Pomagajmo ustvariti prvo zatočišče za rejne živali v Sloveniji

Preteklo sončno in toplo sobotno popoldne je bilo prav čudovito - obiskali smo Posestvo Koki, na katerem zdaj živi že kar 30 rešenih živali skupaj s človeško družino, ki ima zanje in za tiste živali, ki na lepše življenje še čakajo, prav posebne načrte. O teh načrtih smo v družbi nagajivih kokošk, ponosnega petelina, poskočnih kuncev, veselih rac, dveh pozornih puranov in seveda zdaj že precej večjega pujska Odija pokramljali z idejno vodjo Zavoda Koki Ksenijo Vesenjak Kutlačić. Priložnost pa smo izkoristili še za nekaj prav posebnega - postali smo botri dvema prebivalcema posestva - kokoški Fridi in rački Elli.

Ideja o ustanovitvi Zavoda za zaščito rejnih živali Koki se je porodila med reševanjem velikega števila kokošk pred smrtjo. Kaj Zavod počne in kakšni so tvoji dolgoročni načrti?

Naša doslej najbolj uspešna operacija '100 rešenih kokoši iz baterijske reje' je zagnala motor za naše institucionalno oblikovanje na področju zaščite rejnih živali. 

Pogum so nam vlili pravzaprav ljudje sami, ki so jim podobe suhih, ocufanih, grdih kokoši, ki v življenju niso videle sonca in začutile vetra, tako zelo segle v srce, da so nam mrzlično pomagali pri iskanju dobrih domov, kjer bodo kokoši dobile drugo priložnost in spoznavale svetle plati življenja. 

Ugotovili smo, da večina ljudi pravzaprav sploh ne ve, v kakšnih razmerah dejansko živijo kokoši, kako so tretirane in kaj se z njimi dogaja, saj so bili nad njihovo podobo do solz ogorčeni.  

In da je ljudem pravzaprav zelo mar tudi za te rejne - klavne živali, torej živali s krožnika. Zato smo se odločili, da postavimo spletno mesto www.zavod-koki.org in preko različnih projektov damo besedo prav tem živalim. Poimenovali smo jih ambasadorji. To so rešene rejne živali, ki so namesto na krožnikih končale v varnem objemu ljubečih ljudi. S tem ko jim je dano, da živijo svobodno, imajo možnost, da pokažejo, kdo in kaj pravzaprav so. V sliki. In besedi. 

Tudi v imenu tisitih, ki jih nihče ne more videti in slišati. 

Zato je ena od pomembnih nalog Zavoda Koki širjenje in ozaveščanje o rejnih živalih preko ambasadorjev. 

Druga pomembna naloga pa je konkretna pomoč poškodovanim, odsluženim, neželenim rejnim živalim na terenu, zvesti bomo ostali akcijam iskanja domov odsluženim kokošim nesnicam. 

Slednje je razlog, da bomo po številnih vzorih iz tujine prihodnje leto uredili zatočišče za rejne živali širšega pomena, kjer bodo živali pred posvojitvami lahko tudi okrevale. 

Poslanstvo Zavoda je pomagati tistim živalim, katerih trpljenje je v naši družbi najbolj skrito očem. Kakšen pa je po tvojih izkušnjah odnos ljudi do teh živali?

Največji problem v današnji družbi je pomanjkanje pristnega stika in osebnega odnosa z živaljo in zato je odnos ne samo slab, ampak v večini primerov ga sploh ni. 

Rejne-klavne živali so zreducirane na predmet prehrane, sploh niso tretirane kot živa bitja. 

In to je narobe. 

Anekdota, da otroci mislijo, da so krave vijolične barve, ni daleč od resničnosti. 

Če pomislite pri sebi - kolikorat ste imeli priložnost pobožati purana in ga občudovati, kako rad spi na drevesu? Pa pujsa, kako zlahka uboga na ukaz sedi? Ali kokoš, ki bi se ves čas stiskala ob nogo? 

Pomanjkanje stika je velik manko tudi za ljudi, ki so tako prikrajšani za edinstvene občutke in spoznanja, da so te živali prav tako enkratne kot tiste, ki jih tretiramo kot hišne ljubljenčke. 

Živali so terapija. Če bi ljudje to dojeli, lahko farmacevtska industrija zapre svoja vrata. 

Da bi ljudem vrnili stik z živaljo, smo vzpostavili projekt Posvoji rejno žival, bodi njen boter na daljavo. 

Tako lahko imate čisto svojo kokoško pri nas, prejmete vabilo in jo nekega dne v živo spoznate. Tedensko prejemate potem zgodbice o njej, malo drugačne, z veliko koristnimi informacijami. In ste na ta način vpeti v to edinstveno pozitivno zgodbo. 

Kako na posestvu Koki poteka povprečen dan? 

Veste, jutro med 5. in 7. uro je zame osebno najlepši del dneva. Vse je mirno, nihče se ne pritožuje, vsi spijo, najraje bi zamrznila ta del dneva. 

V tem času ob skodelici črne kave praviloma odgovarjam na elektronska sporočila, sledim objavam na družabnih omrežjih, pišem sporočila za javnost, takrat nastajajo zgodbe, ki jih pripovedujejo naši živalski ambasadorji, in takrat delam kljukice in načrte za projekte v prihodnje. 

Potem pa da Srečko Petelin intonacijo in akcija se začne. 

Kokoši, kunci, race, purana, mačke, Odi - pujs, pa naše človeške gmote - otroci, se prikotalijo iz svojih kotičkov. Vsak zahteva svoje - od hranjenja, čiščenja in drugih potreb. 

Tekom dopoldneva se ponavadi zglasi veterinar, ki je že skoraj stalen gost našega malega raja, saj imamo zmeraj koga 'na bolniški'. Jaz pa se prelevim v glavno kuharico za naš številčni bataljon. Če je vse po sreči, traja tempo nekje do poznega popoldneva, ko se živali pripravljo na večerni počitek. In običajno zadnja vrata pri kuncu Riziju zaprem že okoli 22. ure ter se zahvalim za še en naporen, a čudovit in nenadomestljiv dan. 

Živali, ki živijo pod okriljem Zavoda, je možno tudi posvojiti na daljavo. Kako potekajo te posvojitve?

Vsi ljudje nimajo prostora in časa, da bi pod svoje okrilje vzeli kokoško, purana, raco ali pujska in tako pomagali pri reševanju in oskrbi rejnih živali, ki potrebujejo pomoč. Lahko pa pomagajo na druge načine. 

Eden od načinov je sodelovanje v projektu Posvoji rejno žival. 

Za simbolični mesečni znesek (od 7 evrov dalje) lahko posamezniki postanejo botri kateremu od naših ambasadorjev. 

To v praksi pomeni, da tedensko prejemajo poročila, fotografije, video posnetke o svoji posvojeni živali. 

Skupaj s tem pa prejmejo tudi vabilo na osebno srečanje z njo. Ko je čas, nas obiščejo, svoje posvojence pa prvič v živo tudi objamejo. 

Sredstva, ki jih porabimo na ta način, namenimo za prehrano in veterinarsko oskrbo tiste živali, ki v danem trenutku to najbolj potrebuje, bodisi v naši oskrbi ali pri katerem od naših partnerjev. 

Kar ostane, gre v skupni fond za ureditev zavetišča. Vse gre samo in izključno za živali. 

Seveda pa je bistvo projekta razvijanje in spodbujanje odnosa med ljudmi in živalmi (botrom in posvojencem). 

Na družabnih omrežjih je zelo odmevala zgodba o reševanju Srečka Petelina. Kako je ta srečni petelin prišel k tebi?

Srečka Petelina so prinesli ljudje, ki so po naključju odkrili, kako čepi v majhni kletki nekje v Goriških brdih pred hišo. Izkazalo se je, da je bil dobitek na vaški veselici, prejemniki pa niso vedeli, kaj bi z njim. Je naš daleč najglasnejši član, ki kikirika nekako takole:

'' Živali niso darilo, kikiriki, ne podarjajte živali, sicer lahko slabo se vam godi, ki ki ri ki!''  

V načrtu je tudi projekt Martinovanje z raco. Nam lahko kaj več poveš o njem?

Začenja se tisti del leta, ki ga po slovenski tradiciji obeležujemo s temi in onimi pojedinami. Martinovanje je prvo na spisku. Odločili smo se, da bomo vse praznike obleželili tudi mi, le da bomo tradiciji dodali svež veter. In kot veste, ni martinovega brez race. Tako bomo 11. novembra martinovali z racami. Le da bodo pri nas race namesto na krožnikih zraven naših krožnikov! Gre seveda za naše 4 ambasadorje, račke, ki so sicer namesto v pečici končale v naših varnih objemih. Zaradi omejenega prostora bodo vabljeni le botri račk, če pa teh ne bo dovolj, pa tudi ostali. Začetek je. 

V kolikšni meri slovenski mediji pomagajo pri širjenju novice o delu Zavoda in bodočem prvem zatočišču za t. i. rejne živali?

Večino medijev živali praviloma zanimajo samo, ko so na krožnikih kot predjed kakšnega politika ali v kakšnem resničnostnem šovu, spet na krožniku, se razume. Verjamem in želim si, da bomo našli način, s katerim bomo v celotno zgodbo vpletli tudi sedmo silo.Mogoče se bo naša purica Isabela kaj spomnila, ne vem. Ona je bolj brihtne glave.   

Veganska iniciativa je posvojila kokoško Frido. Nam lahko poveš kaj zanimivega o njej?

Tako kot vseh naših več kot 30 živalskih ambasadorjev ima tudi Frida svoje ime zaradi svojega značaja. Je samosvoja in svobodoljubna. Ves čas ima malodane že umetniško zapacan kljun in zdi se, kot bi imela pod kljunom črne brke. Slednje nas je dodatno inspiriralo, da je ime dobila po umetnici Fridi Kahlo.

Bi želela kaj posebnega sporočiti našim bralcem?

Projekt Zavoda Koki v 2015 je ureditev ta pravega zatočišča za rejne živali v izmeri 5-10 hektarjev. Naj projekt ne propade samo zato, ker v pravem trenutku pravi ljudje nismo naleteli na tiste, ki se bodo v njem prepoznali in ga tudi finančno podprli. Zato bi prosila bralce, da pomagajo pri širjenju informacije o poslanstvu Zavoda in pomagajo po najboljših močeh. Stokrat se jim bo povrnilo.  

Si optimistična glede prihodnosti? Kaj ti daje največ upanja?

Če se ne motim o glavnem vzroku za slab odnos ljudi do rejnih živali (torej pomanjkanje sočutja zaradi izgube pristnega stika in bližine), potem smo na pravi poti. Med posvojenimi živalmi in njihovimi botri se skozi serijo fotografij, zgodb in posnetkov gradi izjemen odnos bližine, sočutja, ljubezni, ki ga botri potem kronajo z osebnim obiskom živali. Zagotovo pa mi največ upanja dajejo otroci, zato želimo v projekt vključiti čim več družin z otroki. Otroška duša je nekaj najčistejšega in nekaj najlepšega na tem svetu. Oni so tisti, ki bodo spremenili svet na boljše. Zato najraje pišem in ustvarjam zanje in se tudi sama veselim njihovih odzivov. Potem pride deček in dve uri sedi pri kuncih, ker jih še nikoli ni videl. Ali deklica, ki se ne loči od racmana, ker ji je tako zanimiv. Zato, ja, upanje za boljši jutri mi dajejo otroci.  


Bi tudi vi radi pripomogli k ustanavljanju zatočišča? Postanite boter kateri od živali, ki so zaživele novo življenje pri družini na Posestvu Koki. Vse potrebne informacije najdete na spletni strani Zavoda: www.zavod-koki.org/podpri-nase-delovanje/bodi-sponzor.

.

Fotografije: Veganska iniciativa in Zavod Koki

Val svobode

Leslie J. Cross (1914-1979). Iz jubilejne izdaje revije The Vegan ob njeni 10. obletnici (pozimi 1954, letnik 9, št. 3, str. 9-19). 

★

Pričujoče besedilo poskuša s preprostimi besedami povedati, kaj je veganstvo, zakaj in kako je nastalo, ter predvideti, kaj lahko pomeni za človeštvo.

Beseda “veganstvo” je simbol, ki pomeni veliko spremembo, preobrazbo, ki jo lahko primerjamo z osvoboditvijo tlačanov in osvoboditvijo sužnjev.

Njena uradna definicija - “nauk, da bi človek moral živeti brez izkoriščanja živali” - je natančna, jasna in dojemljiva, vendar ne vedno razumljena v celoti. To ni tako presenetljivo, kot se zdi, saj devet kratkih besed redko zaobseže spremembo tako velikih razsežnosti; njena uresničitev bo prinesla novi svet in novega človeka, ki bo prebival v njem.

Zakaj smo prepričani, da bi morali živeti brez izkoriščanja živali? Če vprašanje postavimo drugače: zakaj je ta nauk nastal?

Odgovor, čeprav morda ni očiten, resnično odpre oči, saj potrjuje trditev, da veganstvo ni zgolj stranska veja človeške evolucije, temveč vrh, ki močno povečuje napredek.

Veganstvo svoje rojstvo dolguje dejstvu, da smo globoko v sebi neomajno prepričani v svobodo - morda še posebej tisti, ki so bili rojeni in vzgojeni na teh tradicionalno svobodomiselnih otokih.

Imeti svobodo, da svoje življenje živimo po svoje, v skladu z lastno notranjo lučjo, je temeljno za naš pogled na življenje samo. Prav v luči tega koncepta najdemo pravi pomen veganske preobrazbe. Šele ko veganstvo pojmujemo kot nauk o svobodi in ne kot nauk o omejevanju (kot so napačno prepričani tisti, ki mu nasprotujejo), ga v celoti dojemamo.

Preprosto dejstvo je, da je v svoji osnovi veganstvo zadnji od valov, ki zaznamujejo plimovanje svobode od začetkov zgodovine. Od predhodnikov se razlikuje po moči dejstva, da v dolg boj za osvoboditev vnaša dokaj novo in posebno značilnost; plimovanje svobode je pognalo onstran tega, kar so do današnjih dni imeli za njeno naravno mejo - koncept svobodnega človeka. Do nastopa veganstva je razmeroma malo ljudi štelo živali za vredne ali upravičene do svobode, še manj pa se jih je verjetno zavedalo veličastnega učinka, ki bi ga podelitev takšne pravice imela na svobodo človeka samega.

Resnični, neizbrisni pomen veganstva je v njegovem presenetljivo logičnem prikazu, da z odrekanjem pravice do svobode živalim človek sam sebi zapira prehod do lastnega nadaljevanja iskanja sreče.

Verjeti v pravico do svobode neizogibno pomeni, da to isto pravico priznavamo tudi drugim. Če tega ne storimo, v temelju zanikamo sam princip. S tem omogočimo, da Orwellov 1984 postane logično mogoč, suženjstvo enega človeka drugemu pa upravičljivo dejanje. Če povemo drugače, zakon svobode - ki je hkrati zakon ljubezni - ne pozna meja. Ker človek v svojem razmišljanju živali izključuje iz veljavnosti tega zakona ter mu s tem postavlja arbitrarne meje, posledično žanje, kar je sejal - močno omejevanje lastnega napredka. Veganstvo neusmiljeno in razodevajoče osvetljuje prav to dejstvo, to malo prepoznano oviro za nadaljnjo rast človeka.

Ko se posvetimo vprašanju, kako je veganstvo nastalo, najdemo izvrsten primer posrednega pristopa, ki ga včasih privzamejo sile usode.

Znano je dejstvo, da je seme veganstva zraslo iz celoletne razprave preko dopisovanja v kolumnah The Vegetarian Messenger o moralnem razlogu proti temu, da bi vegetarijanci uživali mlečne izdelke. Na koncu dopisovanja se je nekaj vegetarijancev odločilo, da bi radi sami oblikovali “ne-mlečno” skupino znotraj Vegetarijanskega združenja. A združenje je to zavrnilo in predlagalo, naj teh nekaj članov ustanovi svojo organizacijo. Tako je Vegetarijansko združenje nehote pomagalo usodi, saj je bila neposredna posledica njegovega dejanja ustanovitev Veganskega združenja novembra 1944.

Novo združenje se ni za dolgo zadovoljilo, da je zgolj “ne-mesno, ne-mlečno, ne-jajčno, ne-medeno”. Proizvodi kot so krzno, usnje in volna, so se pridružili hrani iz živali kot “ne-veganski”. V želji, da bi naslovili vzrok in ne le neštevnih posledic, so že zgodaj poskusili ugotoviti, kaj je narobe v človekovem odnosu do živali. Vendar pa se cilji združenja niso jasno oblikovali brez nekaj let trajajočih notranjih pretresov in naporov. Končno so se 11. novembra 1950 člani na posebnem občnem zboru strinjali, da je cilj društva ustaviti izkoriščanje živali s strani človeka.

Med leti 1944 in 1950 je bil notranji in resnični pomen veganstva “na hladnem”, nedefiniran in ne v celoti prepoznan. “Ne-mlečna” motivacija je bil že od začetka jasno nezadovoljiva kot dokončni razlog; dejansko ni bila nič več kot sprožilec, ki je novo in globoko resnico pognal v svet. Ko je leta 1950 pomen veganstva postal splošno očiten, so ga oblikovali v preprosto frazo, ki je postala del ustave društva.

Od 1950 tako ni bilo več dvoma o pomenu veganstva. Kratka definicija, navedena zgoraj, je poudarjena v členu 4.(a): “društvo si bo prizadevalo za to, da človek preneha uporabljati živali za hrano in druge izdelke, delo, lov, poskuse in vse ostale načine uporabe, ki vključujejo človeško izkoriščanje življenja živali.”

Čeprav je bilo pred 1950 veliko razpravljanja o tem, kaj veganstvo dejansko je, pa o nečem nikoli ni bilo dvoma: pogonska sila gibanja je bila in ostaja sočutje do živali, ki klije iz človekovega ravnanja z njimi. Sočutje je vodilo prvo peščico do združitve leta 1944 in sočutje zagotavlja pogonsko moč tudi danes.

Pomemben del dela našega društva predstavlja osveščanje ljudi o nečem, kar bi sicer ušlo njihovi pozornosti: vseobsegajoč pomen osvoboditve živali.

Živali so za človeka največji preizkus njegove vrednosti in sposobnosti napredovanja; preizkus, kako ravna s tistimi, nad katerimi ima moč.

Žalostno, a resnično dejstvo je, da človek ob tem preizkusu vse prevečkrat zasleduje lastne cilje na račun trpljenja živali. Lovi jih in kolje, na njih izvaja poskuse in jih zasužnjuje. Da bi se polastil njihovega mleka, jim prizadeja enega najbolj nečastnih izmed vseh načinov izkoriščanja - namerno in nasilno ločitev matere krave od njenega mladega telička. Divjim, ponosnim in plemenitim konjem zlomi voljo, jih kastrira in vpreže. Njegova stalna molitev ni toliko za vsakdanji kruh kot za vsakdanje meso. Sočutnemu človeku lahko oprostimo njegovo pomenljivo vprašanje, kakšne vrste neki bi lahko bil odnos, ki ima za svoje simbole bič, uzdo in klavčev nož.

Ameriški pisatelj Henry Bailie Stevens je trdil, da je bilo zasužnjenje (“udomačitev”) živali ena od “napačnih poti”, ki jih je človek izbral nekje v teku evolucije. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je ta trditev logična. Nima veliko smisla na primer moledovati za mir na zemlji, hkrati pa nad živalmi vršiti vojno.

Kar potrebujemo, da bi začeli popravljati ta evolucijski odklon, je sprejemanje ideje, da je osvoboditev živali želeni cilj. Če bi zadostno število ljudi doživelo takšno miselno spreobrnitev, bi lahko sposobnosti in iznajdljivost človeka uporabili za razvoj alternativ tistim proizvodom iz živali, za katere je večina ljudi prepričana, da so nujni za njihovo ugodje. Ti proizvodi - en primer je popolnoma zadovoljivo ne-živalsko mleko - so nujni, da bi dosegli vseobsegajočo praktično uporabo ideala. Kajti vsi moški in ženske niso enaki in mnogim izmed njih se sedanje praktične ovire zdijo nepremagljive. Ne smemo si zatiskati oči pred nespornim dejstvom, da so za te ljudi takšne ovire resnične in ne namišljene.

Da bi veganskemu gibanju zagotovili dovolj virov in izkušenj, je nujno, da vanj pritegnemo ljudi. Najbolj neposredna metoda je širjenje ideje - ideje o osvoboditvi živali. Sprejemati moramo ljudi na vseh stopnjah preobrazbe - tako tiste, ki ne morejo obljubiti več kot miselno sprejemanje, kot tiste, ki svoje sprejemanje ideala zanesljivo in kolikor je mogoče uresničujejo v vsakodnevnem ravnanju.

Ko bo postala ideja vedno bolj sprejeta, se bo pojavilo vedno več priložnosti, da naredimo pot enostavnejšo in bolj privlačno za tiste, ki po naravi niso tako pionirski. Kakor hitro bo preobrat od izkoriščanja k svobodi dosegel določeno stopnjo, bo potrebno hkrati s postopnim odstranjevanjem ovir v zasebnem življenju posvečati pozornost vprašanju, kako naj ravnamo z živalmi na splošno. Ni si težko predstavljati, da bo takšen preobrat prinesel težave širšega in bolj splošnega značaja. Nihče, še najmanj pa vegan, si ne želi sveta brez živali - in kako na splošno in v podrobnostih predlagamo uresničitev preobrata od izkoriščanja in sprevrženosti k svobodi in naravnosti bo nekega dne postalo pomembna točka pogovorov.

Če lahko vrinem osebno pripombo, je le malo tistega, kar si želim bolj kot to, da bi dočakal ta dan. Kako čudovito bi na primer bilo sodelovati v razpravi o odločitvi otem, ali bi, za namene preobrata, naravni park ali zavetišče za živali postavili v tem ali onem delu dežele, in natanko kako naj se ga načrtuje.

Ko bo veganstvo doseglo takšno stopnjo, se bo v srcih in glavah večine moških in žensk zgodila silna sprememba. Ideja izkoriščanja živali jim bo takrat tako odvratna, kot je danes ideja človeškega suženjstva. Nekatere spremembe v vsakodnevnem življenju so očitne. Mesarij več ne bo in mlekar (če bo še dostavljal) bo dostavljal vegansko mleko. Dežela ne bo obtežena s tesnobo krav, ki jočejo za svojimi telički. Klavnice in laboratoriji za poskuse na živalih ne bodo obstajali, nihče ne bo za zabavo lovil živali …

Nekatere druge spremembe pa niso tako očitne. Življenje v dobrohotnejšem in bolj razsvetljenem svetu bo za človeka samega imelo koristi, ki si jih lahko predstavljamo le v grobih obrisih. Njegovo zdravje, fizično in psihično, bo močno izboljšano. Ker se bo otresel večjega dela grobe plati svoje narave, bodo nanj deževali duhovni darovi - ki se jim s svojo kratkovidno voljo danes sam odreka.

Iz take snovi so sanje… Da bi jih uresničili, moramo odigrati svojo vlogo, ko napoči čas. Smo v zelo začetnih stopnjah nove preobrazbe. Mi smo pionirji.

Prevod: Veganska iniciativa
Vir fotografij živali: Wikimedia