Evropska direktiva o vivisekciji (2010/6 3/UE) - bo nov zakon res na vseh področjih korak naprej?

Do konca januarja bomo v Sloveniji sprejeli spremembo Zakona o zaščiti živali tako, da bo usklajen z Evropsko direktivo o vivisekciji živali (2010/6 3/UE ). Ta direktiva pa je v Evropi povzročila pravo razburjenje.
 

V času, ko slovenska vlada obravnava novelo Zakona o živalih, je bila pri Evropski komisiji na pobudo sedmih držav članic registrirana evropska državljanska pobuda STOP VIVISECTION (podpisati jo je mogoče na spletni strani http://www.stopvivisection.eu/), s katero želijo evropski državljani doseči razveljavitev sporne direktive. Zastrupljanje, smrtna doza kemoterapijskega obsevanja, dolgotrajna popolna osamitev psov in prisilno plavanje do dokončne izčrpanosti živali je le nekaj dovoljenih ravnanj iz direktive, proti katerim se borimo v Evropi. Čas za pridobitev potrebnih podpisov je do novembra 2013, zbrati pa je potrebno vsaj milijon podpisov. Državljanska pobuda omogoča, da državljani, če pridobijo zadostno podporo v EU, neposredno pozovejo Komisijo k pripravi novih zakonodajnih predlogov. Zato pobuda predstavlja močno in inovativno orodje za sodelovanje državljanov pri oblikovanju evropske zakonodaje ter poziva znanstveno skupnost k ukinitvi le-teh.

Kar 86 % evropskih državljanov nasprotuje poskusom na živalih ter poziva znanstveno skupnost k ukinitvi le-teh, kot je pokazal Evropski barometer (Eurispes 2006). Že več let narašča tudi število raziskovalcev z različnih znanstvenih področij, ki opozarjajo na varljivost in nevarnost uporabe živalskih modelov ter s tem nakazujejo na neizbežen konec poskusov na živalih.
 

Kljub temu nedavnemu pritisku javnosti, ki testiranje na živalih obsoja, je gibanje proti vivisekciji doživelo v Evropi grenak poraz s sprejemom nove direktive o testiranjih na živalih (spremenjena direktiva 86/609), ki se je izkazala za veliko slabšo od prejšnje.
 

Ne samo, da nova direktiva ne odpira poti h koncu poskusov na živalih, temveč jih omogoča celo več, kar je nedvomno velik korak nazaj na področju pravic živali ter varovanja zdravja ljudi, ovira pa tudi napredek znanosti.
 

Dovoljeno eksperimentiranje tudi brez uporabne vrednosti?
 

V direktivi je v 5. členu zapisano, da je dovoljeno testirati na živalih tudi v didaktične namene in za t. i. temeljne raziskave. V noveli našega zakona je to opredeljeno v 21. a členu, kjer je dovoljeno med drugim tudi testiranje v namene visokošolskega izobraževanja in v namene temeljnih raziskav.  Temeljne raziskave so po definiciji raziskave brez predvidene uporabne vrednosti.
 

Dokazano je, da je eksperimentalno raziskovanje na živalih ne samo neuporabno, temveč tudi nevarno in zavajajoče, saj temelji na metodološki napaki, ki živali obravnava kot zanesljiv model za ljudi. Nobena živalska vrsta ne more biti biološki model za drugo vrsto in medtem, ko je ujemanje med dvema vrstama včasih potrjeno, se to zgodi šele naknadno.      
 

Boj proti temeljnim raziskavam
 

Doslej so bili zahtevki za poskuse na živalih presojani le po tem, ali so bili načrtovani tako, da zadostijo kriterijem po znanstvenosti metode, ne glede na to, ali morebiti ponavljajo že znane rezultate, in brez vprašanja o obstoju alternativnih metod, ki ne uporabljajo živali. Tako so bili v imenu svobode znanosti odobreni tudi najbolj neuporabni in absurdni poskusi na živalih, dokler so izpolnjevali kriterije znanstvenih metod.         
 

V preteklosti je bilo tako v imenu znanosti izvedenih precej neuporabnih in absurdnih poskusov, ki so skušali zadovoljiti le apetit po radovednosti samih raziskovalcev oz. porabiti finančna sredstva, namenjena za raziskave. Preiskovalec Henry Spira je opisal eno izmed t.i. temeljnih raziskav, katerim je bil priča: »Seksualnost živali so raziskovali znanstveniki tako, da so najprej mačku naredili operacijo možgan, takoj zatem pa so ga postavili k raci v komoro brez svetlobe. Cilj raziskave je bil ugotoviti, koliko mačkov se bo le nekaj minut po operaciji možgan v trdi temi stisnilo k raci, ki je edino živo bitje v tej komori. Ko sem znanstvenico vprašal, kaj ugotovi, ko se maček stisne k raci, je bila tiho«. Več dni je protestiralo nekaj tisoč newyorčanov, vse dokler se niso odzvali tudi v vladi.

Evropska direktiva v praksi
 

Posebna novost, ki jo prinaša novela Zakona o zaščiti živali v 14. členu, pa je etična komisija za poskuse na živalih. Ta korak strokovnjaki pozdravljajo, ker se bo s tem omogočil nadzor nad etičnim vidikom poskusov na živalih. Čeprav je ideja o Etični komisiji, ki presoja o utemeljenosti eksperimentiranja, sicer dobra, pa avstrijski aktivist ddr. Martin Balluch opozarja, da je praksa pokazala drugače. »Z izdanimi dovoljenji se dovoljujejo praktično vsi poskusi na živalih. Dovoljeni so bili celo testi z eksplozivi, čeprav obstajajo znanstveno sprejete alternative za le-te že celo večnost,« pravi. Po njegovem mnenju so razne komisije problem zato, ker niso kriteriji kristalno jasni.
 

Pri avstrijski verziji direktive je lanskega decembra parlament na Dunaju sprejel točen kriterij, po katerem se bo ocenjevala etičnost posameznega poskusa. Po takih kriterijih se že več let ravnajo v Švici. V Avstriji bo zakon o kriteriju stopil v veljavo s 1.1.2016.
 

Posledica uveljavitev novih meril, ki so jih sprejeli v Avstriji, je sprememba paradigme. Od zdaj naprej bo mogoče prepovedati poskus na živalih zgolj iz etičnega razloga. Če trpljenje, ki bi bilo povzročeno živalim med poskusom, ne odtehta pomembnosti človeškega znanja, takšni poskusi ne smejo več potekati.
 

Prav tako so v Avstriji dosegli, da morajo za vse poskuse na živalih biti na posebni spletni strani objavljeni podatki: kakšna je njihova namembnost, kakšne koristi in škoda ter koliko živali posamezne vrste je bilo uporabljenih. Pri tem pod kriterijem "škoda" ni potrebno pojasniti, kako so živali trpele.
 

V duhu nasprotovanja evropskih državljanov nadaljevanju poskusov na živalih je danes v Ljubljani potekal mednarodni protest proti multinacionalki Harlan, kateremu so se pridružili tudi slovenski aktivisti za pravice živali.

 

Harlan je eno največjih podjetij, ki se ukvarja z rejo živali za poskuse in s poskusi na njih. Univerzam, farmacevtskim podjetjem, zasebnim in javnim laboratorijem ter bolnišnicam prodaja na tisoče živali vseh vrst (pse, mačke, primate, glodalce), namenjene za poskuse. Deluje kar na treh celinah. V Evropi je prisotno v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Italiji, Španiji, Švici in na Nizozemskem. Danes je v nekaterih izmed teh držav, pa tudi drugod ob istem času odvil skupinski protest proti Harlanu, aktivnosti so potekale v različnih mestih (Gannat - Francija, Udine, Corezzana in Rim - Italija, Zagreb - Hrvaška), ter dan poprej v Veliki Britaniji (London, Cambridge, Huntingdon, Hull, Liverpool, Manchester, Grantham, Derby, Truro, Bristol, Birmingham, Colchester) in Izraelu.

Spomnimo, da se je lansko leto v Italiji proti podobnemu podjetju Green Hill zbralo kar 10.000 ljudi. Green hill je danes zaprt, 2500 psov pasme beagle, ki bi jih sicer čakala kruta smrt, pa je bilo osvobojenih in so v akciji, ki je zajela celotno Italijo, dobili nove domove.

”Vprašajte vivisektorje, zakaj delajo poskuse na živalih, in bodo odgovorili: ‘Zato, ker so nam živali podobne.’ Vprašajte vivisektorje zakaj je z vidika morale sprejemljivo izvajati poskuse na živalih, in njihov odgovor bo: ‘Zato, ker se živali razlikujejo od nas.’ Poskusi na živalih so zasnovani na logičnem protislovju.” (profesor Charles R. Magel)

Scott Jurek: Jej in teci

Scott Jurek, avtor knjige Jej in teci, je v svoji dolgoletni tekaški karieri nanizal zavidljivo število izjemnih dosežkov in v športnem svetu velja za legendo. Leta 2005 je slavil kar sedmo zaporedno zmago na enem od najzahtevnejših ultramaratonov, 161-kilometrskem Western States Endurance Runu, dvakrat je zmagal na 217-kilometrskem ultramaratonu Badwater itd. Če pogledamo Jurekovo tekaško zgodovino, nam postane jasno, da gre za izjemnega športnika, ko pa se bralec seznani še z njegovo avtobiografijo, spozna, da je Scott Jurek resnično človek posebne sorte.

Z bralci deli raznovrstne zgodbe in spomine, tiste najlepše, pa tudi najtežje tekaške in osebne preizkušnje. Le-te pričajo o trnovi poti, ki jo je moral preteči, da je spoznal samega sebe, ter o boju, ki ga je bíl z okoljem, iz katerega prihaja, in ljudmi, ki so ga obkrožali. Pripovedi, ki opisujejo njegovo življenjsko pot, so zgodbe o vzponih in padcih, in tudi njegova avtobiografija je nedvomno večplastna. Lahko jo beremo kot skupek izpovedi ali kot priročnik za tekače in ostale športnike. Jurek namreč ne pozabi na nasvete, uči nas, kako se teka sploh lotiti, kako v njem vztrajati ter kako postati resnično dober in se povzpeti na vrh. Ponižno nam ponudi svojo življenjsko filozofijo in motivacijo in nas navdihuje.

Nenazadnje pa nam knjiga Jej in teci lahko služi tudi kot vodilo pri spoznavanju veganske prehrane in vpeljevanju le-te v vsakdanje ali športne aktivnosti. Scott Jurek je tekom svoje kariere postal vegan in z bralci deli občutja, ki so ga privedla do tega, da se je začel prehranjevati z rastlinsko hrano. Pripoveduje o tem, kako je opazoval in preučeval odzivanje lastnega telesa na spremembo prehrane, o vplivih veganske prehrane na svoje športne sposobnosti ter o spremembi življenjskega stila nasploh. V športnem svetu velja nenapisano pravilo, da je nemogoče postati resnično dober brez uživanja živalskih beljakovin. Scott Jurek pa v svoji knjigi, kot tudi s svojimi dosežki, pokaže in dokaže, da je z jekleno voljo, vztrajanjem in nenehnim preučevanjem in učenjem možno vse in še več.

Če se ozremo v njegovo preteklost, vidimo, da je bil današnja tekaška legenda in vzornik marsikateremu tekaču povprečen otrok, pestila ga je skolioza, sošolci pa so ga posmehljivo klicali 'mamin sinko' ali 'preklasti dolgin'. Takrat ni izstopal na nobenem področju, tudi s športom se ni pretirano ukvarjal. Prelomnica v njegovem življenju je bila zagotovo resna bolezen, ki je doletela njegovo mater; zbolela je namreč za multiplo sklerozo. V trenutku se je podrl njegov otroški svet, kajti ob strogem očetu, ki je zahteval trdo disciplino, so bila vsa hišna opravila sedaj del Scottovega vsakdanjika. Brezskrbno otroško igro je zamenjalo gospodinjenje, Scott se je še kot otrok moral preizkusiti kot kuhar, priprava hrane pa mu je šla odlično od rok: ribe in različne vrste mesa ter pire krompir z maslom so bile jedi, ki jih je znal izvrstno pripraviti. Zelenjava se je takrat zelo redko znašla na njegovem jedilniku, saj jo je, kot sam pravi, sovražil. Ko je dopolnil dvanajst let, so pri njem odkrili povišan krvni tlak kot posledico vseh naloženih obveznosti in neštetih skrbi, ki so ga pestile, odraščanju ob očetu grobijanu ter materi, ki je iz dneva v dan postajala le še senca same sebe. Takrat se je sam odločil, da ne bo jemal zdravil, temveč bo s pomočjo bolj zdrave prehrane in športnih aktivnosti krvni tlak sam poskusil nadzorovati. Oče ni imel denarja, da bi ga vozil na treninge bejzbola ali nogometa, si je pa lahko privoščil nakup opreme za smučarski tek. Tako je Scott počasi vstopil v svet športa, ampak do njegovih prvih vidnejših tekaških rezultatov bo preteklo še mnogo vode. Da bi pridobil kondicijo za tek na smučeh, je začel teči, tek pa je kmalu postal njegova največja ljubezen. Leta so minevala, Scott se je začel udeleževati različnih ultramaratonskih prireditev in tekmovanj in ravno na potovanjih je začel spoznavati najprej vegetarijansko, kasneje pa še vegansko prehrano. Na svoje veliko presenečenje je ugotovil, kako okusna in raznolika je lahko rastlinska hrana ter kako se je ob njej boljše počutil. Čas regeneracije po treningu ali tekmovanju je bil znatno krajši, kar je Scotta le še spodbudilo k temu, da je še dodatno raziskoval in preučeval, kako vpliva na njegovo telo. Zaradi pomanjkanja časa je včasih sicer še jedel hitro in nezdravo mesno hrano, ampak vedno manj in ob zavedanju, da je hrana zdravilo ter da tista industrijsko predelana nanj slabo vpliva. Sčasoma je postal zaprisežen vegan, večino obrokov si je bil primoran sam pripraviti, kar pa mu je bilo v neznansko veselje. Odprl se mu je nov svet raznovrstnih okusov. V svojo avtobiografijo je Scott vključil mnogo receptov, nekatere je prevzel, spet druge sam napisal. Tista jed, ki ga je dokončno spremenila v vegetarijanca in katero si še vedno večkrat pripravi, pa je bil čili (glej recept). Ob spoznanju, da je lahko rastlinska hrana ravno tako dobra kot mesna, zanj poti nazaj ni bilo več.

Ko končamo z branjem Jurekove avtobiografije, pridemo na konec popotovanja, na katerega nas je peljal on sam in nas ves čas spremljal ter z nami delil tista najlepša doživetja in veselje, pa tudi najtemnejše trenutke svoje osebne in profesionalne poti. Odkrito nam je pripovedoval o svojem življenju in odločitvah, bralcu ponudil vpogled v svoje življenje, istočasno pa nas tudi nenehno spodbujal k razmišljanju ter nas motiviral, da najdemo sami sebe, da poiščemo svojo pot. Sam pove, da je on svojo našel s pomočjo teka ter veganske hrane, bralcu pa polaga na srce, naj najde svoj prostor pod soncem. Človek, do katerega lahko čutimo le  izjemno spoštovanje, bralcu za popotnico svetuje: »Lahko pa se spremenimo. Ne čez noč, pač pa čez čas. Življenje ni dirka. Niti ni ultramaraton, nikakor, čeprav je včasih tako videti. Ni ciljne črte. Vsi hitimo proti cilju, pomembno je, ali smo ga dosegli, ni pa to najpomembnejše. Najpomembnejše je, kako smo ga dosegli. Odločilen je vsak korak, odločilen je korak, ki ga naredimo ta trenutek. Vsak hodi po svoji poti. Meni sta na moji pomagala dobra hrana in sproščen tek. Mogoče vam to lahko pomaga najti svojo pot. Nikoli ne veste, kam vas zanese.« (Jurek, str. 224-225).

Minnesotski zimski čili (povzeto po Jej in teci)

Sestavine:

• 2 žlici kokosovega ali oljčnega olja
• 2 stroka stisnjenega česna
• skodelica drobno sesekljane čebule
• 8-10 srednje velikih, drobno sesekljanih gob
• ½ skodelice drobno sesekljane zelene paprike
• ½  skodelice drobno sesekljane rdeče paprike
• ½ skodelice drobno sesekljanega korenja
• 1 jalapeno čili ali kakšna druga pekoča paprika brez semena in sesekljana (po želji)
• skodelica koruznega semena
• čajna žlička zmlete kumine
• ½ čajne žličke zmletega koriandra
• 2 žlici mletega čilija
• 2 čajni žlički morske soli
• ½ čajne žličke črnega popra
• 2 400-gramski konzervi narezanega paradižnika
• 400-gramska konzerva paradižnikove mezge
• 400-gramska konzerva rdečega ledvičastega fižola, odcejenega
• 400-gramska konzerva črnega fižola, odcejenega
• 400-gramska konzerva rdečega fižola, odcejenega
• 2 ½ skodelici vode
• ½ skodelice suhe bulgur moke
• kajenski poper ali pekoča omaka (po želji)
• ½ skodelice nasekljanih listov svežega koriandra za posip     

Postopek:

V velikem loncu segrejemo olje. Zelenjavo in začimbe pražimo na srednje močnem ognju približno 10 minut oziroma toliko časa, da se zmehčajo. Če se zelenjava prijemlje dna, zalijemo z nekaj žlicami vode. Dodamo vse ostale sestavine razen listov koriandra in pustimo, da rahlo vre kakšnih 30 minut. Premešamo in pustimo še toliko, da je vsa zelenjava mehko kuhana. Dosolimo, po želji še začinimo s kajenskim poprom ali pekočo omako, pred serviranjem pa potresemo s sesekljanim koriandrom. Kar ostane v loncu, zamrznemo. Zadošča za 8-10 obrokov.

DEJSTVO! Testiranje zdravil na živalih ljudem ne koristi

Več sto tisoč ljudi vsako leto umre od zdravil, ki delujejo na živalih

V nedavnem eseju sem vprašal naslednje: »Bi bilo treba živali testirati za droge, ki se uporabljajo na zabavah?« Prišel sem do zaključka, da je odgovor »ne«, in ugotovil, da obstaja veliko različnih mnenj o tem, ali naj bi se ne-človeške živali (živali) izkoriščale za testiranje zdravil, ki so namenjena za uporabo ljudem. In ravno tu leži dober razlog za razpravo in skepticizem.

Znano je, da večina zdravil, ki je preizkušena na živalih, ne deluje na ljudeh. Citat iz tega poročila: "FDA (ameriška Agencija za hrano in zdravila) poroča, da celo 92 odstotkov zdravil, odobrenih za testiranje na ljudeh, ni odobrenih za človeško uporabo. Ta stopnja napak se je povečala s 86 odstotkov v letu 1985 kljub vsemu »napredku in izboljšavam«, ki naj bi pripomogle k večji natančnosti poskusov na živalih." Če pogledamo te podatke še z druge strani, lahko vidimo, da le okoli 8 odstotkov zdravil, ki so testirana na živalih, deluje tudi na ljudeh. Če bi mi nekdo rekel, da imam le 8 odstotkov možnosti, da zapustim svoj dom in pridem do mesta, se najverjetneje ne bi odločil za to, da bi se sploh kam odpravil.

Več sto tisoč ljudi vsako leto umre od zdravil, ki delujejo na živalih.

Nedolgo nazaj sta znanstvenika Kathy Archibald in Robert Coleman v reviji New Scientist objavila članek z naslovom »Kako lahko človeška biologija prepreči z zdravili povezane smrti?«. V prispevku sta predstavila nekaj posodobljenih podatkov, ki so avtorja vodili do ugotovitve, da lahko storimo veliko več za zaščito ljudi, če za preizkušanje zdravil ne uporabljamo živali.

V začetku zapišeta, da so »neželeni učinki oziroma reakcije na zdravila eden večjih vzrokov smrti, ki terja kar 197.000 življenj letno v Evropski Uniji in več kot 100.000 v ZDA. Tem zaskrbljujočim statističnim podatkom vlade in farmacevtske družbe ne posvečajo veliko pozornosti, tako da bolniki in njihovi zdravniki niso dovolj pozorni, neželeni učinki pa še vedno ostajajo podcenjeni in se o njih premalo poroča.«

Avtorja ponovno navedeta neuspeh v 92 odstotkih zaradi strupenosti zdravil ter dodajata: »Leta 2006 je bilo 6 ljudi vključenih v raziskavo britanskega zdravila TGN1412 in vsi so bili hospitalizirani po tem, ko je prišlo do odpovedi več organov. V Indiji, kjer trenutno poteka veliko novih kliničnih poskusov, je po poročanju časopisa India's Tribune v tovrstnih poskusih med letoma 2007 in 2011 umrlo vsaj 1725 ljudi. Jasno je, da potrebujemo za napovedovanje varnosti zdravil boljše metode, tako za bolnike kot tudi za prostovoljce v kliničnih poskusih.« Poleg tega je nedavna študija pokazala, da je bilo pri 43 zdravilih 81 odstotkov resnih neželenih učinkov zdravil pri poskusih na živalih spregledanih, ta zdravila pa so nato škodovala ljudem.

Raziskovalca Archibald in Coleman se sprašujeta, zakaj vlade in farmacevtska podjetja še naprej uporabljajo in zagovarjajo svoje neverjetno slabe rezultate poskusov na živalih, medtem ko so na voljo nove tehnologije, ki se lahko ponašajo z večjo varnostjo za bolnike in z manjšim izkoriščanjem živali. Britansko ministrstvo za zdravje in britanski premier sta organizaciji Safer Medicines (Varnejša zdravila), katere direktorica je Kathy Archibald, dejansko povedala, da "glede na rezultate, testi, ki temeljijo na človeški biologiji, niso boljši pri napovedovanju neželenih učinkov pri ljudeh kot testiranje na živalih."

Medtem ko je Nacionalni raziskovalni svet v ZDA priznal, da je potrebno nadomestiti poskuse na živalih z »bolj učinkovitimi in-vitro testi in računalniškimi tehnikami«, je v Veliki Britaniji očitno to še velik problem, saj vlade in farmacevtska podjetja zanikajo problematiko poskusov na živalih.

Če bi bile vlade in farmacevtska podjetja bolj pozorni na podatke, bi bila to zmagovalna kombinacija za vse živali, tako človeške kot ne-človeške.

Esej iz New Scientista, na katerega se sklicujem, je zelo pomemben, saj kaže na to, da neustreznosti poskusov na živalih ne poudarjajo le zagovorniki pravic živali, temveč tudi ugledni znanstveniki, ki si želijo videti, da bi zdravila delovala tako, kot morajo, za vse tiste, ki jih potrebujejo in ki se prav tako zavzemajo za živali, ki so po nepotrebnem ubite zaradi trmastega zanikanja neustreznosti poskusov na živalih tistih, ki se še naprej zavzemajo za poskuse ne glede na močno nasprotujoče si podatke. Torej, če bi bile vlade in farmacevtska podjetja bolj pozorni na podatke, bi bila to zmagovalna kombinacija za vse živali, tako človeške kot ne-človeške.

Avtor prispevka (v angleškem originalu Fact! Testing Drugs On Animals Does Not Work to Help Humans) je Marc Bekoff. Prevod: Veganska iniciativa

Izrael je prepovedal kozmetične izdelke, testirane na živalih

Živali v laboratorijih in zagovorniki njihovih pravic imajo v letu 2013 razlog za veselje: 31. decembra 2012 je ob polnoči v Izraelu stopil v veljavo zakon, ki prepoveduje testiranje na živalih za kozmetične izdelke, izdelke za osebno nego in gospodinjska čistila. 

"Testiranja na živalih v kozmetični industriji povzročajo tem živalim grozovito trpljenje. Vsak izdelek zahteva med 2000 in 3000 testov in živali umirajo v agoniji," je povedal član izraelskega parlamenta Eitan Cabel, ki je prepoved imenoval "prava revolucija za pravice živali".

Testiranje na živalih za potrebe kozmetične industrije in druge izdelke je v Izraelu prepovedano že od leta 2007, nova prepoved pa je osredotočena na izdelke, uvožene iz drugih držav in hkrati pomeni konec oglaševanja izdelkov, ki so bili testirani na živalih, tudi v primeru, ko so ti izdelki testirani drugje na svetu.

"Od danes smo za korak bližje koncu testiranja na živalih za kozmetične izdelke," pravi Troy Seidle, direktor za raziskave in toksikologijo pri Humane Society International (HSI). "Izraelu čestitamo za to res zgodovinsko dejanje, hkrati pa opozarjamo, da bo zdaj bistvenega pomena tudi strogo uveljavljanje tega zakona in aktivno sodelovanje kozmetičnih podjetij. HSI-jeva kampanja Be Cruelty-Free poteka v Indiji, Braziliji, Južni Koreji, Združenih državah in drugod, da bi dosegli svet, v katerem nobeni živali ne bi bilo potrebno trpeti in umreti zaradi kozmetike. Ko bo tudi EU marca uveljavila prepoved prodaje, bo pojav teh dveh živalim prijaznih tržišč pomemben mejnik na poti k uresničitvi našega cilja."

Evropska unija je že leta 1993 sprejela zakonodajo, ki prepoveduje testiranje na živalih za kozmetične izdelke, in v veljavo naj bi stopila leta 1998, a to je bilo vedno znova preloženo. Leta 2009 je bilo v EU prepovedano vse testiranje na živalih za potrebe kozmetične industrije, kar so podprle kampanje HSI, Britanskega združenja za abolicijo vivisekcije (BUAV), Evropskega združenja za prepoved poskusov na živalih in drugih organizacij.

Prepoved iz leta 2009 je spremljala prepoved oglaševanja izdelkov, testiranih izven EU. Rok uveljavitve prepovedi za 3 vrste testov pa je preložen z izgovorom, da je za razvoj alternativnih testov potrebnega več časa. Če uveljavitve prepovedi marca 2013 ne bodo ponovno preložili, v EU ne bo več mogoče prodajati kozmetičnih izdelkov s sestavinami, ki so bile testirane na živalih, ne glede na to, ali so na voljo alternativni testi.

Za več informacij o prepovedi v EU obiščite No Cruel Cosmetics. Za informacije o izdelkih, ki niso testirani na živalih, obiščite www.gocrueltyfree.org.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu Israel Bans Animal-Tested Cosmetics. Why Can't We Do The Same?) je Alicia Graef. Prevod: Veganska iniciativa