Kisla dejstva o mleku: kaj bi morali vedeti vsi starši

V zadnjih 40 letih je mlečna industrija namenila milijarde dolarjev za oglaševalske kampanje, ki ljudi očarajo, pritegnejo, ali pa celo prestrašijo do te mere, da se odločijo konzumirati njene izdelke. S pocukranimi prsti drži izobraževalne ustanove, domove za ostarele, bolnišnice in zdravniške ordinacije v jeklenem, vedno tesnejšem prijemu; s pristranskimi informacijami, ki podpirajo njeno agendo, pronica v revije, knjige, časopise in oglase. Po desetletjih pranja možganov in manipuliranja z "mlečnimi brki" zdaj domnevamo, da so mlečni izdelki naraven in normalen del človeške prehrane. A to je daleč od resnice.

Kakor vse samice sesalcev (mednje spadamo tudi ljudje), ki proizvajajo mleko za svoj naraščaj, krava izloča mleko, namenjeno njenemu teličku, približno eno leto. Ta masten hormonski izloček (vsebuje preko 60 rastnih in drugih hormonov) je ustvarjen s prav posebnim namenom: da v enem letu iz 30 kilogramskega telička nastane preko 300 kilogramov težka krava ali bik.

Med kravino nosečnostjo stopnja estrogena v njenem telesu skokovito naraste in je več kot 30-krat višja kot takrat, ko ne nosi telička. Da bi povečali dobiček, danes na velikih farmah krave molzejo tudi med nosečnostjo, zato je v kravjem mleku veliko hormonov (tako naravnih kot tistih, ki jih ustvari agrarna industrija), kravje mleko pa vsebuje tudi izredno veliko maščob, kar pri človeku še poslabša povišano stopnjo estrogena.

Ko otroci dobijo ta hormonski koktajl, oglaševan kot magični zdravilni eliksir, izredna količina estrogena v njem preplavi njihova še nerazvita telesa, kar vodi v epidemijo prezgodnje pubertete. Poleg tega z vsakim kozarcem mleka otroci konzumirajo subterapevtsko dozo antibiotikov.

Zaradi tisočev litrov mleka, ki so ga njihova telesa primorana proizvesti vsako leto, so vimena krav nenaravno velika in napeta, v nečistem okolju pa pride tudi do kontaminacije s fekalijami, kar povzroči infekcije oziroma mastitis - to je eden od razlogov, da kravam rutinsko dajejo antibiotike.

Druga nevarna komponenta v kravjem mleku je inzulinu podoben rastni hormon IGF-1. Ko ljudje zaužijemo ta hormon, se poviša tudi stopnja našega lastnega hormona IGF-1. Če so temu hormonu izpostavljene celice raka na dojki ali raka na prostati, se razrastejo kot plevel in bolezen bliskovito napreduje. Zanimivo je, da ta pomembna informacija ni zajeta v nobeni literaturi, ki propagira kravje mleko.

Že od začetka časa so cvetele neštete kulture, v katerih ljudje niso zaužili niti kapljice živalskega mleka. Kako so havajski domorodci preživeli brez kravjega mleka, preden so tujci leta 1793 tja pripeljali krave? Enako kot domorodci v Mehiki pred letom 1521. Mnogo ljudi po svetu še nikoli v življenju ni videlo krave, kaj šele, da bi pili njene hormonske izločke. Velike populacije širom sveta že tisočletja uspevajo brez kravjega mleka. Uživanje kravjega mleka je izredno nenaravno; nobena žival v naravi ne pije mleka druge vrste. Žirafe se ne podijo za doječimi kozami, da bi jim ukradle požirek mleka, in konji se ne hitijo podojiti na seskih svinje; že sama misel na to je absurdna.

Vodilna pediatra dr. Benjamin Spock (tudi vpliven avor zelo dobro prodajanih knjig za starše) in dr. Jay Gordon sta glasna zagovornika tega, da naj prehrana otroka ne vsebuje živalskega mleka. Združenje zdravnikov za odgovorno medicino (Physicians Committee for Responsible Medicine), neprofitna organizacija, v katero je včlanjenih več kot 150.000 zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, že od samega začetka ostro nasprotuje uživanju kravjega mleka.

Ko je leta 2006 strokovna revija Journal of Clinical Nutrition povprašala vse medicinske fakultete v ZDA, kakšen je njihov učni načrt nutricionistike, so ugotovili sledeče: na 106 fakultetah, ki so se odzvale, je študent medicine v povprečju deležen nekaj manj kot 24 ur izobraževanja o prehrani. Nekateri študenti medicine lahko študij zaključijo brez ene same ure izobraževanja o prehrani. Journal of Clinical Nutrition je zaključil, da je na medicinskih fakultetah nutricionistično izobraževanje "nezadostno". To je zelo milo rečeno. Frizerji, na primer, imajo veliko več ur treninga, preden se zaposlijo, starši pa naj zaupajo nasvetom posameznikov s komaj kaj nepristranske izobrazbe o prehrani?

Medicinske šole in fakultete so pod močnim vplivom agrarne industrije. Le-ta ordinacije pediatrov še zmeraj oblega z marketinškimi kampanjami, ustvarjenimi z namenom promocije njene močno manipulativne ideologije, zato ni presenetljivo, da je mnogo dobronamernih pediatrov nepoučenih o nevarnostih mlečnih izdelkov. Če pričakujemo, da bomo v okolju, ki je pod vplivom interesov mlečne in agrarne industrije, deležni smiselnih, objektivnih in nepristranskih nasvetov, potem ni težko predvideti, da nam bodo priporočali, da za vsako ceno uživamo mleko in mlečne izdelke.

Na srečo zmeraj več staršev spoznava resnico o mlečnih izdelkih in sega po bolj zdravih alternativah. Riževo, mandljevo, konopljino ali kokosovo mleko so odlična izbira tako za otroke kot za odrasle. Ni jih težko uživati s polnozrnatimi žitaricami za zajtrk, ovsenimi kosmiči ali v kremnih juhah. Eden mojih najljubših načinov, kako zagotoviti, da otroci (in odrasli) zaužijejo večjo količino hranil, je smoothie z riževim mlekom ali mlekom iz oreškov; dodamo sladke, sveže, sočne cele sadeže in zelenje, na primer listnati ohrovt, špinačo ali solato, ter vse skupaj zmešamo v okusen napitek. Zelena listnata zelenjava je mnogo boljši vir mineralov kot mleko. Vlaknine v sadju, zelenjavi, polnozrnatih žitaricah in stročnicah pa pomagajo tudi pri odvajanju estrogena iz telesa. Mnogo zelene listnate zelenjave ne vsebuje le obilo kalcija, temveč tudi druge hranilne snovi, ki so ključnega pomena za zdrave kosti, na primer magnezij, bor in C-vitamin. Za zdrave kosti pa je pomembna tudi telesna aktivnost - še en razlog, da otroke s kavča odpeljemo na igrišče.

Prav kakor ljubeč starš svojemu majhnemu otroku ne bi pustil, da se igra na prometni avtocesti, je glede na količino informacij, ki jih že imamo o nevarnostih mlečnih izdelkov, tudi tukaj potrebno biti izjemno previden. Kot starši smo odgovorni, da se pozanimamo in poučimo o hrani, ki jo ponujamo svojim otrokom. Otroci nam zaupajo, da se v vseh pogledih zavzemamo za njihove najboljše interese. Pomagati otrokom, da se izogibajo mlečnim izdelkom, je eno najbolj ljubečih, skrbnih in odgovornih dejanj, ki jih starši lahko storijo za svojega otroka, zase, ter za ustvarjanje bolj zdravega sveta.

Avtor prispevka (v angleškem originalu The Sour Facts About Milk: What Every Parent Needs To Know) je John Pierre.

Prevod: Veganska iniciativa

Feminizem - naslednji korak

Posedene smo okoli mize. Toliko žensk. Nekatere izmed nas smo bile posiljene, nekatere smo prostovoljke, nekatere pa smo prostovoljke, ki smo bile posiljene.

Občasno se zberemo kar tako - kot skupnost. Druga drugi vlivamo moč v boju s fundamentalno moškim svetom. Strašljivim svetom. Svetom, ki nas je prizadel in prestrašil, svetom, v katerem je "enakopravnost" ideal, ne pa tudi resničnost.

Ena izmed žensk pri mizi mi ponudi pecivo. Pecivo, ki vsebuje mleko. Odkimam: "Niti pomotoma, veganka sem."

"Veganka?! Poslušaj, nekoč sem srečala vegana, ki mi je povedal, da so krave posiljevane. Kakšna obupna primerjava je to? Kako lahko kdo sploh pomisli na kaj tako zlobnega in žaljivega? Ali sploh ve, kaj je posilstvo?"

Postaja vedno bolj razburjena, eno za drugim iz nje besnijo pristranska prepričanja o veganih in moji šokirani malenkosti da komaj kaj možnosti, da se odzovem.

Ko naredi premor, pričnem.

Povem ji, da je bilo eden glavnih razlogov za to, da sem postala veganka, spolno nasilje, katerega žrtev sem bila. Povem ji, da vem, kaj je nemoč. Da vem, kako je, če je nekdo nasilen do tebe. Povem ji, da vem, kaj pomeni trpeti, kako je, če te nekdo izkorišča, in kako je, če ti brez dovoljenja nekaj vzamejo.

Povem ji, da vem, kako je biti živo bitje, s katerim ravnajo kot s predmetom, stvarjo, potrošnim materialom. Ko si zgolj orodje za dosego tega, kar si je nekdo zaželel. Razložim ji, kako na silo osemenijo kravo. Kako ji odvzamejo telička, kako jo znova in znova in znova in znova molzejo, kako so njena vimena razbolela in vneta. Povem ji, kako se je znebijo, ko več ni dobičkonosna.

Povem ji, kako vsakič, ko se zazrem v te oči, podoživim svojo strašno izkušnjo. Da želim kričati. Da je ona del mene in da, dokler ona ni svobodna, tudi jaz ne morem biti.

Krava v ogradi za posiljevanje. (Jo-Anne McArthur / We Animals)

Uživanje mleka je v nasprotju s feminizmom.
Zahtevanje enakopravnosti za eno skupino, medtem ko zatiraš drugo, je v nasprotju s feminizmom.
Braniti ženska telesa ene vrste in izkoriščati druga je v nasprotju s feminizmom.
Ravnati z nekom kot s potrošnim materialom je v nasprotju s feminizmom.
V nasprotju s feminizmom je.
Sramotno je.
Grozovito je.

Dokler zrem v te oči, nobeno zavzemanje za pravice žensk ne bo izbrisalo iz mojega spomina tega, kar se mi je zgodilo.

Prispevek je (v angleškem originalu: Feminism - The Next Step) objavljen na blogu The Vegan Woman.
Prevod: Veganska iniciativa

V ogled priporočamo tudi: Srečne krave: kaj se skriva za mitom

Čas je, da opustimo slanino in mleko ter z odprtimi rokami sprejmemo veganstvo

Kljub otročjemu in obrambnemu odzivu nekaterih je Irska zrela za veganstvo.

Težko si je predstavljati, da se antropologi iz vesolja ne bi nadvse zabavali in čudili ob raziskovanju irske kulturne tradicije. Ena izmed stvari, ki bi verjetno pritegnila njihovo pozornost, je dejstvo, da se irska populacija - se pravi ljudje, ki tam živijo - nikoli ne odstavi od prsi.

Nezemeljski raziskovalci bi nas prepoznali kot sesalce, četudi sami neradi priznamo, da to smo, in zdelo bi se jim izrazito čudno, da po tem, ko prenehamo piti mleko iz prsi svojih mater, če nam je to sploh bilo dano, posežemo po mleku za teličke in to hrano za dojenčke uživamo še v celotni odrasli dobi.

Verjetno bi se trudili razumeti, kako so oglaševalci in vsakdanje družbene navade navidezno prepričali celotno skupnost, da za ljudi ni nič bolj "naravnega" kot to, da pijejo hrano za teleta in iz nje izdelujejo sir in jogurt.

Lahko bi se praskali po glavah, če jih seveda imajo, ker je to, da ljudje uporabljajo mleko drugih živalskih vrst, najbolj bizaren, a hkrati najpogostejši in seveda vsakdanji pojav.

"Bi želeli nekaj otroške hrane v svoji kavi, gospa?" 

"Ja, prosim." 

"Želiš tekočino, posebej namenjeno rejenju teleta, prelito čez svoje žitarice, ljubica?" 

"Zakaj pa ne!"

Kaj pa, ko obiskovalci iz vesolja odkrijejo, da je na Irskem vedno več veganov? Ko končno najdejo člane gibanja Odstavljeni smo od prsi, ki živijo na zdravi rastlinski prehrani in jih navdušuje filozofija veganstva, ki v svoji srži teži k manj nasilnemu svetu? Kaj si bodo mislili o tej subkulturi?

Ko sem se preselil na Irsko, je bil keltski tiger še na preži in ljudje so mi z veliko gotovostjo trdili, da Irska ni pripravljena za veganstvo. Tako vzneseni od svoje ljubezni do slanine, klobas in jajc, verjetno poplaknjenih s hrano za teličke, pa čeprav le kot dodatek v čaju, Irci z veganstvom niso hoteli imeti veliko ali pa sploh nobenega opravka.

Kot da bi potreboval potrditev za to, sem na nacionalni radijski postaji kmalu slišal deklico, staro okoli 10 let, ki je rekla, da je vegetarijanka in méni, da ni prav, da ljudje ubijajo krave, da jih jedo in iz njihove kože proizvajajo usnje, in da ubijajo ovce, da jih jedo in jim jemljejo njihovo volno.

Ko je nehala govoriti, se je ponovno oglasil voditelj v studiu, in prvo, kar je rekel, in to v stilu Homerja Simpsona, je bilo: "Mmmmm, slanina."

Zakaj se je odrasla oseba tako otročje in obrambno odzvala na iskreno stališče otroka o izkoriščanju drugih živali? Kot sociolog, ki gleda skozi prizmo ideologije ter moči kulturnih norm in vrednot, vidim, da je Irska, tako kot večina drugih družb, zelo speciesistična, celo tako zelo, da se izrazu "speciesizem" mnogo ljudi posmehuje.

Vendar pa Harold Brown, nekoč živinorejec v ZDA, sedaj pa zagovornik veganstva in ustanovitelj organizacije Farm Kind, pravi, da je speciesizem vir vseh drugih izmov in vsega izkoriščanja.

Torej, izgledi za veganstvo na Irskem sredi prejšnjega desetletja niso bili preveč dobri, a po tem, ko sem se udeležil informacijskih okroglih miz o veganstvu in številnih prireditev v Dublinu, sem stvari videl precej bolj rožnato.

Zdelo se je, da večina ljudi na Irskem ve, kaj pomeni "vegan" - nekdo, ki ne jé drugih živali ali živalskih proizvodov - in "beseda na V" navsezadnje ni bila tako strašljiva.

Veliko ljudi je izkazalo zanimanje in celo podporo, ko so na ulicah naleteli na vegansko literaturo. Zmeraj večje število kavarn in restavracij na svojih menijih ponuja veganske opcije in večina večjih trgovin z živili na Irskem prodaja številne veganske izdelke. Nedavno sem obiskal več dogodkov, ki so jih organizirali irski vegani, in tudi sam sem pomagal pri organizaciji enega ali dveh.

Vsi so bili dobro obiskani, pozitivni dogodki, a pretežno v Dublinu. To pušča odprto možnost, da med mesti in podeželjem, ko gre za rastlinsko prehrano in vegansko filozofijo, obstaja razkorak.

Ali je ta razkorak resnična družbena realnost, bomo še videli, prav tako tudi, v kolikšni meri se veganstvo tukaj lahko razcveti.

Čeprav so mi zatrjevali nasprotno, mislim, da je Irska zrela za veganstvo, in zgodovinski ter kulturni antropologi, domači ali iz vesolja, bodo nekoč raziskovali nenavaden pojav, da irska družba nekoč v preteklosti ni uspela odstaviti od prsi nekaj svojih državljanov sesalcev.

Avtor prispevka (v angleškem originalu Time to wean ourselves off the rashers and milky tea and embrace veganism) je Dr Roger Yates, občasni profesor na University College Dublin ter raziskovalec družbenih gibanj in protestov.

Prevod: Veganska iniciativa.

Laktozna intoleranca ni bolezen

Ko nam nekdo pove, da ne prenaša laktoze, to navadno stori z žalostnim izrazom na obrazu. Izrazom nekoga, ki zamuja nekaj krasnih življenjskih izkustev, ker je v njegovem telesu nekaj strahotno narobe. Ta žalostni izraz navadno izzove sogovornikovo sočustvovanje. Ubožec, ne more prebaviti laktoze! Tudi kot veganka sem se večkrat znašla v tovrstnih stereotipnih situacijah, ko mi je bilo žal za tiste, ki ne morejo prebavljati laktoze.  Kljub temu, da jih podzavestno sočutno pogledam, take priložnosti uporabim za to, da spregovorim o veganstvu. Težava je v tem, da smo se priučili gledati na laktozno intoleranco kot na bolezen, čeprav gre za povsem normalen življenjski proces.

Sesalci moramo izdelovati encim laktazo (prebavni encim, ki razgradi laktozo) samo v času, ko nas matere dojijo. Pri človeku torej do starosti 2-4 let. Po tem, ko nas matere odstavijo s svojih prsi, smo sposobni dobiti hranila iz trde hrane. V knjigi Personal Nutrition avtoric Marie Boyle in Sare Long je navedeno, da 70% svetovne populacije ne prenaša laktoze. Največja pojavnost laktozne intolerance je med potomci Afričanov, prebivalcev Sredozemlja, ameriških domorodcev in Azijcev. Okvirna pojavnost med nebelci je sledeča:

- Afroameričani: 80%

- Indijanci (ameriški staroselci): 80-100%

- Azijci: 90-100%

Po tovrstnih statistikah sodeč je jasno, da ljudje z laktozno intoleranco niso redke izjeme, ki jih je doletela strašna bolezen, ampak ljudje z normalno delujočim prebavnim sistemom. Prišel je čas, da o tem razmislimo in spremenimo način dojemanja laktozne intolerance. Naš odziv, ko nekdo omeni, da on sam ali kateri izmed njegovih znancev ne more prebaviti laktoze, bi moral biti: “Super, tako kot več kot 70% prebivalcev sveta!” – skupaj z razlago, zakaj je temu tako. Eden izmed bolj presunljivih razlogov za mojo odločitev za veganstvo je bilo spoznanje dejstva, da po obdobju dojenja ni naravno več piti mleka, še posebej ne mleka pripadnikov druge vrste. Kar še doda h grozljivosti je krutost, povezana s “prirejo” kravjega mleka, da bi z njim hranili populacijo ljudi, ki od tega dobesedno zboleva. Spreminjanje dojemanja pojava laktozne intolerace je samo eden izmed načinov, ki pogojuje dojemanje mleka in mlečnih izdelkov, ki jih imajo ljudje tako radi. In nenazadnje, nikoli ne veš, ali bodo našteti argumenti prišli na ušesa komu, kot sem jaz, ki se bo nato zavestno odločil za veganstvo - in v tem tudi vztrajal.

Viri:

• National Institute of Health (NationalDigestive Disease Information Clearinghouse)

• Boyle, M. A., & Long, S. (2007). Personal Nutrition(6th Edition ed.). Belmont, CA, USA: Thomson Wadsworth.

• Vir slike: 30by30goose

Originalni prispevek (z naslovom Lactose Intolerance Is Not A Disease) je objavljen na blogu Vegans of Color. Prevod: Veganska iniciativa.

Učinek kravjega mleka na otroke

Skozi evolucijo se je izoblikoval edinstven način, da se dojenček naveže na mater: beljakovine v mleku se razgradijo na peptide, ki imajo podoben učinek kot opiati. Kaj pa, če doječa mati v odrasli dobi sama še zmeraj pije mleko in tako dejansko hkrati sesa in doji? Evolucija na to ni nikoli računala, kar lahko pojasni nedavno poročilo o tem, da kravje mleko zaradi ß-kazomorfina 5 pri dojenčkih povzroča apnejo (Cow’s Milk-Induced Infant Apnea With Increased Serum Content Of Bovine Beta Casomorphin 5), objavljeno v strokovni reviji za gastroenterologijo in prehrano otrok (Journal of Pediatric Gastroenterology and Nutrition).

Kazomorfin je ena od opioidnih spojin, ki nastanejo v naših želodcih, kadar pijemo mleko. Apneja pomeni, da otrok neha dihati. Raziskovalci poročajo o "primeru dojenega otroka s pogostimi epizodami apneje, ki se zmeraj pojavijo po tem, ko njegova mati pije kravje mleko." Laboratorijske preiskave so pokazale visoko stopnjo vsebnosti kazomorfina v krvi otroka, kar je vodilne raziskovalce pripeljalo k domnevi, da je vzrok otrokove apneje "dejavnost opioida, ki lahko ima depresivni učinek na dihalne centre v centralnem živčnem sistemu in povzroči pojav, ki se imenuje mlečna apneja." 

"Namen tega poročila," zaključujejo avtorji, "je opozoriti raziskovalce na možnost, da se pri izpostavljanju dojenčka beljakovinam v kravjem mleku pojavi sistemska reakcija z napadom apneje. Prepričani smo, da se takšna klinična situacija zgodi redko, vendar pa jo spremlja velika grožnja dojenčkovemu življenju, ki se ji lahko izognemo s preprostim in cenenim dietetičnim ukrepom" (prehrano brez mleka in mlečnih izdelkov). Več o tem v 3-minutnem videu o apneji, ki jo pri dojenčkih povzroča kravje mleko (v angleškem jeziku):

Razlog, da je to tako zaskrbljujoče, je, da vsakega desetega dojenčka s ponavljajočimi se epizodami apneje ni mogoče rešiti in tragično umre zaradi SNSD, sindroma nenadne smrti dojenčka (znanega tudi kot smrt v zibki). SNSD je najpogostejši vzrok smrti pri zdravih dojenčkih, starejših od enega meseca. Eden od vsakih 2000 ameriških otrok umre na ta način. Vsak dan šest dojenčkov preneha jokati, njihovi starši pa začnejo.

Domneva, da bi opiatom podobni učinki beljakovin v kravjem mleku pri otroku lahko povzročili, da preneha dihati, je bila tako provokativna, da so raziskovalci pričeli testirati druge otroke z visokim tveganjem. V spodnjem 2-minutnem videu (v angleškem jeziku) o kazomorfinih v kravjem mleku in smrti v zibki, se posvetim študiji, ki ugotavlja, da imajo otroci, ki trpijo za akutnimi življenjsko nevarnimi napadi, v krvi trikrat višjo vsebnost morfinom podobnih peptidov kot zdravi otroci. 

Izkaže se, da obstaja encim, ki odstranjuje kazomorfine, vendar je aktivnost tega encima pri otrocih s tveganjem za polovico manjša kot pri zdravih otrocih. Zato nekateri dojenčki kazomorfina enostavno ne morejo dovolj hitro izločiti iz svojega sistema in tvegajo SNSD. Raziskovalci sklepajo: "Prodor ß-kazomorfinov v dojenčkov še nerazvit centralni živčni sistem lahko zavre dihalni center v možganskem deblu, kar vodi do nenormalnih dihalnih odzivov, hiperkapnije (preveč ogljikovega dioksida), hipoksije (ni dovolj kisika), apneje in smrti."

Opiatom podobni kazomorfini, ki se sproščajo iz kazeina, proteina v kravjem mleku, sodelujejo tudi pri nastanku drugih bolezni, vključno s sladkorno boleznijo tipa I, poporodno psihozo, motnjami v krvnem obtoku, prehranskimi alergijami in avtizmom - slednjemu se posvečam v spodnjem 2-minutnem videu (v angleškem jeziku):

Materino mleko je zmeraj najboljša izbira, vendar je mleko mater, ki uživajo zgolj hrano rastlinskega izvora, še boljše. Njihovo mleko ne vsebuje kravjih kazomorfinov in ima manj industrijskih onesnaževalcev, kot so na primer dioksini - primerjavi vsebnosti škodljivih snovi v mleku mesojedih, vegetarijanskih in veganskih mater se posvečam v tem 4-minutnem videu (v angleškem jeziku):

V zvezi z drugimi vplivi živalskih produktov na razvoj otrok si oglejte videa o mleku in prezgodnjem spolnem razvoju (v angleškem jeziku) ter beljakovinah in puberteti (v angleškem jeziku). Nič čudnega torej, da je Dr. Benjamin Spock - najbolj spoštovan pediater vseh časov - priporočal, da otrok ne hranimo z mesom in mlekom živali.

Avtor prispevka (v angleškem originalu The Effects of Cow's Milk on Babies) je dr. Michael Greger.
Prevod: Veganska iniciativa.

Michael Greger je zdravnik, avtor in mednarodno priznan govornik o prehrani, prehranski varnosti in javnem zdravstvu. Na spletni strani NutritionFacts.org je na voljo več sto njegovih videov o prehrani.
 

Krave ne proizvajajo mleka

Dolgo je trajalo, preden sem ugotovila, da so krave dejansko ženske. Nekako nikoli nisem povezala dejstev. Še dlje pa je trajalo, da sem razumela, da krave ne proizvajajo mleka.

Matere ga.

Vse se je zgodilo nekega večera, ko sem dojila svojega najmlajšega sina. Nenadoma sem spoznala, da je mleko krave namenjeno njenemu otroku, prav tako kot je mleko, ki nastaja v mojih prsih, namenjeno mojemu sinu.

Pred 14 leti sem postala vegetarijanka, ker nisem hotela povzročati trpljenja živalim. Zato sem, ko sem izvedela, kaj se dogaja v mlečni industriji, tudi prenehala uživati mleko.

A tudi, če svojo empatijo do živali postavim na stran, se moram vprašati: "Ali ima pitje mleka živali sploh kak smisel?" 

Lahko si predstavljam, kako odvratno bi se zdelo mojim prijateljem, če bi jim s kavo ponudila že samo kapljico mleka iz svojih prsi. Kako ironično. Ali mar ni odrivanje teleta, da bi mi pili mleko njegove matere - mleko, ustvarjeno za rast velikega goveda - bolj neumno?

In tako je po več kot desetletju vegetarijanstva moja prehrana pričela postajati zmeraj bolj veganska. To me pravzaprav ni presenetilo, saj sem zmeraj vedela, da bom nekoč storila ta korak in postala veganka - preseneča pa me, da sem tako dolgo potrebovala zanj.

Izogibala sem se informacijam - nisem se bila pripravljena soočiti z odgovori. In v tem nisem sama. Večina ljudi noče vedeti, od kod prihaja njihova hrana ali kako nastane. Zakaj je to tako, lahko povem iz lastnih izkušenj.

Prvič, resnica ni rožnata. Sprejeti resnico pomeni sprejeti dejstvo, da ne spoštujemo niti živali, niti okolja in niti samih sebe. Ker mislimo, da se z resnico nismo sposobni soočiti, raje ostanemo nevedni.

Drugič, strah nas je posledic. Jaz, na primer, se nisem želela odpovedati siru. Oboževala sem sir: jedla sem ga pri skoraj vsakem obroku. Bi mojega moža jezilo, če bi komplicirala pri hrani? Bi odpovedanje siru pomenilo, da se bom vse življenje počutila prikrajšano?

Mnogo ljudi ima enake strahove. Nočejo izvedeti resnice, ker jih skrbi, da bo to spremenilo njihove ustaljene navade.

Če ste vi eden teh ljudi, vam odkrito povem: res vam bo spremenilo življenje. Sprva bo odločitev za tako pomembno spremembo v prehrani zahtevala kar nekaj časa. Temu pravim "miselni čas". Ko spremenite svojo prehrano, vam to da misliti in je inspirativno. Srečala sem nešteto ljudi, ki so, ko so postali vegani, naenkrat odkrili inspiracijo v kuhinji. Druge, kot tudi mene, to navdihne za pisanje, fotografiranje in druge načine deljenja informacij s svetom.

Ljudem po vsej državi se odpirajo oči glede hrane. Zmeraj več ljudi jé zmeraj bolj rastlinsko prehrano. Na to vplivajo tudi znane osebe, filmi, kot je Forks over Knives in iniciative kot je Zeleni ponedeljek.

Moje upanje je, da bo veganstvo za širšo populacijo zdaj postalo še bolj enostavno. Še pomembneje, želela bi videti, da so ljudje povezani s hrano, ki jo jedo. Več kot je zavednih ljudi, hitreje se bo stanje izboljšalo.

Vsakdo izmed nas ubira svojo pot in vsak ima svoj trenutek prebujanja. Razumem to. Prej nisem bila pripravljena, zdaj pa sem.

Rebecca Carter, so-ustanoviteljica Ecorazzi.com in gostujoča pisateljica na blogu Healthy Living

Vir:

http://www.care2.com/greenliving/cows-dont-make-milk.html?page=1 

Kolostrum

Kolostrum oziroma mlezivo je izloček mlečne žleze, ki nastaja tik pred in še nekaj ur po rojstvu in je namenjen izključno kot prva hrana novorojenca. Najpogosteje je rumeno obarvan, vsebuje pa veliko hranljivih snovi, potrebnih za rast, ter protiteles, ki novorojencu pomagajo razviti zdravo presnovo in odpornost. 


Novorojenci sesalcev še nimajo dobro razvitega imunskega sistema, njihov prebavni trakt pa je ob rojstvu praktično sterilen, zato je ob prihodu na svet kolostrum zanje izredno pomemben.

Človek, kot tudi drugi sesalci, potem, ko se odstavi od prsi, ne potrebuje izločkov mlečnih žlez niti svoje niti drugih vrst.




Kljub temu pa je v zadnjih 20-ih letih na policah lekarn in trgovin na voljo vedno več kolostruma krav in drugih živali - pogosto v obliki praška ali tablet. Predstavljajo ga kot neke vrste magično hranilo in izvir mladosti in to kljub temu, da sistem odraslega človeka sploh ne more izkoristiti imunoglobinov v kolostrumu. Najbolj pa to marketinško potezo občutijo novorojenci, ki so prikrajšani za kolostrum lastnih mater.

Farmerji materam odvzemajo kolostrum od 0-6 ur po porodu. S to prakso se je težko strinjati, četudi ga nekaj pustijo mladičem. Pa tudi mladički, predvsem telički, kolostrum pogosto dobijo skozi hranilni tank in ne naravnost od matere. Tele in krava se namreč zelo navežeta drug na drugega zato jih ponekod ločujejo že ob rojstvu, drugje pa nekaj dni kasneje. To je zmeraj zelo žalosten prizor. Otroka nasilno odvzamejo materi (s pomočjo, vrvi, palic in elektrošokov), oba pa še dolgo, očitno in glasno žalujeta drug za drugim.

Spet drugje se ponašajo s prijaznostjo do teličkov in jih pustijo ob materah dokler... se farmerji ne odločijo, da je zdaj bilo dovolj mleka za mladega telička in ga je potrebno odstaviti, saj mleko nujno potrebujejo ljudje. 




Tedaj teličkom onemogočijo, da bi še naprej sesali materino mleko: nataknejo jim razne nagobčnike ali pa jim v nos pripnejo ploščice, ki preprečujejo dostop do vimen oziroma imajo bodice, s katerimi tele zbada mater, ki posledično teličku ne dovoli več sesati.