Prvo pismo naše posvojenke Fride

Glinje,

na sončen in topel oktobrski dan 2014

'' Veste, zdaj pa takole.

Da mi takoj na začetku nekaj razjasnimo.

Kdo je mene predlagal za ambasadorja, ne vem. Razumete?

Jaz nimam nič s tem.

Neko poročanje o tem, kako živim, pa komu naj bi bilo mar za to?

Bi se prosim lahko vsak na tem svetu brigal zase in bi vsi živeli v miru?

Kako? Oprostite mi prosim. Ampak tile ljudje tukaj mi zdaj nekaj šepetajo in zmajujejo z glavo, da naj že neham biti tako trmasta, naj se za trenutek ustavim in da se pogovorimo.

Pravijo, če sem že pozabila, kako je bilo nekoč.

Seveda sem pozabila, važen je trenutek, človek, trenutki v življenju štejejo, razumeš? Vidiš tega črmlja, ki leti tam nad kompostom? Sem ga zamudila, ker tičim tukaj in moram odgovarjati na vsa tale vprašanja.

Čakaj, čakaj, zdaj sem dobila idejo. A če sem ambasador, takšen zagreti ambasador, a potem dobim vizum za prelet naše ograje, da lahko brez omejitev letam čez njo in pristanem recimo na okenski polici kuhinje?

Saj to delajo ambasadorji, kajne? Potujejo? Takole?

Prav, potem bom ambasador.

Glej, glej, kaj se kuha.

Makaroni!

Kaj pa moram postati, da dobim vizum za vstop v tole hišo? Kaj je višji čin od ambasadorja?

Ker bom to postala. Z veseljem. Veste, jaz obožujem makarone.

Vseeno, so svedrčki, polžki, špageti, brez makaronov je dan pust.

Ja, bili pa so časi, ko nisem vedela, kaj so makaroni.

Seveda so bili.

Živele smo pod nekim kamnolomom v vasici Železniki na Gorenjskem.

Nekako takole. Ne, to nisem jaz na sliki.

No, še pred tem smo živele v kletki, ampak o tem pa res ne bi.

In, da veste, takrat nisem zgledala tkole kot sedaj, kje pa!

Bila sem, kako naj rečem, malo manj lepa.

Nekaj takega. Kot naša Hera tukaj, brez perja. Ja, tukaj spet ni mene na sliki.

Jaz sem se verjetno namesto fotoaparatu nastavljala soncu pri sosedovem gozdu, saj veste, kako to gre. Raziskovanje.

No, potem pa so rejca deložirali, tako se baje temu reče in je šel v blok, pa ni imel kam z nami. Potem se je začela štorija s hlodom in sekiro. In smo tekle za življenje. Jaz sem ušla.

Potem pa je neke majske nedelje pripeljal vinsko rdeč star grd avto, ampak kdo bi o tem, me zbasal v tele kletke (nehumano ti rečem) in me peljal v neko garažo. Ampak ne sodi dneva pred nočjo. Te grde zanikrne črne umazane kletke so rešile naša življenja. Zares. Zato jih ljubim. Kljub vsemu dreku, ki se je nabral med prevozom v njih. Rešile so me.

Drugo jutro je bilo namreč vse drugače, kot sem pričakovala.

Trava, sonce, otroci, druge živali.

In ne samo to.

Čakala nas je gostija: makaroni, kuhan krompir, riž, solata, koruza, pšenica.

Sem se morala dvakrat uščipnit, da sem videla, ali je to vse skupaj res.

Ali nisem morda, saj veste no, pristala na tistem hlodu, pa se mi blede..hehe.

Ne, ne, res je bilo.

In vsak dan je bilo boljše.

Dobili smo hišo, pa gostilno, pa da povem, da imamo vse.

Pravijo, da imam ime po Fridi Kahlo. In da ne zgolj zaradi brk. No, pod kljunom sem baje ves čas črna. Kot da bi imela brke. In veš, če ti dajo ime po tako impresivni mehiški slikarki, se zamisliš. Sem vzela posodo z blatno kopeljo in čopičem. Da vidim, če je tudi v meni kaj umetniškega.

Nastalo je tole. Odtis moje tace.

Če ga dobro pogledaš, je res nekaj posebnega. Evo, že imam občinstvo.

Lahko naredim dražbo. Svojih slikarij.

Ja, ampak s tem, ko ste me vzeli pa vi pod svoje okrilje, imam pa zdaj malo težave. Ker še bolj pazijo name. Da ne bom ušla, se šalijo, da bo treba nek denar vračat, če kam grem, zmajujejo z glavo. Še to se mi manjka, da me kdo obročka. Eh, ta denar, ta svet in ti ljudje. Dopovedujem, dopovedujem, pa me redko kdo razume.

No, veste, tale pa me razume. Zdi se tako. Poglejte njeno majico. In napis.

Majčkeno me razume, tako bom rekla samo zato, da se ne bo prevzela.

Sem ji povedala, me je verjetno slišala.

Veste, ljudje se hitro prevzamejo. In potem hodijo okoli kot tale naš Srečko Petelin, z grebenom na glavi. Saj razumete, ne. Ošabno do konca. Ampak je fejst fant. Srečko Petelin mislim. Dobro, da je pri nas in ne v tisti kletki. O kletkah vem preveč. Ubijejo dušo.

Toliko o tem.

Baje se bo gradilo neko zavetišče.

Veste kaj to pomeni. Same selitve!! Ampak, hej, meni so všeč.

Življenje mora biti zanimivo.

Brez tega, brez tega ni vredno ničesar.

Kako že reče, ona, pač, ta Frida Kahlo, zdaj je tudi meni pri srcu:

“Nothing is absolute. Everything changes, everything moves, everything revolves, everything flies and goes away.” 

Pa naj bo tako! Do prihodnjič!

Vaša Frida!

Besedilo in fotografije: Zavod Koki 

Pomagajmo ustvariti prvo zatočišče za rejne živali v Sloveniji

Preteklo sončno in toplo sobotno popoldne je bilo prav čudovito - obiskali smo Posestvo Koki, na katerem zdaj živi že kar 30 rešenih živali skupaj s človeško družino, ki ima zanje in za tiste živali, ki na lepše življenje še čakajo, prav posebne načrte. O teh načrtih smo v družbi nagajivih kokošk, ponosnega petelina, poskočnih kuncev, veselih rac, dveh pozornih puranov in seveda zdaj že precej večjega pujska Odija pokramljali z idejno vodjo Zavoda Koki Ksenijo Vesenjak Kutlačić. Priložnost pa smo izkoristili še za nekaj prav posebnega - postali smo botri dvema prebivalcema posestva - kokoški Fridi in rački Elli.

Ideja o ustanovitvi Zavoda za zaščito rejnih živali Koki se je porodila med reševanjem velikega števila kokošk pred smrtjo. Kaj Zavod počne in kakšni so tvoji dolgoročni načrti?

Naša doslej najbolj uspešna operacija '100 rešenih kokoši iz baterijske reje' je zagnala motor za naše institucionalno oblikovanje na področju zaščite rejnih živali. 

Pogum so nam vlili pravzaprav ljudje sami, ki so jim podobe suhih, ocufanih, grdih kokoši, ki v življenju niso videle sonca in začutile vetra, tako zelo segle v srce, da so nam mrzlično pomagali pri iskanju dobrih domov, kjer bodo kokoši dobile drugo priložnost in spoznavale svetle plati življenja. 

Ugotovili smo, da večina ljudi pravzaprav sploh ne ve, v kakšnih razmerah dejansko živijo kokoši, kako so tretirane in kaj se z njimi dogaja, saj so bili nad njihovo podobo do solz ogorčeni.  

In da je ljudem pravzaprav zelo mar tudi za te rejne - klavne živali, torej živali s krožnika. Zato smo se odločili, da postavimo spletno mesto www.zavod-koki.org in preko različnih projektov damo besedo prav tem živalim. Poimenovali smo jih ambasadorji. To so rešene rejne živali, ki so namesto na krožnikih končale v varnem objemu ljubečih ljudi. S tem ko jim je dano, da živijo svobodno, imajo možnost, da pokažejo, kdo in kaj pravzaprav so. V sliki. In besedi. 

Tudi v imenu tisitih, ki jih nihče ne more videti in slišati. 

Zato je ena od pomembnih nalog Zavoda Koki širjenje in ozaveščanje o rejnih živalih preko ambasadorjev. 

Druga pomembna naloga pa je konkretna pomoč poškodovanim, odsluženim, neželenim rejnim živalim na terenu, zvesti bomo ostali akcijam iskanja domov odsluženim kokošim nesnicam. 

Slednje je razlog, da bomo po številnih vzorih iz tujine prihodnje leto uredili zatočišče za rejne živali širšega pomena, kjer bodo živali pred posvojitvami lahko tudi okrevale. 

Poslanstvo Zavoda je pomagati tistim živalim, katerih trpljenje je v naši družbi najbolj skrito očem. Kakšen pa je po tvojih izkušnjah odnos ljudi do teh živali?

Največji problem v današnji družbi je pomanjkanje pristnega stika in osebnega odnosa z živaljo in zato je odnos ne samo slab, ampak v večini primerov ga sploh ni. 

Rejne-klavne živali so zreducirane na predmet prehrane, sploh niso tretirane kot živa bitja. 

In to je narobe. 

Anekdota, da otroci mislijo, da so krave vijolične barve, ni daleč od resničnosti. 

Če pomislite pri sebi - kolikorat ste imeli priložnost pobožati purana in ga občudovati, kako rad spi na drevesu? Pa pujsa, kako zlahka uboga na ukaz sedi? Ali kokoš, ki bi se ves čas stiskala ob nogo? 

Pomanjkanje stika je velik manko tudi za ljudi, ki so tako prikrajšani za edinstvene občutke in spoznanja, da so te živali prav tako enkratne kot tiste, ki jih tretiramo kot hišne ljubljenčke. 

Živali so terapija. Če bi ljudje to dojeli, lahko farmacevtska industrija zapre svoja vrata. 

Da bi ljudem vrnili stik z živaljo, smo vzpostavili projekt Posvoji rejno žival, bodi njen boter na daljavo. 

Tako lahko imate čisto svojo kokoško pri nas, prejmete vabilo in jo nekega dne v živo spoznate. Tedensko prejemate potem zgodbice o njej, malo drugačne, z veliko koristnimi informacijami. In ste na ta način vpeti v to edinstveno pozitivno zgodbo. 

Kako na posestvu Koki poteka povprečen dan? 

Veste, jutro med 5. in 7. uro je zame osebno najlepši del dneva. Vse je mirno, nihče se ne pritožuje, vsi spijo, najraje bi zamrznila ta del dneva. 

V tem času ob skodelici črne kave praviloma odgovarjam na elektronska sporočila, sledim objavam na družabnih omrežjih, pišem sporočila za javnost, takrat nastajajo zgodbe, ki jih pripovedujejo naši živalski ambasadorji, in takrat delam kljukice in načrte za projekte v prihodnje. 

Potem pa da Srečko Petelin intonacijo in akcija se začne. 

Kokoši, kunci, race, purana, mačke, Odi - pujs, pa naše človeške gmote - otroci, se prikotalijo iz svojih kotičkov. Vsak zahteva svoje - od hranjenja, čiščenja in drugih potreb. 

Tekom dopoldneva se ponavadi zglasi veterinar, ki je že skoraj stalen gost našega malega raja, saj imamo zmeraj koga 'na bolniški'. Jaz pa se prelevim v glavno kuharico za naš številčni bataljon. Če je vse po sreči, traja tempo nekje do poznega popoldneva, ko se živali pripravljo na večerni počitek. In običajno zadnja vrata pri kuncu Riziju zaprem že okoli 22. ure ter se zahvalim za še en naporen, a čudovit in nenadomestljiv dan. 

Živali, ki živijo pod okriljem Zavoda, je možno tudi posvojiti na daljavo. Kako potekajo te posvojitve?

Vsi ljudje nimajo prostora in časa, da bi pod svoje okrilje vzeli kokoško, purana, raco ali pujska in tako pomagali pri reševanju in oskrbi rejnih živali, ki potrebujejo pomoč. Lahko pa pomagajo na druge načine. 

Eden od načinov je sodelovanje v projektu Posvoji rejno žival. 

Za simbolični mesečni znesek (od 7 evrov dalje) lahko posamezniki postanejo botri kateremu od naših ambasadorjev. 

To v praksi pomeni, da tedensko prejemajo poročila, fotografije, video posnetke o svoji posvojeni živali. 

Skupaj s tem pa prejmejo tudi vabilo na osebno srečanje z njo. Ko je čas, nas obiščejo, svoje posvojence pa prvič v živo tudi objamejo. 

Sredstva, ki jih porabimo na ta način, namenimo za prehrano in veterinarsko oskrbo tiste živali, ki v danem trenutku to najbolj potrebuje, bodisi v naši oskrbi ali pri katerem od naših partnerjev. 

Kar ostane, gre v skupni fond za ureditev zavetišča. Vse gre samo in izključno za živali. 

Seveda pa je bistvo projekta razvijanje in spodbujanje odnosa med ljudmi in živalmi (botrom in posvojencem). 

Na družabnih omrežjih je zelo odmevala zgodba o reševanju Srečka Petelina. Kako je ta srečni petelin prišel k tebi?

Srečka Petelina so prinesli ljudje, ki so po naključju odkrili, kako čepi v majhni kletki nekje v Goriških brdih pred hišo. Izkazalo se je, da je bil dobitek na vaški veselici, prejemniki pa niso vedeli, kaj bi z njim. Je naš daleč najglasnejši član, ki kikirika nekako takole:

'' Živali niso darilo, kikiriki, ne podarjajte živali, sicer lahko slabo se vam godi, ki ki ri ki!''  

V načrtu je tudi projekt Martinovanje z raco. Nam lahko kaj več poveš o njem?

Začenja se tisti del leta, ki ga po slovenski tradiciji obeležujemo s temi in onimi pojedinami. Martinovanje je prvo na spisku. Odločili smo se, da bomo vse praznike obleželili tudi mi, le da bomo tradiciji dodali svež veter. In kot veste, ni martinovega brez race. Tako bomo 11. novembra martinovali z racami. Le da bodo pri nas race namesto na krožnikih zraven naših krožnikov! Gre seveda za naše 4 ambasadorje, račke, ki so sicer namesto v pečici končale v naših varnih objemih. Zaradi omejenega prostora bodo vabljeni le botri račk, če pa teh ne bo dovolj, pa tudi ostali. Začetek je. 

V kolikšni meri slovenski mediji pomagajo pri širjenju novice o delu Zavoda in bodočem prvem zatočišču za t. i. rejne živali?

Večino medijev živali praviloma zanimajo samo, ko so na krožnikih kot predjed kakšnega politika ali v kakšnem resničnostnem šovu, spet na krožniku, se razume. Verjamem in želim si, da bomo našli način, s katerim bomo v celotno zgodbo vpletli tudi sedmo silo.Mogoče se bo naša purica Isabela kaj spomnila, ne vem. Ona je bolj brihtne glave.   

Veganska iniciativa je posvojila kokoško Frido. Nam lahko poveš kaj zanimivega o njej?

Tako kot vseh naših več kot 30 živalskih ambasadorjev ima tudi Frida svoje ime zaradi svojega značaja. Je samosvoja in svobodoljubna. Ves čas ima malodane že umetniško zapacan kljun in zdi se, kot bi imela pod kljunom črne brke. Slednje nas je dodatno inspiriralo, da je ime dobila po umetnici Fridi Kahlo.

Bi želela kaj posebnega sporočiti našim bralcem?

Projekt Zavoda Koki v 2015 je ureditev ta pravega zatočišča za rejne živali v izmeri 5-10 hektarjev. Naj projekt ne propade samo zato, ker v pravem trenutku pravi ljudje nismo naleteli na tiste, ki se bodo v njem prepoznali in ga tudi finančno podprli. Zato bi prosila bralce, da pomagajo pri širjenju informacije o poslanstvu Zavoda in pomagajo po najboljših močeh. Stokrat se jim bo povrnilo.  

Si optimistična glede prihodnosti? Kaj ti daje največ upanja?

Če se ne motim o glavnem vzroku za slab odnos ljudi do rejnih živali (torej pomanjkanje sočutja zaradi izgube pristnega stika in bližine), potem smo na pravi poti. Med posvojenimi živalmi in njihovimi botri se skozi serijo fotografij, zgodb in posnetkov gradi izjemen odnos bližine, sočutja, ljubezni, ki ga botri potem kronajo z osebnim obiskom živali. Zagotovo pa mi največ upanja dajejo otroci, zato želimo v projekt vključiti čim več družin z otroki. Otroška duša je nekaj najčistejšega in nekaj najlepšega na tem svetu. Oni so tisti, ki bodo spremenili svet na boljše. Zato najraje pišem in ustvarjam zanje in se tudi sama veselim njihovih odzivov. Potem pride deček in dve uri sedi pri kuncih, ker jih še nikoli ni videl. Ali deklica, ki se ne loči od racmana, ker ji je tako zanimiv. Zato, ja, upanje za boljši jutri mi dajejo otroci.  


Bi tudi vi radi pripomogli k ustanavljanju zatočišča? Postanite boter kateri od živali, ki so zaživele novo življenje pri družini na Posestvu Koki. Vse potrebne informacije najdete na spletni strani Zavoda: www.zavod-koki.org/podpri-nase-delovanje/bodi-sponzor.

.

Fotografije: Veganska iniciativa in Zavod Koki

Ali imata "prostost" in "prosta reja" kaj skupnega?

V zadnjih letih so postale zelo popularne kampanje za zamenjavo jajc iz baterijske reje z jajci iz talne ali celo proste reje, ki jih nekateri dojemajo kot različico "brez krivde". Za tiste, ki se vedno bolj zavedajo trpljenja kokoši v jajčni industriji, gibanje za odpravo kletk na prvi pogled ponuja rešitev tako za kokoši kot za ljudi: boljši standardi za kokoši - in jajca lahko ostanejo na meniju tudi zavednih potrošnikov.

 

Poleg etikete "iz proste reje", ki jo sedaj že vsi poznamo, se pojavljajo tudi druge označevalne sheme, katerih namen je kupcu zagotoviti, da so označeni proizvodi pridobljeni iz živali, živečih v humanih pogojih.

   

Pa te oznake kokošim resnično zagotavljajo etično izboljšanje v primerjavi z njihovimi sorodnicami v baterijski reji, ali je to preprosto način, da živalska industrija ponovno pridobi zaupanje potrošnikov?

   

Tudi zaradi prizadevanj zagovornikov za dobrobit živali in celo nekaterih veganov, ki podpirajo "humane" proizvode, so mnogi zavedeni v prepričanju, da te oznake zagotavljajo precej boljše razmere za živali. A v resnici so te oznake del skrbno načrtovane strategije, katere namen je prikriti trpljenje živali in zajeziti val vse večjega nasprotovanja krivici, ki je osnova proizvodnje vseh živil živalskega izvora.

   

V številnih preiskavah se je izkazalo, da so oznake, ki trdijo, da so produkti "živalim prijazni", le farsa. Spodnji video (ki je le del posnetka, objavljenega po preiskavi) nam pokaže resničnost koncentracijskih taborišč, skritih za oznakami in nalepkami, ki prikazujejo srečne živali v idiličnem okolju.

 

Preiskovalci na neki spletni strani pojasnjujejo:

Realnost? Milijoni mladih kokoši, stoječih bok ob boku v velikih zaprtih skladiščih, prisiljene, da dan in noč stojijo v lastnih izločkih, prenašajo tako slab zrak, da delavci nosijo plinske maske, da preprečijo trajne poškodbe svojih pljuč. Prav tako kot njihove sestre v baterijski reji tudi kokošim v talni reji brutalno režejo kljune, jih prisilno golijo (stradajo [do 14] dni, da izzovejo novi cikel valjenja jajc) in seveda zakoljejo, ko niso več uporabne. Ali, kot je nek preiskovalec odkril, če ni mogoče najti kupca za njihova iztrošena telesa, jih tudi natlačijo v sode in zadušijo s plinom, potem pa odpeljejo na smetišče ali jih uporabijo za kompost.

 

Ne le, da je večina teh kokoši ubitih v istih klavnicah kot kokoši iz baterijske reje, mnogo ljudi se tudi ne zaveda, da so kokoši za "talno" in "prosto" rejo večinoma kupljene v istih valilnicah. Polovica piščancev v teh valilnicah je moškega spola in zato neuporabna za industrijo - so zgolj odpadni produkt industrije s kokošmi. Ti piščanci moškega (in tudi nekateri ženskega) spola umrejo na nepredstavljivo krute načine, vključno z mletjem na živo in zadušitvijo.

  

Dokler bo (naraščajoče) prebivalstvo še naprej zahtevalo živalske proizvode, bodo tudi jajca, tako kot mleko in meso, pridobljena od živali, natrpanih v zaprtih prostorih ter izpostavljenih nemarnim kršitvam, vključno z grozljivimi mutilacijami in množičnim zakolom, ne glede na to, kako so označena.

  

Preprosto ni načina, da bi jajca masovno proizvajali brez hujših krutosti, in reforme za dobrobit živali in oznake tega ne bodo spremenile. Resnični problem ni v tem, da zakoni in predpisi niso dovolj močni, ampak v tem, da je industrijska proizvodnja jajc sama po sebi neetična.

  

Gibanje za dobrobit živali se osredotoča na ravnanje z živalmi, to pa vodi zgolj v regulacijo izkoriščanja živali in ne v odpravo le-tega. Če ljudem svetujemo, naj kupujejo jajca z raznimi nalepkami in oznakami (namesto da bi jim svetovali, naj jih ne kupujejo), utrjujemo miselnost, da z izkoriščanjem živali ni nič narobe, dokler z njimi ravnamo "humano".

   

Verjetno res ne obstajajo veganske verzije pečenih ali kuhanih jajc. A "zaveden potrošnik" se mora gotovo vprašati, kaj je bolj pomembno: okus in tekstura pečenega jajca (ki je slučajno tudi najbolj koncentrirana oblika holesterola na planetu), ali védenje, da ne prispevamo k trpljenju bitja, ki je za jajce na vašem krožniku trpelo od rojstva do smrti.

Povzeto po prispevku Free-range: not free enough, avtorice Angel Flinn.

Preberite tudi Kaj je narobe z jajci z domačega dvorišča.

Kaj je narobe z jajci z domačega dvorišča

Vegani smo že navajeni določenih vprašanj: "Kako lahko živite brez sira?" - Preprosto in s čistimi žilami; "Kje dobite beljakovine?" - Povprašajte gorile; "Kaj pa, če bi se sami s pujsom znašli na zapuščenem otoku?" - ... Kaj?. Prav tako pogosto (čeprav ne tako nesmiselno) nas vprašajo o kokoših, ki jih nekateri ljudje doma gojijo posebej za jajca.

Sprva se zdi, da gojenje kokoši doma zaobide številne težave z vidika izogibanja industrijski živinoreji, kupovanja lokalno pridelane hrane in dobrega počutja živali. Vendar pa, če se realnosti trenda gojenja kokoši na dvorišču natančneje posvetimo, ugotovimo, da gre za isto komodifikacijo živali, pa čeprav v okviru marketinške niše, ki je nastala s pojavom sodobnega "zavednega" potrošništva. 

 

Razmerje med človekom in kokošmi, živečimi na njegovem dvorišču, je lahko naslikati kot spoštljivo sožitje, v katerem "dvoriščni kmet" jati kokoši nudi hrano in zavetje v zameno za "darilo" v obliki jajc. Vendar to poetično prikazovanje ne upošteva nekaterih bistvenih etičnih vprašanj, vključno s temeljnim vprašanjem, ali imamo ljudje pravico, da redimo in izkoriščamo druge živali za lasten interes, da ne omenjamo nakupa in prodaje živih bitij kot lastnine, kar je neizogibno, če se živali uporabljajo kot sredstva.

Z izjemo redkih primerov, ko je posameznik kokoši, ki jih je nastanil na svojem dvorišču, dejansko rešil iz izkoriščevalskega okolja, velika večina "domačih kokoši" izvira iz iste industrijske vzreje, ki s piščanci oskrbuje velike farme. Zato skoraj vse dvoriščne kokoši prihajajo iz industrijskih valilnic, ki uporabljajo enako brutalne ukrepe, ki so standardni v industrijski reji (vključno z rezanjem kljunov), pa čeprav morebitnega kupca s skrbno premišljenim opisom "proizvoda" prepričujejo drugače.

Podobno kot komercialna in industrijska reja kokoši za jajca imajo tudi dvoriščni rejci precej manjšo potrebo po petelinih kot pa kokoših. Pravzaprav je pogosto nezakonito nastaniti peteline v bližini kokoši. Zato piščančke moškega spola, ki (kar ni težko uganiti) predstavljajo 50 odstotkov vseh izvaljenih piščancev, štejejo za ničvredne in jih tudi obravnavajo kot take, vključno z usmrtitvijo na najbolj "stroškovno učinkovite" načine (kar pogosto vključuje mletje živih živali in zadušitve, ali pa preprosto umrejo od lakote, poškodb in visokih ali nizkih temperatur v smetnjakih).

Določanje spola piščancev ni natančna znanost in kljub neusmiljenim ukrepom veliko samčkov nehote označijo kot samičke in jih kot take tudi prodajo, ljudje, ki so jih kupili, pa jih kasneje ne želijo ali ne smejo imeti. Ti nezaželeni in pogosto nezakoniti petelini v najboljšem primeru najdejo dom v zatočišču za domače živali ali v lokalnem zavetišču, skupaj z mačkami in psi, kjer bodo naposled "evtanazirani". Tudi kokoši se pogosto znajdejo v podobnih okoliščinah, ko njihova produktivnost upade in za rejca postanejo nekoristne, ali pa jih preprosto zakoljejo za meso.

Tudi, če rejci kokoši ne zakoljejo, ko te začnejo nesti manj jajc, se je potrebno zavedati, da so sodobne udomačene kokoši genetsko križane tako, da bi znesle jajce na dan, kar je veliko več, kot je zanje naravno ali zdravo. Z drugimi besedami, ker nesejo toliko jajc, so domače kokoši močno podhranjene, razen če jim je dovoljeno pojesti veliko večino svojih jajc (kar je prav tako nenaravno, a zaradi nenaravno visoke proizvodnje jajc potrebno za vnos potrebnih snovi). Torej, kokošim jemanje tolikšne količine jajc zelo škoduje, ne glede na to, kako lepo se sicer ravna z njimi. 

Na ta problem lahko pogledamo tudi širše in obravnavamo sam koncept udomačevanja. Udomačevanje je nenehni proces manipuliranja druge vrste, da je bolj uporabna kot vir za prehrano ljudi. Na industrijskih farmah je ta proces še bolj poudarjen - v obliki gensko spremenjenih živali, ki rastejo toliko in tako hitro, da njihove noge ne morejo podpirati teže lastnega telesa.

Gojene živali smo s križanjem pripeljali do stanja stalne odvisnosti, tako da je njihov nadaljnji obstoj dejansko odvisen od naše pomoči. To je še posebej pomembno za dvoriščne kokoši, saj jih ogrožajo plenilci, vključno z mačkami, kačami, lisicami in pticami roparicami. In če živite v okolju, kjer je mogoče rediti kokoši, je precej verjetno, da so prisotna tudi ta bitja - katerih pravica do življenja in preživetja je prav tako veljavna. Nadalje je ob ogromnem številu brezdomnih živali načrtna vzreja še dodatnih živali pod tanko krinko lokavorizma* povsem neupravičena in kontraproduktivna.

Če vam je res mar za kokoši in imate na voljo sredstva za skrb in zaščito teh živali, vključno s stroški zdravstvenega varstva, razmislite o tem, da bi se posvetili reševanju. Odvisno od tega, kje živite, se tradicionalno "rejne" živali včasih znajdejo v zavetiščih, večinoma namenjenih za pse in mačke, in jih je prav tako potrebno rešiti pred plinsko komoro ali smrtonosno injekcijo.

Živali, ki potrebujejo zatočišče in zaščito, je veliko. Namesto da jih kupujete, razmislite o tem, da bi varnost vašega dvorišča ponudili za zatočišče brezdomnim živalim.
 

Avtorici tega prispevka (v angleškem jeziku) sta Christine Wells in Angel Flinn. Christine je članica Gentle World (www.GentleWorld.org), mednarodne veganske skupnosti in neprofitne organizacije, katere osnovni namen je pomagati graditi mirnejšo družbo z izobraževanjem javnosti o razlogih za veganstvo, koristih veganskega življenja ter kako postati vegani.

 
Vir: What's Wrong With Backyard Eggs

* lokavorizem = prehranjevanje z lokalno pridelano hrano

Kokoši v prosti reji

V želji po boljših pogojih za kokoši so na Švedskem prepovedali uporabo tesnih kletk za "nesnice" in zahtevajo, da kokoši živijo bolj naravno - z dostopom do gnezd, palic, na katerih lahko čepijo, in prašnih kupov, kjer se lahko oprhajo.

Kljub temu pa kokoši še vedno kažejo znake stresa, ki se odražajo v medsebojnem kljuvanju in napadanju, pokazali so se pa tudi novi in nepredvideni problemi, kot na primer bakterijske, parazitske in virusne okužbe. Rejci si želijo dobička, niso pa pomislili na to, da tudi naravnejše okolje kmalu postane neprimerno, če je na majhnem prostoru zaprtih preveč ptic.

Kako dejansko izgleda prosta reja, si lahko ogledate na tem posnetku s farme v Veliki Britaniji, ki svoje izdelke opremlja celo z znakom "svobodna hrana" (Freedom Foods), kar je res ironično ime za ubijanje "neprofitabilnih" piščančkov moškega spola takoj po izvalitvi, in zakolu kokoši po nekaj letih, ko so njihova telesa zaradi intenzivne proizvodnje jajc iztrošena.

V naravi kokoš znese 20-30 jajc na leto, kokoš na farmi pa s križanjem in prehranskimi dodatki tudi čez 300, kar zanjo ni le fizično naporno, temveč tudi zelo izčrpava njen organizem. 

Vir:

http://conservationreport.com/2009/01/25/agriculture-are-free-range-chickens-healthier-than-caged-chickens/