Val svobode

Leslie J. Cross (1914-1979). Iz jubilejne izdaje revije The Vegan ob njeni 10. obletnici (pozimi 1954, letnik 9, št. 3, str. 9-19). 

★

Pričujoče besedilo poskuša s preprostimi besedami povedati, kaj je veganstvo, zakaj in kako je nastalo, ter predvideti, kaj lahko pomeni za človeštvo.

Beseda “veganstvo” je simbol, ki pomeni veliko spremembo, preobrazbo, ki jo lahko primerjamo z osvoboditvijo tlačanov in osvoboditvijo sužnjev.

Njena uradna definicija - “nauk, da bi človek moral živeti brez izkoriščanja živali” - je natančna, jasna in dojemljiva, vendar ne vedno razumljena v celoti. To ni tako presenetljivo, kot se zdi, saj devet kratkih besed redko zaobseže spremembo tako velikih razsežnosti; njena uresničitev bo prinesla novi svet in novega človeka, ki bo prebival v njem.

Zakaj smo prepričani, da bi morali živeti brez izkoriščanja živali? Če vprašanje postavimo drugače: zakaj je ta nauk nastal?

Odgovor, čeprav morda ni očiten, resnično odpre oči, saj potrjuje trditev, da veganstvo ni zgolj stranska veja človeške evolucije, temveč vrh, ki močno povečuje napredek.

Veganstvo svoje rojstvo dolguje dejstvu, da smo globoko v sebi neomajno prepričani v svobodo - morda še posebej tisti, ki so bili rojeni in vzgojeni na teh tradicionalno svobodomiselnih otokih.

Imeti svobodo, da svoje življenje živimo po svoje, v skladu z lastno notranjo lučjo, je temeljno za naš pogled na življenje samo. Prav v luči tega koncepta najdemo pravi pomen veganske preobrazbe. Šele ko veganstvo pojmujemo kot nauk o svobodi in ne kot nauk o omejevanju (kot so napačno prepričani tisti, ki mu nasprotujejo), ga v celoti dojemamo.

Preprosto dejstvo je, da je v svoji osnovi veganstvo zadnji od valov, ki zaznamujejo plimovanje svobode od začetkov zgodovine. Od predhodnikov se razlikuje po moči dejstva, da v dolg boj za osvoboditev vnaša dokaj novo in posebno značilnost; plimovanje svobode je pognalo onstran tega, kar so do današnjih dni imeli za njeno naravno mejo - koncept svobodnega človeka. Do nastopa veganstva je razmeroma malo ljudi štelo živali za vredne ali upravičene do svobode, še manj pa se jih je verjetno zavedalo veličastnega učinka, ki bi ga podelitev takšne pravice imela na svobodo človeka samega.

Resnični, neizbrisni pomen veganstva je v njegovem presenetljivo logičnem prikazu, da z odrekanjem pravice do svobode živalim človek sam sebi zapira prehod do lastnega nadaljevanja iskanja sreče.

Verjeti v pravico do svobode neizogibno pomeni, da to isto pravico priznavamo tudi drugim. Če tega ne storimo, v temelju zanikamo sam princip. S tem omogočimo, da Orwellov 1984 postane logično mogoč, suženjstvo enega človeka drugemu pa upravičljivo dejanje. Če povemo drugače, zakon svobode - ki je hkrati zakon ljubezni - ne pozna meja. Ker človek v svojem razmišljanju živali izključuje iz veljavnosti tega zakona ter mu s tem postavlja arbitrarne meje, posledično žanje, kar je sejal - močno omejevanje lastnega napredka. Veganstvo neusmiljeno in razodevajoče osvetljuje prav to dejstvo, to malo prepoznano oviro za nadaljnjo rast človeka.

Ko se posvetimo vprašanju, kako je veganstvo nastalo, najdemo izvrsten primer posrednega pristopa, ki ga včasih privzamejo sile usode.

Znano je dejstvo, da je seme veganstva zraslo iz celoletne razprave preko dopisovanja v kolumnah The Vegetarian Messenger o moralnem razlogu proti temu, da bi vegetarijanci uživali mlečne izdelke. Na koncu dopisovanja se je nekaj vegetarijancev odločilo, da bi radi sami oblikovali “ne-mlečno” skupino znotraj Vegetarijanskega združenja. A združenje je to zavrnilo in predlagalo, naj teh nekaj članov ustanovi svojo organizacijo. Tako je Vegetarijansko združenje nehote pomagalo usodi, saj je bila neposredna posledica njegovega dejanja ustanovitev Veganskega združenja novembra 1944.

Novo združenje se ni za dolgo zadovoljilo, da je zgolj “ne-mesno, ne-mlečno, ne-jajčno, ne-medeno”. Proizvodi kot so krzno, usnje in volna, so se pridružili hrani iz živali kot “ne-veganski”. V želji, da bi naslovili vzrok in ne le neštevnih posledic, so že zgodaj poskusili ugotoviti, kaj je narobe v človekovem odnosu do živali. Vendar pa se cilji združenja niso jasno oblikovali brez nekaj let trajajočih notranjih pretresov in naporov. Končno so se 11. novembra 1950 člani na posebnem občnem zboru strinjali, da je cilj društva ustaviti izkoriščanje živali s strani človeka.

Med leti 1944 in 1950 je bil notranji in resnični pomen veganstva “na hladnem”, nedefiniran in ne v celoti prepoznan. “Ne-mlečna” motivacija je bil že od začetka jasno nezadovoljiva kot dokončni razlog; dejansko ni bila nič več kot sprožilec, ki je novo in globoko resnico pognal v svet. Ko je leta 1950 pomen veganstva postal splošno očiten, so ga oblikovali v preprosto frazo, ki je postala del ustave društva.

Od 1950 tako ni bilo več dvoma o pomenu veganstva. Kratka definicija, navedena zgoraj, je poudarjena v členu 4.(a): “društvo si bo prizadevalo za to, da človek preneha uporabljati živali za hrano in druge izdelke, delo, lov, poskuse in vse ostale načine uporabe, ki vključujejo človeško izkoriščanje življenja živali.”

Čeprav je bilo pred 1950 veliko razpravljanja o tem, kaj veganstvo dejansko je, pa o nečem nikoli ni bilo dvoma: pogonska sila gibanja je bila in ostaja sočutje do živali, ki klije iz človekovega ravnanja z njimi. Sočutje je vodilo prvo peščico do združitve leta 1944 in sočutje zagotavlja pogonsko moč tudi danes.

Pomemben del dela našega društva predstavlja osveščanje ljudi o nečem, kar bi sicer ušlo njihovi pozornosti: vseobsegajoč pomen osvoboditve živali.

Živali so za človeka največji preizkus njegove vrednosti in sposobnosti napredovanja; preizkus, kako ravna s tistimi, nad katerimi ima moč.

Žalostno, a resnično dejstvo je, da človek ob tem preizkusu vse prevečkrat zasleduje lastne cilje na račun trpljenja živali. Lovi jih in kolje, na njih izvaja poskuse in jih zasužnjuje. Da bi se polastil njihovega mleka, jim prizadeja enega najbolj nečastnih izmed vseh načinov izkoriščanja - namerno in nasilno ločitev matere krave od njenega mladega telička. Divjim, ponosnim in plemenitim konjem zlomi voljo, jih kastrira in vpreže. Njegova stalna molitev ni toliko za vsakdanji kruh kot za vsakdanje meso. Sočutnemu človeku lahko oprostimo njegovo pomenljivo vprašanje, kakšne vrste neki bi lahko bil odnos, ki ima za svoje simbole bič, uzdo in klavčev nož.

Ameriški pisatelj Henry Bailie Stevens je trdil, da je bilo zasužnjenje (“udomačitev”) živali ena od “napačnih poti”, ki jih je človek izbral nekje v teku evolucije. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je ta trditev logična. Nima veliko smisla na primer moledovati za mir na zemlji, hkrati pa nad živalmi vršiti vojno.

Kar potrebujemo, da bi začeli popravljati ta evolucijski odklon, je sprejemanje ideje, da je osvoboditev živali želeni cilj. Če bi zadostno število ljudi doživelo takšno miselno spreobrnitev, bi lahko sposobnosti in iznajdljivost človeka uporabili za razvoj alternativ tistim proizvodom iz živali, za katere je večina ljudi prepričana, da so nujni za njihovo ugodje. Ti proizvodi - en primer je popolnoma zadovoljivo ne-živalsko mleko - so nujni, da bi dosegli vseobsegajočo praktično uporabo ideala. Kajti vsi moški in ženske niso enaki in mnogim izmed njih se sedanje praktične ovire zdijo nepremagljive. Ne smemo si zatiskati oči pred nespornim dejstvom, da so za te ljudi takšne ovire resnične in ne namišljene.

Da bi veganskemu gibanju zagotovili dovolj virov in izkušenj, je nujno, da vanj pritegnemo ljudi. Najbolj neposredna metoda je širjenje ideje - ideje o osvoboditvi živali. Sprejemati moramo ljudi na vseh stopnjah preobrazbe - tako tiste, ki ne morejo obljubiti več kot miselno sprejemanje, kot tiste, ki svoje sprejemanje ideala zanesljivo in kolikor je mogoče uresničujejo v vsakodnevnem ravnanju.

Ko bo postala ideja vedno bolj sprejeta, se bo pojavilo vedno več priložnosti, da naredimo pot enostavnejšo in bolj privlačno za tiste, ki po naravi niso tako pionirski. Kakor hitro bo preobrat od izkoriščanja k svobodi dosegel določeno stopnjo, bo potrebno hkrati s postopnim odstranjevanjem ovir v zasebnem življenju posvečati pozornost vprašanju, kako naj ravnamo z živalmi na splošno. Ni si težko predstavljati, da bo takšen preobrat prinesel težave širšega in bolj splošnega značaja. Nihče, še najmanj pa vegan, si ne želi sveta brez živali - in kako na splošno in v podrobnostih predlagamo uresničitev preobrata od izkoriščanja in sprevrženosti k svobodi in naravnosti bo nekega dne postalo pomembna točka pogovorov.

Če lahko vrinem osebno pripombo, je le malo tistega, kar si želim bolj kot to, da bi dočakal ta dan. Kako čudovito bi na primer bilo sodelovati v razpravi o odločitvi otem, ali bi, za namene preobrata, naravni park ali zavetišče za živali postavili v tem ali onem delu dežele, in natanko kako naj se ga načrtuje.

Ko bo veganstvo doseglo takšno stopnjo, se bo v srcih in glavah večine moških in žensk zgodila silna sprememba. Ideja izkoriščanja živali jim bo takrat tako odvratna, kot je danes ideja človeškega suženjstva. Nekatere spremembe v vsakodnevnem življenju so očitne. Mesarij več ne bo in mlekar (če bo še dostavljal) bo dostavljal vegansko mleko. Dežela ne bo obtežena s tesnobo krav, ki jočejo za svojimi telički. Klavnice in laboratoriji za poskuse na živalih ne bodo obstajali, nihče ne bo za zabavo lovil živali …

Nekatere druge spremembe pa niso tako očitne. Življenje v dobrohotnejšem in bolj razsvetljenem svetu bo za človeka samega imelo koristi, ki si jih lahko predstavljamo le v grobih obrisih. Njegovo zdravje, fizično in psihično, bo močno izboljšano. Ker se bo otresel večjega dela grobe plati svoje narave, bodo nanj deževali duhovni darovi - ki se jim s svojo kratkovidno voljo danes sam odreka.

Iz take snovi so sanje… Da bi jih uresničili, moramo odigrati svojo vlogo, ko napoči čas. Smo v zelo začetnih stopnjah nove preobrazbe. Mi smo pionirji.

Prevod: Veganska iniciativa
Vir fotografij živali: Wikimedia

Speciesizem in veganstvo: preseganje politike in religije

Čeprav se nekaterim to morda zdi presenetljivo, najdemo ljudi, ki so vegani iz etičnih razlogov, v vseh političnih strujah in vseh velikih religijah. Veganstvo presega politiko in vero, ker temelji na preprostem vprašanju zavračanja predsodka, ki ga imenujemo speciesizem.

Speciesizem, rasizem, seksizem in drugi predsodki temeljijo na moralno nepomembnem kriteriju (v tem primeru vrsti), na podlagi katerega nekdo posameznikom, ki spadajo v druge "skupine", odreka interese, čeprav so ti interesi pomembnejši od njegovih lastnih. Kot tak je speciesizem le različica iste krivice, ki je temelj vseh predsodkov. Ni pomembno, na katerem moralno nepomembnem kriteriju gradimo predsodke - naj bo to spol, rasa, barva kože, starost, spolna usmerjenost, vrsta - uporaba takih samovoljnih meril za odrekanje pravic drugim je etično napačna.

Kljub kulturni evoluciji, ki je človeštvo pripeljala daleč od prazgodovinske miselnosti "ubij ali bodi ubit", današnji svet ostaja globoko speciesističen. Naš ekstremni kulturni speciesizem sega daleč preko neupoštevanja posameznikove pravice, da bi se izognil pregonu. Razširil se je celo v absolutno brezbrižnost do pravice posameznika, da mu ni po krivici odvzeta svoboda in da ne trpi duševnega in čustvenega trpinčenja, ekstremnega fizičnega nasilja v obliki pohabljanja in povzročitve telesnih poškodb ter smrti. Kakor neživa lastnina, brez zakonov, ki bi ščitili njihove najbolj temeljne pravice, so tisti, ki niso ljudje, obsojeni na življenje brez zaščite pred brutalnim in stalnim zatiranjem s strani tistih, ki nadzorujejo njihov svet: nas.

Izkoriščanje živali je povsod po svetu povsem legalno in socialno sprejemljivo, kljub temu, da obstajajo alternative (da ne omenjamo tistih, ki bodo še razvite, ko bo naša družba opustila sedanjo speciesistično prakso). Čeprav je gibanje, ki opozarja na številne brutalne kršitve pravic ne-človeških živali, ki jih ljudje rutinsko izkoriščamo za svoj dobiček, vedno večje, še kar zapiramo, trpinčimo in ubijamo živali vseh vrst in ohranjamo nepotrebne, zastarele izkoriščevalske prakse za pridelavo hrane, raziskave, modo in celo zabavo.

Vseprisotna narava tega izjemnega kulturnega predsodka pojasnjuje, zakaj speciesizem (in ustrezen moralni odziv nanj: veganstvo) ni povezan s političnimi nazori. Čeprav družbena gibanja za pravičnost običajno izvirajo z levice, so med etičnimi vegani tudi konzervativci, medtem pa se, na žalost, nekateri na politični levici še naprej posmehujejo vprašanjem pravic živali. Pravzaprav je presenetljivo, da se velika večina tistih na politični levici odloči, da bodo ostali neosveščeni, in namerno ignorirajo ta v nebo vpijoča kratenja pravic in celo sami sodelujejo v dejavnostih, ki bi jih preziral vsakdo, ki je v stiku s svojo vestjo.

Kakor je s politiko, tako je tudi z vero. Kristjani so bili v 18. in 19. stoletju močno razdeljeni glede zasuženjevanja ljudi v Ameriki in zagovorniki suženjstva so v bran svoji "od Boga dani" pravici do lastništva sužnjev citirali odlomke iz Svetega pisma. Nasprotniki suženjstva so uporabljali druge citate iz Biblije, da bi pokazali, da Bog suženjstvo obsoja. In tako je danes s pravicami živali. Zagovorniki obeh strani citirajo verska besedila bodisi za utemeljitev nepotrebnega pobijanja ali za potrditev veganske etike nenasilja.

Vzhodne religije niso izjema. Mnogo budistov se trudi upravičiti izkoriščanje živali, nepotrebno pobijanje in speciesizem s kazanjem na vrzeli v različnih nasprotujočih si pisanjih o Budovem poučevanju univerzalnega sočutja do vseh čutečih bitij. Drugi budisti se namesto tega odločijo za veganstvo in ga ponujajo kot racionalni odgovor na temeljni budistični nauk nenasilja. Osvobojeni lastnega speciesizma so veganski budisti domnevno sposobni videti preko takih, s predsodki prežetih racionalizacij, in prepoznati višjo avtoriteto v resnici, ki naj bi jo Buda skušal posredovati svojim učencem.

(Z drugimi besedami, če Buda ni bil vegan, kot nekateri trdijo, potem ni živel v skladu s svojimi nauki, ki zelo jasno narekujejo, da je spoštovanje vseh čutečih živih bitij temeljno načelo duhovnega življenja.)

V vsakem primeru je jasno, da sta politika in vera nepomembni za zavrnitev našega skupnega predsodka proti ostalim čutečim bitjem. Ne glede na to, ali smo konzervativci, liberalci, levičarji, judje, kristjani, budisti, ateisti ali pa kar koli drugega, izbiramo med potrditvijo in zavrnitvijo vse prežemajočega kulturnega speciesizma, za katerega nas družba vzgaja, da ga sprejemamo.

V bistvu bi lahko rekli, da je globoko zakoreninjeno zavedanje o temeljnih pravicah in potrebah, ki jih imajo vsa čuteča bitja, tisto, kar nam je vsem skupno. Kljub našim številnim razlikam je pod religijo, politiko, svetovnimi nazori in interesi, osebnostjo, obliko, velikostjo, spolom, barvo in ​​celo vrsto, pod vsem tem je prav vsak izmed nas iz mesa in krvi. Ali, kot je učil sam Buda:

"Vsa bitja trepetajo pred nasiljem. Vsa je strah smrti. Vsa ljubijo življenje. Prepoznajte samega sebe v drugih. Kako bi potem lahko škodovali drugim?"

Avtorja prispevka (v angl. originalu Speciesism and Veganism: transcending Politics and Religion) sta Angel Flinn in Dan Cudahy.

Prevod: Veganska iniciativa

Čas je, da opustimo slanino in mleko ter z odprtimi rokami sprejmemo veganstvo

Kljub otročjemu in obrambnemu odzivu nekaterih je Irska zrela za veganstvo.

Težko si je predstavljati, da se antropologi iz vesolja ne bi nadvse zabavali in čudili ob raziskovanju irske kulturne tradicije. Ena izmed stvari, ki bi verjetno pritegnila njihovo pozornost, je dejstvo, da se irska populacija - se pravi ljudje, ki tam živijo - nikoli ne odstavi od prsi.

Nezemeljski raziskovalci bi nas prepoznali kot sesalce, četudi sami neradi priznamo, da to smo, in zdelo bi se jim izrazito čudno, da po tem, ko prenehamo piti mleko iz prsi svojih mater, če nam je to sploh bilo dano, posežemo po mleku za teličke in to hrano za dojenčke uživamo še v celotni odrasli dobi.

Verjetno bi se trudili razumeti, kako so oglaševalci in vsakdanje družbene navade navidezno prepričali celotno skupnost, da za ljudi ni nič bolj "naravnega" kot to, da pijejo hrano za teleta in iz nje izdelujejo sir in jogurt.

Lahko bi se praskali po glavah, če jih seveda imajo, ker je to, da ljudje uporabljajo mleko drugih živalskih vrst, najbolj bizaren, a hkrati najpogostejši in seveda vsakdanji pojav.

"Bi želeli nekaj otroške hrane v svoji kavi, gospa?" 

"Ja, prosim." 

"Želiš tekočino, posebej namenjeno rejenju teleta, prelito čez svoje žitarice, ljubica?" 

"Zakaj pa ne!"

Kaj pa, ko obiskovalci iz vesolja odkrijejo, da je na Irskem vedno več veganov? Ko končno najdejo člane gibanja Odstavljeni smo od prsi, ki živijo na zdravi rastlinski prehrani in jih navdušuje filozofija veganstva, ki v svoji srži teži k manj nasilnemu svetu? Kaj si bodo mislili o tej subkulturi?

Ko sem se preselil na Irsko, je bil keltski tiger še na preži in ljudje so mi z veliko gotovostjo trdili, da Irska ni pripravljena za veganstvo. Tako vzneseni od svoje ljubezni do slanine, klobas in jajc, verjetno poplaknjenih s hrano za teličke, pa čeprav le kot dodatek v čaju, Irci z veganstvom niso hoteli imeti veliko ali pa sploh nobenega opravka.

Kot da bi potreboval potrditev za to, sem na nacionalni radijski postaji kmalu slišal deklico, staro okoli 10 let, ki je rekla, da je vegetarijanka in méni, da ni prav, da ljudje ubijajo krave, da jih jedo in iz njihove kože proizvajajo usnje, in da ubijajo ovce, da jih jedo in jim jemljejo njihovo volno.

Ko je nehala govoriti, se je ponovno oglasil voditelj v studiu, in prvo, kar je rekel, in to v stilu Homerja Simpsona, je bilo: "Mmmmm, slanina."

Zakaj se je odrasla oseba tako otročje in obrambno odzvala na iskreno stališče otroka o izkoriščanju drugih živali? Kot sociolog, ki gleda skozi prizmo ideologije ter moči kulturnih norm in vrednot, vidim, da je Irska, tako kot večina drugih družb, zelo speciesistična, celo tako zelo, da se izrazu "speciesizem" mnogo ljudi posmehuje.

Vendar pa Harold Brown, nekoč živinorejec v ZDA, sedaj pa zagovornik veganstva in ustanovitelj organizacije Farm Kind, pravi, da je speciesizem vir vseh drugih izmov in vsega izkoriščanja.

Torej, izgledi za veganstvo na Irskem sredi prejšnjega desetletja niso bili preveč dobri, a po tem, ko sem se udeležil informacijskih okroglih miz o veganstvu in številnih prireditev v Dublinu, sem stvari videl precej bolj rožnato.

Zdelo se je, da večina ljudi na Irskem ve, kaj pomeni "vegan" - nekdo, ki ne jé drugih živali ali živalskih proizvodov - in "beseda na V" navsezadnje ni bila tako strašljiva.

Veliko ljudi je izkazalo zanimanje in celo podporo, ko so na ulicah naleteli na vegansko literaturo. Zmeraj večje število kavarn in restavracij na svojih menijih ponuja veganske opcije in večina večjih trgovin z živili na Irskem prodaja številne veganske izdelke. Nedavno sem obiskal več dogodkov, ki so jih organizirali irski vegani, in tudi sam sem pomagal pri organizaciji enega ali dveh.

Vsi so bili dobro obiskani, pozitivni dogodki, a pretežno v Dublinu. To pušča odprto možnost, da med mesti in podeželjem, ko gre za rastlinsko prehrano in vegansko filozofijo, obstaja razkorak.

Ali je ta razkorak resnična družbena realnost, bomo še videli, prav tako tudi, v kolikšni meri se veganstvo tukaj lahko razcveti.

Čeprav so mi zatrjevali nasprotno, mislim, da je Irska zrela za veganstvo, in zgodovinski ter kulturni antropologi, domači ali iz vesolja, bodo nekoč raziskovali nenavaden pojav, da irska družba nekoč v preteklosti ni uspela odstaviti od prsi nekaj svojih državljanov sesalcev.

Avtor prispevka (v angleškem originalu Time to wean ourselves off the rashers and milky tea and embrace veganism) je Dr Roger Yates, občasni profesor na University College Dublin ter raziskovalec družbenih gibanj in protestov.

Prevod: Veganska iniciativa.

Čustveno življenje živali, Genova, 12.-13. maj 2012

Minuli vikend se je v italijanskem obmorskem mestu Genova na Pedagoški Fakulteti v sodelovanju z italijanskim Inštitutom za bioetiko odvijal posvet z naslovom »Čustveno življenje živali«. Udeležili so se ga številni strokovnjaki: veterinarji, zdravniki, filozofi, pravniki, sociologi, pa tudi aktivisti s področja zaščite in osvoboditve živali (Animals Asia, Nacionalna Agencija za zaščito živali ENPA in Antivisekcijska liga LAV). Prisotni so bili povečini italijanski strokovnjaki (Bruno Fedi, Luisella Battaglia, Ilaria Ferri), gostili pa so tudi Kima Stallwooda. Glavni oder je bil rezerviran za vodilnega svetovnega etologa in biologa Marca Bekoffa, poznanega tudi kot tesnega sodelavca primatologinje Jane Goodall. Na posvetu je bila tudi Sara Štuva z Univerze na Primorskem, ki je pripravila tole poročilo.

Bekoff je prisotne nagovoril z uvodnimi besedami, da je človek v primerjavi z ostalimi živalmi »tisti, ki ustvarja največ potomcev, tisti, ki največ potroši in izrablja, tisti, ki pušča največ sledi za seboj, tisti, ki je zelo vsiljiv, aroganten in gre, kamor se mu trenutno zahoče.« To je slaba plat človeka, ki ji Bekoff sicer ne želi dajati teže. Po njegovem se je namreč potrebno vselej ozreti na pozitivne vidike in na plemenita dejanja, ki jih človek naredi iz sočutja in ljubezni do drugih bitij, ob tem pa poudari, da »ljubezni in sočutja ni nikoli preveč.«

 

Brezsmiselno in energijsko potratno je prerekanje s trdoglavo in brezkompromisno nasprotno mislečimi. Prav ti, ki klišejsko omalovažujejo ostale, ki v živalih vidijo svoje sorodnike, pozabljajo, da obstajajo tudi znanstveni dokazi o tem, da si z ostalimi sesalci (in nekaterimi drugimi vrstami) delimo limbični sistem, možganski center za čustvovanje. Čustvovanje in sposobnost za bolečino pa se zdita tista primarna in neizpodbitna kriterija za moralno spoštovanje živali.

Nenehno potrjevanje človeku analognih sposobnosti pri živalih se marsikomu zdi nadvse nepotrebno, saj že ob samem pogledu na žival in v sobivanju z njo intuitivno ve, da je temu tako. Seveda pa je potrebno pri tem ohranjati mero »kritičnega antropomorfizma«, ki upošteva znanstvena dognanja (in to Bekoff, ki mu očitajo antropomorfičen pristop, tudi počne). Etologija pravi, da prepogosto pozabljamo, da imajo živali, če pustimo ob strani evolucionistično kontinuiteto, začrtano od Charlesa Darwina, ogromno čutov, ki se od človekovih razlikujejo. Čeprav kdaj pa kdaj menimo, da z določenim ravnanjem živalim koristimo, delamo ravno nasprotno.

Spoznanja etologije (in njenih različic) ter biologije imajo nadvse pomembno vlogo pri oblikovanju védenja o živalih. Potrjujejo že izoblikovano filozofsko smer zadnjih 30 let, ki pravi, da je potrebno številnim bitjem na Zemlji priznati in spoštovati njihovo drugačnost, ne pa jih podrejati antropocentrični homogenizaciji njihovih lastnosti po meri človeka. V tem je bistvo kritičnega oz. biocentričnega antropomorfizma: živali so nam podobne, saj si delimo celo vrsto skupnih lastnosti, vendar je vsaka, prav tako, kot je vsak posameznik, unikatna. To je temelj moralnega spoštovanja.

Nadvse zanimivo je bilo opaziti, da je Italija polna strokovnjakov z naravoslovnega področja (zdravnikov, veterinarjev, biologov), ki se pri svojem delu ukvarjajo z živalmi in so prepričani v znanstveno in etično neustreznost izkoriščanja živali za človekove potrebe; nekaj, česar Slovenija še ne premore. Italija pa se od Slovenije razlikuje tudi po tem, da je že 20 let v veljavi Zakon 413/1993 o ugovoru vesti za poskuse na živalih. Med veterinarji in zdravniki je kar nekaj takih, ki niso samo uveljavili te pravice, temveč so izbrali tudi veganski način življenja.

In če smo udeleženci odšli z upanjem na boljši svet, je izjava prisotnega veterinarja še kako dobrodošla za tiste, ki še niso na strani zaščitnikov (vseh) živali: »Zrezek že napolni želodec, izprazni pa razsodnost!«

Povezovanje dejstev

"Povezovanje dejstev" je britanski dokumentarni film, ki vas vabi na potovanje - skupaj s kuharjem, kmetom, članico parlamenta, z atletinjo, dietetinjo in s pesnikom - da bi raziskali poživljajoč način življenja, ki združuje odlično zdravo hrano z reševanjem mnogih globalnih izzivov, ki so danes pred nami.

Boste tudi vi povezali dejstva in postali del rešitve? :-)

"Making the Connection" is a 2010 film by The Vegan Society and Environment Films
Z dovoljenjem, podnapisi Veganska Iniciativa, julija 2011

Vegani - agresivni čudaki ali psihološko čudo?

Etični vegan je oseba, ki se je za veganstvo odločila na podlagi moralnega načela, da živali niso komoditeta, temveč imajo temeljno pravico do življenja, svobode in neizkoriščanja. Tak človek ni zgolj nekdo, ki se prehranjuje vegansko, temveč svoja etična načela aplicira tudi na druga področja, kot so obleka in obutev, čistila in izdelki za osebno nego, način vrtnarjenja, telesne aktivnosti in zabava. Opazi tudi jezikovno diskriminacijo in se je ne poslužuje (ne bo se opisal kot lastnik, temveč skrbnik psa, vrstnih imen kot so krava, svinja, kura ali koza ne uporablja kot žaljivke itd.)

Seveda že s samo prisotnostjo v svetu vsak človek neizogibno povzroča škodo (včasih mu pade mušica v oko, ali pa so žuželke ubite na vetrobranskem steklu vozila, s katerim potuje; tudi z gradnjo hiše ter urejanjem okolice posega v prej obstoječi ekosistem), vendar se etični vegan svojega vpliva na svet, v katerem živi, zaveda in se trudi povzročati kar najmanj škode. To sploh ne pomeni, da je etični vegan lahko samo puščavnik, ki živi v jami, jé le sadje, ki je že odpadlo z drevesa in ne uporablja elektrike, ne nosi oblačil in povsod hodi peš. Vendar bo skrbel za okolje (pa naj bo to recikliranje in pobiranje smeti, izogibanje nepotrebni vožnji z avtom, ali nasprotovanje uporabi škodljivih pesticidov in herbicidov). Ni etičnega vegana, ki bi naduto zagovarjal, da že s tem, ko ne podpira za okolje hudo škodljive živinoreje, stori več kot povprečen človek in zato lahko trati naravne vire ter onesnažuje, kolikor mu srce poželi. Ni etičnega vegana, ki bi nalašč brcal gobe v gozdu, lomil veje dreves ali potratno ravnal s hrano in jo metal v koš. In ni etičnega vegana, ki mu ne bi bilo mar za lačne, diskriminirane, izkoriščane ali trpinčene ljudi.

Ja, tudi ljudje so živali. Tudi ljudje čutijo, ljubijo, žalujejo, si želijo družine, svobode in spoštovanja. Od tod pa izvira globoko zasidran trn. Živimo v svetu, kjer ljudje škodujejo drug drugemu ter izkoriščajo nemočne in se znašajo nad njimi. Večina ljudi na svetu se strinja, da so vojne krute in nepotrebne, da otroci ne smejo delati v tovarnah in da je diskriminacija na osnovi barve kože, las, telesnih lastnosti, invalidnosti, starosti, spola, verske prepričanosti, spolne naravnanosti ali narodnosti neosnovana, napačna in da je to huda oblika psihološkega nasilja. Zapisali smo človekove in otrokove pravice in njihove kršitelje (bolj ali manj uspešno) lovimo, kaznujemo in poskušamo osvestiti. Otroke učimo načela "ne stori drugim, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi". In hkrati ljudje na nepredstavljivo nasilne načine izkoriščamo in trpinčimo živali. Zaradi okusa njihovih teles, zaradi želje po njihovi koži, zaradi pohlepa po prostoru, v katerem živijo, zaradi zaslužka, zaradi lastne koristi, iz objestnosti. Oklicujemo se za najvišje razvite, razumne in pravične prebivalce planeta, hkrati pa si pridržujemo pravico, da šibkejšim tudi v odsotnosti dejanske potrebe po tem kratimo najosnovnejše pravice. Uzakonjamo načine dolgotrajnega trpinčenja in čim intenzivnejšega izkoriščanja tistih, ki so drugačni od nas.

Vzemite si nekaj trenutkov in se poskusite vživeti. Predstavljajte si, da ste starš bratov, od katerih starejši do smrti pretepe mlajšega. Predstavljajte si, da živite v družbi, kjer novorojenčke rutinsko umorijo v plinski komori ali jih kar žive zmeljejo, če so napačnega spola. V družbi, kjer otroke zapirajo v koncentracijska taborišča in jih brez anestezije rutinsko kastrirajo, jim režejo ušesa in podobno. V družbi, kjer ženske nasilno oplajajo, da rodijo dojenčke, ki so jim odvzeti po rojstvu, da se lahko drugi polastijo njihovega mleka. V družbi, kjer umoru pravijo šport, načrtnemu mučenju pa znanost. V družbi, kjer tisti, ki imajo moč, izumljajo zmeraj nove načine, kako to moč zlorabiti, tisti nesrečni, ki je nimajo, pa so zaprti v kletkah, ogradah, vklenjeni v okove, do bridke smrti prepuščeni na milost in nemilost tistih, katerih lastnina so, ali pa živijo v stalni nevarnosti. V družbi, kjer je življenje vredno le toliko, kolikor lahko nekdo drug z njim ali njegovim telesom prisluži.
Predstavljajte si vse to in morda boste razumeli, kako težko je etičnemu veganu živeti v družbi in biti del nje. Kako obremenjujoče je razumeti grozljive napake, ki jih počnejo drugi ljudje - ljudje, za katere mu povrhu niti ni vseeno. Ljudje, ki so morda celo njegovi starši ali otroci. Kako frustrirajoče je biti priča temu in hkrati ne imeti moči tega preprečiti. Vedeti, kje in kdaj se dogaja umor in ne smeti tega preprečiti. Videti, kako zlorabljajo otroka in ne smeti posredovati. Vedeti za koncentracijska taborišča, zapore in mučilnice in ne smeti "motiti posesti" ali "ogrožati lastnine".

Etični vegan svoj visoko razviti moralni čut tudi uporabi za razumevanje drugih ljudi. Ve, da si veliko tistih, ki sodelujejo pri zlorabi živali, pred tem zatiska oči. Da jim družba nenehno dopoveduje, da je izkoriščanje drugih normalno, naravno, celo nujno. Da je to obrambni mehanizem, ki omogoča ohranjanje navad, od katerih se ne znajo ločiti. Da je morda nekoč celo sam to verjel in tako ravnal. Kljub temu pa to ne pomeni, da se je s situacijo sprijaznil ali da ne bo znova in znova poskušal razložiti svojim bližnjim, kako grozovite posledice lahko imajo njihova dejanja tako za druge kot za njih same. Ne pomeni, da ne bo poskušal pregovoriti oblasti, da spremenijo zakone, ki ta grozodejstva dovoljujejo. In ne pomeni, da ne bo poskušal ustaviti roke, ki biča nedolžnega.

Če razumemo, v kakšni težki situaciji se je znašel etični vegan, potem najbrž ni lahko razumeti, kako ob traumah, ki jih doživlja, lahko ostane miren, prijazen in navsezadnje pri zdravi pameti. Pa vendar mu to narekujejo ista načela, zaradi katerih spoštuje ne-človeške živali. Zato je smešno izjavljati, da so vegani - prav tisti, ki se zavezujejo k neškodovanju drugim čutečim bitjem - agresivni. In ironično je zahtevati, "naj ima vsak človek pravico jesti, kar želi", saj pravico do izbire vrste hrane zahtevajo prav tisti, ki brez pomisleka kratijo temeljno pravico do življenja, svobode in neizkoriščanja tistih, katerih telesa jedo.
Kadar pa kakemu veganu res popustijo živci in kratiteljem pravic drugih očita krutost, ali celo zastavi lastno svobodo, ko v želji, da reši nedolžno življenje, posega v lastnino drugega, se moramo vprašati, kako težka je njegova stiska in kako močna njegova želja po zaščiti nemočnega pred trpljenjem, da je to storil. In če še vedno menite, da so vegani zgolj samovšečneži, katerih edini namen je uveljaviti svoj prav, pomislite na to, da bi se vegani postavili tudi za vas, če bi vam nemočnim kdo povzročal trpljenje, vas zasužnjil, zlorabljal in izkoriščal.