Življenje ali životarjenje: živalski vrtovi – živalski zapori

Zgodba nedavno umrle rise Zooje iz ljubljanskega živalskega vrta[1] ponovno vabi k razmisleku o upravičenosti obstoja tovrstnih živalskih zaporov. 

Zoojo so po 33 dneh na prostosti naposled našli in jo z namenom vrnitve v živalski vrt uspavali. Pri tem je prišlo do zloma stegnenice, v sporočilu za javnost pa so zapisali: »Čeprav ima kost le osem milimetrov premera, smo imeli očitno veliko smolo in jo nesrečno zadeli s konico uspavalnega naboja. Grozno! In vendar ne najslabše. Če bi zadeli živec, bi bila lahko žival ob nogo.«[2]

Sledila je operacija, po kateri pa Zooja ni uspešno okrevala. Zaradi »smole« vpletenih Zooja ni izgubila le noge, ampak življenje. 

Kakšno življenje, se lahko upravičeno vprašamo. Svobodno življenje, ki bi ga Zooja v svojem socialno-ekološkem normativnem okolju lahko živela in v polnosti uživala, ali životarjenje, ki ji ga je nudil živalski vrt in ki ga je Zooja na svoj način zelo jasno – žal dolgoročno neuspešno – odločno zavrnila?

Zaradi človeških napak je Zooja izgubila oboje.

V ujetništvu rojena žival težko preživi v naravi. Tako kot pri ljudeh je tudi pri ostalih živalih socializacija in posledično učenje življenjskih modrosti, začenši s pridobivanjem hrane, modrosti, ki se od živalske vrste do živalske vrste seveda razlikujejo, kritičnega pomena za preživetje. Skupine in posamezniki, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo in vračanjem oz. ponovnim uvajanjem prostoživečih živali v naravno okolje, pričajo o težavah, s katerimi se pri tem spopadajo, in o kompleksnih pristopih, ki so potrebni za zagotovitev dolgoročnega preživetja in dobrobiti teh živali.

Živalski vrtovi radi poudarjajo svojo namišljeno vzgojno vlogo v družbi in širijo napačne informacije o pomembnosti svojega delovanja za ohranjanje vrst. Čeprav se razmere od enega do drugega živalskega vrta razlikujejo, gre pri tovrstnih institucijah v končni fazi za biznis, ki kakor ostale veje zasužnjevalne industrije, ki živali zasužnjujejo za hrano, oblačila itd., temelji na kratenju inherentnih pravic živali do svobodnega bivanja in odločanja s posledičnimi telesnimi ter psihološkimi težavami in odkloni, značilnimi za življenje v ujetništvu. 

Naraščajoče prepoznavanje kompleksnosti ostalih živalskih vrst in posameznikov, ki te vrste sestavljajo, stopnjuje pritisk na razstaviščne in zabaviščne ustanove ter kliče po ukinitvi tovrstnih dejavnosti, v katerih se ljudje igrajo bogove na račun drugih živali, kot pove Damian Aspinall, sicer najbolj znani britanski lastnik živalskih vrtov.[3]

»Ukiniti moramo vse živalske vrtove,« pravi Aspinall, ki je pozval vlado, naj mu pomaga uresničiti svoje dolgoletne sanje.

Približno 80 odstotkov živali v živalskih vrtovih ne pripada ogroženim vrstam, opozarja Aspinall. Analiza treh slovenskih živalskih vrtov, ki jo je opravila Born Free Foundation, pa kaže, da je osebkov iz ogroženih ali ranljivih živalskih vrst pri nas le 6 odstotkov. Trgovanje z življenjem in utilitaristični odnos živalskih vrtov jasno ponazarja zgodba nedavno usmrčenega in pred očmi radovedne javnosti razkosanega mladega žirafjega samca Mariusa, ki je bil popolnoma zdrav, toda brez uporabne vrednosti za danski živalski vrt.[4] Mariusova nesrečna zgodba je hkrati razkrila, da so tovrstni pristopi v tej industriji ustaljena praksa.

Aspinall meni, da bi se sredstva, ki se uporabljajo za širjenje živalskih vrtov s trenutno politiko delovanja, morala nameniti razmnoževanju ogroženih vrst in vračanju teh osebkov v naravo, kakor to sam počne. Želodec se mu obrača ob misli, da nekateri živalski vrtovi organizirajo živalske predstave. Hkrati se zaveda dejstva, da so živalski vrtovi ujeti v past: pritegniti morajo javnost, da bi lahko preživeli; da bi pa pritegnili javnost, izvajajo živalske predstave, ki jih javnost enostavno obožuje in praktično zahteva. Če bi bil cilj živalskih vrtov dobrobit živali in ne dobrobit javnosti, bi bile te ustanove zelo drugačne v primerjavi s tem, kakršne trenutno so, še dodaja Aspinall, ki se mu hkrati zdi nedoumljivo, da tako inteligentno bitje, kot bi naj bil človek, potrebuje živali za zabavo svojih otrok oziroma da sploh lahko verjame, da so živali tu za našo zabavo.     

Na spletni strani Veganske iniciative si je mogoče prebrati nekoliko obširnejšo obravnavo tematike živalskih vrtov,[5] vključno s kritiko slovenskih živalskih vrtov iz poročila, ki ga je leta 2011 pripravila organizacija Born Free Foundation. Med drugim se v poročilu omenjajo neustrezne življenjske razmere slonice Gange. Ne le, da Ganga trpi zaradi prostorske stiske, prikrajšana je tudi za socializacijo z istovrstnimi osebki, kar je za slone kritičnega pomena. To dejstvo prepoznavajo tudi v Evropski zvezi živalskih vrtov in akvarijev, ki priporoča nastanitev slonov v skupinah. Neupoštevanje tega priporočila pa je med drugim razlog za nedavno sproženo akcijo in peticijo za premestitev romunske slonice Tanie.[6]

Vprašanje etičnosti ujetništva zelo dobro osvetli tudi trenutna situacija v ukrajinskem živalskem vrtu. Zaradi kriznih razmer in preusmeritve sredstev v politične namene so živali ostale brez hrane in jim zato grozi izstradanje do smrti.[7]

Ujete in popolnoma odvisne od ljudi, v doživljenjskem zaporu, ki si ga niso z ničimer zaslužile, živali ostajajo žrtve človeškega pohlepa in slepe ideologije speciesizma. Živalski vrtovi in parki, v katerih živali živijo kot razstavni eksponati ali so celo prisiljene sodelovati v predstavah, spodbujajo tovrstno ideologijo, poglabljajo razkol med človekom in drugimi živalskimi vrstami, otroke in odrasle pa učijo, da je človek večvreden ter da so živali na svetu za zadovoljitev njegovih muh.

S tem se izobraževalna vloga živalskih vrtov začne in konča.

Biblio:

[1]http://www.delo.si/novice/slovenija/risa-zooja-poginila.html

[2]http://www.rtvslo.si/okolje/svet-zivali/tragicen-konec-risine-zgodbe-po-operaciji-poginila/332167

[3]http://www.express.co.uk/news/uk/416277/We-need-to-abolish-all-zoos-says-Britain-s-most-famous-zoo-owner-Damian-Aspinall

[4]http://www.theguardian.com/world/2014/feb/09/marius-giraffe-killed-copenhagen-zoo-protests

[5]http://www.veganstvo.net/ali-ves/razstavljanje-zivali

[6]http://www.thepetitionsite.com/956/417/286/free-tania-the-elephant-from-tirgu-mures-zoo-in-romania/

[7]http://www.thepetitionsite.com/449/814/234/urgent-ukraine-do-not-let-your-zoo-animals-starve-to-death/

Slike:

http://www.rtvslo.si/okolje/risa-brez-zob-in-z-zlomljeno-nogo-po-operaciji-pa-skoraj-poginila/332117

http://www.siol.net/trendi/potovanja/novice/2012/07/ste_ze_kdaj_bozali_slona.aspx

Znani delni rezultati evropske državljanske pobude Stop Vivisection

Minimumi, ki jih določa evropska zakonodaja, so doseženi. Zbranih je več kot milijon podpisov in vsaj 12 držav je preseglo minimum. Ni več sence dvoma, da se Evropejci zavedamo preživelosti krutih poskusov na živalih. Slovenija je zbrala največ podpisov glede na število državljanov, med vsemi podpisniki pa je največ državljanov Italije.

Danes so znani predhodni rezultati evropske državljanske pobude Stop Vivisection, ki zahteva razveljavitev Evropske direktive o vivisekciji živali (2010/6 3/UE) ter odpravo poskusov na živalih. Zbranih je bilo 1.126.005 podpisov, k temu številu pa še niso prišteti vsi podpisi na papirju. Nekaj bo tudi odštevanja, saj je za pričakovati, da bo delež podpisov neveljaven - tu gre za podvojene ali nepopolne podpise. Že pomota v eni sami črki ali pa manjkajoč kraj rojstva na papirnatem obrazcu razveljavita podpis. Tukaj je potrebno izpostaviti, da obrazci za zbiranje podpisov (ki so enaki za vse evropske državljanske pobude, vendar različni za različne države) niso zasnovani uporabnikom prijazno, težko jih je tudi čitljivo izpolniti.

To je do sedaj največja demokratična akcija proti poskusom na živalih v Evropi in ena prvih uspešnih evropskih državljanskih pobud. Po številu organizacij, ki so pobudo podprle, ter številu aktivistov pa je po mnenju poznavalcev evropskih državljanskih pobud najuspešnejša do sedaj.

Kaj se bo sedaj zgodilo s podpisi? Centralni odbor v Italiji bo zbral vse podpise na papirju, jih pregledal in jih v decembru skupaj z elektronskimi poslal v preverjanje nacionalnim avtoritetam. Le-to bo trajalo nekaj mesecev, zato končnega rezultata vejetno ne bomo izvedeli pred marcem 2014. Takrat bo Evropska komisija pobudo Stop Vivisection tudi uradno priznala kot uspešno in določila datum, ko bodo pobudniki in organizatorji pobude Stop Vivisection v Evropskem parlamentu predstavili zahteve pobude. Od tedaj bo imela Evropska komisija 3 mesece časa za pisni odgovor.

Za uspešno evropsko državljansko pobudo je potrebno zbrati vsaj milijon podpisov in vsaj 7 držav mora preseči določeno minimalno število podpisov, ki je 750-kratnik števila poslancev iz države v Evropskem parlamentu. Glede na danes znane rezultate smo te zahteve dosegli - in presegli. Minimalno število podpisov je bilo doseženo v kar 12 državah članicah EU: Italiji, Sloveniji, Belgiji, Slovaški, Nemčiji, Španiji, Bolgariji, Madžarski, Franciji, Estoniji, Poljski in Finski.

Ena izmed pasic, ki je v času zbiranja podpisov zaokrožila po Evropi

Daleč največ podpisov je zbrala Italija, kar 570.400, zelo močno podporo so dale tudi Nemčija (s 159.028 podpisi), Francija (z 71.659 podpisi) in Španija (s 54.858 podpisi). Glede na število državljanov se je s podporo več kot 1% prebivalstva najbolj izkazala Slovenija, tik za njo Italija, potem pa še Estonija, Belgija, Slovaška, Madžarska, Finska, Luksemburg, Bolgarija in Nemčija. Odlično se je odrezala tudi Hrvaška, ki je z zbiranjem podpisov lahko pričela šele konec avgusta.

Tukaj je celoten seznam števila podpisov v vseh državah članicah EU (v oklepaju je odstotek določenega minimalnega števila podpisov za posamezno državo).

Avstrija 11.472 (80%)  

Belgija 29.495 (178%)  

Bolgarija 15.500 (115%)  

Ciper 624 (14%)  

Češka 5.172 (31%)  

Danska 4.773 (49%)  

Estonija 6.179 (137%)  

Finska 12.734 (130%)  

Francija 71.659 (129%)  

Grčija 2.144 (13%)  

Hrvaška 3.122 (34%)  

Irska 3.377 (37%)  

Italija 570.400 (1041%)  

Latvija 3.643 (54%)  

Litva 5.194 (58%)  

Luksemburg 1.193 (26%)  

Madžarska 24.576 (149%)  

Malta 1.484 (33%)  

Nemčija 159.028 (214%)  

Nizozemska 10.692 (54%)  

Poljska 44.722 (117%)  

Portugalska 13.716 (83%)  

Romunija 2.219 (9%)  

Slovaška 13.331 (137%) 

Slovenija 21.752 (362%)  

Španija 54.858 (135%)  

Švedska 9.172 (61%)  

Velika Britanija 23.774 (43%)  

SKUPAJ: 1.126.005 podpisov

Izjemen uspeh pobude na slovenskih tleh je rezultat trdega dela posameznikov, ki so ves svoj razpoložljivi čas vlagali v to, da so v slovenskem jeziku omogočili informacije o pobudi in razlogih za njen podpis ter zbirali podpise, in številnih skupin in društev, ki so omogočila, da so te informacije dosegle kar najširši krog ljudi. Slovenci smo se za uspeh pobude trudili tudi izven meja naše države, pri nas je pa pobudo podpisalo tudi mnogo tujih turistov.

Veganska iniciativa se kot koordinacijski odbor pobude Stop Vivisection v Sloveniji vsem društvom in posameznikom, medijem, trgovinam in lokalom, kakor tudi vsem podpisnikom, iskreno zahvaljuje.

Ta pobuda ima veliko vlogo tudi pri osveščanju javnosti.  Ugotavljamo namreč, da se mnogo ljudi ne zaveda, kaj poskusi na živalih pravzaprav so, kdo in zakaj jih izvaja, ter ali so sploh potrebni. To ni prav presenetljivo, saj laboratoriji za testiranje na živalih svojih dejavnosti ne delijo v javnosti, kadar pa jih, so te informacije pristranske. Na tisoče neuspelih raziskav je nezabeleženih in neobjavljenih. Izdelkov, ki jih testirajo na živalih, je vsak dan več: od kave in zelenega čaja do lepilnih trakov. 

Seveda je kristalno jasno, da so poskusi na živalih ne le neizrekljivo kruti, temveč tudi popolnoma nepotrebni, za ljudi celo škodljivi. Zaradi obilice nepopolnih ali napačnih informacij, slabega poznavanja tematike ter skrivnostnosti, ki jo obdaja, pa se ljudje pogosto neradi opredelijo za ali proti poskusom na živalih in zaupajo, da bodo odgovorni ljudje s področja medicine, biokemije, veterine itd. naredili tako, kot je prav. Zato je pomembno, da so med organizatorji pobude Stop Vivisection visoko izobraženi strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami (zdravniki, genetiki, biologi, biokemiki, veterinarji, zoologi), predstavniki vodilnih evropskih organizacij in odborov za odgovorno medicino, za uporabo nadomestnih in varnih metod testiranja in za zaščito pravic živali, ter poslanci v Evropskem parlamentu, administracijsko plat organizacije pa vodi evropska poslanka.

Dva izmed organizatorjev pobude Stop Vivisection, André Ménache in Gianni Tamino, prav v tem trenutku pripravljata izjavo za javnost. Ko jo prejmemo, jo bomo (v slovenskem prevodu) objavili tudi tukaj.

MEDIJI: za informacije v zvezi z evropsko državljansko pobudo Stop Vivisection in problematiko poskusov na živalih smo na voljo na elektronskem naslovu info@veganstvo.net.

Kisla dejstva o mleku: kaj bi morali vedeti vsi starši

V zadnjih 40 letih je mlečna industrija namenila milijarde dolarjev za oglaševalske kampanje, ki ljudi očarajo, pritegnejo, ali pa celo prestrašijo do te mere, da se odločijo konzumirati njene izdelke. S pocukranimi prsti drži izobraževalne ustanove, domove za ostarele, bolnišnice in zdravniške ordinacije v jeklenem, vedno tesnejšem prijemu; s pristranskimi informacijami, ki podpirajo njeno agendo, pronica v revije, knjige, časopise in oglase. Po desetletjih pranja možganov in manipuliranja z "mlečnimi brki" zdaj domnevamo, da so mlečni izdelki naraven in normalen del človeške prehrane. A to je daleč od resnice.

Kakor vse samice sesalcev (mednje spadamo tudi ljudje), ki proizvajajo mleko za svoj naraščaj, krava izloča mleko, namenjeno njenemu teličku, približno eno leto. Ta masten hormonski izloček (vsebuje preko 60 rastnih in drugih hormonov) je ustvarjen s prav posebnim namenom: da v enem letu iz 30 kilogramskega telička nastane preko 300 kilogramov težka krava ali bik.

Med kravino nosečnostjo stopnja estrogena v njenem telesu skokovito naraste in je več kot 30-krat višja kot takrat, ko ne nosi telička. Da bi povečali dobiček, danes na velikih farmah krave molzejo tudi med nosečnostjo, zato je v kravjem mleku veliko hormonov (tako naravnih kot tistih, ki jih ustvari agrarna industrija), kravje mleko pa vsebuje tudi izredno veliko maščob, kar pri človeku še poslabša povišano stopnjo estrogena.

Ko otroci dobijo ta hormonski koktajl, oglaševan kot magični zdravilni eliksir, izredna količina estrogena v njem preplavi njihova še nerazvita telesa, kar vodi v epidemijo prezgodnje pubertete. Poleg tega z vsakim kozarcem mleka otroci konzumirajo subterapevtsko dozo antibiotikov.

Zaradi tisočev litrov mleka, ki so ga njihova telesa primorana proizvesti vsako leto, so vimena krav nenaravno velika in napeta, v nečistem okolju pa pride tudi do kontaminacije s fekalijami, kar povzroči infekcije oziroma mastitis - to je eden od razlogov, da kravam rutinsko dajejo antibiotike.

Druga nevarna komponenta v kravjem mleku je inzulinu podoben rastni hormon IGF-1. Ko ljudje zaužijemo ta hormon, se poviša tudi stopnja našega lastnega hormona IGF-1. Če so temu hormonu izpostavljene celice raka na dojki ali raka na prostati, se razrastejo kot plevel in bolezen bliskovito napreduje. Zanimivo je, da ta pomembna informacija ni zajeta v nobeni literaturi, ki propagira kravje mleko.

Že od začetka časa so cvetele neštete kulture, v katerih ljudje niso zaužili niti kapljice živalskega mleka. Kako so havajski domorodci preživeli brez kravjega mleka, preden so tujci leta 1793 tja pripeljali krave? Enako kot domorodci v Mehiki pred letom 1521. Mnogo ljudi po svetu še nikoli v življenju ni videlo krave, kaj šele, da bi pili njene hormonske izločke. Velike populacije širom sveta že tisočletja uspevajo brez kravjega mleka. Uživanje kravjega mleka je izredno nenaravno; nobena žival v naravi ne pije mleka druge vrste. Žirafe se ne podijo za doječimi kozami, da bi jim ukradle požirek mleka, in konji se ne hitijo podojiti na seskih svinje; že sama misel na to je absurdna.

Vodilna pediatra dr. Benjamin Spock (tudi vpliven avor zelo dobro prodajanih knjig za starše) in dr. Jay Gordon sta glasna zagovornika tega, da naj prehrana otroka ne vsebuje živalskega mleka. Združenje zdravnikov za odgovorno medicino (Physicians Committee for Responsible Medicine), neprofitna organizacija, v katero je včlanjenih več kot 150.000 zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, že od samega začetka ostro nasprotuje uživanju kravjega mleka.

Ko je leta 2006 strokovna revija Journal of Clinical Nutrition povprašala vse medicinske fakultete v ZDA, kakšen je njihov učni načrt nutricionistike, so ugotovili sledeče: na 106 fakultetah, ki so se odzvale, je študent medicine v povprečju deležen nekaj manj kot 24 ur izobraževanja o prehrani. Nekateri študenti medicine lahko študij zaključijo brez ene same ure izobraževanja o prehrani. Journal of Clinical Nutrition je zaključil, da je na medicinskih fakultetah nutricionistično izobraževanje "nezadostno". To je zelo milo rečeno. Frizerji, na primer, imajo veliko več ur treninga, preden se zaposlijo, starši pa naj zaupajo nasvetom posameznikov s komaj kaj nepristranske izobrazbe o prehrani?

Medicinske šole in fakultete so pod močnim vplivom agrarne industrije. Le-ta ordinacije pediatrov še zmeraj oblega z marketinškimi kampanjami, ustvarjenimi z namenom promocije njene močno manipulativne ideologije, zato ni presenetljivo, da je mnogo dobronamernih pediatrov nepoučenih o nevarnostih mlečnih izdelkov. Če pričakujemo, da bomo v okolju, ki je pod vplivom interesov mlečne in agrarne industrije, deležni smiselnih, objektivnih in nepristranskih nasvetov, potem ni težko predvideti, da nam bodo priporočali, da za vsako ceno uživamo mleko in mlečne izdelke.

Na srečo zmeraj več staršev spoznava resnico o mlečnih izdelkih in sega po bolj zdravih alternativah. Riževo, mandljevo, konopljino ali kokosovo mleko so odlična izbira tako za otroke kot za odrasle. Ni jih težko uživati s polnozrnatimi žitaricami za zajtrk, ovsenimi kosmiči ali v kremnih juhah. Eden mojih najljubših načinov, kako zagotoviti, da otroci (in odrasli) zaužijejo večjo količino hranil, je smoothie z riževim mlekom ali mlekom iz oreškov; dodamo sladke, sveže, sočne cele sadeže in zelenje, na primer listnati ohrovt, špinačo ali solato, ter vse skupaj zmešamo v okusen napitek. Zelena listnata zelenjava je mnogo boljši vir mineralov kot mleko. Vlaknine v sadju, zelenjavi, polnozrnatih žitaricah in stročnicah pa pomagajo tudi pri odvajanju estrogena iz telesa. Mnogo zelene listnate zelenjave ne vsebuje le obilo kalcija, temveč tudi druge hranilne snovi, ki so ključnega pomena za zdrave kosti, na primer magnezij, bor in C-vitamin. Za zdrave kosti pa je pomembna tudi telesna aktivnost - še en razlog, da otroke s kavča odpeljemo na igrišče.

Prav kakor ljubeč starš svojemu majhnemu otroku ne bi pustil, da se igra na prometni avtocesti, je glede na količino informacij, ki jih že imamo o nevarnostih mlečnih izdelkov, tudi tukaj potrebno biti izjemno previden. Kot starši smo odgovorni, da se pozanimamo in poučimo o hrani, ki jo ponujamo svojim otrokom. Otroci nam zaupajo, da se v vseh pogledih zavzemamo za njihove najboljše interese. Pomagati otrokom, da se izogibajo mlečnim izdelkom, je eno najbolj ljubečih, skrbnih in odgovornih dejanj, ki jih starši lahko storijo za svojega otroka, zase, ter za ustvarjanje bolj zdravega sveta.

Avtor prispevka (v angleškem originalu The Sour Facts About Milk: What Every Parent Needs To Know) je John Pierre.

Prevod: Veganska iniciativa