Ob svetovnem dnevu veganstva

Na današnji dan že dvajseto leto zapored obeležujemo svetovni dan veganstva, letos pa mineva tudi 70 let od uvedbe izrazov vegan in veganstvo ter ustanovitve The Vegan Society. Svetovni dan veganstva in tudi ves november,  ki je svetovni mesec veganstva, sta za vegane priložnost, da prijateljem in družinskim članom pomagamo razumeti, zakaj je za nas tako pomembno, da se prehranjujemo, oblačimo, obuvamo in živimo vegansko, in kako lahko vsak posameznik pripomore k bolj pravičnemu svetu, ki ne bo temeljil na izkoriščanju drugih čutečih bitij, ki bo varčnejši z viri hrane in vode ter bo mnogo manj onesnaževal planet, naš skupni dom. 

Vegani stremimo k bolj sočutnemu svetu, to pa ne pomeni, da tisti, ki (še) niso vegani, nimajo podobnih želja. Mar si ne delimo želje po odpravi vojn in nasilja med ljudmi? Mar si tisti, ki niso vegani razen morebitnih redkih izjem želijo, da bi živali čim bolj trpele? Če bi bilo tako, potem bi nekdo ob zalogaju mesa užival ob misli, da je za ta zalogaj nekdo izredno trpel. Užival bi recimo ob predstavi o pujsu, ki so mu že kot dojenčku na živo odrezali rep in ga kastrirali, naslednjih nekaj mesecev pa je preživel v prostoru, ki mu ne moremo reči drugače kot zapor ali koncentracijsko taborišče, naposled pa so ga, še preden bi dosegel odraslo dobo, poslali na strašljivo pot, ki se konča v zgradbi, kjer so tla prekrita s krvjo, prostore med stenami pa polnijo srce parajoči kriki. Ko prispe do te zgradbe in ga ljudje z udarci po rampi potiskajo vroti vhodu, pujs lahko upa samo še na to, da bo jekleni bat, ki mu ga bo pištola skozi lobanjo potisnila v možgane, zadel pravo mesto in se ne bo zavedal, ko ga bodo obesili na kavelj, mu prerezali vrat in naposled z vrelo vodo odstranjevali kocine z njegovega umirajočega telesa. Le kdo bi užival ob takšnih prizorih?

Ne, medtem ko z užitkom in veseljem pomislijo, kako lepa in dišeča je bila jagoda, ki so jo utrgali na vrtu, kako bohotna je odrezana glava solate in kako vabljiv krompir, ki so ga izkopali, ljudje razen zelo redkih izjem ne želijo misliti na to, kaj se je moralo zgoditi, da se je na njihovi mizi znašel zrezek, kos sira ali jajce. Zato je mnogim celo zelo težko sedeti za isto mizo z veganom. Če bi si priznali resnico, potem bi morali ugotoviti, da je njihovo početje v nasprotju z njihovimi vrednotami, ki obsojajo zasužnjevanje, posilstvo, mučenje, umor. Zato so pogovori med vegani in tistimi, ki to (še) niso, pogosto zelo zahtevni, nabiti so s čustvi in se navadno končajo z večjo ali manjšo zamero na obeh straneh. Naša naloga je, da smo v tovrstnih soočenjih čim bolj razumevajoči do sogovornikov, njihova dolžnost (če to priznajo ali ne) pa, da se soočijo z dejstvi in si pričnejo odstrinjati tančice z oči.

Teh tančic je veliko in so različnih vrst. Nekaj jih ustvari družba: izdelki živalskega izvora so "normalni", "tradicionalni" in zato potrebni. Nekateri izdelki živalskega izvora kažejo tudi na izbran okus ali visok družbeni status. Mnogo jih pa ustvari živalska industrija, ki se dobro zaveda nelagodja, ki ga občutijo potrošniki, če se le za trenutek zavedo, da je takoimenovani "zrezek" na njihovem krožniku pravzaprav del telesa živega bitja, ki je imelo starše, ki bi tako kot človeški starši naredili vse, da bi jih zaščitili pred trpljenjem; bitja, ki je imelo rado sonce, zrak, svobodo, ki je ljubilo življenje tako kot mi. Enako velja za tako imenovano mlečno industrijo, ki se na vse kriplje trudi prikriti resnico o tem, da je mleko živali namenjeno otrokom teh živali ter da v naravi ne obstaja nobena druga vrsta živih bitij, ki bi iz takšnih ali drugačnih za lase privlečenih razlogov še v odrasli dobi uživala mleko, ki je dejansko namenjeno otrokom neke druge vrste. Zato živilska industrija izumlja izraze kot "srečne krave" in "srečne kokoši" in z ničvrednimi nalepkami ter praznimi besedami ljudem ponuja lažno predstavo, da s svojimi izbirami ne povzročajo trpljenja. Lahko bi izpostavili še mnogo drugih tančic živilske industrije, a žal ta v svoji dejavnosti ni osamljena. Podobne metodologije morajo za svoj obstoj uporabljati tudi farmacevtska, modna, pohištvena in avtomobilska industrija ter celo industrija, ki "proizvaja" izdelke za hišne ljubljenčke.

Grozote, ki jih te tančice  skušajo zakriti, so enakovredne in nekajkrat bolj množične kot najhujše grozote, ki smo jih ljudje v zgodovini zagrešili nad pripadniki drugih ras. Ob tem najbrž ni treba posebej poudariti, da se te grozote nad živalmi dogajajo nepretrgoma skozi vso zgodovino, v našem času pa so dosegle rasežnosti, ki ne ogrožajo samo obstoja naše vrste, temveč vsega življenja na planetu, kot ga poznamo.

Na srečo je veganska ponudba v trgovinah iz meseca v mesec večja. Britanski časnik The Guardian danes celo poziva podjetja in trgovine, naj na tržišču še povečajo delež izdelkov brez sestavin živalskega izvora, to pa naj na embalaži tudi jasno označijo.

In kaj je zaznamovalo preteklo leto?

Evropska državljanska pobuda za prepoved poskusov na živalih Stop Vivisection je z uradno potrditivijo uspešno zaključila zbiranje podpisov in se pripravlja na predstavitev argumentov Evropski komisiji ter javno  obravnavo v Evropskem parlamentu.

Zelo pomembna posredna podpora v prid omenjeni pobudi je (zaenkrat v obliki pomislekov) prišla tudi iz tistih znanstvenih krogov, ki so doslej poskuse na živalih goreče zagovarjali. British Medical Journal je junija letos objavil članek, ki z znanstvenega stališča zavrača poskuse na živalih, isto temo sta izpostavila tudi uvodnik odgovorne urednice ter naslovnica.

Vedno pogosteje beremo tudi o prepovedih cirkusov z živalmi v državah širom sveta - v zadnjih mesecih se je to zgodilo v Indiji, Kataloniji ter na Malti, v Sloveniji pa prepoved velja od januarja letos. Pod pritiski aktivistov in javnosti kloni tudi krznarska industrija: v preteklem letu smo se veselili novic o zaprtju nekaterih trgovin in farm v Evropi in Severni Ameriki, v Sloveniji pa bo 1. januarja 2015 v veljavo stopila prepoved gojenja živali zavoljo krzna ter lova nanje.

V preteklem letu je v Sloveniji vzklilo posestvo Koki, kjer je do sedaj zatočišče in dom našlo že približno 30 živali, rešenih iz živinorejske industrije. Veganska iniciativa je ponosna posvojiteljica dveh prav posebnih deklet s posestva, račke Elle in putke Fride.

Celo slovenska literarna ponudba je v preteklem letu postala bogatejša za eno vegansko slikanico za otroke: v slovenskem prevodu je namreč izšla knjiga Veganstvo je ljubezen avtorice in ilustratorke Ruby Roth.

Naj zaključimo s pozivom našim prijateljem, sodelavcem, znancem ter drugim še-ne-veganom: le pogumno se ozrite v svoje srce, ljudje, vaše vrednote so pomembnejše od okusa sira ali teksture zrezka. Priznajte si, da so življenje, svoboda in odsotnost trpljenja - pravice, ki pripadajo vam - tudi pravice, ki po rojstvu pripadajo vsem živim, čutečim bitjem, in če nam, ljudem, ni potrebno jesti živali, se oblačiti vanje ali jih kakor koli drugače izkoriščati, potem je prav, da tega tudi ne počnemo. Iskreno vas vabimo, da se v tem mesecu prehranjujete vegansko in ugotovite, da to ni noben bavbav, religija ali odrekanje, in upamo, da se ob koncu meseca ne boste več ozirali nazaj, temveč boste ponosno odkorakali veganstvu naproti.

Val svobode

Leslie J. Cross (1914-1979). Iz jubilejne izdaje revije The Vegan ob njeni 10. obletnici (pozimi 1954, letnik 9, št. 3, str. 9-19). 

★

Pričujoče besedilo poskuša s preprostimi besedami povedati, kaj je veganstvo, zakaj in kako je nastalo, ter predvideti, kaj lahko pomeni za človeštvo.

Beseda “veganstvo” je simbol, ki pomeni veliko spremembo, preobrazbo, ki jo lahko primerjamo z osvoboditvijo tlačanov in osvoboditvijo sužnjev.

Njena uradna definicija - “nauk, da bi človek moral živeti brez izkoriščanja živali” - je natančna, jasna in dojemljiva, vendar ne vedno razumljena v celoti. To ni tako presenetljivo, kot se zdi, saj devet kratkih besed redko zaobseže spremembo tako velikih razsežnosti; njena uresničitev bo prinesla novi svet in novega človeka, ki bo prebival v njem.

Zakaj smo prepričani, da bi morali živeti brez izkoriščanja živali? Če vprašanje postavimo drugače: zakaj je ta nauk nastal?

Odgovor, čeprav morda ni očiten, resnično odpre oči, saj potrjuje trditev, da veganstvo ni zgolj stranska veja človeške evolucije, temveč vrh, ki močno povečuje napredek.

Veganstvo svoje rojstvo dolguje dejstvu, da smo globoko v sebi neomajno prepričani v svobodo - morda še posebej tisti, ki so bili rojeni in vzgojeni na teh tradicionalno svobodomiselnih otokih.

Imeti svobodo, da svoje življenje živimo po svoje, v skladu z lastno notranjo lučjo, je temeljno za naš pogled na življenje samo. Prav v luči tega koncepta najdemo pravi pomen veganske preobrazbe. Šele ko veganstvo pojmujemo kot nauk o svobodi in ne kot nauk o omejevanju (kot so napačno prepričani tisti, ki mu nasprotujejo), ga v celoti dojemamo.

Preprosto dejstvo je, da je v svoji osnovi veganstvo zadnji od valov, ki zaznamujejo plimovanje svobode od začetkov zgodovine. Od predhodnikov se razlikuje po moči dejstva, da v dolg boj za osvoboditev vnaša dokaj novo in posebno značilnost; plimovanje svobode je pognalo onstran tega, kar so do današnjih dni imeli za njeno naravno mejo - koncept svobodnega človeka. Do nastopa veganstva je razmeroma malo ljudi štelo živali za vredne ali upravičene do svobode, še manj pa se jih je verjetno zavedalo veličastnega učinka, ki bi ga podelitev takšne pravice imela na svobodo človeka samega.

Resnični, neizbrisni pomen veganstva je v njegovem presenetljivo logičnem prikazu, da z odrekanjem pravice do svobode živalim človek sam sebi zapira prehod do lastnega nadaljevanja iskanja sreče.

Verjeti v pravico do svobode neizogibno pomeni, da to isto pravico priznavamo tudi drugim. Če tega ne storimo, v temelju zanikamo sam princip. S tem omogočimo, da Orwellov 1984 postane logično mogoč, suženjstvo enega človeka drugemu pa upravičljivo dejanje. Če povemo drugače, zakon svobode - ki je hkrati zakon ljubezni - ne pozna meja. Ker človek v svojem razmišljanju živali izključuje iz veljavnosti tega zakona ter mu s tem postavlja arbitrarne meje, posledično žanje, kar je sejal - močno omejevanje lastnega napredka. Veganstvo neusmiljeno in razodevajoče osvetljuje prav to dejstvo, to malo prepoznano oviro za nadaljnjo rast človeka.

Ko se posvetimo vprašanju, kako je veganstvo nastalo, najdemo izvrsten primer posrednega pristopa, ki ga včasih privzamejo sile usode.

Znano je dejstvo, da je seme veganstva zraslo iz celoletne razprave preko dopisovanja v kolumnah The Vegetarian Messenger o moralnem razlogu proti temu, da bi vegetarijanci uživali mlečne izdelke. Na koncu dopisovanja se je nekaj vegetarijancev odločilo, da bi radi sami oblikovali “ne-mlečno” skupino znotraj Vegetarijanskega združenja. A združenje je to zavrnilo in predlagalo, naj teh nekaj članov ustanovi svojo organizacijo. Tako je Vegetarijansko združenje nehote pomagalo usodi, saj je bila neposredna posledica njegovega dejanja ustanovitev Veganskega združenja novembra 1944.

Novo združenje se ni za dolgo zadovoljilo, da je zgolj “ne-mesno, ne-mlečno, ne-jajčno, ne-medeno”. Proizvodi kot so krzno, usnje in volna, so se pridružili hrani iz živali kot “ne-veganski”. V želji, da bi naslovili vzrok in ne le neštevnih posledic, so že zgodaj poskusili ugotoviti, kaj je narobe v človekovem odnosu do živali. Vendar pa se cilji združenja niso jasno oblikovali brez nekaj let trajajočih notranjih pretresov in naporov. Končno so se 11. novembra 1950 člani na posebnem občnem zboru strinjali, da je cilj društva ustaviti izkoriščanje živali s strani človeka.

Med leti 1944 in 1950 je bil notranji in resnični pomen veganstva “na hladnem”, nedefiniran in ne v celoti prepoznan. “Ne-mlečna” motivacija je bil že od začetka jasno nezadovoljiva kot dokončni razlog; dejansko ni bila nič več kot sprožilec, ki je novo in globoko resnico pognal v svet. Ko je leta 1950 pomen veganstva postal splošno očiten, so ga oblikovali v preprosto frazo, ki je postala del ustave društva.

Od 1950 tako ni bilo več dvoma o pomenu veganstva. Kratka definicija, navedena zgoraj, je poudarjena v členu 4.(a): “društvo si bo prizadevalo za to, da človek preneha uporabljati živali za hrano in druge izdelke, delo, lov, poskuse in vse ostale načine uporabe, ki vključujejo človeško izkoriščanje življenja živali.”

Čeprav je bilo pred 1950 veliko razpravljanja o tem, kaj veganstvo dejansko je, pa o nečem nikoli ni bilo dvoma: pogonska sila gibanja je bila in ostaja sočutje do živali, ki klije iz človekovega ravnanja z njimi. Sočutje je vodilo prvo peščico do združitve leta 1944 in sočutje zagotavlja pogonsko moč tudi danes.

Pomemben del dela našega društva predstavlja osveščanje ljudi o nečem, kar bi sicer ušlo njihovi pozornosti: vseobsegajoč pomen osvoboditve živali.

Živali so za človeka največji preizkus njegove vrednosti in sposobnosti napredovanja; preizkus, kako ravna s tistimi, nad katerimi ima moč.

Žalostno, a resnično dejstvo je, da človek ob tem preizkusu vse prevečkrat zasleduje lastne cilje na račun trpljenja živali. Lovi jih in kolje, na njih izvaja poskuse in jih zasužnjuje. Da bi se polastil njihovega mleka, jim prizadeja enega najbolj nečastnih izmed vseh načinov izkoriščanja - namerno in nasilno ločitev matere krave od njenega mladega telička. Divjim, ponosnim in plemenitim konjem zlomi voljo, jih kastrira in vpreže. Njegova stalna molitev ni toliko za vsakdanji kruh kot za vsakdanje meso. Sočutnemu človeku lahko oprostimo njegovo pomenljivo vprašanje, kakšne vrste neki bi lahko bil odnos, ki ima za svoje simbole bič, uzdo in klavčev nož.

Ameriški pisatelj Henry Bailie Stevens je trdil, da je bilo zasužnjenje (“udomačitev”) živali ena od “napačnih poti”, ki jih je človek izbral nekje v teku evolucije. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je ta trditev logična. Nima veliko smisla na primer moledovati za mir na zemlji, hkrati pa nad živalmi vršiti vojno.

Kar potrebujemo, da bi začeli popravljati ta evolucijski odklon, je sprejemanje ideje, da je osvoboditev živali želeni cilj. Če bi zadostno število ljudi doživelo takšno miselno spreobrnitev, bi lahko sposobnosti in iznajdljivost človeka uporabili za razvoj alternativ tistim proizvodom iz živali, za katere je večina ljudi prepričana, da so nujni za njihovo ugodje. Ti proizvodi - en primer je popolnoma zadovoljivo ne-živalsko mleko - so nujni, da bi dosegli vseobsegajočo praktično uporabo ideala. Kajti vsi moški in ženske niso enaki in mnogim izmed njih se sedanje praktične ovire zdijo nepremagljive. Ne smemo si zatiskati oči pred nespornim dejstvom, da so za te ljudi takšne ovire resnične in ne namišljene.

Da bi veganskemu gibanju zagotovili dovolj virov in izkušenj, je nujno, da vanj pritegnemo ljudi. Najbolj neposredna metoda je širjenje ideje - ideje o osvoboditvi živali. Sprejemati moramo ljudi na vseh stopnjah preobrazbe - tako tiste, ki ne morejo obljubiti več kot miselno sprejemanje, kot tiste, ki svoje sprejemanje ideala zanesljivo in kolikor je mogoče uresničujejo v vsakodnevnem ravnanju.

Ko bo postala ideja vedno bolj sprejeta, se bo pojavilo vedno več priložnosti, da naredimo pot enostavnejšo in bolj privlačno za tiste, ki po naravi niso tako pionirski. Kakor hitro bo preobrat od izkoriščanja k svobodi dosegel določeno stopnjo, bo potrebno hkrati s postopnim odstranjevanjem ovir v zasebnem življenju posvečati pozornost vprašanju, kako naj ravnamo z živalmi na splošno. Ni si težko predstavljati, da bo takšen preobrat prinesel težave širšega in bolj splošnega značaja. Nihče, še najmanj pa vegan, si ne želi sveta brez živali - in kako na splošno in v podrobnostih predlagamo uresničitev preobrata od izkoriščanja in sprevrženosti k svobodi in naravnosti bo nekega dne postalo pomembna točka pogovorov.

Če lahko vrinem osebno pripombo, je le malo tistega, kar si želim bolj kot to, da bi dočakal ta dan. Kako čudovito bi na primer bilo sodelovati v razpravi o odločitvi otem, ali bi, za namene preobrata, naravni park ali zavetišče za živali postavili v tem ali onem delu dežele, in natanko kako naj se ga načrtuje.

Ko bo veganstvo doseglo takšno stopnjo, se bo v srcih in glavah večine moških in žensk zgodila silna sprememba. Ideja izkoriščanja živali jim bo takrat tako odvratna, kot je danes ideja človeškega suženjstva. Nekatere spremembe v vsakodnevnem življenju so očitne. Mesarij več ne bo in mlekar (če bo še dostavljal) bo dostavljal vegansko mleko. Dežela ne bo obtežena s tesnobo krav, ki jočejo za svojimi telički. Klavnice in laboratoriji za poskuse na živalih ne bodo obstajali, nihče ne bo za zabavo lovil živali …

Nekatere druge spremembe pa niso tako očitne. Življenje v dobrohotnejšem in bolj razsvetljenem svetu bo za človeka samega imelo koristi, ki si jih lahko predstavljamo le v grobih obrisih. Njegovo zdravje, fizično in psihično, bo močno izboljšano. Ker se bo otresel večjega dela grobe plati svoje narave, bodo nanj deževali duhovni darovi - ki se jim s svojo kratkovidno voljo danes sam odreka.

Iz take snovi so sanje… Da bi jih uresničili, moramo odigrati svojo vlogo, ko napoči čas. Smo v zelo začetnih stopnjah nove preobrazbe. Mi smo pionirji.

Prevod: Veganska iniciativa
Vir fotografij živali: Wikimedia

Feminizem - naslednji korak

Posedene smo okoli mize. Toliko žensk. Nekatere izmed nas smo bile posiljene, nekatere smo prostovoljke, nekatere pa smo prostovoljke, ki smo bile posiljene.

Občasno se zberemo kar tako - kot skupnost. Druga drugi vlivamo moč v boju s fundamentalno moškim svetom. Strašljivim svetom. Svetom, ki nas je prizadel in prestrašil, svetom, v katerem je "enakopravnost" ideal, ne pa tudi resničnost.

Ena izmed žensk pri mizi mi ponudi pecivo. Pecivo, ki vsebuje mleko. Odkimam: "Niti pomotoma, veganka sem."

"Veganka?! Poslušaj, nekoč sem srečala vegana, ki mi je povedal, da so krave posiljevane. Kakšna obupna primerjava je to? Kako lahko kdo sploh pomisli na kaj tako zlobnega in žaljivega? Ali sploh ve, kaj je posilstvo?"

Postaja vedno bolj razburjena, eno za drugim iz nje besnijo pristranska prepričanja o veganih in moji šokirani malenkosti da komaj kaj možnosti, da se odzovem.

Ko naredi premor, pričnem.

Povem ji, da je bilo eden glavnih razlogov za to, da sem postala veganka, spolno nasilje, katerega žrtev sem bila. Povem ji, da vem, kaj je nemoč. Da vem, kako je, če je nekdo nasilen do tebe. Povem ji, da vem, kaj pomeni trpeti, kako je, če te nekdo izkorišča, in kako je, če ti brez dovoljenja nekaj vzamejo.

Povem ji, da vem, kako je biti živo bitje, s katerim ravnajo kot s predmetom, stvarjo, potrošnim materialom. Ko si zgolj orodje za dosego tega, kar si je nekdo zaželel. Razložim ji, kako na silo osemenijo kravo. Kako ji odvzamejo telička, kako jo znova in znova in znova in znova molzejo, kako so njena vimena razbolela in vneta. Povem ji, kako se je znebijo, ko več ni dobičkonosna.

Povem ji, kako vsakič, ko se zazrem v te oči, podoživim svojo strašno izkušnjo. Da želim kričati. Da je ona del mene in da, dokler ona ni svobodna, tudi jaz ne morem biti.

Krava v ogradi za posiljevanje. (Jo-Anne McArthur / We Animals)

Uživanje mleka je v nasprotju s feminizmom.
Zahtevanje enakopravnosti za eno skupino, medtem ko zatiraš drugo, je v nasprotju s feminizmom.
Braniti ženska telesa ene vrste in izkoriščati druga je v nasprotju s feminizmom.
Ravnati z nekom kot s potrošnim materialom je v nasprotju s feminizmom.
V nasprotju s feminizmom je.
Sramotno je.
Grozovito je.

Dokler zrem v te oči, nobeno zavzemanje za pravice žensk ne bo izbrisalo iz mojega spomina tega, kar se mi je zgodilo.

Prispevek je (v angleškem originalu: Feminism - The Next Step) objavljen na blogu The Vegan Woman.
Prevod: Veganska iniciativa

V ogled priporočamo tudi: Srečne krave: kaj se skriva za mitom

Kako partnerju pomagati, da postane vegan

Morda sta se s partnerjem hkrati odločila za veganstvo, morda sta bila vegana, še preden sta se spoznala, ali pa se vam je partner v veganstvu pridružil, ko je uvidel, da trpite, ker se zavedate posledic, ki jih imajo njegove (ali njene) izbire za živali. Za tiste bolj trmaste pa je tukaj nekaj nasvetov psihoterapevtke Karen Arluck, ki je svojemu možu pomagala, da je postal vegan. V tem prispevku se osredotoča zgolj na prehrano, njen pristop temelji na počasnem uvajanju, pri katerem ni prevelikih sprememb, katerih bi se oseba lahko ustrašila. 

Vprašanje: "Kako najhitreje uničiti romantični večer?"
 

Odgovor: Pojejte obrok, poln mesa in mlečnih izdelkov, ki mašijo arterije, zaradi česar se boste počutili zamaščene in utrujene, zamašene arterije pa lahko povzročijo tudi impotenco.
 

Čeprav je razlogov, zakaj ljubljeno osebo usmeriti v veganstvo, veliko, pa zgoraj omenjeni razlog vedno pritegne pozornost moških. Kdo si pa ne želi uspešnega ljubezenskega življenja? A kot že veste, je razlogov za veganstvo ogromno, vključno z boljšim zdravjem, preprečevanjem bolezni, življenjem v skladu s svojimi vrednotami in še veliko drugimi. Obstaja veliko člankov o številnih razlogih, zakaj postati vegan, in znanstvenih odgovorov na vsa vprašanja, ki se vam lahko porodijo, vključno s pogostim "Kje dobiti beljakovine?" Moj cilj pa ni zagotavljanje tovrstnih poglobljenih znanstvenih odgovorov, temveč praktičnih strategij, kako pomagati ljubljeni osebi, da se vam pridruži na veganski poti.
 

Za nekatere pare in družine je morda najlažje, če se skupaj odločijo za bolj zdrav in prijazen način življenja po tem, ko so se udeležili veganskega dogodka, opravili veganski izziv ali si ogledali film kot je na primer Forks Over Knives. V drugih družinah (in te so, kot kaže, v večjem številu), pa se le ena oseba odloči za veganstvo, njeni bližnji pa je v tem ne podpirajo vedno. Čeprav se morda zdi, da ni upanja, da bi "svojega fanta / moža / ljubljeno osebo pridobili na krov," resnično verjamem, da je. Kot psihoterapevtka in pretvornica svojega moža v vegana vam lahko povem, da obstaja nekaj ključnih strategij, ki sem jih uporabila, a pomembno je, da za vsak korak izberemo pravo priložnost in da dajemo dober zgled, obenem pa pazimo, da od svoje ljubljene osebe ne pričakujemo preveč naenkrat.
 

Najpomembnejše, kar lahko naredimo, da jim na tej poti pomagamo, je to, čemur v psihoterapiji rečemo "spustiti se na njihovo raven". To v bistvu pomeni, da začnete na točki, kjer se nahaja vaša ljubljena oseba, in ste pozorni na to, kako se počutijo sedaj. Majhni koraki, dragi moji.
 

1. faza: Izogibanje
 

Če vaša ljubljena oseba nima nobenega interesa za ta način življenja, se ni treba takoj začeti truditi, da bi jo spremenili. To jo bo najverjetneje celo odvrnilo. V teh primerih je potrebno začeti le z zgledom. Pokažite, kako enostavno je, kako se znajdete v družbi in kako zdravi ste. Če se vedno pritožujete nad tem, kako težko je biti vegan, vam bodo verjeli. Če pa je veganstvo običajni vsakdanji del vašega življenja, če v njem uživate in se zaradi tega dobro počutite, bodo to opazili.
 

Kadar kuhate vi (in predvidevam, da ste vi tisti, ki kuhate, če ste vegan in živite z nekom, ki to ni), dodajte hrano. Zaenkrat pozabite na umik mlečnih izdelkov, mesa in podobnih stvari. Osredotočite se na dodajanje zeljnic (brokoli, cvetača, vse vrste zelja in ohrovta, redkev itd.) in uporabljajte vse več celih zrn in stročnic, oreškov in semen. Če nekomu odvzamete "najljubšo" hrano, se te spremembe lahko ustraši, zato je naš prvi cilj, da ta živila "izrinemo" z bolj zdravimi. Cilj je, da se razmerje veganske in ne-veganske hrane, ki jo zaužije vaša ljubljena oseba, začne prevešati v pravo stran. Pripravljajte krepke veganske jedi, kot so recepti Rip Esselstyna v knjigi Engine 2 Diet ali v kuharici Happy Herbivore avtorice Lindsey Nixon. Moj mož zdaj obožuje listnati ohrovt, a sprva ga ni, zato priporočam majhne korake - začnite z mlado špinačo. Karkoli že naredite, recepta zaenkrat še ne označite za "veganskega". Pustite, da vaša ljubljena oseba uživa v vsakem obroku, ki ste ga vključili v vašo rutino. Ko pripomnijo, kako okusna je jed, se le nasmehnite in recite nekaj v smislu: "Zelo rad/a kuham zate."
 

2. faza: No, pa so vas začeli spraševati o "teh veganskih stvareh"
 

Naposled vas bodo verjetno vprašali o svoji lastni prehrani. Ključnega pomena je, da vprašajo sami, zato vas prosim, da ne prehitevate. To lahko traja tedne, mesece ali celo leta. (V mojem primeru je trajalo približno eno leto, vendar je moj mož predhodno praktično živel od pice, piva in hamburgerjev). Deliti vsakodnevne podrobnosti o vaših pomembnih življenjskih odločitvah je mamljivo, vendar lahko ustvari prepad v odnosu, če vaš partner ni pripravljen na to. Ko vam končno začnejo postavljati bolj odprta vprašanja, kot na primer: "Ali meniš, da bi mi to pomagalo izgubiti odvečno težo," ali: "Vem, da imam preveč holesterola v krvi, ali meniš, da bo to pomagalo," Ali celo: "Ne bi me motili občasni veganski obroki, vendar se ne morem odreči siru," ne zavijajte z očmi. Ta vprašanja so pomenljiva in to je vaša priložnost! To pomeni, da so v fazi pred-kontemplacije in dobesedno razmišljajo o tem, da bi postali vegani.
 

Karkoli že naredite, ne zavračajte njihovih razmišljanj, pa naj se zdijo še tako neresna. Lažje vam bo razumeti, če se spomnite, da tudi sami niste že od rojstva vegan/ka in da do tega življenjskega sloga vsak pride iz drugega razloga in na podlagi različnih življenjskih izkušenj. Pri tem občutljivem koraku nudite čim več podpore. Namesto da jim predavate o vsaki posamezni koristi, ki se je spomnite, recite raje: "Ja! In veliko bolj enostavno je, kot bi si človek mislil!" Colleen Patrick-Goudreau, ena od mojih osebnih veganskih vzornikov, zmeraj pravi, da če izžarevate radost in sproščenost, ko živite v skladu s svojimi vrednotami, se bo to drugih sčasoma prijelo in želeli se vam bodo pridružiti. Ena izmed ključnih stvari je poudariti, kako zabavno, preprosto in zdravo je veganstvo, a ne tako, da bi kar naprej govorili o tem. Ne želite, da se vaša ljubljena oseba počuti, kot da je to zanje gromozanska sprememba (to na začetku velja za večino), razen če izrecno želijo, da bi bila.
 

3. faza: Vsakdanje življenje
 

Začnite kuhati! Naredite dvojno porcijo vsega, kar pripravite zase. Sama najraje načrtujem obroke za ves teden. Kmalu kar potrojite porcije, saj ne želite, da bi bila vaša ljubljena oseba lačna. Prav nasprotno - želite, da so navdušeni nad obilico dobre hrane v hiši. Če nimajo večjih težav z zdravjem in / ali telesno težo, je lahko v pomoč tudi nekaj "prehodne" hrane. To so veganska živila, ki lahko vsaj na začetku naredijo vsak obrok bolj podoben tistim, na katere so bili navajeni prej. Mojemu možu so najljubši queso Food for Lovers, vsi izdelki Gardein, sojin sir, klobase, veganski piškoti s čokolado, ploščice in podobno. Ob tovrstnih živilih je prehod na veganstvo veliko lažji in bolj okusen ter brez občutka prikrajšanosti.
 

4. faza: Vegani z vsem srcem
 

Ta faza lahko nastopi v celoti ali pa ne. Seveda bi bilo idealno, a za večino ljudi je veganstvo pot in ne le cilj. Ne pozabite, pri različnih ljudeh si faze sledijo različno hitro; dajte jim čas, ki ga potrebujejo. Včasih bodo pred napredkom v višjo fazo začasno celo nazadovali v zgodnejšo (na primer med prazniki ali na počitnicah). Tako kot vse stvari v življenju, od A (jesti meso, mlečne in živalske izdelke) do B (popolno veganstvo) ne pridemo v ravni črti. Verjetno bo veliko ovinkov in zavojev, zato poskusite samo uživati skupno pot in biti hvaležni, da je vaš partner odprtega duha in pripravljen eksperimentirati z vami.
 

Avtorica prispevka Converting a Husband/ Boyfriend/ Girlfriend/ Lover to Veganism je Karen Arluck.

  

Prevod: Veganska iniciativa

Speciesizem in veganstvo: preseganje politike in religije

Čeprav se nekaterim to morda zdi presenetljivo, najdemo ljudi, ki so vegani iz etičnih razlogov, v vseh političnih strujah in vseh velikih religijah. Veganstvo presega politiko in vero, ker temelji na preprostem vprašanju zavračanja predsodka, ki ga imenujemo speciesizem.

Speciesizem, rasizem, seksizem in drugi predsodki temeljijo na moralno nepomembnem kriteriju (v tem primeru vrsti), na podlagi katerega nekdo posameznikom, ki spadajo v druge "skupine", odreka interese, čeprav so ti interesi pomembnejši od njegovih lastnih. Kot tak je speciesizem le različica iste krivice, ki je temelj vseh predsodkov. Ni pomembno, na katerem moralno nepomembnem kriteriju gradimo predsodke - naj bo to spol, rasa, barva kože, starost, spolna usmerjenost, vrsta - uporaba takih samovoljnih meril za odrekanje pravic drugim je etično napačna.

Kljub kulturni evoluciji, ki je človeštvo pripeljala daleč od prazgodovinske miselnosti "ubij ali bodi ubit", današnji svet ostaja globoko speciesističen. Naš ekstremni kulturni speciesizem sega daleč preko neupoštevanja posameznikove pravice, da bi se izognil pregonu. Razširil se je celo v absolutno brezbrižnost do pravice posameznika, da mu ni po krivici odvzeta svoboda in da ne trpi duševnega in čustvenega trpinčenja, ekstremnega fizičnega nasilja v obliki pohabljanja in povzročitve telesnih poškodb ter smrti. Kakor neživa lastnina, brez zakonov, ki bi ščitili njihove najbolj temeljne pravice, so tisti, ki niso ljudje, obsojeni na življenje brez zaščite pred brutalnim in stalnim zatiranjem s strani tistih, ki nadzorujejo njihov svet: nas.

Izkoriščanje živali je povsod po svetu povsem legalno in socialno sprejemljivo, kljub temu, da obstajajo alternative (da ne omenjamo tistih, ki bodo še razvite, ko bo naša družba opustila sedanjo speciesistično prakso). Čeprav je gibanje, ki opozarja na številne brutalne kršitve pravic ne-človeških živali, ki jih ljudje rutinsko izkoriščamo za svoj dobiček, vedno večje, še kar zapiramo, trpinčimo in ubijamo živali vseh vrst in ohranjamo nepotrebne, zastarele izkoriščevalske prakse za pridelavo hrane, raziskave, modo in celo zabavo.

Vseprisotna narava tega izjemnega kulturnega predsodka pojasnjuje, zakaj speciesizem (in ustrezen moralni odziv nanj: veganstvo) ni povezan s političnimi nazori. Čeprav družbena gibanja za pravičnost običajno izvirajo z levice, so med etičnimi vegani tudi konzervativci, medtem pa se, na žalost, nekateri na politični levici še naprej posmehujejo vprašanjem pravic živali. Pravzaprav je presenetljivo, da se velika večina tistih na politični levici odloči, da bodo ostali neosveščeni, in namerno ignorirajo ta v nebo vpijoča kratenja pravic in celo sami sodelujejo v dejavnostih, ki bi jih preziral vsakdo, ki je v stiku s svojo vestjo.

Kakor je s politiko, tako je tudi z vero. Kristjani so bili v 18. in 19. stoletju močno razdeljeni glede zasuženjevanja ljudi v Ameriki in zagovorniki suženjstva so v bran svoji "od Boga dani" pravici do lastništva sužnjev citirali odlomke iz Svetega pisma. Nasprotniki suženjstva so uporabljali druge citate iz Biblije, da bi pokazali, da Bog suženjstvo obsoja. In tako je danes s pravicami živali. Zagovorniki obeh strani citirajo verska besedila bodisi za utemeljitev nepotrebnega pobijanja ali za potrditev veganske etike nenasilja.

Vzhodne religije niso izjema. Mnogo budistov se trudi upravičiti izkoriščanje živali, nepotrebno pobijanje in speciesizem s kazanjem na vrzeli v različnih nasprotujočih si pisanjih o Budovem poučevanju univerzalnega sočutja do vseh čutečih bitij. Drugi budisti se namesto tega odločijo za veganstvo in ga ponujajo kot racionalni odgovor na temeljni budistični nauk nenasilja. Osvobojeni lastnega speciesizma so veganski budisti domnevno sposobni videti preko takih, s predsodki prežetih racionalizacij, in prepoznati višjo avtoriteto v resnici, ki naj bi jo Buda skušal posredovati svojim učencem.

(Z drugimi besedami, če Buda ni bil vegan, kot nekateri trdijo, potem ni živel v skladu s svojimi nauki, ki zelo jasno narekujejo, da je spoštovanje vseh čutečih živih bitij temeljno načelo duhovnega življenja.)

V vsakem primeru je jasno, da sta politika in vera nepomembni za zavrnitev našega skupnega predsodka proti ostalim čutečim bitjem. Ne glede na to, ali smo konzervativci, liberalci, levičarji, judje, kristjani, budisti, ateisti ali pa kar koli drugega, izbiramo med potrditvijo in zavrnitvijo vse prežemajočega kulturnega speciesizma, za katerega nas družba vzgaja, da ga sprejemamo.

V bistvu bi lahko rekli, da je globoko zakoreninjeno zavedanje o temeljnih pravicah in potrebah, ki jih imajo vsa čuteča bitja, tisto, kar nam je vsem skupno. Kljub našim številnim razlikam je pod religijo, politiko, svetovnimi nazori in interesi, osebnostjo, obliko, velikostjo, spolom, barvo in ​​celo vrsto, pod vsem tem je prav vsak izmed nas iz mesa in krvi. Ali, kot je učil sam Buda:

"Vsa bitja trepetajo pred nasiljem. Vsa je strah smrti. Vsa ljubijo življenje. Prepoznajte samega sebe v drugih. Kako bi potem lahko škodovali drugim?"

Avtorja prispevka (v angl. originalu Speciesism and Veganism: transcending Politics and Religion) sta Angel Flinn in Dan Cudahy.

Prevod: Veganska iniciativa

5 razlogov, zakaj jesti meso ni "stvar osebne izbire"

Od vseh nerazumljivih racionalizacij za uživanje mesa v času, ko meso sploh ni nujno za naše preživetje ali zdravje, dandanes mnogi ljudje radi posežejo po priljubljenem sloganu, ki mu jaz pravim "samoprevara osebne izbire". Gre nekako takole: "Moja odločitev, da jem meso, je osebna izbira." Temu običajno sledi izjava, namenjena veganom in vegetarijancem, da so tudi oni sprejeli osebno odločitev, ki ustreza njim. To se na površju morda sliši odlično, ampak v svojem bistvu je zelo izrojeno in skrb vzbujajoče. Tukaj je pet ključnih razlogov, zakaj.

1. Hranjenje je družabni in multi-kulturni dogodek, dokler za mizo ne prisede vegan.

Najprej si pobliže oglejmo, kaj "osebno" pomeni v kontekstu izrazito družabne človeške dejavnosti prehranjevanja. Osebna izbira hrane nikoli ni bila predmet razprave pri mizi, dokler ni vse večje število veganov in vegetarijancev – samo s svojo prisotnostjo pri mizi – izpostavilo vprašanja legitimnosti prehranjevanja z živalmi. Oseba, ki vam pove, da je prehranjevanje z mesom njena osebna izbira, vam sporoča, da se "ne vtikujte vanjo". Ne želi, da bi dvomili v visoke moralne vzgibe, ki si jih želi pripisati, ali da bi morda izpostavili moralno neskladje med stališčem, ki ga je izrazila, in tem, da je v času, ko je povsem nepotrebno, izkoriščanje in ubijanje živali za hrano nemogoče upravičiti. Z drugimi besedami: to vprašanje je označila za stvar osebne izbire natanko zato, ker ste s svojo prisotnostjo povzročili, da je postalo javno.

2. Ni svobodne izbire brez zavedanja

Ironično je, da se meso-jedci, ki svojo odločitev, da jedo meso, označujejo kot osebno, potrudijo, da jo zagovarjajo javno, kadar so soočeni z veganom ali vegetarijancem. Kakor nekateri belopolti liberalci, ki temnopolti osebi kljubovalno zabrusijo: "Saj imam vendar tudi črne prijatelje!", bodo nekateri meso-jedci na dolgo in široko razlagali, kako globoko razumejo veganstvo, saj imajo veganske prijatelje, so že slišali njihove razloge za veganstvo in jih nadvse spoštujejo.

Zagotovili vam bodo, da so skrbno pretehtali razloge za veganstvo, a prišli do zaključka, da "to pač ni za njih". Toda namesto da bi prišli do neke nove razlage, zakaj naj bi ljudje morali jesti meso, se enostavno vrnejo k tradicionalnim trditvam, osredotočenim na, kot jih imenuje socialna psihologinja Melanie Joy, tri N-je upravičevanja: jesti meso je normalno, naravno in nujno. Toda njihovo razmišljanje razkrije dejstvo, da so popolnoma spregledali pomembno idejo, ki stoji za veganstvom, kar lepo povzame avtorica Jenny Brown v svoji knjigi The Lucky Ones: "Lahko postanemo ujetniki naših prvih indoktrinacij, lahko pa se odločimo kritično presoditi svoje predpostavke in svoje življenje uskladiti s svojimi vrednotami. Odločitev za veganstvo nam to najbolje omogoča."

3. Izbira ima žrtev in žrtev je popolnoma spregledana

Oglejmo si to vprašanje z vidika živalske žrtve, ki je v celoti zapostavljena zaradi meso-jedčeve napačne domneve, da živali nimajo želje po svojem lastnem življenju, ali pa da nimajo razumevanja vrednosti le-tega. Ali je živali, ki so jo vzredili, gojili in zaklali za to, da jo je nekdo pojedel, pomembno, ali je oseba, ki jé njeno telo, pretehtala razloge za veganstvo? Seveda ne.

Za tiste, ki so jim življenja ljuba, kot so ljuba nam samim, je nepomembno, ali zavestni meso-jedci menijo, da so s preučitvijo prednosti in slabosti prehranjevanja z živalmi opravili svojo dolžnost. Dejstvo je, da imajo živali, ki jih vzrejamo za meso, vsaj toliko interesa ostati žive, se izogibati bolečinam in trpljenju ter iskati užitek kot hišni ljubljenčki teh meso-jedcev. Kot odlično ubesedi aktivistka Twyla Francois: "Vse živali lahko trpijo enako, razlika med njimi je le v tem, kako jih ljudje dojemamo, in to določa, kaj dopuščamo, da se z njimi dogaja. V zahodnem svetu se nam zdi narobe mučiti in jesti mačke in pse, toda povsem sprejemljivo se nam zdi tako ravnati z živalmi, ki so čuteče in sposobne trpljenja enako kot psi in mačke. Nobeno bitje, ki se ponaša z razumnostjo, ne more podpirati takšnega ravnanja."

4. Veliko osebnih odločitev, ki jih sprejemamo, ima slabe posledice za nas in za druge

Zdaj pa si pobliže oglejmo, kaj pomeni izbira. Samo dejanje izbiranja implicira, da ima tisti, ki izbira, svobodno voljo in se zaveda možnih izbir ter njihovih posledic. Gledano s stališča pravičnosti, živimo v družbi, kjer so naša dejanja in izbire pod vplivom tistega, za kar družba meni, da je sprejemljivo. Lahko se odločimo za osebno izbiro, da nekoga pohabimo, posilimo ali ubijemo, vendar bodo ti ukrepi imeli posledice, ki nas od te odločitve odvračajo. V demokratični družbi je splošno sprejeto, da smo pri svojem početju svobodni, dokler ne škodujemo drugim ali kršimo istih pravic in svoboščin drugih.

Vendar pa je za meso-jedca izbira jesti živali povsem izključena iz tega koncepta pravičnosti, saj po njihovem le-ta ne velja za druge vrste, ampak le za ljudi (kako priročno). Z drugimi besedami, ni vidnih negativnih posledic za uživanje mesa. Žrtve tistih, ki jih jedo, ostanejo nevidne in tihe in to je morda največja prevara, kar jih obstaja.

5. Grozodejstva nikoli niso osebna

V resnici izbira jesti meso zanika sam smisel izbire, saj žival, ki jo je za meso bilo potrebno ubiti, pri tem ni imela nobene možnosti izbire. In označevanje take izbire kot osebne je še bolj problematično, saj ta izbira zahteva odvzem življenja nekomu drugemu, ne osebno žrtvovanje. Nič ne bi moglo biti bolj javno kot odvzem življenja čutečemu bitju, ki mu je lastno življenje ljubo, še posebej, če dejanje ni potrebno in zato ni moralno upravičljivo.

Ko je vsakoletno ubitih 60 milijard kopenskih živali in še približno 60 milijard morskih živali za "osebne" prehranske izbire ene same vrste, ki temeljijo zgolj in edino na užitku okusa, jesti meso ni več stvar osebne izbire, ampak postane socialno-pravično gibanje za zaščito pravic živali. Živalim zanikati pravico do življenja v skladu z njihovimi lastnimi interesi je narobe, poskusiti braniti našo izbiro, da jih jemo, kot osebno, pa zabloda.

Avtor prispevka (v angleškem originalu 5 Reasons Why Eating Meat Can't Be Considered A 'Personal Choice') je Robert Grillo, ustanovitelj organizacije Free From Harm. 

Prevod: Veganska iniciativa.

Zakaj je veganom vseeno za ljudi?

"Veganka si? Zakaj sovražiš ljudi?"

To vprašanje me doleti dokaj pogosto, a me vsakič ujame nepripravljeno. Težko razumem, kako sta jeza in razdraženost lahko začetni odziv neke osebe na mojo rastlinsko prehrano in način življenja, ki ne povzroča trpljenja. Nikoli nisem čisto prepričana, kako se odzvati. Iskren odgovor je, da ne sovražim ljudi in da je veganstvo pravzaprav v popolni harmoniji z veliko zelo pomembnimi vprašanji človekovih pravic. Moja življenjska filozofija je koristiti svetu - in ne, kot mnogi verjamejo, koristiti živalim na račun sveta.

Zgodovinsko gledano so se najpomembnejša gibanja za socialno pravičnost zavzemala za tiste brez določenih pravic. Temelj gibanja za pravice žensk je bila pridobitev volilne pravice. Cilj je bil vplivati na vprašanja, pomembna za ženske, in s tem pomembna za vse. Žarišče gibanja za človekove pravice je bilo prizadevanje za enakopravnost črncev in belcev. Cilj pa je bil, da svet prizna, da je potrebno vse ljudi obravnavati enako, ne glede na raso ali barvo. Podobno si gibanje za pravice živali prizadeva dati glas tistim, ki ga nimajo - milijardam živali, ki v mukah živijo in umirajo za našo hrano in zabavo. Vprašanje človekovih pravic in vprašanje pravic živali imata enak osnovni cilj: izboljšanje stanja družbe kot celote.

Veliko ljudi se ne zaveda, da pri gibanju za pravice živali ne gre le za ne-človeške živali, tudi ljudje lahko veliko pridobijo. Živinoreja in z njo povezane panoge so med najbolj nevarnimi na svetu. One Green Planet ugotavlja, da je samo v ZDA služba za varnost in zdravje pri delu poročala o smrti 9003 kmetijskih delavcev zaradi poškodb pri delu med leti 1992 in 2009. Poškodbe lahko vključujejo vse od kroničnih bolečin do bolezni srca in smrti. Mnogo delavcev je brez dokumentov, zaradi česar ne upajo priznati svoje bolezni ali poškodbe in zato niso deležni ustreznega zdravljenja. Kakovost življenja teh delavcev je pogosto zelo klavrna zaradi neverjetne čustvene obremenjenosti, ki jo prinaša delo v klavnici. Human Rights Watch pravi, da pogoji dela na intenzivnih kmetijah "sistematično kršijo človekove pravice."

Poleg neposrednega vpliva na delavce na farmah in v klavnicah je živinoreja neučinkovita tudi z vidika svetovne lakote. Glede na poročilo organizacije Humane Society gre skoraj 80 odstotkov soje in do 50 odstotkov koruze na svetu za krmo živali, ubitih za meso, namesto neposredno za ljudi. Zaradi tega mesna industrija z ljudmi tekmuje za hrano. A ne gre le za hrano: proizvodnja rejnih živali pustoši vire kot sta zemlja in voda. Prehrana, ki temelji na mesu, zahteva do 20 krat več zemlje kot veganska prehrana, prispeva h krčenju gozdov in degradira zemljišča, ki jih uporablja. Proizvodnja mesa tudi trati vodo: skoraj 20.000 litrov vode gre za pridelavo enega kilograma mesa, a le 95 litrov je potrebnih za pridelavo enega kilograma pšenice.

Osupljiva je tudi statistika o vplivu proizvodnje mesa na podnebne spremembe. Po podatkih Združenih narodov živinorejski sektor k emisijam toplogrednih plinov na svetovni ravni globalno prispeva 18 odstotkov.

Tisti, ki ne poznajo veganstva, zlahka spregledajo, da je namen sočutja, povezanega s pomočjo živalim, tudi pomoč ljudem. Lepota izbire rastlinske prehrane je v tem, da z eno samo izbiro lahko pomagate reševati ves svet. Dobesedno.

Za tistega, ki to ve, si ne morem predstavljati, da bi lahko menil, da mi trije brezmesni obroki na dan preprečujejo skrb za človeka. Woody Harrelson, predan vegan, pravi, da ima ob rastlinski prehrani več energije. Zame več energije pomeni več časa za vse - tudi za delovanje v smeri izboljšav za ljudi. Pravzaprav poznam kar nekaj veganov, katerih strast za sočutje zajema vse, kar je živo. Kalifornijka Kath Rogers, ki je že v otroštvu postala vegetarijanka, je soustanoviteljica  Animal Protection and Rescue League, organizacije, ki je imela ključno vlogo pri prepovedi foie gras v Kaliforniji. Še vedno aktivna zagovornica pravic živali je Kath danes tudi programski vodja v California Against Slavery, skupini, katere namen je krepitev zakonodaje proti trgovini z ljudmi. Ne morem si misliti, da bi prav veliko ljudi obtožilo Kath, da je ne skrbi za ljudi: svoje življenje je posvetila pomoči živalim in ljudem in dela toliko dobrega, kot je le mogoče.

Za nekatere biti vegan pomeni le prehranske izbire, vendar pa je veganstvo veliko več kot le prehrana. Biti vegan pomeni sprejeti odločitev za vzpodbujanje pozitivnih sprememb na tem svetu, ki jih obupno potrebuje. Čeprav je potrebnih veliko raznoraznih izboljšav, pa tisti, ki postane vegan, pokaže, da samo zato, ker ne moremo narediti vsega, to še ne pomeni, da bi morali prenehati poskušati. Na srečo rastlinska prehrana in veganski življenjski slog koristita obojim, človeškim in ne-človeškim živalim.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu Why Don't Vegans Care About People?) in fotografije je Anjali Sareen. Sledite ji lahko na Twitterju.

Prevod: Veganska iniciativa.

Število veganov v ZDA se je v zadnjih dveh letih podvojilo :-)

Študija organizacije Harris Interactive, ki so jo izvedli za Vegetarian Resource Group, je pokazala, da se je v zadnjih dveh letih število veganov v ZDA podvojilo - 2.5% celotne ameriške populacije je veganov.

Z drugimi besedami, 7.5 milijona ameriških državljanov se ima za vegane in se prehranjuje z rastlinsko prehrano. Približno 16 milijonov američanov pa se ima za vegetarijance, kar predstavlja 5% populacije.

 

Ob nadaljevanju tega trenda bo leta 2015 že 10% ameriške populacije veganov, leta 2019 jih bo 40%, leta 2050 pa že 80%.

Študija je tudi pokazala, da za 33% Američanov pomemben delež prehrane predstavljajo vegetarijanski obroki in da tudi naročajo vegetarijanske obroke v restavracijah, čeprav sami niso vegetarijanci.

Z drugimi besedami, 100 milijonov Američanov se prehranjuje pretežno vegetarijansko. Statistika je enaka ne glede na politično opredeljenost.

Če še niste zmanjšali ali prenehali uživati hrane živalskega izvora - to že vsi počnejo. Veganstvo in zavedajoče prehranjevanje postajata prevladujoči trend.

Več informacij in idej za prehod na veganstvo:

http://veganstvo.net

http://veganskakuharija.blogspot.com/

Pristop vegetarijancev in veganov do karnistov

Predstavljamo načela in orodja, ki vegetarijancem in veganom omogočajo učinkovitejše sporazumevanje s karnisti v različnih okoliščinah. Učinkovita komunikacija pomaga povečati verjetnost, da bo vaša interakcija s karnisti vzajemno zadovoljiva in da bo vaše sporočilo sprejeto tako, kot je bilo mišljeno.

Upoštevajte karnistično mentaliteto:

• V pogovoru s karnisti pričakujte nekaj defenzivnosti.
• Govorite karnistu, ne njegovim obrambam.
• Zavedajte se, da dejstva ne utemeljujejo ideologije.
• Zavedajte se, da prositi nekoga, naj neha jesti živali, ne pomeni le prošnje za spremembo vedenja, temveč za spremembo zavesti.

Ustvarite varno okolje:

• Izogibajte se drži moralne večvrednosti.
• Zavedajte se, da dobri ljudje lahko ravnajo škodljivo in to tudi počno.
• Na karniste glejte kot na žrtve.
• Ne enačite karnista z njegovimi dejanji.
• Izogibajte se sramotenju in obtoževanju.
• Na karnizem glejte kot na kontinuum.
• Ne zadušite poslušalca z “resnico”.
• Osredotočite se bolj na potek kot vsebino pogovora.
• Bodite sočutne priče.
• Poiščite in poudarite skupna stališča.
• Pogovarjajte se o vprašanju prehranjevanja z živalmi tako, da delite lastne izkušnje.
• Bodite takšni, kot želite, da bi bili drugi. 

Poslušalca vzpodbujajte k dejanjem:

• Ne predstavljajte vegetarijanstva kot življenjskega sloga "vse ali nič".
• Vzpodbujajte poslušalca k posameznim spremembam, ki jih lahko naredi in so v skladu z njegovim lastnim življenjskim slogom.
• Pojasnite, da postati vegetarijanec osebno opogumlja, pa čeprav samo to ne bo rešilo neobvladljivega problema izkoriščanja rejenih živali.

Poskrbite za lastne potrebe:

• Poskrbite zase. 
  
• Ne dovolite, da so karnisti v svoji obrambni drži nespoštljivi do vas. 
• Ne verjemite negativnim sporočilom, ki jih morda slišite o sebi kot vegetarijancu.
• Naučite se čimveč o vegetarijanstvu in karnizmu.

Celotno besedilo na (pdf):

http://www.veganstvo.net/wordpress/wp-content/uploads/2011/10/Pristop-vegetarijancev-in-veganov-do-karnistov.pdf

Z dovoljenjem avtorice

Prevod: Veganska iniciativa

Vir: http://www.carnism.com/caan-vegetarians-and-vegans-relating-to-carnists.pdf

Kaj je torej etični vegan?

Pogosto me vprašajo, zakaj sem veganka. Odgovor je preprost - ker je diskriminacija drugih vrst prav tako neprimerna kot vsaka druga oblika diskriminacije. 

Sali Owen, The Guardian, 1. februar 2012

'Na farmah za jajca novoizvaljenepiščančke moškega spola ter tiste kokoši, ki ne zmorejo valiti nenaravnovisokega števila jajc, ki ga zahteva jajčna industrija, ubijejo.' Fotografija:Daniel Pepper/Getty Images 

Veganka sem sedem let. Raje kot lečo imam čokoladne torte in večerov ne preživljam v brskanju za hranilnilnimi snovmi v mahu. Ne bom zavoljo gole vljudnosti sprejela jedi, ki ste jo pripravili, in ne primerjam vrednosti morskih muck in ljudi. Čeprav sem bila vegetarijanka že štiri leta, sem staršem šele tik pred selitvijo od doma povedala, da sem se odločila za veganstvo. Mama me je vprašujoče pogledala z druge strani mize. "Saj ne boš komplicirala, ne?"

Veganka sem iz etičnih, ne prehranskih razlogov. Prepričana sem, da ljudje nimajo pravice zatirati ali zlorabljati drugih vrst zgolj zato, ker so intelektualno šibkejše. Tudi dojenčki so intelektualno šibki, a malo verjetno je, da boste kakega našli v pekaču. Zame so pravice ljudi in pravice živali nerazdružljive. Ljudje imamo odgovornost skrbeti tako za živali kot za soljudi, saj oboji lahko trpijo. Oboji lahko občutijo ugodje, strah in bolečino. Diskriminacija na osnovi vrste je zame prav tako neokusna kot diskriminacija na osnovi rase ali spola.

Etične vegane pogosto sprašujejo o različnih variacijah istih dilem. "Če bi stradali v nerodovitni puščavi in bi vam nekdo ponudil hamburger s kravjim mesom, ali bi ga zavrnili?" Odgovor je ne. Če bi dobesedno stradala in bi vodnjaki veganske hrane presahnili, bi hamburger pojedla, saj bi bilo od tega odvisno moje preživetje. Vendar ne živim v nerodovitni puščavi, živim v Manchestru in imam dostop do mnogih trgovin. Ni mi potrebno jesti živalskih proizvodov, da bi preživela. Vegani v rastlinski prehrani dobimo vse človeku potrebne hranilne snovi vključno z vitaminom B12, ki je v mnogih veganskih izdelkih.

V zadnjih letih se je močno povečalo število ljudi, ki se (le) prehranjujejo vegansko; med najbolj znanimi sta Bill Clinton in Mike Tyson. Nekateri se za vegansko prehrano odločijo z željo po izgubi telesne teže ali znižanja ravni holesterola, a se ne želijo soočiti z etičnostjo svojega načina prehranjevanja. Vedo, koliko kalorij je v rozini, ne vedo pa, da so telički moškega spola, rojeni na farmah za mleko, navadno ubiti kmalu po rojstvu. Ista usoda doleti piščančke moškega spola na farmah za jajca ter tiste kokoši, ki ne zmorejo valiti nenaravno visokega števila jajc, ki ga zahteva jajčna industrija. Mnogi ljudje se ne zavedajo, da so krave na farmah za mleko le nekaj dni po porodu ločene od svojih teličkov, da lahko ljudje pijejo njihovo mleko. Prosta in ekološka reja nista nobeni izjemi. Živali, prav tako kot ljudi, ne bi smeli obravnavati kot zgolj ekonomske dobrine.

Vegane pogosto vprašajo tudi o njihovih prioritetah. "Kako vas lahko skrbi intenzivna reja govedi, ko pa otroci v Etiopiji umirajo za malarijo?" Sočutje ne rabi imeti kompetitivnega elementa. Ni nam potrebno izbirati strani. "Oprosti, mene lahko skrbi le za eno stvar hkrati in danes je to trajnostno recikliranje na Hondurasu. Bodi zdaj prijazen in mi podaj sir."

Med etičnimi in prehranskimi vegani ni jasne ločnice in prehranski vegani so gotovo povečali ponudbo veganskih izdelkov v trgovinah. Ko sem postala veganka, se je večina vrst sojinega mleka sesirila v instantni kavi in edina lahko dostopna znamka veganskega "sira" je bila po videzu in okusu podobna plastelinu. Zdaj pa, vsaj v bolj zavednih predelih mesta, ne morete zgrešiti veganskih tortic in za to sem prehranskim veganom hvaležna.

---

Sali Owen je komedijska pisateljica, blogerka in svetovalka za družabne medije. Njenim tvitom lahko sledite @SaliWho

Vir:

http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2012/feb/01/what-is-an-ethical-vegan

Prevod: Veganska Iniciativa