Moby: Zakaj sem vegan

"Zdravo, jaz sem Moby in sem vegan."

(Na kar se, predvidevam, odzovete z: "Zdravo, Moby." Tudi, če se nikoli niste udeležili srečanja v okviru programa dvanajstih korakov, ste kakšnega najbrž videli na televiziji. Skoraj vsaka nadaljevanka vključuje prizor s tovrstnega srečanja. Vsaj zdi se tako.) No, tukaj so moje kvalifikacije oziroma kako sem postal vegan.

Ko sem bil star dva tedna, me je mama fotografirala v otroški kadici v našem kletnem stanovanju na 130. ulici v Harlemu. Na sliki sem jaz (majhen dvotedenski črviček) v kadici, opazujejo pa me:

Naš pes (Jamie).
Naša mačka (Charlotte).
Naši podgani iz laboratorija (neimenovani).

Na sliki gledam to četvorico živali, one si pa čez rob kadi ogledujejo mene. Videti sem precej zadovoljen in tudi one so videti precej zadovoljne. In prepričan sem, da se je v tistem trenutku v nevrone v mojem limbičnem sistemu vtisnila matrica, da so živali prijazne in izjemne. Ko sem odraščal, je z nama z mamo živela cela vrsta živalskih ljubljenčkov. V obdobju kakšnih 15-ih let je ta menažerija vključevala štiri pse, 12 mačk, okoli 1000 mladih miši, iguano, tri skakače, hrčka in majhno kačo.

Naše živali sem imel zelo rad. Ko je katera izmed njih umrla, se mi je zlomilo srce. Neutolažljivo sem jokal ob žalostni in trpko nepravični smrti psa, mačke, miši ali plazilca, ki je umrl (in ob toliko živalih je bilo veliko umiranja in jokanja). Ne želim izbirati, katere živali so mi bile najljubše, a najbolj mi je bil pri srcu Tucker, maček, ki sem ga našel na smetišču. Ko sem imel 10 let, sem šel mimo mestnega odlagališča in slišal mijavkanje, ki je prihajalo iz škatle. Odprl sem jo in v njej našel tri mrtve in enega komaj še živega mačjega mladiča (tako majhen je bil, da je imel še zaprte oči).

Pobral sem mladiča, ki se je še komaj oklepal življenja, in pohitel domov. Z mamo sva skočila v avto (ne dobesedno; bolj sedla sva kot skočila) in mačka odpeljala k veterinarju. Le-ta je bil sočuten, a nič kaj vzpodbuden. "Tako mlade mucke le redko preživijo brez mame," je rekel, "zato je bolje, če se nanj ne navežeš preveč." Tuckerja sva odpeljala domov (v avtu sem mu dal ime), pripravljena na to, da bo kmalu umrl. Na najino presenečenje ga je naš jazbečar George nemudoma posvojil. George je postal Tuckerjeva nadomestna mama, ga umival in grel, in Tucker je živel dolgih 18 let.

Nekega dne, ko je bil Tucker star 9 let, jaz pa 19, sem z njim sedel na soncu na stopnicah pred našo hišo v predmestju v Connecticutu, kjer smo takrat živeli. Bil je popoln trenutek; maček in deček na soncu, idilično in toplo je bilo in rekel sem: popolno. In ko sem sedel tam, sem doživel razodetje. Veliko mojih razodetij je precej očitnih, in morda se vam bo tudi to zdelo táko.

Kakor koli že, tu je razodetje: Sedeč na stopnicah sem razmišljal: "Rad imam tega mačka. Vse bi naredil, da bi bil varen in srečen in da se mu nikoli ne bi zgodilo nič hudega. Ima štiri tačke in dvoje oči in neverjetne možgane in izjemno bogato čustveno življenje. Nikoli, tudi v trilijonu let, ne bi niti pomislil na to, da bi mu storil kaj zlega. Zakaj torej jem druge živali, ki imajo štiri tace (ali pa dve), dvoje oči, neverjetne možgane in bogata čustvena življenja?" In tedaj, sedeč na stopnicah pred hišo v Connecticutu z mačkom Tuckerjem, sem postal vegetarijanec.

To je bilo leta 1985, pred 29 leti.

Razlog, da sem postal vegetarijanec, je bil preprost: rad sem imel živali (in še jih imam) in ne želim sodelovati pri ničemer, kar povzroča njihovo trpljenje. Sprva sem zaradi tega prenehal jesti krave in kokoši. Zatem ribe (če kadar koli opazujete ribe, hitro ugotovite, da občutijo bolečino in so veliko bolj zadovoljne, če jih ne lovimo s trnkom, harpuno ali mrežo). Potem sem pomislil: "Nočem prispevati k trpljenju živali. A krave in kokoši trpijo na farmah za mleko in jajca, zakaj torej še zmeraj jem jajca in pijem mleko?" Tako sem leta 1987 opustil vse izdelke živalskega izvora in postal vegan. Preprosto zato, da di lahko jedel in živel v skladu s svojimi prepričanji, da imajo živali svoja lastna življenja, da so do njih upravičena in da ne želim prispevati k njihovemu trpljenju.

To je bilo pred 27 leti. Ker sem dober matematik, lahko torej z gotovostjo trdim, da sem vegan že 27 let. Sčasoma je pravilnost moje odločitve za veganstvo potrdilo tudi to, kar sem se naučil o zdravju ter podnebnih spremembah in okolju. Izvedel sem, da je prehranjevanje z mesom, mlečnimi izdelki in jajci v zelo veliki meri odgovorno za razvoj sladkorne bolezni, bolezni srca in ožilja ter raka pri ljudeh. Izvedel sem, da je komercialna reja živali odgovorna za 18-odstotni delež podnebnih sprememb (več kot vsi avtomobili, avtobusi, tovornjaki, ladje in letala skupaj). Izvedel sem, da je za pridelavo 1 kg soje potrebnih 400 litrov vode, za pridelavo 1 kg kravjega mesa pa 3700 litrov. Izvedel sem, da je pridelava krme za rejne živali glavni razlog za krčenje tropskih gozdov. In izvedel sem, da je večina zoonotskih bolezni (SARS, bolezen norih krav, ptičja gripa itd.) rezultat živinoreje. Kot zanimivost naj povem še, da sem izvedel, da je uživanje izdelkov živalskega izvora lahko glavni razlog za impotenco (kot da bi potreboval še dodaten razlog za veganstvo).

Bolj, kot sem se torej izobraževal o zdravju in okolju, bolj predan sem postal veganstvu. Sedaj mi je nerodno priznati, a šel sem tudi skozi neizogibno vegansko obdobje, ko sem bil nevzdržen vegan in sem vsakič, ko so moji prijatelji jedli meso, kričal nanje. A sčasoma sem spoznal, da če kričim na prijatelje, ti zavoljo tega ne jedo manj mesa, temveč zanje postanem zgolj nadloga, ki je ne želijo povabiti na svoje zabave. Morda sem sebičen, a rad sem povabljen na zabave svojih prijateljev.

Naposled sem ugotovil, da kričanje ni najboljši način, kako pripraviti ljudi do tega, da poslušajo, kar imaš povedati. Ko sem se jezil nanje, so se pričeli braniti in niso hoteli slišati, kar sem jim želel sporočiti. Spoznal sem, da kadar se z ljudmi umirjeno pogovarjam ter jih seznanim z informacijami in dejstvi, lahko dosežem, da me poslušajo in celo razmišljajo o razlogih, zakaj sem vegan.

Naj bom jasen: Ne pravim, da morate postati vegani samo zato, ker sem vegan tudi jaz. Če nočem izvajati nobene prisile nad živalmi, bi bilo ironično, da bi želel v kaj prisiliti ljudi.

Informirajte se, kolikor je le mogoče, ter živite in jejte, kot se vam zdi najbolj prav. Vendar imate, empirično in epidemiološko, vi (in pravzaprav mi vsi) boljše možnosti za dolgo, srečno in zdravo življenje, če se izogibate mesu krav in kokoši in pujsov ter mleku in jajcem. Močno priporočam, da se izogibate vsaj živalskim izdelkom z velikih farm, saj velike farme grozljivo ravnajo z živalmi, meso in mleko s teh farm pa so polni antibiotikov, sintetičnih hormonov, smrtonosnih bakterij itd.

OK, lahko bi povedal še več, in z veseljem bi to naredil, a zdi se mi, da sem navedel že vse razloge zakaj sem postal in ostal vegan. Nazadnje bi vam - če odmislimo zdravstvene probleme, podnebne spremembe, zoonotske bolezni, odpornosti na antibiotike in impotenco - rad zastavil to enostavno vprašanje: Bi lahko pogledali teličku v oči in mu rekli: "Moj apetit je pomembnejši od tvojega trpljenja?"

Ta prispevek je v angleškem originalu (Opinion: Why I'm Vegan by Moby) bil objavljen 18. marca 2014 v reviji Rolling Stone.

Prevod: Veganska iniciativa