Nisem še spoznala ne-vegana, ki bi mu bilo vseeno za živali,
ki so vzrejene in ubite za človeško porabo. Celo ljudje, ki jedo meso živali in
se do neke mere zavedajo, da je ta izkušnja za živali neugodna, vam bodo
povedali, da nasprotujejo nepotrebnemu mučenju. Nihče ne želi podpirati
krutosti in nihče ne želi verjeti, da ima pri tem kakšno vlogo. Namesto tega
vam bodo povedali, da kupujejo samo "humano" meso, jajca iz proste
reje in ekološko mleko, pri čemer vidijo tovrstne izdelke kot zadnjo stopnjo v
boju proti krutosti nad živalmi, sami sebe pa v vlogi etičnega potrošnika.
Vsako leto na svet privedemo več kot 10 milijard kopenskih
živali z enim samim namenom - da bi ugodili našim brbončicam in pokazali
upravičenost statusa quo. Nikoli ne podvomimo v absurdnost tega družbenega
rituala - namesto tega poiščemo odvezo v dejanjih, za katera menimo, da so
sprejemljiva, pri čemer zanemarimo paradoksalnost oksimoronov, kot je
"humani zakol", in velikanske korake med zibelko (t.j. udomačitvijo)
in grobom (t.j. našimi telesi).
Neokusen proces spreminjanja živih živali v razmesarjene dele
teles se začne ob rojstvu in konča v obdobju mladosti - ne glede na to, za kaj
in kako so vzrejene. V primerjavi z njihovo naravno življenjsko dobo je večina
živali ubita, ko so še otročički, kot je vidno na grafični ponazoritvi
(ponazoritev ne vključuje milijonov piščančkov moškega spola, ki so ubiti takoj
po izvalitvi v obratih proizvodnje jajc, ker brez potenciala za nesenje jajc za
industrijo nimajo vrednosti).
Ko si dopovedujemo, da jemo meso in izločke "humano
vzrejenih živali", zanemarjamo velik del enačbe. Zakol živali je krvavo in
nasilno dejanje in smrt se ne prikrade lahkotno do tistih, ki hočejo živeti.
Temeljni spor ne izhaja zgolj iz tega, kako
vzredimo živali, ampak iz tega, da
jih jemo. Brez dvoma lahko preživimo - celo zelo dobro - z rastlinsko
prehrano; ni nam treba moriti živali, da bi bili zdravi, še več, živalske maščobe
in beljakovine so pogosto povezane z mnogimi boleznimi človeštva. Vse to vemo.
Vemo instinktivno, medicinske raziskave pa to védenje podpirajo.
Kaj torej o nas pove dejstvo, da se, soočeni s priložnostjo
za preprečitev krutosti in nasilja, obrnemo stran iz navade - zaradi tradicije,
kulture, prikladnosti ali užitka? Odgovorov ne bomo našli, če bomo še naprej
zastavljali napačna vprašanja.
Gibanje proti "humano vzrejenim živalim za človeško
prehrano" omili naše lastne občutke krivde, ne pa tudi trpljenja živali.
Če resnično želimo, da bi se sočutje do živali, za katerega trdimo, da ga
imamo, odražalo v naših dejanjih, je rešitev povsem preprosta. Živali nehamo
jesti. Kako bi lahko to razumeli kot kar koli drugega kot razumski in milosten
odziv na nasilen in puhel ritual?
Vsaka žival, rojena v ta svet zaradi svojega mesa, jajc ali
mleka - ki bo končala ubita za človeški užitek - ima enako željo po materinski
tolažbi in zaščiti, enako zmožnosti čutenja bolečine in enaki vzgib za
življenje kot katero koli drugo čuteče bitje. V vzreji živali, katerim je
"usojen" zakol, ni nič humanega, kakor tudi ni nič humanega v tem, da
zdravi živali v vrelcu njene ali njegove mladosti vzamemo življenje.
Avtorica
prispevka (v angleškem originalu An Unnatural Life Span) je Colleen Patrick-Goudreau.
Prevod:
Veganska iniciativa
Ni komentarjev:
Objavite komentar