo. To pa je več kot 10% celotne površine ZDA in to je SAMO za krave. V ta račun ni zajet prostor, potreben za pašo več kot 2.200.000 ovc in jagnjet, ali za primeren življenjski prostor kar 113,6 milijonov prašičev, 246 milijonov puranov, 8,7 milijard kokoši. (Ti podatki ustrezajo številu živali, razen krav, ubitih v letu 2009. Če upoštevamo še živali, rejene za mleko, jajca, volno itd.,  je dejansko število rejnih živali je bistveno višje.) Prav tako nismo vračunali prostora, potrebnega za gojenje žita za živali, ki ne morejo jesti zgolj trave.

Potrebno je tudi upoštevati da, razen če se krave pasejo v tropskem območju, jih je v zimskih mesecih še vedno potrebno hraniti z žitom.

Nekateri ljudje trdijo, da je krave in druge s travo krmljene živali, kot ne primer ovce, mogoče rediti na zemlji slabše kvalitete, t.i. "mejnih območjih", ki se jih ne da uporabiti za pridelavo poljščin in kjer ne uspeva gozd.

To je definicija mejnih območij: "Izsušena in v splošnem negostoljubna zemljišča. Zemlja, ki ima ponavadi malo ali nič možnosti za dobiček, in pogosto slabo prst ali druge neželene lastnosti. Pogosto na robu puščave ali drugih opustošenih območij."

Če bi za pašo uporabljali mejna območja, bi zaradi nizke kakovosti in količine paše vsaka krava potrebovala 14 hektarjev zemlje. Če to pomnožimo z 90,8 milijona krav, potrebujemo 4,9 milijona kvadratnih milj mejnih območij, površina ZDA pa znaša zgolj 3,79 milijona kvadratnih milj.

Tudi če bi lahko našli dovolj prostora za pašo vseh teh živali, kaj bi se pa zgodilo z avtohtonimi vrstami, ki so v tem prostoru že prisotne? Bi preprosto mirno sobivale?

Uničenje avtohtonih vrst

Skrb za živali, poseljenih na prostranem območju, seveda zahteva več sredstev. Med drugim to vključuje zbiranje, prevoz in "zaščito živali pred plenilci". "Zaščita živali pred plenilci" v resnici pomeni dati prednost življenju ene živali pred drugo. Ograde, ki jih postavijo živinorejci, ovirajo prosto živeče živali pri gibanju, iskanju hrane in vode.

Trenutno le tri odstotke za meso rejenih krav v ZDA krmijo s travo, pa se za njihovo "zaščito" ubija in preseljuje na tisoče divjih živali. Leta 1931 so (v ZDA) ustanovili program za nadzor škode živali (ADC, Animal Danage Control) z namenom omejevanja in zatiranje škodljivcev ter "upravljanja"  prostoživečih živali, ki so označene kot škodljive rejnim živalim. Leta 1997 se je ADC zavoljo boljše podobe intržnih namenov preimenoval v "Službo za divjad" (Wildlife services) in hkrati skoval geslo "Živeti z divjimi živalmi."

Na spletni strani USDA je zapisano, da Wildlife Services "zagotavljajo zvezno vodstvo in strokovno znanje za reševanje konfiktov s prosto živečimi živalmi ter ustvarjajo ravnovesje, ki omogoča ljudem in divjadi sobivati v miru."

Ne vem, ali morda samo jaz ne vidim, kako lahko izraz "sobivati v miru" pomeni ubijati druga čuteča bitja. Vendar Wildlife Services redno počnejo prav to. Domorodne vrste ubijajo s strupom, s pastmi, z lovom, zažiganjem brlogov (v brlog živali vlijejo kerozin in nato podtaknejo ogenj, pri čemer mladički v brlogu živi zgorijo) in streljanjem s tal ali iz helikopterjev.

Seznam živali, ki jih Wildlife Services premeščajo ali ubijajo, vključuje (ni pa omejen na) divje konje, jazbece, črne medvede, rise, kojote, sive in rdeče lisice, pume, oposume, rakune, dihurje, bobre, nutrije, ježevce, prerijske pse, kose, čaplje in škorce. Ta seznam je dolg, vendar ni izčrpen. In medtem ko Wildlife Services iščejo nove načine za "sobivanje v miru" z avtohtonimi vrstami, so pogosto nenamerno ubiti tudi domači psi, mačke in ogrožene vrste živali. Tudi, če teh žrtev ne prištejemo, Wildlife Services vsakoletno namerno ubijejo več kot 1,5 milijona divjih živali. Vse to je v veliki meri plačano z denarjem davkoplačevalcev.

Zakaj izginja deževni gozd

Kot smo omenili že prej, če krave ne živijo na tropskem območju, morajo v zimskih mesecih biti hranjene z žitom in vsaj do neke mere zaščitene pred vremenom ali preseljene v toplejše kraje. Da bi se rejci temu izognili, med drugim tudi iz ekonomskih razlogov, je velik del ameriške "proste reje" lociran v drugih državah (na primer v Braziliji) in na nekdaj nedotaknjenem havajskem hribovju.

Lani je revija za okoljsko znanost in tehnologijo (Journal of Environmental Science & Technology) objavila podatek, da je govedoreja v Braziliji glavni razlog za krčenje deževnega gozda, kar je eden največjih povzročiteljev podnebnih sprememb!

Medtem ko je povpraševanje po mesu s travo krmljenih krav velik faktor v odločitvi živinorejcev, da sekajo deževni gozd, pa ima to uničevanje še hujše posledice, kot se zdi na prvi pogled.

Uničevanje pašnikov

Veliko ljudi domneva, da medtem, ko se krave, ovce in koze sprehajajo po pašniku in mulijo travo, njihovi kakci naravno gnojijo travo in izboljšujejo rodovitnost tal.

Po določenem času se bo gnoj razgradil v prst, a preden se to zgodi, je vsebnost dušika (in drugih snovi) v njem tako visoka, dejansko "ožge" rastline in travo, na katero pade. Živali, ko se gibajo, tudi kompaktificirajo prst, pohodijo avtohtone vrste rastlin in širi se škodljiv plevel. To povzroča, da postane zemlja poškodovana in za daljši ali celo nedoločen čas (odvisno od stopnje storjene škode) neuporabna za pašo.

In kaj se zgodi z našo atmosfero in vodo, kot vse vsi ti iztrebki razgradijo?

Pitna voda in toplogredni plini

Poročilo Okoljskega programa Združenih narodov ("Assessing the Environmental Impacts of Consumption and Production Priority Products and Material") je pokazalo, da je, predvsem zaradi industrije mesa in mlečnih izdelkov, na globalni ravni 70% porabe sladke vode, 38% rabe zemljišč in 14% emisij toplogrednih plinov na svetu porabljenih za kmetijsko proizvodnjo. Profesor Edgar Hertwich, glavni avtor tega poročila, je dejal: "Živalski proizvodi povzročijo več škode kot proizvodnja mineralnih surovin za gradbeništvo, kot so pesek ali cement, plastike ali kovine. Biomase in nasadi za živali so tako škodljivi kot  izgorevanje fosilnih goriv."

To morda ni novica, vendar je še vedno precej zaskrbljujoče in frustrirajoče videti, koliko čiste vode porabi industrija mesa in mlečnih izdelkov, še posebej ker ob tem na milijone ljudi po svetu zboleva zaradi parazitov, virusov in bakterij, ki vodo okužijo preko izločkov ljudi in živali. Za večino živalskih odpadkov v naših vodnih sistemih je odgovorna ista industrija mesa in mlečnih izdelkov, ki potroši večino naše pitne vode. Če želite izvedeti več o tem, preberite ta prispevek (v angleškem jeziku).

Medtem, ko je večina onesnaževanja s kmetijskimi odpadki pripisana velikim obratom z intenzivno živinorejo, pa ta problem ne bo enostavno izginil, če več kot 90.800.000 krav premestimo v prosto rejo in razkropimo po vsej državi in posledično bližje potokom, rekam in zalogam podtalnice, ki tečejo na in pod zemljo, kjer se krave pasejo.

Kaj pa toplogredni plini, ki jih proizvajajo rejne živali? Ta problem je gotovo manjši, če živali niso v natrpanih farmah, mar ne...?

Toplogredni plini in prosta ter pašna reja živali

Zadnji mit o tej "alternativi industrijski živinoreji", ki ga bomo raziskali, je mit o toplogrednih plinih. Vsako leto izhajajo nova poročila o tem, koliko dušikovega oksida in metana proizvedejo rejne žival in kako daljnosežen vpliv ima to na okolje. Ali imajo ekološka reja pujsov, prosta reja piščancev in pašna reja krav res manjše emisije toplogrednih plinov?

Nathan Pelletier z Dalhousie University v Halifaxu (Nova Scotia) ocenjuje, da krave v pašni reji proizvajajo 50% VEČ toplogrednih plinov kot krave v intenzivni reji. Zakaj? Odgovor je dejansko zelo logičen. Krave, ki jedo zgolj travo, rastejo veliko počasneje (z za krave naravim tempom) kot krave, krmljene z žitom. Zato traja veliko dlje, preden jih pošljejo v zakol. Več časa kot krava potrebuje za rast, več trave mora pojesti in posledično oddaja več metana in dušikovega oksida. Prav tako je potrebno omeniti, da je večina teh prostranih pašnikov, kjer se pasejo krave, "okrepljenih" z gnojili, ki jih krave med pašo zaužijejo.

Kot smo že dejali, če problem porazdelimo po večjem območju, to še ne pomeni, da ta problem izgine. Živali morajo še vedno jesti, iztrebljati, piti in se gibati, in s temi preprostimi dejanji prihaja do veliko prav istih problemov, ki jih ustvarja intenzivna reja živali.

Kaj pa, če kupujemo lokalno?

Vsi vidiki reje živali, ki smo jih obravnavali zgoraj, veljajo tudi za lokalne kmetije. Ne glede na to, kako stvar zapakiramo in označimo, planet ne more vzdrževati človeštva, ki se prehranjuje z živalmi.

Ocenjujejo, da bo svetovno prebivalstvo še pred letom 2050 preseglo 9 milijard ljudi. Otresti se moramo kulturnih, političnih in kulinaričnih zadržkov. Čas je, da se zavemo posledic naših prehranskih izbir. V življenju je veliko stvari, ki jih ne moremo nadzorovati, ampak prehrana je na srečo ena izmed tistih, kjer imamo možnost izbire.

Prišli smo do točke, ko celo Združeni narodi pravijo, naj preidemo na vegansko prehrano:

"Vpliv kmetijstva na okolje se z večjo količino živalskih proizvodov, ki jih zahteva naraščajoče prebivalstvo, bistveno poveča. Za razliko od fosilnih goriv je težko iskati alternativne možnosti: ljudje enostavno morajo jesti. Bistveno zmanjšanje vpliva bi bilo mogoče le s precejšnjo spremembo načina prehrane po vsem svetu; spremembo, ki iz prehrane izključuje živalske proizvode."

Naše vsakdanje odločitve ustvarjajo okoljsko krizo, s katero se svet danes sooča, in naše vsakodnevne odločitve so tisto, kar nas lahko še reši.

Človek pa ne postane vegan le zavoljo okolja in zdravja, saj biti vegan od nas zahteva, da vsakemu čutečemu bitju priznamo pravico do življenja. Uničenje okolja, ki ga je bilo mesni in mlečni industriji dovoljeno povzročiti na našem planetu, je le simptom tega, kako se slepimo - ne le glede tega, kaj jemo, ampak tudi koga. Čas je, da odpremo svoje oči, svoj um, in najpomembnejše, svoja srca, in izberemo življenje - za živali, za planet in za nas same.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu: Eco-Friendly animal products?) je Alisa Rutherford-Fortunati.
Prevod: Veganska iniciativa

Javni prikaz testiranja kozmetičnih izdelkov na živalih

V torek, 24. aprila, na Svetovni dan laboratorijskih živali, je svetovno znani proizvajalec kozmetike Lush pred svojo največjo trgovino na Regent Street v Londonu na 24-letni umetnici Jacqueline Traide uprizoril testiranja, ki jih kozmetična industrija vsak dan izvaja na milijonih živalih po vsem svetu. Predstava je bila del njihove kampanje "Borimo se proti testiranju na živalih".

V izložbi trgovine so prikazali 10-urno ekstremno predstavo vzdržljivosti, ki so jo v živo prenašali na spletu. Jacqui, ki je predstavljala testno žival kozmetične industrije, so privezano na vrvico zvlekli v vitrino, kjer so pred očmi zgroženih mimoidočih na njej izvedli serijo poskusov, vključno s prisilnim hranjenjem, testi dražljivosti oči in dvema injekcijama (s fiziološko raztopino), pri tem pa umetnica ni trpela "dejanskih" bolečin. Namen protesta je bil vzpodbuditi javno razpravo.

Lush je v okviru globalne kampanje proti testiranju na živalih, ki jo vodi Humane Society International, umetnici dovolil, da je v uprizoritvi v njihovi vitrini predstavljala žival za testiranje. Podobe so bile brutalne, vendar pa je predstava prikazala le majhen delček groze, ki se vsak dan dogaja za zaprtimi vrati laboratorijev po svetu.

Ker je šlo za predstavo, bi jo lahko umetnica kadar koli zaključila, če bi to hotela. Laboratorijske živali, rejene za človeško rabo, pa svoje življenje, polno zlorab, praviloma končajo kot anonimne žrtve v vrečah za smeti. 

Kot je poročala vodja Lusheve kampanje, je bil večinski odziv ljudi pozitiven - z odobravanjem so sprejeli informacije o tem, da se to arhaično ravnanje še vedno dogaja in da ga je s pravilnimi odločitvami v vsakdanjem življenju mogoče ustaviti.

S predstavo so želeli ljudem dati možnost, da si ogledajo, na kakšne vrste zatiranja tiho pristajajo vsi, ki nekritično kupujejo in uporabljajo kozmetične izdelke. Čeprav je to resnico težko sprejeti, pa je nujno, da se vsi potrošniki kozmetike zavedajo teh dejstev, saj bo le zavedanje pripomoglo k nastanku takšne kozmetične industrije, ki ne bo temeljila na trpljenju živali. Predstava naj bi ljudi vzpodbudila k razmisleku o "temnih" skrivnostih lepotne industrije, ki poudarja, da obstaja zato, da bi se uporabniki "počutili dobro".

Čeprav je prepoved testiranja na živalih za namene kozmetične industrije v Evropski uniji stopila v veljavo pred tremi leti (z izjemo treh zelo hudih testov, za katere naj ne bi bilo alternativ -  kancerogenost, reproduktivna toksičnost in dolgoročna toksičnost), pa je še vedno dovoljeno prodajati izdelke, ki so bili testirani na živalih v drugih državah po svetu, vključno z ZDA in Kanado; na Kitajskem je takšno testiranje celo določeno z zakonom. Glavni razlog naj bi bila "potreba po spoštovanju pravil Svetovne trgovinske organizacije, ki preprečujejo diskriminacijo izdelkov, narejenih izven EU".

Evropski zakon o prepovedi testiranja na živalih je bil sprejet že leta 1993, a zaradi lobiranja podjetij, ki proizvajajo kozmetiko, njegova določila niso nikoli v celoti vstopila v veljavo. Ker se kmalu izteče 10-letni zamik uveljavitve zakona, podjetja spet močno lobirajo za ponovni 10-letni odlog. Gre torej za priložnost, ki se pojavi le vsakih 10 let, da se zakon dokončno uveljavi, in se konča nepredstavljivo in nesmiselno trpljenje živali zavoljo človeške nečimrnosti.

Lushevo peticijo lahko podpišete v vseh njihovih trgovinah ali na spletu. Še vedno pa lahko podpišete mednarodno peticijo za prepoved testiranja na živalih.

Več o poskusih na živalih lahko preberete na naši spletni strani.

Viri:

The Guardian

Daily Mail

Herald Sun

 

Ali imata "prostost" in "prosta reja" kaj skupnega?

V zadnjih letih so postale zelo popularne kampanje za zamenjavo jajc iz baterijske reje z jajci iz talne ali celo proste reje, ki jih nekateri dojemajo kot različico "brez krivde". Za tiste, ki se vedno bolj zavedajo trpljenja kokoši v jajčni industriji, gibanje za odpravo kletk na prvi pogled ponuja rešitev tako za kokoši kot za ljudi: boljši standardi za kokoši - in jajca lahko ostanejo na meniju tudi zavednih potrošnikov.

 

Poleg etikete "iz proste reje", ki jo sedaj že vsi poznamo, se pojavljajo tudi druge označevalne sheme, katerih namen je kupcu zagotoviti, da so označeni proizvodi pridobljeni iz živali, živečih v humanih pogojih.

   

Pa te oznake kokošim resnično zagotavljajo etično izboljšanje v primerjavi z njihovimi sorodnicami v baterijski reji, ali je to preprosto način, da živalska industrija ponovno pridobi zaupanje potrošnikov?

   

Tudi zaradi prizadevanj zagovornikov za dobrobit živali in celo nekaterih veganov, ki podpirajo "humane" proizvode, so mnogi zavedeni v prepričanju, da te oznake zagotavljajo precej boljše razmere za živali. A v resnici so te oznake del skrbno načrtovane strategije, katere namen je prikriti trpljenje živali in zajeziti val vse večjega nasprotovanja krivici, ki je osnova proizvodnje vseh živil živalskega izvora.

   

V številnih preiskavah se je izkazalo, da so oznake, ki trdijo, da so produkti "živalim prijazni", le farsa. Spodnji video (ki je le del posnetka, objavljenega po preiskavi) nam pokaže resničnost koncentracijskih taborišč, skritih za oznakami in nalepkami, ki prikazujejo srečne živali v idiličnem okolju.

 

Preiskovalci na neki spletni strani pojasnjujejo:

Realnost? Milijoni mladih kokoši, stoječih bok ob boku v velikih zaprtih skladiščih, prisiljene, da dan in noč stojijo v lastnih izločkih, prenašajo tako slab zrak, da delavci nosijo plinske maske, da preprečijo trajne poškodbe svojih pljuč. Prav tako kot njihove sestre v baterijski reji tudi kokošim v talni reji brutalno režejo kljune, jih prisilno golijo (stradajo [do 14] dni, da izzovejo novi cikel valjenja jajc) in seveda zakoljejo, ko niso več uporabne. Ali, kot je nek preiskovalec odkril, če ni mogoče najti kupca za njihova iztrošena telesa, jih tudi natlačijo v sode in zadušijo s plinom, potem pa odpeljejo na smetišče ali jih uporabijo za kompost.

 

Ne le, da je večina teh kokoši ubitih v istih klavnicah kot kokoši iz baterijske reje, mnogo ljudi se tudi ne zaveda, da so kokoši za "talno" in "prosto" rejo večinoma kupljene v istih valilnicah. Polovica piščancev v teh valilnicah je moškega spola in zato neuporabna za industrijo - so zgolj odpadni produkt industrije s kokošmi. Ti piščanci moškega (in tudi nekateri ženskega) spola umrejo na nepredstavljivo krute načine, vključno z mletjem na živo in zadušitvijo.

  

Dokler bo (naraščajoče) prebivalstvo še naprej zahtevalo živalske proizvode, bodo tudi jajca, tako kot mleko in meso, pridobljena od živali, natrpanih v zaprtih prostorih ter izpostavljenih nemarnim kršitvam, vključno z grozljivimi mutilacijami in množičnim zakolom, ne glede na to, kako so označena.

  

Preprosto ni načina, da bi jajca masovno proizvajali brez hujših krutosti, in reforme za dobrobit živali in oznake tega ne bodo spremenile. Resnični problem ni v tem, da zakoni in predpisi niso dovolj močni, ampak v tem, da je industrijska proizvodnja jajc sama po sebi neetična.

  

Gibanje za dobrobit živali se osredotoča na ravnanje z živalmi, to pa vodi zgolj v regulacijo izkoriščanja živali in ne v odpravo le-tega. Če ljudem svetujemo, naj kupujejo jajca z raznimi nalepkami in oznakami (namesto da bi jim svetovali, naj jih ne kupujejo), utrjujemo miselnost, da z izkoriščanjem živali ni nič narobe, dokler z njimi ravnamo "humano".

   

Verjetno res ne obstajajo veganske verzije pečenih ali kuhanih jajc. A "zaveden potrošnik" se mora gotovo vprašati, kaj je bolj pomembno: okus in tekstura pečenega jajca (ki je slučajno tudi najbolj koncentrirana oblika holesterola na planetu), ali védenje, da ne prispevamo k trpljenju bitja, ki je za jajce na vašem krožniku trpelo od rojstva do smrti.

Povzeto po prispevku Free-range: not free enough, avtorice Angel Flinn.

Preberite tudi Kaj je narobe z jajci z domačega dvorišča.