10 nasvetov za veganske starše in šolarje

Ruby Roth, ki jo v slovenskem prostoru poznamo predvsem kot avtorico otroških slikanic Zato ne jemo živali in Veganstvo je ljubezen in o kateri smo že pisali na našem blogu, kot mati vé, da se veganski otroci v šoli lahko spopadajo s prav posebnimi težavami. Zato je novembra 2012 kot gostja na blogu Living the well life objavila prispevek z nasveti za veganske šolarje in njihove starše. V upanju, da pridejo prav tudi slovenskim družinam, objavljamo prevod njenega prispevka.

Poletja je konec, pred spanjem spet navijamo budilko in naše življenje se ponovno ustaljuje v šolsko rutino. Moja posvojenka Akira, ki je že od rojstva veganka, bo kmalu dopolnila 8 let. Hodi v 3. razred in v svojem oddelku je najmlajša ter, nenavadno, edina deklica. Veliko je stvari, na katere se mora privaditi, a biti odkrita glede svojega veganstva na srečo ni ena izmed njih. Akira je samozavestna in predana in do sedaj je z lahkoto premostila vsako oviro. Vedno pa ni tako. Vemo, da je za otroke vegane šolski razred lahko zelo težavno okolje. Z Akirino pomočjo zato ponujam deset nasvetov za veganske starše in šolarje, da bodo sošolci veganstvo lažje sprejeli kot normalno in da bo šolsko leto lažje!

Ruby in Akira. Vir: http://instagram.com/ruby_roth

1. Skupaj nakupujte hrano in pripravite šolsko malico.

Ko skupaj nakupujete na tržnici ali v trgovini, imate čas in priložnost za pogovor o hrani, ki jo izbirate. Otrokom sproti razložite, zakaj ste izbrali določene izdelke, zastavite jim tudi kakšno vprašanje ter prisluhnite njihovemu mnenju. Skupaj načrtujte šolske malice ali kosila. Pogovor bogati otrokov besedni zaklad in okrepi zaupanje v način življenja vaše družine.

2. Skupaj opazujte svet.

Bolj ko otroci razumejo razloge za veganstvo, bolj samozavestni in bolj vztrajni bodo. Kadar koli se ponudi priložnost, izpostavite, kar opazite v neveganskem svetu - jumbo plakat, ki oglašuje meso, oglase o mleku "srečnih krav", oglase z govorečimi risanimi živalskimi liki - in se z otroki o tem pogovarjajte. Kdo naroča te oglase? Ali so krave na farmah srečne? Ali lahko vemo, da imajo živali čustva, čeprav ne govorijo našega jezika? 

V znanju je moč - nikoli ni prezgodaj za pogovor o pristranskih sporočilih družbe.

3. Pridobite si zaveznike.

Ko otroke pripeljete v šolo, ko pridete ponje ter na šolskih dogodkih svojo družino predstavite učiteljem in vodstvu šole. Če ste z njimi v dobrem, prijateljskem odnosu, se bodo tudi vaši otroci v šoli počutili bolj varno in sproščeno. Poiščite primeren trenutek, ko lahko diskretno pristopite h komu od šolskega osebja, in nakažite, da si želite imeti njihovo podporo. Rečete lahko, na primer: "Mimogrede, moj otrok je edini vegan v svojem razredu. Hvaležen bom, če boste pozorni in me opozorili na kakršno koli draženje ali morebitne druge težave."

4. Ne pretiravajte.

Če je vaš otrok zadržan, mu pripravljajte malice oziroma kosila, ki na videz niso zelo drugačna od tistih, ki jih jedo njegovi sošolci - sendviče z marmelado in maslom iz oreškov, zavitke s humusom, rižoto s fižolom, testenine z brokolijem itd. Če je vaš otrok po nekaj mesecih pripravljen na naslednji korak, pa lahko v šolo nese tudi solato iz listnatega ohrovta, potreseno s spirulino (Akira sedaj takšno malico zelo priporoča).

Ruby na svojem instagram kanalu http://instagram.com/ruby_roth pogosto objavi fotografije malic, ki jih pripravlja za Akiro.

5. Pričakujte vprašanja.

Če ste pripravljeni, ste samozavestni. Priporočam, da doma vadite vprašanja in odgovore in naj to postane navada. Z malo predhodnega razmišljanja v domačem okolju bodo tudi najmlajši šolarji z lahkoto odgovorili na osnovna vprašanja, kot na primer "Kaj pomeni vegan?" ali "Zakaj si vegan?". Z Akiro vam ponujava nekaj odzivov na vprašanja, ki jih bodo verjetno zastavili vašemu otroku:

Vprašanje: "Zakaj si vegan? Zakaj to ješ?"

Odgovor 1: "V naši družini ne jemo živali."

Odgovor 2: "Jem le rastlinsko hrano - prav tako kot to počnejo nekatere izmed največjih živali na svetu, na primer gorile, bivoli in sloni."

Odgovor 3: "Jem vegansko hrano. Si že kdaj jedel jabolko? No, potem tudi ti ješ vegansko hrano."

Vprašanje: "Fuj, ogabno!"

Odgovor 1: "Vem, da si, kaj sem pa jaz?"

Odgovor 2: "Če ti tako misliš …"

Odgovor 3: "Veliki otroci radi poskusijo kaj novega."

Odgovor 4: "Jem vse barve mavrice."

Odgovor 5, izrečen nekoliko šaljivo: "Vsaj ne jem mrtvih živali!"

Vprašanje: "Haha, ti pa ne smeš jesti teegaaa!"

Odgovor 1: "Hvala, da ponujaš, vendar ne, hvala."

Odgovor 2: "Lahko, če hočem, vendar ne želim."

Za več idej in nasvetov, kako otroke pripravimo na morebitno konfrontacijo, obiščite na primer spodnji povezavi:

http://www.veganoutreach.org/articles/vegankid.html
http://www.bullystoppers.com/101_great_comeback_lines.html

6. Delite!

Občasno naj otroci v šolo nesejo prigrizke in jih delijo s sošolci. Poskusite na primer veganske piškote ali krekerje, goji jagode in mandlje, pokovko, čips iz listnatega ohrovta, škatlo žitnih ploščic in podobno. Če vam je nerodno in za takšen podvig potrebujete poseben razlog, je to lahko recimo "zeleni ponedeljek".

7. Bodite pripravljeni.

Učitelju dajte v hrambo zavojček najljubših prigrizkov vašega otroka in se tako izognite zadregi, ko v šoli ob nepričakovanem praznovanju ni na voljo ničesar, kar bi vaš otrok lahko jedel.

8. Doživljajte.

Obiski v zatočiščih za živali bodo vašim otrokom pomagali razumeti in spoštovati resnične življenjske potrebe živali (ki jih ni mogoče videti v živalskih vrtovih, cirkusih in morskih parkih). Osebno doživetje sočutja do živali otrokom pomaga pri soočanju z vsakdanjimi težavami ali vprašanji, s katerimi se soočajo kot vegani.  

Ruby in Akira v zatočišču za rešene živali. Vir; http://freefromharm.org

9. Izobražujte.

V šoli se ponudite za vodenje mesečne kuharske delavnice. Pokažite, kako narediti vegansko čokoladno "mleko", mini sendviče z banano in mandljevim maslom, smoothie z zamrznjenim mangom, ovsene kosmiče s sadjem in javorjevim sirupom ali pa enostavno solato. Otroke spomnite, da lahko na spletu skupaj s starši najdejo obilico brezplačnih receptov.

10. Ob nezgodah ne kaznujte, temveč odkrijte vzrok.

Zaradi nekaj grižljajev neveganske rojstnodnevne torte ne bo konec sveta. Osredotočajte se na to, da bo veganska izkušnja v očeh vaših otrok ostala pozitivna in veganstvo "normalni" del vašega skupnega vsakdana. Če otrok v vaši odsotnosti poseže po neveganski hrani in ga za to kaznujete, s tem ničesar ne dosežete. Če je otrok to storil namenoma in ne po nesreči, ga ne karajte, temveč raje poskusite odkriti, kakšen problem je vaš otrok s tem želel odpraviti (morda ni hotel biti izjema ali "čudak"), tako da boste v prihodnje lahko bolje pripravljeni.

Prevod: Veganska iniciativa

Kdaj pomagati mladičkom in kdaj jih pustiti pri miru

Spet je tisti čas v letu, ko žvrgolijo ptički, cvetijo rože in so živalski mladički povsod. To je lepo, a kaj storiti, če najdemo mladega ptička, srno ali kakšno drugo žival, za katero se zdi, da je izgubila mamo? Naš prvi instinkt nam morda pravi, naj mladičku pomagamo, a včasih s tem lahko naredimo več škode kot koristi.

Tu je kratek vodič, kaj narediti, če naletimo na mladička, za katerega se zdi, da je brez spremstva odrasle živali.

Najprej si situacijo pobližje ogledamo. Ali nas je k mladiču pripeljal naš pes ali maček? Ali mladič krvavi, težko diha, ali je vidno v bolečinah (drgeta, joče ali se giblje kakor da bi imel zlomljeno kost)? Je v bližini mrtva odrasla žival? Če je odgovor na katero izmed zgornjih vprašanj pritrdilen, je verjetno, da žival potrebuje pomoč. V tem primeru pokličemo lokalno zavetišče za divje živali*, ki nam da informacije, kaj storiti.

Srne in lisice

Če gre za mladiča srne ali lisice, moramo vedeti, da odrasle živali mladiče del dneva običajno pustijo same in da najden mladiček morda le čaka, da se mama vrne. Če ste se dotaknili srnjega ali lisičjega mladiča, vzemite brisačo, jo podrgnite ob travo, nato pa z njo obrišite mladiča, da ga očistite svojega vonja. Če vas za mladiča skrbi, ga opazujte; če se opoteka, joče ali je očitno zapuščen, je verjetno, da potrebuje vašo pomoč.

Ptiči

Če gre za mladega ptička, ne verjemite mitu, da ptiči ne bodo sprejeli mladička, ki se ga je dotikal človek. Če najdete zelo majhnega ptička, ki je padel iz gnezda, ga poskusite položiti nazaj v gnezdo. Če gnezda ne najdete ali pa je uničeno, na mesto, kjer je gnezdo prej bilo, nastavite pleteno košarico in nekaj časa od daleč opazujte, ali so se ptičkovi starši vrnili. Če se po eni uri še ne vrnejo, bo ptiček verjetno potreboval pomoč zavetišča za divje živali.

Če pa je najden ptiček že dobro operjen, poskakuje naokoli in ima bistre, pozorne oči, se najbrž uči leteti. Takšni ptički se lahko zdijo nerodni in še nerazviti, a se pripravljajo, da bodo zapustili gnezdo, in starši pazijo nanje. Takšne ptičke, razen če so na nevarnem kraju, pustimo pri miru.

Kosmatinčki na dvorišču

Zajčki in veveričke se osamosvojijo že zelo mladi, zato niso nujno v nevarnosti, čeprav so videti majhni. Preden se odločite za reševanje, opazujte, ali mladič kaže znake bolečin, izčrpanosti ali nezadostne razvitosti za samostojno življenje, in čakajte, če se bodo vrnili njegovi starši. Če ne kaže, da se bodo starši vrnili, pokličite lokalno zavetišče za divje živali.

Veverice posvojijo osirotele ali zapuščene mladičke.
Foto: Ryan W. Taylor

Dihurji in rakuni navadno nadzorujejo svoje mladiče in če opazite zelo mlade živali brez spremstva odraslih, jim je potrebno pomagati. Poskusite jih pokriti z veliko mrežasto košaro za perilo in opazujte, ali se bodo njihovi starši vrnili. Matere se lahko hitro razjezijo, zato košaro dvignite počasi in previdno, da jih ne prestrašite. 

Povzetu po prispevku avtorja S.E.Smitha (v angleškem originalu When to Help Baby Animals and When You Should Leave Them Alone)

Prevod: Veganska iniciativa

*Koristni naslovi:

• Azil za divje živali na Muti; telefon 02 876 12 85 in 041 518 939, spletna stran www.golob-veterina.si
• Animalia, klub študentov veterine za pomoč živalim; Facebook stran in elektronski naslov klub.animalia@gmail.com
• osebje Veterinarske ambulante Koper poskrbi tudi za prvo pomoč divjim živalim na Obali; telefon 040 662 850
• Ornitofon, ptičja urgenca in nasveti strokovnjaka, telefon 01 426 58 75, spletna stran www.ptice.si

5 razlogov, zakaj jesti meso ni "stvar osebne izbire"

Od vseh nerazumljivih racionalizacij za uživanje mesa v času, ko meso sploh ni nujno za naše preživetje ali zdravje, dandanes mnogi ljudje radi posežejo po priljubljenem sloganu, ki mu jaz pravim "samoprevara osebne izbire". Gre nekako takole: "Moja odločitev, da jem meso, je osebna izbira." Temu običajno sledi izjava, namenjena veganom in vegetarijancem, da so tudi oni sprejeli osebno odločitev, ki ustreza njim. To se na površju morda sliši odlično, ampak v svojem bistvu je zelo izrojeno in skrb vzbujajoče. Tukaj je pet ključnih razlogov, zakaj.

1. Hranjenje je družabni in multi-kulturni dogodek, dokler za mizo ne prisede vegan.

Najprej si pobliže oglejmo, kaj "osebno" pomeni v kontekstu izrazito družabne človeške dejavnosti prehranjevanja. Osebna izbira hrane nikoli ni bila predmet razprave pri mizi, dokler ni vse večje število veganov in vegetarijancev – samo s svojo prisotnostjo pri mizi – izpostavilo vprašanja legitimnosti prehranjevanja z živalmi. Oseba, ki vam pove, da je prehranjevanje z mesom njena osebna izbira, vam sporoča, da se "ne vtikujte vanjo". Ne želi, da bi dvomili v visoke moralne vzgibe, ki si jih želi pripisati, ali da bi morda izpostavili moralno neskladje med stališčem, ki ga je izrazila, in tem, da je v času, ko je povsem nepotrebno, izkoriščanje in ubijanje živali za hrano nemogoče upravičiti. Z drugimi besedami: to vprašanje je označila za stvar osebne izbire natanko zato, ker ste s svojo prisotnostjo povzročili, da je postalo javno.

2. Ni svobodne izbire brez zavedanja

Ironično je, da se meso-jedci, ki svojo odločitev, da jedo meso, označujejo kot osebno, potrudijo, da jo zagovarjajo javno, kadar so soočeni z veganom ali vegetarijancem. Kakor nekateri belopolti liberalci, ki temnopolti osebi kljubovalno zabrusijo: "Saj imam vendar tudi črne prijatelje!", bodo nekateri meso-jedci na dolgo in široko razlagali, kako globoko razumejo veganstvo, saj imajo veganske prijatelje, so že slišali njihove razloge za veganstvo in jih nadvse spoštujejo.

Zagotovili vam bodo, da so skrbno pretehtali razloge za veganstvo, a prišli do zaključka, da "to pač ni za njih". Toda namesto da bi prišli do neke nove razlage, zakaj naj bi ljudje morali jesti meso, se enostavno vrnejo k tradicionalnim trditvam, osredotočenim na, kot jih imenuje socialna psihologinja Melanie Joy, tri N-je upravičevanja: jesti meso je normalno, naravno in nujno. Toda njihovo razmišljanje razkrije dejstvo, da so popolnoma spregledali pomembno idejo, ki stoji za veganstvom, kar lepo povzame avtorica Jenny Brown v svoji knjigi The Lucky Ones: "Lahko postanemo ujetniki naših prvih indoktrinacij, lahko pa se odločimo kritično presoditi svoje predpostavke in svoje življenje uskladiti s svojimi vrednotami. Odločitev za veganstvo nam to najbolje omogoča."

3. Izbira ima žrtev in žrtev je popolnoma spregledana

Oglejmo si to vprašanje z vidika živalske žrtve, ki je v celoti zapostavljena zaradi meso-jedčeve napačne domneve, da živali nimajo želje po svojem lastnem življenju, ali pa da nimajo razumevanja vrednosti le-tega. Ali je živali, ki so jo vzredili, gojili in zaklali za to, da jo je nekdo pojedel, pomembno, ali je oseba, ki jé njeno telo, pretehtala razloge za veganstvo? Seveda ne.

Za tiste, ki so jim življenja ljuba, kot so ljuba nam samim, je nepomembno, ali zavestni meso-jedci menijo, da so s preučitvijo prednosti in slabosti prehranjevanja z živalmi opravili svojo dolžnost. Dejstvo je, da imajo živali, ki jih vzrejamo za meso, vsaj toliko interesa ostati žive, se izogibati bolečinam in trpljenju ter iskati užitek kot hišni ljubljenčki teh meso-jedcev. Kot odlično ubesedi aktivistka Twyla Francois: "Vse živali lahko trpijo enako, razlika med njimi je le v tem, kako jih ljudje dojemamo, in to določa, kaj dopuščamo, da se z njimi dogaja. V zahodnem svetu se nam zdi narobe mučiti in jesti mačke in pse, toda povsem sprejemljivo se nam zdi tako ravnati z živalmi, ki so čuteče in sposobne trpljenja enako kot psi in mačke. Nobeno bitje, ki se ponaša z razumnostjo, ne more podpirati takšnega ravnanja."

4. Veliko osebnih odločitev, ki jih sprejemamo, ima slabe posledice za nas in za druge

Zdaj pa si pobliže oglejmo, kaj pomeni izbira. Samo dejanje izbiranja implicira, da ima tisti, ki izbira, svobodno voljo in se zaveda možnih izbir ter njihovih posledic. Gledano s stališča pravičnosti, živimo v družbi, kjer so naša dejanja in izbire pod vplivom tistega, za kar družba meni, da je sprejemljivo. Lahko se odločimo za osebno izbiro, da nekoga pohabimo, posilimo ali ubijemo, vendar bodo ti ukrepi imeli posledice, ki nas od te odločitve odvračajo. V demokratični družbi je splošno sprejeto, da smo pri svojem početju svobodni, dokler ne škodujemo drugim ali kršimo istih pravic in svoboščin drugih.

Vendar pa je za meso-jedca izbira jesti živali povsem izključena iz tega koncepta pravičnosti, saj po njihovem le-ta ne velja za druge vrste, ampak le za ljudi (kako priročno). Z drugimi besedami, ni vidnih negativnih posledic za uživanje mesa. Žrtve tistih, ki jih jedo, ostanejo nevidne in tihe in to je morda največja prevara, kar jih obstaja.

5. Grozodejstva nikoli niso osebna

V resnici izbira jesti meso zanika sam smisel izbire, saj žival, ki jo je za meso bilo potrebno ubiti, pri tem ni imela nobene možnosti izbire. In označevanje take izbire kot osebne je še bolj problematično, saj ta izbira zahteva odvzem življenja nekomu drugemu, ne osebno žrtvovanje. Nič ne bi moglo biti bolj javno kot odvzem življenja čutečemu bitju, ki mu je lastno življenje ljubo, še posebej, če dejanje ni potrebno in zato ni moralno upravičljivo.

Ko je vsakoletno ubitih 60 milijard kopenskih živali in še približno 60 milijard morskih živali za "osebne" prehranske izbire ene same vrste, ki temeljijo zgolj in edino na užitku okusa, jesti meso ni več stvar osebne izbire, ampak postane socialno-pravično gibanje za zaščito pravic živali. Živalim zanikati pravico do življenja v skladu z njihovimi lastnimi interesi je narobe, poskusiti braniti našo izbiro, da jih jemo, kot osebno, pa zabloda.

Avtor prispevka (v angleškem originalu 5 Reasons Why Eating Meat Can't Be Considered A 'Personal Choice') je Robert Grillo, ustanovitelj organizacije Free From Harm. 

Prevod: Veganska iniciativa.

Zakaj je veganom vseeno za ljudi?

"Veganka si? Zakaj sovražiš ljudi?"

To vprašanje me doleti dokaj pogosto, a me vsakič ujame nepripravljeno. Težko razumem, kako sta jeza in razdraženost lahko začetni odziv neke osebe na mojo rastlinsko prehrano in način življenja, ki ne povzroča trpljenja. Nikoli nisem čisto prepričana, kako se odzvati. Iskren odgovor je, da ne sovražim ljudi in da je veganstvo pravzaprav v popolni harmoniji z veliko zelo pomembnimi vprašanji človekovih pravic. Moja življenjska filozofija je koristiti svetu - in ne, kot mnogi verjamejo, koristiti živalim na račun sveta.

Zgodovinsko gledano so se najpomembnejša gibanja za socialno pravičnost zavzemala za tiste brez določenih pravic. Temelj gibanja za pravice žensk je bila pridobitev volilne pravice. Cilj je bil vplivati na vprašanja, pomembna za ženske, in s tem pomembna za vse. Žarišče gibanja za človekove pravice je bilo prizadevanje za enakopravnost črncev in belcev. Cilj pa je bil, da svet prizna, da je potrebno vse ljudi obravnavati enako, ne glede na raso ali barvo. Podobno si gibanje za pravice živali prizadeva dati glas tistim, ki ga nimajo - milijardam živali, ki v mukah živijo in umirajo za našo hrano in zabavo. Vprašanje človekovih pravic in vprašanje pravic živali imata enak osnovni cilj: izboljšanje stanja družbe kot celote.

Veliko ljudi se ne zaveda, da pri gibanju za pravice živali ne gre le za ne-človeške živali, tudi ljudje lahko veliko pridobijo. Živinoreja in z njo povezane panoge so med najbolj nevarnimi na svetu. One Green Planet ugotavlja, da je samo v ZDA služba za varnost in zdravje pri delu poročala o smrti 9003 kmetijskih delavcev zaradi poškodb pri delu med leti 1992 in 2009. Poškodbe lahko vključujejo vse od kroničnih bolečin do bolezni srca in smrti. Mnogo delavcev je brez dokumentov, zaradi česar ne upajo priznati svoje bolezni ali poškodbe in zato niso deležni ustreznega zdravljenja. Kakovost življenja teh delavcev je pogosto zelo klavrna zaradi neverjetne čustvene obremenjenosti, ki jo prinaša delo v klavnici. Human Rights Watch pravi, da pogoji dela na intenzivnih kmetijah "sistematično kršijo človekove pravice."

Poleg neposrednega vpliva na delavce na farmah in v klavnicah je živinoreja neučinkovita tudi z vidika svetovne lakote. Glede na poročilo organizacije Humane Society gre skoraj 80 odstotkov soje in do 50 odstotkov koruze na svetu za krmo živali, ubitih za meso, namesto neposredno za ljudi. Zaradi tega mesna industrija z ljudmi tekmuje za hrano. A ne gre le za hrano: proizvodnja rejnih živali pustoši vire kot sta zemlja in voda. Prehrana, ki temelji na mesu, zahteva do 20 krat več zemlje kot veganska prehrana, prispeva h krčenju gozdov in degradira zemljišča, ki jih uporablja. Proizvodnja mesa tudi trati vodo: skoraj 20.000 litrov vode gre za pridelavo enega kilograma mesa, a le 95 litrov je potrebnih za pridelavo enega kilograma pšenice.

Osupljiva je tudi statistika o vplivu proizvodnje mesa na podnebne spremembe. Po podatkih Združenih narodov živinorejski sektor k emisijam toplogrednih plinov na svetovni ravni globalno prispeva 18 odstotkov.

Tisti, ki ne poznajo veganstva, zlahka spregledajo, da je namen sočutja, povezanega s pomočjo živalim, tudi pomoč ljudem. Lepota izbire rastlinske prehrane je v tem, da z eno samo izbiro lahko pomagate reševati ves svet. Dobesedno.

Za tistega, ki to ve, si ne morem predstavljati, da bi lahko menil, da mi trije brezmesni obroki na dan preprečujejo skrb za človeka. Woody Harrelson, predan vegan, pravi, da ima ob rastlinski prehrani več energije. Zame več energije pomeni več časa za vse - tudi za delovanje v smeri izboljšav za ljudi. Pravzaprav poznam kar nekaj veganov, katerih strast za sočutje zajema vse, kar je živo. Kalifornijka Kath Rogers, ki je že v otroštvu postala vegetarijanka, je soustanoviteljica  Animal Protection and Rescue League, organizacije, ki je imela ključno vlogo pri prepovedi foie gras v Kaliforniji. Še vedno aktivna zagovornica pravic živali je Kath danes tudi programski vodja v California Against Slavery, skupini, katere namen je krepitev zakonodaje proti trgovini z ljudmi. Ne morem si misliti, da bi prav veliko ljudi obtožilo Kath, da je ne skrbi za ljudi: svoje življenje je posvetila pomoči živalim in ljudem in dela toliko dobrega, kot je le mogoče.

Za nekatere biti vegan pomeni le prehranske izbire, vendar pa je veganstvo veliko več kot le prehrana. Biti vegan pomeni sprejeti odločitev za vzpodbujanje pozitivnih sprememb na tem svetu, ki jih obupno potrebuje. Čeprav je potrebnih veliko raznoraznih izboljšav, pa tisti, ki postane vegan, pokaže, da samo zato, ker ne moremo narediti vsega, to še ne pomeni, da bi morali prenehati poskušati. Na srečo rastlinska prehrana in veganski življenjski slog koristita obojim, človeškim in ne-človeškim živalim.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu Why Don't Vegans Care About People?) in fotografije je Anjali Sareen. Sledite ji lahko na Twitterju.

Prevod: Veganska iniciativa.

Mednarodni dan brezdomnih živali, 18. avgust 2012

Jera je prišla je na svet, kot pridemo vsi, potem pa še kot otrok ostala sama. Zapuščena je našla novo varno zavetje v rokah ljudi ljubljanskega zavetišča za male živali. Tam so jo oskrbeli in ji dali začasni dom. Dnevi so tekli in Jera se je brezskrbno zabavala z mačjimi prijatelji. A ni vedela, kakšna usoda jo čaka, če je nihče ne bo posvojil… Enkrat v tistih dneh se je v Špeli prebudila želja, da bi pod svojo streho sprejela še eno bitje. Na sobotno dopoldne se je tako odpeljala v zavetišče in izmed druščine brezdomnih žival, ji je v naročje priplezala ravno Jera. Muzala se ji je po rokah, jo praskala s krempeljci in jo lizala po rokah. Tako jo je prepričala, naj jo odpelje v nov, topel dom.

Jerina zgodba je le ena izmed tistih s srečnim koncem. Navkljub velikemu številu posameznikov, ki so pripravljeni posvojiti brezdomno žival iz zavetišča, pa se njihovo število žal ne zmanjšuje - ravno obratno. Tudi zato organizacije z vsega sveta vsako leto tretjo avgustovsko soboto (letos že dvajsetič) na Mednarodni dan brezdomnih živali organizirajo različne dogodke, s katerimi predstavljajo problematiko brezdomnih živali.

Največji problem je prenatrpanost v zavetiščih. Točnih podatkov o številu brezdomnih živali, tako tistih, ki začasno prebivajo v zavetiščih, kot onih, ki so prostoživeče, ni. V Sloveniji je registriranih enajst zavetišč za male živali in praktično vsa se soočajo s prostorsko stisko. Zaradi nje se še bolj dosledno izvaja evtanazija živali, ki so v zavetišču več kot 30 dni, saj jim občina, kjer je bila žival najdena, po zakonu ni več dolžna plačevati bivanja v zavetišču. 

Razlog za visoko število brezdomnih živali tiči v dejstvu, da večina teh živali ni kastrirana oziroma sterilizirana. Prostoživeče živali se tako v skladu z njihovo naravo svobodno razmnožujejo, k temu pa pripomorejo tudi živali, ki sicer imajo dom, a jih skrbniki iz različnih razlogov puščajo nenadzorovane. Obenem se kljub strogi zakonodaji še vedno dogaja, da skrbnik živali, ki je skotila mladiče, le-teh ne more vzdrževati ali oddati in jih odnese in spusti nekam v naravo, kjer so nato prepuščene same sebi.

K prirastu števila brezdomnih živali na žalost precej pripomore tudi človek. Veliko ljudi se odloči za domačega ljubljenčka, ki pa se ga po določenem času naveliča ali pa ga ne more več vzdrževati. Zgodi se tudi, da ljudje med počitnicami žival preprosto zavržejo, saj nimajo nikogar, ki bi skrbel zanjo med njihovim dopustom. Na žalost se tudi ogromno živali znajde v zavetiščih, ker so bile odvzete skrbnikom zaradi slabih bivalnih pogojev.

Kaj lahko storite ob dnevu brezdomnih živali?

• Spregovorite o problematiki brezdomnih živali. Mnogo ljudi se problema niti ne zaveda. Če se v vaši lokalni skupnosti soočate s problematiko brezdomnih živali, organizirajte posvet o tem, kako bi vašo skupnost naredili bolj prijazno živalim in ljudem.

• Seznanite se s problematiko zavetišča za male živali v vaši bližini. Širite glas o njem.

• Seznanite se in pomagajte pri kastraciji in sterilizaciji živali. To sta najmočnejši orožji proti nekontroliranemu širjenju števila brezdomnih živali.

• Postanite prostovoljec v zavetišču. Oskrbniki zavetišč so veseli vsakršne pomoči.

• Donirajte denar zavetišču. Ti ga potrebujejo tako za samo delovanje zavetišča kot za cepiva, stroške sterilizacije in kastracije in drugo.

• Postanite boter na daljavo. Podaljšajte življenje živali v zavetišču.

• Ne kupujte živali, temveč jo posvojite v enem izmed spodaj naštetih zavetišč.

Seznam slovenskih zavetišč za živali (vir: Veterinarska uprava RS, http://www.vurs.gov.si/):

Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana (www.zavetisce-ljubljana.si)

Zavetišče Horjul (www.zavetisce-horjul.net )

Zavetišče za zapuščene živali Maribor (www.zavetisce-mb.si)

Zavetišče Zonzani, Dramlje (http://www.zonzani.si)

Zavetišče za zapuščene Živali »Mačji Dol«, Škofja Loka (http://www.zverca.si )

Perun dresura psov, Blejska Dobrava (www.perun.si )

Vzreja psov in zavetišče za pse Oskar, Šempas (www.leomegy.com )

Obalno društvo proti mučenju živali Koper (http://www.obalno-zavetisce.com)

Zavetišče za živali Turk, Novo mesto (http://www.zavetisce-turk.si)

Zavetišče Meli, Trebnje (www.meli-center.si)

Zavetišče Mala hiša, Lukačevci (www.zavetisce-malahisa.si )

Ali je živinoreja lahko okolju prijazna?

V trgovinah lahko na policah z mesom in mlečnimi izdelki najdemo oznake kot so "humano vzgojeno", "iz talne reje", "iz proste reje", "s pašnika", "ekološko" ali "brez krutosti". Vse te oznake so zasnovane na način, ki potrošniku da občutek, da so izdelki, ki jih kupuje, prijazni do okolja in živali.

O zavajajoči naravi teh oznak bomo več pisali kasneje, tukaj se bomo pa posvetili vprašanju, kakšno vlogo imajo te oznake v problematiki rabe tal in vode ter emisij toplogrednih plinov in zaščite avtohtonih vrst.

 

Ali se zavzemate za

- Ukinitev industrijske živinoreje?
- Zaščito naših gozdov, pragozda in divjine?
- Zaščito domorodnih vrst na kopnem in v morju?
- Zmanjšanje emisij toplogrednih plinov?
- Zaščito naših rek in potokov pred onesnaženjem?
- Resničen napredek v boju za odpravo lakote v svetu?

Super, če ste na vsa zgornja vprašanja odgovorili pritrdilno! Ampak tu je še eno vprašanje, in to je morda nekoliko zahtevnejše. Ali menite, da je uživanje mesa krav, krmljenih zgolj s travo, pitje mleka "brez krutosti", uživanje piščancev, puranov in jajc iz talne reje, mesa ekološko gojenih pujsov ter ulovljenih ali gojenih vodnih živali (vpliv prehranjevanja z vodnimi živalmi ni zajet v tem članku) mogoče uskladiti s temi prepričanji?

Ko končate z branjem tega prispevka, vas lahko odgovor preseneti.

Velik delež raziskav, navedenih v tem članku, se nanaša na krave (v industrijski terminologiji pogosto opisane kot "govedina" ali "govedo"). Toda ob milijardah drugih rejnih živali, vključno s pujsi, kokošmi, purani, kozami in ovcami, ki živijo na tem planetu, ni težko videti, da to ni zgolj vprašanje odpovedi "rdečemu mesu".

Poročilo ameriškega instituta za meso (American Meat Institute) iz leta 2010 navaja, da je mesna industrija v letu 2009 ubila in predelala:

• 8,7 milijarde piščancev,

• 246 milijonov puranov,

• 113,6 milijona pujsov,

• 33,3 milijona goved,

• 2,2 milijona ovc in jagnjet.

Ne smemo pozabiti, da se te številke lahko nanašajo zgolj na ameriško mesno industrijo, da svetovno prebivalstvo strmo narašča in da je zahodni način prehranjevanja, ki temelji na živalskih proizvodih, zmeraj bolj pogost tudi v drugih državah.

[Do slovenske statistike za leto 2009 lahko dostopate tukaj. Pri tem ne pozabite, da Slovenija pridela le manjšino tega, kar dejansko potroši. Bodite pozorni tudi na število živali, poginulih pred zakolom.]

Do industrijske živinoreje ni prišlo zato, ker bi se ljudje dobro počutili ob zapiranju živali v prenatrpanih in nezdravih razmerah. Pojavila se je zaradi vse večjega povpraševanja po živalskih proizvodih in zaradi dobička, ki ga ponuja. In odgovor na odpravo krutosti in uničevanja okolja, ki sta neizogibni del te industrije, ni v ekološki, lokalni, pašni, humani, prosti ali talni reji... in tu so razlogi, zakaj.

V tem prispevku se bomo osredotočili le na to, kako te dejavnosti vplivajo na zdravje našega planeta. Za več informacij o etični problematiki "proste" in "talne" reje živali preberite ta prispevek (v slovenskem jeziku).

Raba tal

Združeni narodi poročajo: "Živinoreja ima danes v uporabi 30 odstotkov celotne kopne površine, predvsem so to trajni pašniki, vendar se tudi 33 odstotkov vse svetovne obdelovalne zemlje uporablja za proizvodnjo krme za živino."

Nekateri ljudje med branjem te statistike morda pomislijo: "No, zakaj ne bi prenehali gojiti žita za živalsko krmo in te zemlje raje uporabili kot pašnike? Ali ne bi to rešilo problema?"

Veliko živali kot so prašiči, purani in piščanci, tudi v prosti reji krmijo z žitom. Nekatere živali seveda lahko jedo le travo, a samo v ZDA je za meso rejenih več kot 90.800.000 krav (podatek iz pol-letnega poročila USDA). Vsaka krava za pašo potrebuje nekje med 1 do 14 hektarji travnikov, odvisno od kakovosti paše. Če uporabimo najmanjšo številko, torej 1 hektar pašnikov za vsako kravo, to pomeni, da samo za krave v ZDA potrebujemo približno 90,8 milijonov hektarjev rodovitne zemlje za pašo. To pa je več kot 10% celotne površine ZDA in to je SAMO za krave. V ta račun ni zajet prostor, potreben za pašo več kot 2.200.000 ovc in jagnjet, ali za primeren življenjski prostor kar 113,6 milijonov prašičev, 246 milijonov puranov, 8,7 milijard kokoši. (Ti podatki ustrezajo številu živali, razen krav, ubitih v letu 2009. Če upoštevamo še živali, rejene za mleko, jajca, volno itd.,  je dejansko število rejnih živali je bistveno višje.) Prav tako nismo vračunali prostora, potrebnega za gojenje žita za živali, ki ne morejo jesti zgolj trave.

Potrebno je tudi upoštevati da, razen če se krave pasejo v tropskem območju, jih je v zimskih mesecih še vedno potrebno hraniti z žitom.

Nekateri ljudje trdijo, da je krave in druge s travo krmljene živali, kot ne primer ovce, mogoče rediti na zemlji slabše kvalitete, t.i. "mejnih območjih", ki se jih ne da uporabiti za pridelavo poljščin in kjer ne uspeva gozd.

To je definicija mejnih območij: "Izsušena in v splošnem negostoljubna zemljišča. Zemlja, ki ima ponavadi malo ali nič možnosti za dobiček, in pogosto slabo prst ali druge neželene lastnosti. Pogosto na robu puščave ali drugih opustošenih območij."

Če bi za pašo uporabljali mejna območja, bi zaradi nizke kakovosti in količine paše vsaka krava potrebovala 14 hektarjev zemlje. Če to pomnožimo z 90,8 milijona krav, potrebujemo 4,9 milijona kvadratnih milj mejnih območij, površina ZDA pa znaša zgolj 3,79 milijona kvadratnih milj.

Tudi če bi lahko našli dovolj prostora za pašo vseh teh živali, kaj bi se pa zgodilo z avtohtonimi vrstami, ki so v tem prostoru že prisotne? Bi preprosto mirno sobivale?

Uničenje avtohtonih vrst

Skrb za živali, poseljenih na prostranem območju, seveda zahteva več sredstev. Med drugim to vključuje zbiranje, prevoz in "zaščito živali pred plenilci". "Zaščita živali pred plenilci" v resnici pomeni dati prednost življenju ene živali pred drugo. Ograde, ki jih postavijo živinorejci, ovirajo prosto živeče živali pri gibanju, iskanju hrane in vode.

Trenutno le tri odstotke za meso rejenih krav v ZDA krmijo s travo, pa se za njihovo "zaščito" ubija in preseljuje na tisoče divjih živali. Leta 1931 so (v ZDA) ustanovili program za nadzor škode živali (ADC, Animal Danage Control) z namenom omejevanja in zatiranje škodljivcev ter "upravljanja"  prostoživečih živali, ki so označene kot škodljive rejnim živalim. Leta 1997 se je ADC zavoljo boljše podobe intržnih namenov preimenoval v "Službo za divjad" (Wildlife services) in hkrati skoval geslo "Živeti z divjimi živalmi."

Na spletni strani USDA je zapisano, da Wildlife Services "zagotavljajo zvezno vodstvo in strokovno znanje za reševanje konfiktov s prosto živečimi živalmi ter ustvarjajo ravnovesje, ki omogoča ljudem in divjadi sobivati v miru."

Ne vem, ali morda samo jaz ne vidim, kako lahko izraz "sobivati v miru" pomeni ubijati druga čuteča bitja. Vendar Wildlife Services redno počnejo prav to. Domorodne vrste ubijajo s strupom, s pastmi, z lovom, zažiganjem brlogov (v brlog živali vlijejo kerozin in nato podtaknejo ogenj, pri čemer mladički v brlogu živi zgorijo) in streljanjem s tal ali iz helikopterjev.

Seznam živali, ki jih Wildlife Services premeščajo ali ubijajo, vključuje (ni pa omejen na) divje konje, jazbece, črne medvede, rise, kojote, sive in rdeče lisice, pume, oposume, rakune, dihurje, bobre, nutrije, ježevce, prerijske pse, kose, čaplje in škorce. Ta seznam je dolg, vendar ni izčrpen. In medtem ko Wildlife Services iščejo nove načine za "sobivanje v miru" z avtohtonimi vrstami, so pogosto nenamerno ubiti tudi domači psi, mačke in ogrožene vrste živali. Tudi, če teh žrtev ne prištejemo, Wildlife Services vsakoletno namerno ubijejo več kot 1,5 milijona divjih živali. Vse to je v veliki meri plačano z denarjem davkoplačevalcev.

Zakaj izginja deževni gozd

Kot smo omenili že prej, če krave ne živijo na tropskem območju, morajo v zimskih mesecih biti hranjene z žitom in vsaj do neke mere zaščitene pred vremenom ali preseljene v toplejše kraje. Da bi se rejci temu izognili, med drugim tudi iz ekonomskih razlogov, je velik del ameriške "proste reje" lociran v drugih državah (na primer v Braziliji) in na nekdaj nedotaknjenem havajskem hribovju.

Lani je revija za okoljsko znanost in tehnologijo (Journal of Environmental Science & Technology) objavila podatek, da je govedoreja v Braziliji glavni razlog za krčenje deževnega gozda, kar je eden največjih povzročiteljev podnebnih sprememb!

Medtem ko je povpraševanje po mesu s travo krmljenih krav velik faktor v odločitvi živinorejcev, da sekajo deževni gozd, pa ima to uničevanje še hujše posledice, kot se zdi na prvi pogled.

Uničevanje pašnikov

Veliko ljudi domneva, da medtem, ko se krave, ovce in koze sprehajajo po pašniku in mulijo travo, njihovi kakci naravno gnojijo travo in izboljšujejo rodovitnost tal.

Po določenem času se bo gnoj razgradil v prst, a preden se to zgodi, je vsebnost dušika (in drugih snovi) v njem tako visoka, dejansko "ožge" rastline in travo, na katero pade. Živali, ko se gibajo, tudi kompaktificirajo prst, pohodijo avtohtone vrste rastlin in širi se škodljiv plevel. To povzroča, da postane zemlja poškodovana in za daljši ali celo nedoločen čas (odvisno od stopnje storjene škode) neuporabna za pašo.

In kaj se zgodi z našo atmosfero in vodo, kot vse vsi ti iztrebki razgradijo?

Pitna voda in toplogredni plini

Poročilo Okoljskega programa Združenih narodov ("Assessing the Environmental Impacts of Consumption and Production Priority Products and Material") je pokazalo, da je, predvsem zaradi industrije mesa in mlečnih izdelkov, na globalni ravni 70% porabe sladke vode, 38% rabe zemljišč in 14% emisij toplogrednih plinov na svetu porabljenih za kmetijsko proizvodnjo. Profesor Edgar Hertwich, glavni avtor tega poročila, je dejal: "Živalski proizvodi povzročijo več škode kot proizvodnja mineralnih surovin za gradbeništvo, kot so pesek ali cement, plastike ali kovine. Biomase in nasadi za živali so tako škodljivi kot  izgorevanje fosilnih goriv."

To morda ni novica, vendar je še vedno precej zaskrbljujoče in frustrirajoče videti, koliko čiste vode porabi industrija mesa in mlečnih izdelkov, še posebej ker ob tem na milijone ljudi po svetu zboleva zaradi parazitov, virusov in bakterij, ki vodo okužijo preko izločkov ljudi in živali. Za večino živalskih odpadkov v naših vodnih sistemih je odgovorna ista industrija mesa in mlečnih izdelkov, ki potroši večino naše pitne vode. Če želite izvedeti več o tem, preberite ta prispevek (v angleškem jeziku).

Medtem, ko je večina onesnaževanja s kmetijskimi odpadki pripisana velikim obratom z intenzivno živinorejo, pa ta problem ne bo enostavno izginil, če več kot 90.800.000 krav premestimo v prosto rejo in razkropimo po vsej državi in posledično bližje potokom, rekam in zalogam podtalnice, ki tečejo na in pod zemljo, kjer se krave pasejo.

Kaj pa toplogredni plini, ki jih proizvajajo rejne živali? Ta problem je gotovo manjši, če živali niso v natrpanih farmah, mar ne...?

Toplogredni plini in prosta ter pašna reja živali

Zadnji mit o tej "alternativi industrijski živinoreji", ki ga bomo raziskali, je mit o toplogrednih plinih. Vsako leto izhajajo nova poročila o tem, koliko dušikovega oksida in metana proizvedejo rejne žival in kako daljnosežen vpliv ima to na okolje. Ali imajo ekološka reja pujsov, prosta reja piščancev in pašna reja krav res manjše emisije toplogrednih plinov?

Nathan Pelletier z Dalhousie University v Halifaxu (Nova Scotia) ocenjuje, da krave v pašni reji proizvajajo 50% VEČ toplogrednih plinov kot krave v intenzivni reji. Zakaj? Odgovor je dejansko zelo logičen. Krave, ki jedo zgolj travo, rastejo veliko počasneje (z za krave naravim tempom) kot krave, krmljene z žitom. Zato traja veliko dlje, preden jih pošljejo v zakol. Več časa kot krava potrebuje za rast, več trave mora pojesti in posledično oddaja več metana in dušikovega oksida. Prav tako je potrebno omeniti, da je večina teh prostranih pašnikov, kjer se pasejo krave, "okrepljenih" z gnojili, ki jih krave med pašo zaužijejo.

Kot smo že dejali, če problem porazdelimo po večjem območju, to še ne pomeni, da ta problem izgine. Živali morajo še vedno jesti, iztrebljati, piti in se gibati, in s temi preprostimi dejanji prihaja do veliko prav istih problemov, ki jih ustvarja intenzivna reja živali.

Kaj pa, če kupujemo lokalno?

Vsi vidiki reje živali, ki smo jih obravnavali zgoraj, veljajo tudi za lokalne kmetije. Ne glede na to, kako stvar zapakiramo in označimo, planet ne more vzdrževati človeštva, ki se prehranjuje z živalmi.

Ocenjujejo, da bo svetovno prebivalstvo še pred letom 2050 preseglo 9 milijard ljudi. Otresti se moramo kulturnih, političnih in kulinaričnih zadržkov. Čas je, da se zavemo posledic naših prehranskih izbir. V življenju je veliko stvari, ki jih ne moremo nadzorovati, ampak prehrana je na srečo ena izmed tistih, kjer imamo možnost izbire.

Prišli smo do točke, ko celo Združeni narodi pravijo, naj preidemo na vegansko prehrano:

"Vpliv kmetijstva na okolje se z večjo količino živalskih proizvodov, ki jih zahteva naraščajoče prebivalstvo, bistveno poveča. Za razliko od fosilnih goriv je težko iskati alternativne možnosti: ljudje enostavno morajo jesti. Bistveno zmanjšanje vpliva bi bilo mogoče le s precejšnjo spremembo načina prehrane po vsem svetu; spremembo, ki iz prehrane izključuje živalske proizvode."

Naše vsakdanje odločitve ustvarjajo okoljsko krizo, s katero se svet danes sooča, in naše vsakodnevne odločitve so tisto, kar nas lahko še reši.

Človek pa ne postane vegan le zavoljo okolja in zdravja, saj biti vegan od nas zahteva, da vsakemu čutečemu bitju priznamo pravico do življenja. Uničenje okolja, ki ga je bilo mesni in mlečni industriji dovoljeno povzročiti na našem planetu, je le simptom tega, kako se slepimo - ne le glede tega, kaj jemo, ampak tudi koga. Čas je, da odpremo svoje oči, svoj um, in najpomembnejše, svoja srca, in izberemo življenje - za živali, za planet in za nas same.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu: Eco-Friendly animal products?) je Alisa Rutherford-Fortunati.
Prevod: Veganska iniciativa