Vitamin B12, prvi del

Prvi del članka dr. Gine Shaw D.S., M.A., AIYS (Dip. Irid.) (prevod Veganska Iniciativa). Vir: http://libaware.economads.com/b12issue.php (dostop 18.8.2011)

_________________________________________________________________________

Problematika vitamina B12 večini veganov, vegetarijancev in presnojedcev ni nova. Proizvajalci prehranskih dodatkov v nakup svojih izdelkov prepričajo mnogo ljudi, ki jih skrbi, da bi jim lahko česa primanjkovalo.  V tem članku bom naslovila več aspektov problematike vitamina B12 in iz različnih zanesljivih (nedobičkonosnih) virov poskusila sestaviti popolno sliko.

Pomanjkanje vitamina B12 je resna zdravstvena težava, vendar nikoli ne gre za deficit zgolj B12, saj nikoli ne prihaja do pomanjkanja le enega vitamina ali minerala. Znaki pomanjkanja vitamina B12 so, ko dosežejo raven opaznosti, precej hudi. Utrujenost, bledost, neješčnost, zmedenost, blodnje, paranoja, izguba telesne teže itd. so le nekateri izmed pokazateljev, da človeku morda primanjkuje vitamina B12. Po mojem mnenju je ME (myalgic encephalomyelitis) posledica pomanjkanja vitamina B12. Če menite, da  imate premalo vitamina B12, je priporočljivo nemudoma obiskati zdravnika, ki se dobro spozna na pomanjkanje vitamina B12. Če tega deficita ne zdravimo, je lahko tudi smrtno nevaren.

Uradna priporočila v Združenem Kraljestvu so se v zadnjih letih zmanjšala - predhodno so bile ocene potreb človeškega telesa previsoke. Ministrstvo za zdravje tudi priznava, da imajo nekateri ljudje podpovprečne potrebe po B12.  Za vse življenje zadostuje 40mg B12, kar v kristalni obliki ni večje od sedmine tablete aspirina! Jemanje velikih količin tega vitamina v obliki tablet ni smiselno, saj se ga naenkrat ne more absorbirati več kot le 3 mikrogrami.

Vitamin B12 se izloča z žolčem in ga telo ponovno vsrka. Temu rečemo enterohepatična cirkulacija. Količina B12 v žolču se giblje med 1 in 10µg dnevno. Ljudje, katerih prehrana vsebuje le malo B12, vključno z vegani in nekaterimi vegetarijanci, lahko dobijo več B12 z reabsorbcijo kot pa s hrano. Reabsorbcija je razlog, da lahko traja tudi več kot 20 let, preden se pokaže pomanjkanje. Kadar pa do pomanjkanja pride zaradi napake v sami absorbciji, se bolezen lahko pojavi že v treh letih. Ker se v zdravem telesu vitamin B12 reciklira, bi v principu notranja sinteza B12 lahko zadoščala našim potrebam, tudi če ga ne bi v telo vnašali s hrano. Kadar pa je v naši prehrani premalo kobalta, pa dejanski problem ni oslabljena črevesna flora, ki sintetizira B12, temveč pomanjkanje kobalta (ki pa za absorbcijo spet potrebuje druge faktorje).

Med mnogimi polemikami o vitaminu B12 je tudi mišljenje, da čeprav se v želodcu proizvaja intrinzični faktor in čeprav vemo, da se vitamin B12 proizvaja v našem črevesju, so bakterije, ki ga proizvajajo, tako daleč v črevesju, da ga telo več ne more absorbirati. Ta trditev je na žalost še vedno prisotna, čeprav je, kot pojasnjuje dr. Vetrano, bila kot zastarela teorija znanstveno ovržena pred več kot 20 leti. Tudi Marieb v izdaji svoje knjige "Human Anatomy and Physiology" (Anatomija in fiziologija človeka) iz leta 1999 jasno pove, da ljudje absorbiramo B12 skozi črevesje.

Mnogo ljudi zatrjuje, da vitamin B12 vsebuje le hrana živalskega izvora. Tudi to ne drži. Naravno ne vsebuje B12 nobena hrana, niti rastlinskega, niti živalskega izvora. Vitamin B12  proizvajajo  mikroorganizmi. Vitamin B12 je tudi edini vitamin, ki vsebuje sledni element (kobalt), ki temu vitaminu daje tudi kemijsko ime (cobalamin), ki je v centru njegove molekulske strukture. Ljudje in vsi ostali vretenčarji potrebujemo kobalt, čeprav se asimilira le v obliki vitamina B12.

Vemo, da se pri ljudeh sinteza B12 samodejno odvija v tankem črevesu (v ileumu), ki je tudi primarno mesto absorbcije B12. Dokler imajo črevesne bakterije na voljo kobalt in določena druga hranila, proizvajajo vitamin B12. Dr. Michael Klaper dokazuje, da je vitamin B12 prisoten tako v ustih kot v črevesju. Da ga telo lahko uspešno vsrka, je potreben tudi mukoproteinski encim, ki se imenuje intrinzični faktor, in je navadno prisoten v želodčnih sokovih. Če je intrinzični faktor oslabljen ali odsoten, do sinteze B12 ne bo prišlo, ne glede na to, koliko ga je prisotnega v prehrani. K deficitu vitamina B12 lahko pripomorejo antibiotiki (prisotni tudi v mleku), alkohol (le-ta škoduje jetrom, zato tisti, ki pijejo alkohol, potrebujejo več B12), kajenje, prekuhavanje hrane in stres.

Nutricionalne analize mnogih živil so zastarele. Izvedene so bile v času, ko moderna tehnologija in znanstveni postopki še niso bili na voljo. Na primer, na embalaži malin v trgovini Tesco zdaj jasno piše, da 100g malin vsebuje 30% priporočenega dnevnega vnosa vitamina B12. To gotovo ne more biti edina rastlinska hrana, ki vsebuje ta vitamin. Prav zares, dr. Vetrano ugotavlja, da ameriške knjige o prehrani zdaj navajajo, da se B12 nahaja v vsakem živilu, ki vsebuje vitamine B kompleksa. Moderna tehnologija je namreč omogočila odkritje B12 v teh živilih, prej pa to ni bilo mogoče.

Avtor ne verjame trditvi, da je pomanjkanje vitamina B12 bolj pogosto pri veganih ali vegetarijancih (širjenje te trditve je najbrž še ena marketinška laž). Dejansko je potrebno temeljito preštudirati same študije, ki "kažejo na pomanjkanje B12 pri veganih", saj mnoge tega sploh ne dokažejo! Dejstvo je, v nasprotju s propagando mlečne in mesne industrije, da do deficita pogosto pride pri ljudeh, ki jedo meso - in to je znano že od leta 1959! [1]

Ob tem pa ne smemo pozabiti, da tudi mnogo vegetarijancev in veganov jemlje antibiotike ali jedo živila, ki vsebujejo antibiotike - na primer čebulo, česen, močne redkve in drugo zelenjavo, bogato z gorčičnim oljem, ki lahko škoduje črevesni flori. Težava je v tem, da je poškodbe črevesne flore, če do njih pride, težko popraviti brez pravilne znanstvene oskrbe in prehranskih nasvetov. Mnogo pomembnejše je odpraviti probleme s črevesno floro kot zanašati se na tako imenovane dodatke. Ljudje, ki imajo fizične težave, za katere menijo, da jih povzroča premajhen vnos vitamina B12, v resnici pogosto zaradi slabe prebave hrane ne morejo pravilno asimilirati. Ko se uredi prebava, pa telo znova lahko uporablja in proizvaja B12.

Marieb v "Human Anatomy and Physiology" piše, da izredno bazično ali izredno kislo okolje lahko uniči vitamin B12. Potemtakem bi bil B12 v mesu zlahka uničen, saj je hidroklorna kislina, ki je prisotna v želodcu ob prebavi mesa, zelo kisla. To bi lahko pojasnilo, zakaj pri tistih, ki jedo meso, verjetnost pomanjkanja B12 ni manjša kot pri veganih, pa čeprav njihova hrana vsebuje B12. V mesu so pa seveda prisotni tudi antibiotiki! Seveda veliko tistih, ki jedo meso, s stalno prisotnostjo gnitja uničujejo koristne bakterije v svojem črevesju; gnitne bakterije, ki so naravno prisotne v mesu, so zelo obremenjujoče za telo.

Vedeti je potrebno tudi, da nizka vsebnost B12 v krvi še ne pomeni nujno pomanjkanja B12 v telesu kot celoti, saj je lahko skoncentriran v živih celicah (na primer v osrednjem živčevju). V vsakem primeru lahko lahko oseba, ki jemlje prehrambne dodatke, v krvnem obtoku veliko vitamina B12, to pa še ne pomeni, da ga je telo zmožno uporabiti za lastno sintezo (anorganskih vitaminov ni mogoče).  

[1] 'Fit for Life', Diamond, H. and M., 1987
____


Opomba (VI): Vitamin B12 (cyanocobalamin) je kompleksna molekula, ki jo v naravi proizvajajo mikroorganizmi.