Svetovni mesec živali v laboratorijih 2013

Že od 1986 je teden, ki obkroža 24. april, svetovni teden živali v laboratorijih, mesec april pa mesec živali v laboratorijih. Tudi letos smo v tem času po vsem svetu opominjali na več sto milijonov živih bitij, ki so v laboratorijih univerz, farmacevtskih podjetij in drugih ustanov vsako leto mučena in ubita v imenu znanosti in napredka. Podatke o tem, koliko živali je trpinčenih in navadno na koncu ubitih, je skoraj povsem nemogoče pridobiti, saj se tovrstni poskusi izvajajo za trdno zaprtimi vrati v skorajda neprebojnem ozračju skrivnostnosti. Uradni evropski statistični podatki za leto 2008 navajajo 12 milijonov žrtev, večinoma miši in podgan, pa tudi psov, zajcev, ptičev, ovac, pujsov, opic ter drugih živali.

Dogodki, ki so v Evropi zaznamovali letošnji mesec za živali v laboratorijih

Nizozemska

V noči z 9. na 10. april je peterica nizozemskih aktivistov vdrla na farmo v mestu Escharen, kjer redijo beagle za poskuse na živalih, in rešila šest mladih psičkov.

Pse so takoj udomili pri primernih, ljubečih družinah, nato so se pa aktivisti sami prijavili na policijsko postajo. Pridržali so jih za 28 ur, potem pa izpustili. 16. julija bodo na sodišču izvedeli, ali in kako bodo za svoje herojsko dejanje kaznovani.

24. aprila pa je 150 aktivistov iz iste organizacije (Anti Vivisection Coalition) z dvema 100 metrov dolgima transparentoma pred podjetjem, ki testira na živalih, jasno in nedvoumno sporočilo, da poskusi na živalih v modernem času nimajo kaj iskati.

Vir: Anti Vivisection Coalition

Velika Britanija

V zadnjih tednih so svetovno javnost osupnili skrivaj posneti prizori v laboratorijih prestižne univerze Imperial College London, ki prikazujejo popolnoma drugačno resnico, kot bi si želeli zakonodajalci in znanstvene avtoritete. Na posnetkih vidimo strokovno slabo usposobljene delavce, ki živalim povzročajo še večje bolečine, kot je bilo prvotno načrtovano, jim namerno poškodujejo organe, vstavljajo cevke v možgane, jih neustrezno anestetizirajo, zadajajo elektrošoke in jih na koncu na brutalen način ubijejo. Pravi izraz za to, kar doživljajo čuteča bitja, ki občutijo bolečino, strah in osamljenost prav tako kot mi, je lahko le nočna mora.

Organizacija BUAV (British Union for the Abolition of Vivisection), katere sodelavec je sedem mesecev skrivaj snemal dogajanje v laboratorijih ILC, je poleg posnetkov objavila tudi izjave vivisektorjev, ki jasno kažejo na otopelost in celo zlohotnost zaposlenih v laboratoriju ter na to, da se jasno zavedajo kršenja že tako ohlapnih predpisov. BUAV je preiskavi namenila posebno spletno stran, na kateri so podrobno predstavili preiskavo.

Vir: BUAV

Novicam iz Londona sta se v medijih kmalu pridružili še škotski University of Edinburgh in University of Glasgow, od katerih so britanski aktivisti šele na podlagi odloka o prostem dostopu do informacij uspeli izvedeti, koliko in katere živali sta uporabili za poskuse v letu 2011. Odgovor je šokanten: univerzi sta v enem letu izvedli skupno 200.000 kontroverznih poskusov na živalih. 

Vir: Daily Record

V soboto, 27. aprila, so se aktivisti iz cele Velike Britanije zbrali na shodu proti vivisekciji v Oxfordu, zaradi česar je, čeprav je bil protest miren, ta dan več collegeov tamkajšnje univerze zaprlo svoja vrata. V laboratorijih univerze v Oxfordu, vsako leto trpi in umre okoli 150.000 živali.

Vir: Lisa Coulter, Twitter

Italija

Na drugem koncu Evrope, v italijanskem Milanu, pa je skupina aktivistov iz združenja Fermare Green Hill (Ustavimo Green Hill, podjetje za vzrejo beaglov za prodajo laboratorijem) ob številčni podpori javnosti zasedla oddelek farmakologije na Univerzi v Milanu, od koder so odnesli precejšnje število miši in enega zajca, zahtevajo pa tudi izpustitev preostalih živali, ki so ostale na inštitutu. S svojim dejanjem želijo dokumentirati razmere, v katerih živijo živali, na katerih se izvajajo poskusi, in celotno javnost  s pomočjo fotografij, posnetkov in zasežene dokumentacije opozoriti na problem vivisekcije. Protesti in poskusi reševanj ujetih živalih se sicer v zadnjem času dogajajo tudi v drugih evropskih mestih.

Vir: Fermare Green Hill

Slovenija

19. aprila je skupina Pes - moj prijatelj v sodelovanju z organizacijo LAV (Lega Anti Vivisezione) in s podporo Veganske inicative v Kopru organizirala slovensko premiero dokumentarnega filma Green Hill: zgodba o svobodi, ki prikazuje zgodbo o uspehu italijanskih aktivistov pri reševanju psov pasme beagle iz podjetja za vzrejo in poskuse na živalih Green Hill v Italiji. Vseh 2600 psov danes, eno leto po osvoboditvi, živi v novih domovih, velika zmaga aktivistov in podpornikov gibanja po vsem svetu pa predstavlja enega od mejnikov v prizadevanjih za osvoboditev vseh živali.

Vir: Pes - moj prijatelj

Film Green Hill: zgodba o svobodi bomo predvajali tudi 23. maja 2013 na veganski večerji v Škofji Loki.

Ob koncu tedna živali v laboratorijih smo sodelavci in podporniki Veganske iniciative na slovenski Obali izvedli uspešno akcijo osveščanja in zbiranja podpisov podpore evropski državljanski pobudi Stop Vivisection. Mnogi mimoidoči so informacije o dogajanju v laboratorijih sprejeli s presenečenjem in ogorčenjem, saj je še vedno široko sprejeto zmotno prepričanje, da so takšna grozodejstva osamljeni primeri ali ostanki iz preteklosti, ki naj se ne bi več dogajala, še najmanj pa v civilizirani Evropi. 

Aprila je konec. Kaj pa zdaj?

Kljub očitnemu nasprotovanju tako laične kot strokovne javnosti je Evropska unija septembra 2010 sprejela novo direktivo o zaščiti živali, ki se jih uporablja v poskusne in znanstvene namene (Direktiva 2010/63/EU). Ta ne le dopušča še več poskusov na živalih kot prejšnja, temveč ob tem niti ne zapoveduje obvezne uporabe alternativnih metod, kadar le-te obstajajo in so na voljo. 

Raziskava Eurispes iz leta 2006 je pokazala, da kar 86% evropskih državljanov nasprotuje trpljenju živali v laboratorijih, pridružuje pa se jim tudi vse večje število znanstvenikov, ki še bolj kot etične razloge navajajo pomanjkanje znanstvene veljavnosti uporabe živalskih modelov pri napovedovanju odzivanja človeškega organizma na določeno snov ali zdravljenje. Poudarjajo, da so razlike pomembnejše od podobnosti, saj ravno zaradi razlik v delovanju različnih kompleksnih organizmov nobena živalska vrsta ne more biti model za drugo vrsto. Dober dokaz za to je dejstvo, da kar 92% zdravil, ki se v poskusih na živalih izkažejo za varna, ne prestane kliničnih študij na ljudeh, škodljivi stranski učinki zdravil pa predstavljajo četrti najpogostejši vzrok smrti v razvitem svetu.  Poskusi na živalih zato ne samo kratijo pravice živali kot čutečih bitij, temveč tudi ogrožajo človekovo dobrobit, ovirajo napredek znanosti in porabljajo javna sredstva. Več o tem lahko preberete v naših prejšnjih prispevkih, na primer v prispevku Uporaba psov pasme beagle v raziskavah in za testiranje zdravil.

Iz naše zavrnitve omenjene direktive in iz želje, da bi se zakonodaja prilagodila volji in dobrobiti državljanov in živali, se je rodila evropska državljanska pobuda STOP VIVISECTION. S tem novim inštrumentom, ki ga omogoča Evropska unija, lahko evropski državljani vplivamo na sprejemanje evropske zakonodaje. Državljani Evropske unije zahtevamo, naj Evropska komisija pripravi nov predlog, s katerim se bodo odpravili poskusi na živalih in se bo v biomedicinskih ter toksikoloških raziskavah uvedla obvezna uporaba podatkov, ki se nanašajo neposredno na človeka. Državljani Slovenije smo v podporo tej pobudi do danes zbrali že skoraj 6.000 podpisov, kar je tudi uradni minimum (določen na podlagi števila poslancev v evropskem parlamentu) za našo državo. Podpisi podpore državljanski pobudi se bodo na spletni strani www.stopvivisection.eu zbirali do 1. novembra letos. Da bi bila pobuda uspešna, je potrebno v Evropski uniji zbrati 1 milijon podpisov.

Vira:

• European Commission (2010) Sixth Report on the Statistics on the Number of Animals used for Experimental and other Scientific Purposes in the Member States of the European Union
• http://www.mrmcmed.org/Critical_Look.pdf

Čas zagovornikov poskusov na živalih se izteka

Poskusi na živalih so etično in znanstveno neutemeljeni

Veljavnost vsakršnega argumenta, ki si prizadeva utemeljiti smotrnost poskusov na živalih, je neizogibno časovno omejena. Traja lahko namreč le do trenutka, ko človek prepozna absurdnost prepričanja, da je življenje enega bitja mogoče »izboljševati« in »reševati« s sistematičnim prizadevanjem trpljenja in smrti drugemu bitju, ali do trenutka, ko trditev o ekskluzivnosti brezpogojne vrednosti življenja, ki naj bi veljala izključno za človeka, ne pa tudi za ostala čuteča bitja, sooči z v sebi pogosto zastrto globljo etičnostjo in sočutnostjo.

Da so zagovornikom poskusov na živalih šteti dnevi, nam v članku z naslovom »Vivisektorji z Oxforda plavajo proti toku« (»Oxford Vivisectionists are Swimming Against the Tide«) pojasnjuje tudi Marius Maxwell, oxfordski diplomant, nevrokirurg in eden izmed vodilnih nevroznanstvenikov z dvema desetletjema raziskovalnih izkušenj. Čeprav je članek v prvi vrsti napisan kot kritičen odgovor na ugotovitve Weatherallove komisije o znanstveni in etični utemeljenosti poskusov na nečloveških primatih, Maxwell svojo argumentacijo razvija na primeru vseh živali in ne le nečloveških primatov. Opirajoč se na izčrpen Perelov pregledni znanstveni članek, s katerim je bila preverjena veljavnost testiranja zdravil na živalih, ugotavlja, da vivisekcija ne vzdrži temeljite etične in znanstvene presoje, saj z ozirom na slednjo živali niso model, ki bi omogočal sklepanje na človeka. »Analiza je pokazala, da so bili rezultati, pridobljeni z naknadnimi preizkusi na ljudeh, pravilno napovedani le v treh od šestih kategorij... . Ali z drugimi besedami, nič boljše, kot če bi metali kovanec.« V metaanalizo je bilo vsega skupaj vključenih kar 228 raziskav na več tisoč preizkusnih živalih, tudi ne-človeških primatih, s področja kapi, poškodb glave, telesnih krvavitev, neonatalnega respiratornega distresnega sindroma in osteoporoze. To pa je tudi »le zadnja v dolgi vrsti raziskav, ki razkrivajo slabo napovedovalno moč poskusov na živalih v zvezi s človekovo zdravstveno problematiko, v nekaterih primerih s tako nepredstavljivo nizkimi stopnjami ujemanja, kot je 5%.«

Na podlagi ugotovljene neučinkovitosti živalskih modelov za napovedovanje rezultatov pri ljudeh pa postane očitno, da poskusi na živalih niso nesprejemljivi le z vidika dobrobiti živali, ampak tudi ljudi. Kajti, »končna posledica takega netočnega znanstvenega raziskovanja na živalih je več deset tisoč nepotrebnih človeških smrti, dokler sporna zdravila niso dokončno umaknjena. To se je zgodilo v primeru uporabe steroidov pri poškodbah glave in hrbtenice, amrinona pri popuščanju srca, hormonskega nadomestnega zdravljenja in v primeru Vioxx-a – največje svetovne katastrofe, povezane z zdravili, ki je v letih 2000 - 2004 zahtevala do 140.000 človeških življenj. Preostala zdravila, katerih škodljivost in neučinkovitost je ugotovljena na ljudeh, ki se prostovoljno odločijo za sodelovanje v kliničnih preizkusih, pa so opuščena, še preden pridejo na tržišče.«

Hkrati svoj davek zahtevajo tudi odobrena in domnevno povsem varna zdravila. »Zdravniki, farmacevti in skupine bolnikov na Nizozemskem zahtevajo ukrepanje vlade, potem ko je nacionalna študija pokazala, da je hospitalizacij zaradi težav, povezanih z jemanjem zdravil, dvakrat toliko kot tistih, ki so posledica nesreč z motornimi vozili.« Zavajanje javnosti glede varnosti na živalih preizkušenih zdravil je zato mogoče primerjati, pravi Maxwell, z donedavnimi taktikami tobačne industrije, ko je večdesetletno namerno prikrivanje dejstev o nevarnosti kajenja povzročilo nešteto smrti.

Omenjena znanstvena spoznanja izpodbijajo zaključek Weatherallove komisije (poročilo je dostopno na tej povezavi) o znanstveni in etični nujnosti poskusov na nečloveških primatih. »Weatherallova komisija je zapisala, da poskusi na živalih, vključno na ne-človeških primatih, lahko zmanjšajo ˝trajno trpljenje velikega števila ljudi...˝. A sedaj je jasno, da testiranje zdravil na živalih v resnici ogroža nešteta človeška življenja.« »Vsakdo, ki se potrudi natančno, iskreno in objektivno proučiti problematiko, spozna, da je znanstvena upravičenost poskusov na nečloveških primatih neutemeljena.«

Na podlagi povedanega se postavlja vprašanje, zakaj se vivisekcija, navkljub izsledkom o njeni neveljavnosti, do katerih prihajajo številne znanstvene raziskave, nadaljuje. Razlogov je več – od finančnih interesov, miselne togosti in nizke etične občutljivosti vpletenih, pristranskosti medijev, pa vse do nepoznavanja alternativnih tehnik.

»Tehnike in jezik napredne tehnologije molekularne genetike, na primer, so v glavnem nerazumljivi tistim, ki niso izobraženi o njihovi uporabi, in posledično predstavljajo oviro interdisciplinarnemu znanstvenemu razumevanju,« pojasnjuje Maxwell, ki v tem vidi možno razlago, zakaj se številni vivisektorji ne zavedajo uporabnih odkritij drugih vidikov raziskovanja iste bolezni in se prehitro spuščajo v odločno zatrjevanje, da alternativ ni in jih v bližnji prihodnosti tudi ne bo. Hkrati se mu ne zdi zanemarljiv naravni človeški odpor, ki se pojavi, ko se od znanstvenikov pričakuje, da obrnejo hrbet dolgoletnemu prizadevanju in se na novo naučijo sodobnih znanstvenih protokolov.

Medijska predstavitev problematike poskusov na živalih je prav tako pogosto sporna. Pristranskost poročila v korist vivisekciji, podprta s čustveno obarvanimi prizori hudo bolnih pacientov v dokumentarnem filmu Opice, podgane in jaz (Monkeys, Rats and Me) iz leta 2006 je požela številne kritike znanstvenikov in družboslovcev, poroča Maxwell, ki so bili osebno zaprepadeni ob spoznanju, da lahko majhna skupina medijsko pismenih vivisektorjev dobesedno ugrabi javno razpravo in jo usmeri na svoj mlin. Glede na kontroverznost poskusov na živalih, ki so etično sporni zaradi trpljenja živali in ljudi samih, je takšen pristop, naslovljen na širšo javnost, ki se je tematika neposredno dotika, zagotovo neustrezen. Iz strahu pred rekriminacijo s strani univerze in organov financiranja se večina tovrstnih kritik izgubi v zasebni komunikaciji in nikoli ne doseže javnosti.

Neredko se nasprotnikom poskusov na živalih s pomočjo naivnih in pristranskih medijev tudi očita, da so proti znanosti. To nikakor ne drži, pojasnjuje Maxwell in se sprašuje, kako lahko raziskovalec, ki izvaja poskuse na živalih, še vedno trdi, da je sam za znanost, hkrati pa ignorira obsežno sodobno znanstveno gradivo, ki dokazuje, da so poskusi na živalih nezanesljiva znanost, ki v končni fazi ogroža človeška življenja.

»Širša javnost, katere večina nasprotuje poskusom na živalih, ima pravico poznati tveganja negativnih reakcij na zdravila, ki so posledica šibkih in zastarelih raziskovalnih protokolov, ki temeljijo na poskusih na živalih, in ima pravico do zaščite pred njimi. Če znanstveniki kot skupina ne zmorejo služiti družbi z ustreznim in transparentnim nadzorom nevarnosti in nedoslednosti svojih raziskav, bo moral parlament posredovati in vztrajati, da se ovrednotenje vseh vidikov postopka testiranja varnosti zdravil izvaja temeljito objektivno,« dodaja Maxwell.    

Poskusi na živalih so vzrok nepredstavljivega trpljenja in smrti živali. Mit, da je to trpljenje potrebno za dobrobit človeka, se po hitrem postopku razblinja. Obsežna in rastoča dokumentacija dokazuje, da so poskusi na živalih nezanesljiva raziskovalna metoda, ki ogroža življenje ljudi ter troši sredstva, ki bi se sicer lahko uporabila za razvoj bolj natančnih, učinkovitih in etičnih metod. Za lastno dobrobit in za dobrobit živali, ki se pri poskusih sistematično krši v našem imenu, je naša dolžnost in pravica zahtevati transparentnost delovanja znanosti ter spodbujanje metod, ki bodo resnično varne in učinkovite, kar poskusi na živalih jasno niso.   

Vir fotografij: Brian Gunn / IAAPEA

Kdaj pomagati mladičkom in kdaj jih pustiti pri miru

Spet je tisti čas v letu, ko žvrgolijo ptički, cvetijo rože in so živalski mladički povsod. To je lepo, a kaj storiti, če najdemo mladega ptička, srno ali kakšno drugo žival, za katero se zdi, da je izgubila mamo? Naš prvi instinkt nam morda pravi, naj mladičku pomagamo, a včasih s tem lahko naredimo več škode kot koristi.

Tu je kratek vodič, kaj narediti, če naletimo na mladička, za katerega se zdi, da je brez spremstva odrasle živali.

Najprej si situacijo pobližje ogledamo. Ali nas je k mladiču pripeljal naš pes ali maček? Ali mladič krvavi, težko diha, ali je vidno v bolečinah (drgeta, joče ali se giblje kakor da bi imel zlomljeno kost)? Je v bližini mrtva odrasla žival? Če je odgovor na katero izmed zgornjih vprašanj pritrdilen, je verjetno, da žival potrebuje pomoč. V tem primeru pokličemo lokalno zavetišče za divje živali*, ki nam da informacije, kaj storiti.

Srne in lisice

Če gre za mladiča srne ali lisice, moramo vedeti, da odrasle živali mladiče del dneva običajno pustijo same in da najden mladiček morda le čaka, da se mama vrne. Če ste se dotaknili srnjega ali lisičjega mladiča, vzemite brisačo, jo podrgnite ob travo, nato pa z njo obrišite mladiča, da ga očistite svojega vonja. Če vas za mladiča skrbi, ga opazujte; če se opoteka, joče ali je očitno zapuščen, je verjetno, da potrebuje vašo pomoč.

Ptiči

Če gre za mladega ptička, ne verjemite mitu, da ptiči ne bodo sprejeli mladička, ki se ga je dotikal človek. Če najdete zelo majhnega ptička, ki je padel iz gnezda, ga poskusite položiti nazaj v gnezdo. Če gnezda ne najdete ali pa je uničeno, na mesto, kjer je gnezdo prej bilo, nastavite pleteno košarico in nekaj časa od daleč opazujte, ali so se ptičkovi starši vrnili. Če se po eni uri še ne vrnejo, bo ptiček verjetno potreboval pomoč zavetišča za divje živali.

Če pa je najden ptiček že dobro operjen, poskakuje naokoli in ima bistre, pozorne oči, se najbrž uči leteti. Takšni ptički se lahko zdijo nerodni in še nerazviti, a se pripravljajo, da bodo zapustili gnezdo, in starši pazijo nanje. Takšne ptičke, razen če so na nevarnem kraju, pustimo pri miru.

Kosmatinčki na dvorišču

Zajčki in veveričke se osamosvojijo že zelo mladi, zato niso nujno v nevarnosti, čeprav so videti majhni. Preden se odločite za reševanje, opazujte, ali mladič kaže znake bolečin, izčrpanosti ali nezadostne razvitosti za samostojno življenje, in čakajte, če se bodo vrnili njegovi starši. Če ne kaže, da se bodo starši vrnili, pokličite lokalno zavetišče za divje živali.

Veverice posvojijo osirotele ali zapuščene mladičke.
Foto: Ryan W. Taylor

Dihurji in rakuni navadno nadzorujejo svoje mladiče in če opazite zelo mlade živali brez spremstva odraslih, jim je potrebno pomagati. Poskusite jih pokriti z veliko mrežasto košaro za perilo in opazujte, ali se bodo njihovi starši vrnili. Matere se lahko hitro razjezijo, zato košaro dvignite počasi in previdno, da jih ne prestrašite. 

Povzetu po prispevku avtorja S.E.Smitha (v angleškem originalu When to Help Baby Animals and When You Should Leave Them Alone)

Prevod: Veganska iniciativa

*Koristni naslovi:

• Azil za divje živali na Muti; telefon 02 876 12 85 in 041 518 939, spletna stran www.golob-veterina.si
• Animalia, klub študentov veterine za pomoč živalim; Facebook stran in elektronski naslov klub.animalia@gmail.com
• osebje Veterinarske ambulante Koper poskrbi tudi za prvo pomoč divjim živalim na Obali; telefon 040 662 850
• Ornitofon, ptičja urgenca in nasveti strokovnjaka, telefon 01 426 58 75, spletna stran www.ptice.si

Alternativne metode testiranja zdravil in drugih učinkovin


Uporaba živali za boljše razumevanje človeške anatomije in bolezni pri ljudeh je stoletja stara praksa. Raziskave na živalih so zagotovile dragocene informacije o številnih fizioloških procesih, ki so pomembni za ljudi in so ključnega pomena pri razvoju številnih zdravil, vključno s cepivi, anestetiki in antibiotiki. Živali in ljudje so si podobni v mnogih pogledih. Vedenje živali je lahko tako zapleteno kot človeško vedenje. Ravno tako so pri ljudeh in živalih podobne celične strukture, proteini in geni. Prav zato je možna uporaba živalskih tkiv za zamenjavo okuženih človeških tkiv z opravljenimi predhodnimi testi celo pri tistih bolnikih, ki so zelo občutljivi in trenutno nimajo možnosti prejeti ustreznega nadomestnega človeškega tkiva.
 Vendar pa je odziv živali in ljudi na dražljaje v njihovem naravnem okolju tako fiziološko kot vedenjsko bistveno drugačen od tistega v laboratorijskih pogojih. Reja in zdravljenje laboratorijskih živalih je bila in je še vedno glavna tema etičnih razprav. 

Vir slike: www.fasebj.org

Zaskrbljenost nad oskrbo in ravnanjem z živalmi, ki se uporabljajo v znanstvenih raziskavah, je bila prvič močno izražena v 19. stoletju v Veliki Britaniji, kjer je bil leta 1876 sprejet tudi prvi zakon, ki nadzira in omejuje krutost do živali. Pomemben korak k zaščiti živali na področju raziskav se je zgodil leta 1959, ko sta britanski zoolog William Russell in britanski mikrobiolog Rex Burch objavila načela »humane in živalim prijazne eksperimentalne tehnike«. To delo je predstavilo cilje za nadomestitev in zmanjšanje poskusov na živalih z drugimi tehnikami, zmanjšanje števila testiranih živali in izboljšanje tehnike eksperimentiranja na živalih za zmanjšanje njihovega trpljenja. Delo je postalo temelj za razvoj znanstvenih alternativnih poskusov na živalih, kakor tudi osnova za začetek zdravljenja živali, ki so bile udeležene v laboratorijskih poskusih.



Alternativne tehnike v temeljnih raziskavah in toksikologiji


Vir slike: http://ivt-consulting.com

Alternativni poskusi na živalih v prvi vrsti temeljijo na biokemičnih testih, poskusih na celicah, ki se izvajajo v pogojih in vitro (na celicah, ki jih gojimo v posebnih gojiščih v plastičnih posodicah - petrijevkah) ter na računalniških modelih in algoritmih. Te tehnike so po navadi veliko bolj prefinjene in natančne kot tradicionalni pristopi testiranja na živih živalih. Veliko in vitro testov praktično pokaže izjemno natančne informacije o bioloških učinkih preiskovane snovi, ki so v določenih primerih celo bolj natančni kot testi in vivo (na živih živalih). 
Tradicionalni poskusi toksičnosti (testi, ki ugotavljajo strupenost snovi) na živih živalih so danes zastareli. Takšni testi povzročijo smrt ogromnega števila živali, nam pa podajo podatke, ki so v večini neuporabni za ljudi. Dokazi o neustreznosti testiranja toksičnosti na živih živalih so pripeljali do razvoja boljših tehnik, ki so sposobne podati primerljive vrednosti toksičnosti učinkovin, ki se uporabljajo za ljudi. Primer preizkusa toksičnosti na živalih se lahko nadomesti z in vitro tehniko LD50 testa. Pri LD50 testu gre za ugotavljanje toksičnosti učinkovine, ki povzroči smrt polovice populacije živih živali v raziskavi. Takšen test se v in vitro pogojih lahko nadomesti s testom IC50, kjer se išče koncentracijo učinkovine, ki zaustavi rast polovice preiskovanih celic. IC50 test tako zagotavlja pridobitev podatkov iz človeških celic, ki so za kasnejše raziskovanje terapevtskih lastnosti učinkovine veliko bolj primerne kakor pa podatki LD50 testa, pridobljeni na podganah, miših in drugih živih živalih. Obstaja še ena različica testa, »microdosing«. Izbere se zdrave prostovoljce in se z mikrodozami zdravila testira, kakšen učinek bo imela učinkovina na celo telo. Tukaj gre predvsem za to, da pridobimo farmakokinetske (učinki zdravila na celoten organizem glede absorbcije, porazdelitve zdravila po tkivih, razgradnje in izločanja razpadlih proizvodov zdravila) in farmakodinamske (učinke zdravila na celoten organizem, mehanizem njihovega delovanja in razmerje med koncentracijo zdravila in učinkom) podatke, test pa nam ne poda podatkov o toksičnosti učinkovine.


Vir slike: Wikimedia commons

Drug primer testa, ki se uporablja za ugotavljanje toksičnosti učinkovine na živalih, je Draizov test. Gre za postopek, pri katerem se učinkovina (kemikalija, kozmetična učinkovina) nanese na oči zajca. Rezultati naj bi pokazali, kako toksična je učinkovina za človeka. Netočnost Draizovega testa je znana že vrsto let, vendar najti nadomestek zanj ni bilo lahko. Tako je Evropska unija pred kratkim odobrila zamenjavo Draizovega testa s testom EpiSkin® , kjer se v epruveti za testiranje uporabljajo celice iz človeške kože. Test EpiSkin®, ki sta ga razvila L'Oreal in IMEDEX, je mejnik v smeri razvoja odkrivanja zanesljivih alternativnih poskusov in služi kot model za razvoj drugih alternativnih metod. [L'Oreal je sicer znan dolgoleten izvajalec poskusov na živalih (op. Veganska Iniciativa).]

Živali v farmacevtski industriji


Medtem ko testiranje na živalih ni vedno najbolj učinkovit način za testiranje strupenosti (toksičnosti) kemikalije ali farmacevtske učinkovine, pa je bil vendar včasih to edini način, da so znanstveniki pridobili informacije o tem, kakšni so učinki učinkovine v celotnem organizmu. Pri testiranju farmacevtskih učinkovin so testi na živih živalih usmerjeni v to, ali je učinkovina tudi v celotnem organizmu sposobna na primer ubiti rakaste celice enako kot v petrijevki. Farmakokinetske študije in farmakodinamske študije pogosto zahtevajo testiranja na živalih, da se določi najbolj učinkovit način in dozo zdravila za zdravljenje določene bolezni. Pri tem farmakodinamske raziskave pokažejo predvsem to, kako se preiskovana učinkovina v celotnem organizmu porazdeli, presnavlja in izloča, kot tudi to, ali povzroča nepričakovane učinke (neželene učinke) v organizmu. Pri tem je seveda pomemben krvni obtok živali. Glede na krvni obtok določenega organizma se nato izvaja tudi poskuse na specifičnih organih,  s katerimi preučujejo učinke substance na specifičen organ v organizmu. Takšne raziskave je izjemno težko izvesti izven organizma, saj ne moremo zagotoviti enakih kompleksnih procesov, ki se naravno odvijajo v organizmu.



Vir slike: news.bbc.co.uk

Kako se zdravilo obnaša v telesu, je v veliki meri odvisno od njegovih kemijskih lastnosti, kot so velikost molekul ali molekule, kemičnih sestavin ter topnosti. Medtem ko se rezultati in vitro poskusov na človeških celicah uporabljajo za določanje pričakovanih rezultatov na živih živalih, pa so učinki zdravila iz testov na živih živalih pogosto neprenosljivi na človeka, dokler se ne opravi kliničnega preizkušanja na ljudeh. Šele raziskave na ljudeh pokažejo prave učinke substance na človeški organizem. Faza I kliničnih poskusov tako poda prvo oceno učinka zdravila s poskusi na živalih in ljudeh, kjer se spremlja toksičnost in terapevtski učinek.  V takšno raziskavo so vključeni zdravi prostovoljci. Da pa je problem še bolj kompleksen, prihaja do razlik učinka substance tudi pri ljudeh, ki so različnih ras. Zdravilo bo morda zelo uspešno pri belcih,  a bo povzročalo več neželenih učinkov pri aziatih, kar je posledica fizioloških in genetskih razlik med rasami.  Dejansko prihaja tudi do tega, da je določena učinkovina popolnoma nenevarna za živali, medtem ko pri ljudeh lahko že v nizkih koncentracijah sproži hude neželene učinke (strihnin). Obstajajo številni primeri zdravil, kot so monoklonska protitelesa, ki se uporabljajo za zdravljenje bolezni imunskega sistema, in nevroterapevtiki, ki se uporabljajo za zdravljenje bolezni živčnega sistema. Pri obeh vrstah zdravil prihaja do dramatično različnih učinkov pri ljudeh v primerjavi z živalmi. 


Odkritje, da določena zdravila kažejo različne učinke pri ljudeh in živalih, dejansko negira vrednost poskusov na živalih v znanosti, za kar je bilo do danes porabljenih že na bilijone evrov. Razumevanje učinkov zdravila na podlagi njegove kemijske strukture dejansko postavlja pod vprašaj vsa testiranja na živih živalih. Pri tem dejansko včasih prihaja do težkih odločitev, ko se je potrebno odločiti, ali bo za ugotavljanje varnosti zdravila umrlo več živali ali samo en človek.

Vir slike: djkoev.blogspot.com

Trenutno se srečujemo z malo spodbude za znanstvenike, ki razvijamo alternativne tehnike testiranja. Pojavlja se predvsem problem ponovljivosti eksperimentov in korelacije pridobivanja enakih rezultatov z virtualnim modelom in in vitro poskusi. Pogosto je potrebno za programiranje virtualnega modela uporabiti podatke iz in vitro testov ali celo in vivo testov, ki so že bili opravljeni. Določeni virtualni modeli za programiranje še vedno zahtevajo serum, ki je ga je mogoče pridobiti le, če živali ubijemo. Tako se trenutno največ uporabljajo virtualni modeli, ki temeljijo predvsem na genetiki in na podatkih delovanja encimov. Najbolj priljubljena je računalniška metoda »in silico«, pri kateri znanstveniki s programom EADock, ki pregleduje aktivnost proteinov, iščejo potencialna nova zdravila. S primerjavo genov in aktivacije proteinov so odkrili takšen encim, ki je prekomerno aktiven pri bolnikih z rakom. Glede na to, da so s tem programom odkrili genski zapis encima, so lahko računalniško programirali tudi inhibitor za ta specifičen encim. Čas bo pokazal, koliko je metoda v praksi učinkovita.
 

Doktrina izvajanja poskusov na živalih je še vedno močna in lobiji nepopustljivi, čeprav bi z alternativnimi metodami testiranja prihranili življenja ogromnega števila živali in privarčevali na biljarde evrov.

Prelom s tradicijo




Zagovorniki in nasprotniki poskusov na živalih imajo po navadi iste cilje, vendar se ogromno energije porabi samo na stičišču, ali so poskusi na živalih potrebni ali ne. Zaradi tega je prišlo do ustanovitve organizacij, ki se borijo za odpravo poskusov na živalih, hkrati pa podpirajo znanstvenike, da razširijo svoj glas o možnostih alternativnega testiranja. Organizacije kot  so Sklad za nadomestitev živali v medicinskih poskusih in Evropski center za validacijo alternativnih metod (ECVAM), spodbujajo sodelovanje in povezovanje znanstvenikov z rednimi letnimi konferencami in delavnicami, kjer se lahko o možnostih razvoja pogovarjajo na nevtralnem področju.

Viri:

• Sklad za zamenjavo živali v medicinskih poskusih

• Evropski center za validacijo alternativnih metod (ECVAM)

• Center za alternative poskuse na živalih univerze Johns Hopkins
• Greek, Ray C. Kaj bomo storili, če ne bomo več testirali na živalih? Medicinske raziskave za enaindvajseto stoletje. Jean Swingle založba, 2006.




Avtorica prispevka je Romina Schwarzlin, univ. dipl.mikrob., doktorantka nanoznanosti

Uporaba psov pasme beagle v raziskavah in za testiranje zdravil za ljudi

Andre Menache o uporabi beaglov za testiranja.

Andre Menache

Prosim, preberite naslov še enkrat. Kot veterinarju se mi zdi ta naslov zelo čuden. Zakaj naj bi uporabljali beagle za ugotavljanje učinkov farmacevtskih zdravil na ljudeh? Sam zagotovo ne bi nikoli uporabil papagaja za testiranje zdravil za konje, zakaj bi torej uporabljali pse (ali katere koli druge živali) za testiranje zdravil za ljudi? Kratek odgovor je, da to zahteva zakon. Britanski in evropski zakoni zahtevajo, da so farmacevtska zdravila testirana na glodavcih (običajno podganah) in še na eni drugi vrsti živali, ki ni glodavec (običajno psi pasme beagle), preden se lahko začnejo klinični poskusi na ljudeh.

Nekaterim ljudem se to morda zdi smiselno. Zagotovo se je zdelo smiselno pred 65 leti, ko so bili formulirani zakoni za urejanje testiranja zdravil in kliničnih poskusov. Navsezadnje imajo podgane, psi in ljudje vsi po en par oči in ušes, možgane, srce in tako dalje. Živali so podobne ljudem. A kako znanstvena je beseda "podobno", če pomislimo, da imamo ljudje 50% DNK skupne z bananami? Ljudje, podgane in psi imamo gen za rep. Vendar je pri ljudeh ta gen izključen, pri podganah in psih pa vključen. Vemo, da imamo ljudje z mišmi skupnih približno 23.000 genov, a kaj potem? Miši niso podobne ljudem. Ni tako pomembno, koliko genov imamo skupnih, temveč kakšna je funkcija teh genov in kako se povezujejo in sodelujejo med seboj. To pomaga pojasniti, zakaj nek kompleksen sistem (pes ali podgana) ne more napovedati, kaj se bo zgodilo v drugem kompleksnem sistemu (človek).

Z drugimi besedami, odkar so bili napisani ti zgodnji zakoni, je znanost napredovala za 65 let, zakonodaja pa znanosti še ni dohitela (1). Danes imamo, na primer, znanje o človeškem genomu, ki ga pred 65 leti še nismo imeli. To novo znanje, skupaj z naraščajočim poznavanjem delovanja genov, pokaže, da testiranje na živalih res ne spada v 21. stoletje. Podatki, ki jih objavlja farmacevtska industrija, to potrjujejo. Verjetnost, da bo test na živalih pravilno napovedal, kako bodo na zdravilo ali kemično spojino reagirali ljudje, je približno enaka metanju kovanca. Res, to je kar huda obtožba, a obstaja veliko objavljenih znanstvenih dokazov, ki to izjavo potrjujejo. Glejte reference 2 - 19 spodaj.

Poglejmo primer iz resničnega življenja. Z zdravili povzročene poškodbe jeter pri ljudeh so najpogosteje navajan razlog za umik že odobrenih zdravil s trga, hkrati pa predstavljajo več kot 50% akutnih odpovedi jeter v Združenih državah (20). Številke za Veliko Britanijo so skoraj iste, ob tem pa poročajo, da je toksičnost za človeška jetra drugi najpogostejši vzrok za neučinkovitost zdravil zaradi negativnih učinkov v kliničnih poskusih potencialnih zdravil (2, 21).

Z drugimi besedami, zdravila za tem, ko so bila testirana na podganah in psih pasme beagle, kot to zahteva zakon, povzročajo poškodbe jeter pri ljudeh. Na osnovi podatkov farmacevtske industrije poskusi na podganah in psih razkrivajo poškodbe jeter v približno 50% primerov (22). To je popolnoma enak rezultat, kot ga lahko pričakujemo pri metanju kovanca.

Je lahko rezultat še slabši od tega? Ja, lahko je še slabši. Rezultati testiranja zdravil se lahko med samci in samicami podgan in beaglov razlikujejo zaradi razlik v delovanju jeter med samci in samicami (23, 24). Zaradi tega je testiranje na živalih še manj zanesljivo od metanja kovanca.

Večina nas bi do sedaj ugotovila, da v primeru zdravil za ljudi testiranja na živalih niso učinkovita. In večina ljudi bi se vprašala: "Če torej ne testiramo na podganah in beaglih, kako potem testirati nova zdravila?" Obstajata dva odgovora na to vprašanje.

Prvi odgovor. Znanstveni dokazi kažejo, da je testiranje na podganah in beaglih (ali kateri koli drugi živali) manj zanesljivo od metanja kovanca, zato bi jih morali prenehati izvajati ne glede na to, kaj drugega je na voljo za testiranje zdravil.

Drugi odgovor. Da bi zadostila zakonom, farmacevtska industrija še naprej testira zdravila na živalih, čeprav se dobro zaveda, da živali ne morejo predvideti rezultatov testiranj pri ljudeh, zaradi česar vlagajo sredstva v raziskovalne metode, ki temeljijo na človeku in so relevantne za ljudi. Te vključujejo študije človeških celic, človeške DNK, uporabo doniranih človeških tkiv, računalniške študije in še veliko več. Mnogo teh na človeku zasnovanih metod nenehno izpopolnjujejo, da bi bile zanesljive za testiranje zdravil za ljudi. Večina metod še ni 100% predvidljivih, vendar so boljše od metanja kovanca (= testiranja na živalih) in so relevantne za ljudi (25).

Zaključek.

V 65 letih, odkar so bili uvedeni zakoni o testiranju na živalih, je znanstveno raziskovanje korenito spremenilo naše razumevanje človeške biologije in kako se ta razlikuje od ostalih vrst. Kot rezultat tega, kar danes vemo o človeškem telesu, ti 65 let stari varnostni zakoni, ki obvezujejo k testiranju na živalih, niso le zastareli, temveč posledično pomenijo brezobzirno in malomarno izpostavljanje na tisoče prebivalcev tveganju smrti zaradi zdravil, ki jih uživajo (197.000 smrti letno zaradi negativnih reakcij na zdravila v Evropi) (26).

Rešitev je pravzaprav preprosta. Naše vlade in zdravstvene službe morajo umakniti pravne zahteve za testiranje na živalih in jih nadomestiti s takšnimi metodami testiranja, ki so relevantne za ljudi. Čim prej, tem bolje za človeško zdravje in dobrobit živali.

Reference

1. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22769234

2. Heywood R. Clinical Toxicity – Could it have been predicted? Post-marketing experience. In: Lumley CE, Walker S Lancaster, Quay, editor. Animal Toxicity Studies: Their Relevance for Man.1990. pp. 57–67.

3. Spriet-Pourra C, Auriche M. New York. 2 1994. Drug Withdrawal from Sale.

4. Igarashi T. The duration of toxicity studies required to support repeated dosing in clinical investigation – A toxicologists opinion. In: Parkinson CNM, Lumley C, Walker SR, editor. CMR Workshop: The Timing of Toxicological Studies to Support Clinical Trials. Boston/UK: Kluwer; 1994. pp. 67–74.

5. Sankar U. The Delicate Toxicity Balance in Drug Discovery. The Scientist. 2005;19:32.

6. Wilbourn J, Haroun L, Heseltine E, Kaldor J, Partensky C, Vainio H. Response of experimental animals to human carcinogens: an analysis based upon the IARC Monographs programme.Carcinogenesis. 1986;7:1853–1863. doi: 10.1093/carcin/7.11.1853. [PubMed] [Cross Ref]

7. Rall DP. Laboratory animal tests and human cancer. Drug Metab Rev. 2000;32:119–128. doi: 10.1081/DMR-100100565. [PubMed] [Cross Ref]

8. Tomatis L, Aitio A, Wilbourn J, Shuker L. Human carcinogens so far identified. Jpn J Cancer Res.1989;80:795–807. [PubMed]

9. Knight A, Bailey J, Balcombe J. Animal carcinogenicity studies: 1. Poor human predictivity. Altern Lab Anim. 2006;34:19–27. [PubMed]

10. Tomatis L, Wilbourn L. Evaluation of carcinogenic risk to humans: the experience of IARC. In: Iversen, editor. New Frontiers in Cancer Causation. Washington, DC: Taylor and Francis; 2003. pp. 371–387.

11. IARC IARC Monographs on the Evaluation of Carcinogenic Risks to Humans. Lyon: IARC; 1972.

12. IARC monographs programme on the evaluation of carcinogenic risks to humans http://monographs.iarc.fr

13. Haseman JK. Using the NTP database to assess the value of rodent carcinogenicity studies for determining human cancer risk. Drug Metab Rev. 2000;32:169–186. doi: 10.1081/DMR-100100570. [PubMed] [Cross Ref]

14. Gold LS, Slone TH, Ames BN. What do animal cancer tests tell us about human cancer risk?: Overview of analyses of the carcinogenic potency database. Drug Metab Rev. 1998;30:359–404. doi: 10.3109/03602539808996318. [PubMed] [Cross Ref]

15. Freeman M, St Johnston D. Wherefore DMM? Disease Models & Mechanisms. 2008;1:6–7. doi: 10.1242/dmm.000760. [PubMed] [Cross Ref]

16. Schardein J. Drugs as Teratogens. CRC Press; 1976.

17. Schardein J. Chemically Induced Birth Defects Marcel Dekker. 1985.

18. Manson J, Wise D. Casarett and Doull’s Toxicology. 4. 1993. Teratogens; p. 228.

19. Caldwell J. Comparative Aspects of Detoxification in Mammals. In: Jakoby W, editor. Enzymatic Basis of Detoxification. Vol. 1. New York: Academic Press; 1980.

20. http://gastro.dom.uab.edu/Fellow_Articles/fellowsreadinglisthep/drug%20hepatotoxicity.pdf

21. Olson H, Betton G, Robinson D, Thomas K, Monro A, Kolaja G, Lilly P, Sanders J, Sipes G, Bracken W, Dorato M, Van Deun K, Smith P, Berger B, Heller A. Concordance of the toxicity of pharmaceuticals in humans and in animals. Regul Toxicol Pharmacol. 2000;32:56–67. doi: 10.1006/rtph.2000.1399.

22. http://tpx.sagepub.com/content/33/1/63.full.pdf+html

23. http://ijt.sagepub.com/content/20/3/161.short

24. http://dmd.aspetjournals.org/content/21/4/705.short

25. http://www.emea.europa.eu/docs/en_GB/document_library/Other/2009/12/WC500017982.pdf

26. http://www.thelancet.com/journals/lancet/article/PIIS0140-6736%2811%2960802-7/fulltext?version=printerFriendly

Avtor prispevka (v angleškem originalu The use of beagle dogs in research and testing of human drugs) je Andre Menache.

Prevod: Veganska iniciativa

Podpišite za ukinitev poskusov na živalih v Evropski Uniji (v okviru evropske državljanske pobude Stop Vivisection; zbiranje podpisov se zaključi 1.11.2013).