Novo poročilo OZN opozarja Evropejce: prepolovite količino mesa in mlečnih izdelkov

Če bi Evropejci pojedli pol manj mesa in mlečnih izdelkov, bi izpuste toplogrednih plinov iz živinorejske industrije v Evropi zmanjšali do 40%

Pred nekaj dnevi je Organizacija združenih narodov predstavila povzetek poročila z naslovom Dušik na mizi, ki bo izšlo prihodnji mesec. Nadgrajuje poročilo iste skupine raziskovalcev iz leta 2011, ki je ugotovilo, da letni strošek onesnaženja z dušikom znaša do 340 milijard evrov.

V letošnjem poročilu so znanstveniki preučili vpliv, ki bi ga sprememba prehranjevalnih navad potrošnikov imela na izpust dušika v živinorejski industriji. Ugotavljajo, da bi 50% zmanjšanje porabe mesa in mlečnih izdelkov izpuste dušika zmanjšalo za 40%, izpuste ostalih toplogrednih plinov pa za 25-40%, odvisno od tega, kaj bi se zgodilo z zemljišči, ki bi se ob tem sprostila. Količina uvožene soje, ki gre v veliki večini za živalsko krmo, bi se zmanjšala za 75%. Občutno zmanjšanje mesne in mlečne industrije bi tudi sprostilo obdelovalno zemljo za pridelavo žita ali biogoriv, so povedali pri združenih narodih.

Pripravljalci poročila so ugotovili, da je količina dušika, ki se sprosti v okolje - v zrak in vodo - za eno enoto beljakovin v kravjem mesu 25 krat višja kot za eno enoto beljakovin v žitu. Dušikov oksid je eden najbolj škodljivih toplogrednih plinov, mnogo bolj kot ogljikov dioksid. Izpusti dušika v živinoreji imajo za okolje še dodatne negativne posledice. V kombinaciji z avtomobilskimi izpusti tvorijo drobne delce, ki so škodljivi za človeško zdravje. Kadar dušik s farm (v gnojevki) odteka v vodotke, povzroča cvetenje alg.

Znanstveniki iz Ekonomske komisije združenih narodov za Evropo (UNECE) ugotavljajo tudi, da prepolovitev zaužitega mesa in mlečnih izdelkov ni pomembna zgolj za zmanjšanje onesnaževanja vode in zraka, temveč bi Evropejci na ta način zaužili tudi 40% manj nasičenih maščob.

Soavtor poročila prof. Mark Sutton, okoljski fizik iz britanskega centra za ekologijo in hidrologijo, kot največjo oviro pri uresničitvi tolikšnega zmanjšanja porabe mesa vidi močne mesne in mlečne industrijske lobije. Vendar smo za zmanjšanje onesnaževanja prav tako kot živinorejci odgovorni tudi potrošniki.

Henk Westhoek, glavni avtor poročila in programski vodja v nizozemski agenciji za okolje, je izpostavil, da bi Evropska unija lahko postala velik izvoznik prehrambenih izdelkov (ki niso živalskega izvora) namesto velik uvoznik krme, na primer soje. Uspešno zmanjšanje porabe mesa in mlečnih izdelkov v Evropi pa bi imelo velik kulturni vpliv drugod po svetu, kje poraba mesa v zadnjih letih hitro narašča: povprečna poraba mesa na Kitajskem se hitro približuje ameriškemu in evropskemu povprečju.

Soavtorica poročila dr. Alessandra Di Marco z italijanske nacionalne agencije za nove tehnologije, energijo in trajnostni ekonomski razvoj je poudarila, da je za našo prihodnost in prihodnost našega okolja zelo pomembna vzgoja otrok. Ključno je, da se otroci zavedajo posledic, ki jih ima izbira določenih vrst hrane.

Danes je opustiti izdelke živalskega izvora iz naše prehrane lažje kot kadar koli prej. V trgovini namesto po mleku krav in kosih trupel mrtvih živali enostavno posežemo po kateri izmed številnih vrst rastlinskega mleka, ki so na voljo, izbiramo pa lahko tudi med celo paleto različnih vrst tofuja, sejtana, raznih izdelkov na osnovi žita in soje ter celo okusnih jogurtov in sladoledov brez sestavin živalskega izvora. Nakup tovrstnih izdelkov pa seveda sploh ni nujen - ko svoj krožnik prenehamo obteževati z mesom, mlekom in jajci, lahko na jedilno mizo privabimo mavrico pisanih jedi, vabljivih okusov in raznovrstnih tekstur, ob katerih našim brbončicam nikoli ne bo dolgčas. Za ideje in nasvete vas vabimo na naš kuharski blog Kuharija Veganske iniciative, kjer smo zbrali že skoraj 300 receptov - najsi smo jih izumili ali priredili, vse smo pripravili in preizkusili sami.

Nenazadnje pa ne pozabimo, da nam bodo za spremembo naših prehranjevalnih navad najbolj hvaležne živali.


Besedilo: Veganska iniciativa

Viri:

• The Guardian: Halving meat and dairy consumption could slash farming emissions
• Science 2.0: The War On Food: New Government Report Wants Meat And Dairy In Europe Halved
• You Tracker: Eating less meat will slash nitrogen pollution, scientists claim

  

Vira fotografij: 

• picstopin.com 
• grist.org

Moby: Zakaj sem vegan

"Zdravo, jaz sem Moby in sem vegan."

(Na kar se, predvidevam, odzovete z: "Zdravo, Moby." Tudi, če se nikoli niste udeležili srečanja v okviru programa dvanajstih korakov, ste kakšnega najbrž videli na televiziji. Skoraj vsaka nadaljevanka vključuje prizor s tovrstnega srečanja. Vsaj zdi se tako.) No, tukaj so moje kvalifikacije oziroma kako sem postal vegan.

Ko sem bil star dva tedna, me je mama fotografirala v otroški kadici v našem kletnem stanovanju na 130. ulici v Harlemu. Na sliki sem jaz (majhen dvotedenski črviček) v kadici, opazujejo pa me:

Naš pes (Jamie).
Naša mačka (Charlotte).
Naši podgani iz laboratorija (neimenovani).

Na sliki gledam to četvorico živali, one si pa čez rob kadi ogledujejo mene. Videti sem precej zadovoljen in tudi one so videti precej zadovoljne. In prepričan sem, da se je v tistem trenutku v nevrone v mojem limbičnem sistemu vtisnila matrica, da so živali prijazne in izjemne. Ko sem odraščal, je z nama z mamo živela cela vrsta živalskih ljubljenčkov. V obdobju kakšnih 15-ih let je ta menažerija vključevala štiri pse, 12 mačk, okoli 1000 mladih miši, iguano, tri skakače, hrčka in majhno kačo.

Naše živali sem imel zelo rad. Ko je katera izmed njih umrla, se mi je zlomilo srce. Neutolažljivo sem jokal ob žalostni in trpko nepravični smrti psa, mačke, miši ali plazilca, ki je umrl (in ob toliko živalih je bilo veliko umiranja in jokanja). Ne želim izbirati, katere živali so mi bile najljubše, a najbolj mi je bil pri srcu Tucker, maček, ki sem ga našel na smetišču. Ko sem imel 10 let, sem šel mimo mestnega odlagališča in slišal mijavkanje, ki je prihajalo iz škatle. Odprl sem jo in v njej našel tri mrtve in enega komaj še živega mačjega mladiča (tako majhen je bil, da je imel še zaprte oči).

Pobral sem mladiča, ki se je še komaj oklepal življenja, in pohitel domov. Z mamo sva skočila v avto (ne dobesedno; bolj sedla sva kot skočila) in mačka odpeljala k veterinarju. Le-ta je bil sočuten, a nič kaj vzpodbuden. "Tako mlade mucke le redko preživijo brez mame," je rekel, "zato je bolje, če se nanj ne navežeš preveč." Tuckerja sva odpeljala domov (v avtu sem mu dal ime), pripravljena na to, da bo kmalu umrl. Na najino presenečenje ga je naš jazbečar George nemudoma posvojil. George je postal Tuckerjeva nadomestna mama, ga umival in grel, in Tucker je živel dolgih 18 let.

Nekega dne, ko je bil Tucker star 9 let, jaz pa 19, sem z njim sedel na soncu na stopnicah pred našo hišo v predmestju v Connecticutu, kjer smo takrat živeli. Bil je popoln trenutek; maček in deček na soncu, idilično in toplo je bilo in rekel sem: popolno. In ko sem sedel tam, sem doživel razodetje. Veliko mojih razodetij je precej očitnih, in morda se vam bo tudi to zdelo táko.

Kakor koli že, tu je razodetje: Sedeč na stopnicah sem razmišljal: "Rad imam tega mačka. Vse bi naredil, da bi bil varen in srečen in da se mu nikoli ne bi zgodilo nič hudega. Ima štiri tačke in dvoje oči in neverjetne možgane in izjemno bogato čustveno življenje. Nikoli, tudi v trilijonu let, ne bi niti pomislil na to, da bi mu storil kaj zlega. Zakaj torej jem druge živali, ki imajo štiri tace (ali pa dve), dvoje oči, neverjetne možgane in bogata čustvena življenja?" In tedaj, sedeč na stopnicah pred hišo v Connecticutu z mačkom Tuckerjem, sem postal vegetarijanec.

To je bilo leta 1985, pred 29 leti.

Razlog, da sem postal vegetarijanec, je bil preprost: rad sem imel živali (in še jih imam) in ne želim sodelovati pri ničemer, kar povzroča njihovo trpljenje. Sprva sem zaradi tega prenehal jesti krave in kokoši. Zatem ribe (če kadar koli opazujete ribe, hitro ugotovite, da občutijo bolečino in so veliko bolj zadovoljne, če jih ne lovimo s trnkom, harpuno ali mrežo). Potem sem pomislil: "Nočem prispevati k trpljenju živali. A krave in kokoši trpijo na farmah za mleko in jajca, zakaj torej še zmeraj jem jajca in pijem mleko?" Tako sem leta 1987 opustil vse izdelke živalskega izvora in postal vegan. Preprosto zato, da di lahko jedel in živel v skladu s svojimi prepričanji, da imajo živali svoja lastna življenja, da so do njih upravičena in da ne želim prispevati k njihovemu trpljenju.

To je bilo pred 27 leti. Ker sem dober matematik, lahko torej z gotovostjo trdim, da sem vegan že 27 let. Sčasoma je pravilnost moje odločitve za veganstvo potrdilo tudi to, kar sem se naučil o zdravju ter podnebnih spremembah in okolju. Izvedel sem, da je prehranjevanje z mesom, mlečnimi izdelki in jajci v zelo veliki meri odgovorno za razvoj sladkorne bolezni, bolezni srca in ožilja ter raka pri ljudeh. Izvedel sem, da je komercialna reja živali odgovorna za 18-odstotni delež podnebnih sprememb (več kot vsi avtomobili, avtobusi, tovornjaki, ladje in letala skupaj). Izvedel sem, da je za pridelavo 1 kg soje potrebnih 400 litrov vode, za pridelavo 1 kg kravjega mesa pa 3700 litrov. Izvedel sem, da je pridelava krme za rejne živali glavni razlog za krčenje tropskih gozdov. In izvedel sem, da je večina zoonotskih bolezni (SARS, bolezen norih krav, ptičja gripa itd.) rezultat živinoreje. Kot zanimivost naj povem še, da sem izvedel, da je uživanje izdelkov živalskega izvora lahko glavni razlog za impotenco (kot da bi potreboval še dodaten razlog za veganstvo).

Bolj, kot sem se torej izobraževal o zdravju in okolju, bolj predan sem postal veganstvu. Sedaj mi je nerodno priznati, a šel sem tudi skozi neizogibno vegansko obdobje, ko sem bil nevzdržen vegan in sem vsakič, ko so moji prijatelji jedli meso, kričal nanje. A sčasoma sem spoznal, da če kričim na prijatelje, ti zavoljo tega ne jedo manj mesa, temveč zanje postanem zgolj nadloga, ki je ne želijo povabiti na svoje zabave. Morda sem sebičen, a rad sem povabljen na zabave svojih prijateljev.

Naposled sem ugotovil, da kričanje ni najboljši način, kako pripraviti ljudi do tega, da poslušajo, kar imaš povedati. Ko sem se jezil nanje, so se pričeli braniti in niso hoteli slišati, kar sem jim želel sporočiti. Spoznal sem, da kadar se z ljudmi umirjeno pogovarjam ter jih seznanim z informacijami in dejstvi, lahko dosežem, da me poslušajo in celo razmišljajo o razlogih, zakaj sem vegan.

Naj bom jasen: Ne pravim, da morate postati vegani samo zato, ker sem vegan tudi jaz. Če nočem izvajati nobene prisile nad živalmi, bi bilo ironično, da bi želel v kaj prisiliti ljudi.

Informirajte se, kolikor je le mogoče, ter živite in jejte, kot se vam zdi najbolj prav. Vendar imate, empirično in epidemiološko, vi (in pravzaprav mi vsi) boljše možnosti za dolgo, srečno in zdravo življenje, če se izogibate mesu krav in kokoši in pujsov ter mleku in jajcem. Močno priporočam, da se izogibate vsaj živalskim izdelkom z velikih farm, saj velike farme grozljivo ravnajo z živalmi, meso in mleko s teh farm pa so polni antibiotikov, sintetičnih hormonov, smrtonosnih bakterij itd.

OK, lahko bi povedal še več, in z veseljem bi to naredil, a zdi se mi, da sem navedel že vse razloge zakaj sem postal in ostal vegan. Nazadnje bi vam - če odmislimo zdravstvene probleme, podnebne spremembe, zoonotske bolezni, odpornosti na antibiotike in impotenco - rad zastavil to enostavno vprašanje: Bi lahko pogledali teličku v oči in mu rekli: "Moj apetit je pomembnejši od tvojega trpljenja?"

Ta prispevek je v angleškem originalu (Opinion: Why I'm Vegan by Moby) bil objavljen 18. marca 2014 v reviji Rolling Stone.

Prevod: Veganska iniciativa

Pri krznu je zelen samo profit

Julija 2000 je British Petroleum (BP) kot del 200 milijonov dolarjev vredne kampanje za odnose z javnostmi splavil "Beyond Petroleum" z željo, da se predstavi kot okolju prijazno podjetje. Tri leta kasneje se je tobačno podjetje Phillip Morris s spremembo imena v Altria poskusilo otresti svojega vse prej kot altruističnega slovesa. Kljub temu brezsramnemu lažnemu prikazovanju podjetij kot ekoloških in kljub preimenovanjem pa razlitja nafte, klimatske spremembe in rak na pljučih še naprej dokazujejo, da je resnica drugačna.

Zgledujoč se po velikih naftnih in tobačnih podjetjih, je kanadsko krznarsko združenje, the Fur Council of Canada (FCC), leta 2008 pričelo kampanjo "Krzno je zeleno" (Fur is Green), s katero je želelo pozornost preusmeriti stran od pomislekov glede krutosti do živali - zaradi katerih se je povpraševanje po krznu že desetletja vztrajno zmanjševalo - in izkoristiti zeleno potrošništvo.  S prikazovanjem krzna kot "naravnega, trajnostnega in obnovljivega," je kampanja prepričevala Kanadčane, da krzno ni le neškodljivo, temveč celo koristno za okolje. "Želite pomagati naravi? Potem se v službo peljite s kolesom, reciklirajte in kupite krzneni plašč," je Alan Herscovici, podpredsednik FCC, leta 2008 povedal za časnik National Post. 

Tistim, ki poznamo krznarsko industrijo, se je ironičnost te nove kampanje zdela smešna, dokler nismo spoznali, da ji ljudje dejansko nasedajo. Pozitivna medijska poročila o kampanji so se pojavljala po vsej državi, s krznarstvom povezana podjetja, kot na primer Canada Goose, so okoljsko sporočilo pričela vpletati v svoje oglaševalske akcije in rodila se je nova generacija kupcev krzna.

Nihče natančno ne ve, kako veliko vlogo je kampanja "Krzno je zeleno" imela pri oživitvi popularnosti krzna, a nekaj je gotovo: FCC je uspela velika prevara. Uspeli so se prikazati kot "združenje" okoljevarstvenikov in ne kot to, kar dejansko so: lobistična skupina, ki jo financira industrija. FCC svoje poslanstvo opisuje kot "podporo, zaščito in promocijo … interesov [svojih] članov." To, da FCC prikazuje krzno kot okolju prijazno, je tako, kot da bi podjetje Phillip Morris (pardon, Altria) cigarete promoviralo kot zdravju koristne.

Kljub očitnemu konfliktu interesov in absurdnim trditvam, da je ubijanje živali odličen način pomoči naravi, pa kampanja "Krzno je zeleno" ni naletela na prav močno nasprotovanje. Zakaj? Ker glede na to, da kanadski urad za konkurenco ne omejuje ali kakor koli drugače kvalificira uporabe izrazov, kot sta "zeleno" ali "okolju prijazno" - izrazov, za katere celo ameriška zvezna komisija za trgovino in mednarodna organizacija za standardizacijo menita, da so "preohlapni, da bi bili smiselni" -  ni prav veliko, čemur bi lahko nasprotovali. Medtem so agencije za oglaševalske standarde v Angliji, na Danskem, Finskem in Nizozemskem ter v Italiji razsodile, da je oglaševanje krzna kot okolju prijaznega napačno in zavajajoče.

Kljub tem mednarodnim precedensom pa FCC v Kanadi neovirano nadaljuje s kampanjo "Krzno je zeleno", ki je zasnovana na treh zavajajočih trditvah:

Krzno je "naravno"

Vir slike: www.feral.org.au 

FCC trdi, da je krzno "naravno", ker je "biorazgradljivo". Prav tako trdi, da se krzno lahko "podeduje in ga nosita dve ali celo tri generacije," ob tem pa izpusti dejstvo, da je edini način za zagotovitev obstojnosti krzna strojenje, kemični proces, katerega edini namen je preprečiti, da bi se krzno biorazgradilo. Pri strojenju se uporablja cela vrsta strupenih in karcinogenih kemikalij, vključno s formaldehidom in kromom, s katerimi se DNK krzna spremeni do tolikšne mere, da je določitev vrste živali, od katere je prišlo, skoraj nemogoče.

FCC pravi, da je krzno "naravno" tudi zato, ker s pastmi ujete živali prihajajo iz "narave", pri tem pa prikladno pozabi povedati, da 80% krzna v Kanadi prihaja s farm za krzno. Najpogosteje rejene živali so minki, katerih teritorij v naravi obsega do 10 kvadratnih kilometrov, na farmah pa so prisiljeni vse življenje preživeti ujeti v majhnih žičnatih kletkah, katerih talna površina je manjša od dveh listov papirja. Živali na farmah ne morejo tekati, loviti, se skrivati in se normalno socializirati, hranijo jih z odpadki iz klavnic in ribjih farm, pri komaj sedmih mesecih starosti pa jih zadušijo s plinom ali ubijejo z analnim električnim šokom.

Še dobro za FCC, da uporaba izrazov, kot je "naravno", v Kanadi ni omejena.

Krzno je "obnovljivo" 

Če nas je zgodovina našega odnosa do živali kaj naučila, potem vemo, da je obravnavanje živali kot "obnovljivega vira" najhitrejša pot za njihovo uničenje. Ta koncept ni le zastarel, temveč tudi ni v skladu z našim stališčem do živali, s katerimi živimo - vsaka izmed njih je edinstven, nezamenljiv posameznik in divje živali niso nič drugačne. 

Kljub temu, kar FCC želi, da verjamete, lovljene živali niso "presežek", niso šibke ali bolne, temveč jih lovijo zgolj zato, ker pripadajo eni od 10 ali 12 (izmed 140,000 v Kanadi živečih) vrst živali z mehkim, gostim kožuhom. Medtem, ko FCC svoje člane prikazuje kot "dejavne okoljevarstvenike", pa krznarska industrija v resnici pobije toliko živali, kot jih lahko proda. In ker pasti med živalmi ne delajo razlik, se vanje ulovi in v njih umre tudi na milijone "neciljnih" živali, vključno s psi, mačkami in številnimi ogroženimi vrstami. (Očitno so tudi te živali "obnovljive".)

Vir slike: drstevebest.wordpress.com

Trgovina s krznom ima dolgo zgodovino spreminjanja "obnovljivih" vrst v ogrožene in/ali izumrle. Te vrste vključujejo severnoameriškega morskega minka, ki je zaradi nenehnega lova s pastmi izumrl, in novofundlandsko kuno, ki je na robu izumrtja (živi le še med 300 in 600 posameznikov te vrste). Bližje meji imajo kanadski lovci s pastmi zasluge za znižanje ameriške populacije rosomaha na rob izumrtja, razlog za to pa je v veliki meri dejstvo, da je povprečno plačilo za kožuh rosomaha 400 dolarjev.

Foto: Kjartan Trana

Kaže, da FCC živali obravnava kot "obnovljive", dokler obstajata vsaj še dva predstavnika posamezne vrste.

Krzno je "trajnostno"

Glede na vlogo, ki jo ima krznarska industrija pri potiskanju živalskih vrst na (ali čez) rob izumrtja, je izraz "trajnostno" morda še najbolj vprašljiv. A masovno pobijanje divjih živali ni edino, kar je pri krznarski industriji netrajnostno, še posebej, ker 80% kanadskega krzna izhaja z intenzivnih farm, ki so ena najbolj potratnih in onesnaževalskih industrij na planetu.

Kot razkriva pionirsko poročilo o reji minkov iz leta 2011, je krzno s farm v različnih okoljskih kategorijah vključno s porabo zemlje, klimatskimi spremembami, škodovanjem ozonskemu plašču, onesnaževanjem zemlje in vode ter strupenimi odplakami od 2 do 28-krat bolj škodljivo kot tekstil (vključno z bombažem in poliestrom). Poročilo navaja še, da je za vsak kilogram krzna minkov ustvarjenega 110 kg ogljikovega dioksida - toliko, kot ga ustvari vožnja z avtomobilom od Toronta do mesta St. John v New Brunswicku [to je toliko, kot da bi se petkrat peljali iz Lendave v Koper].

Vir slike: http://m.theglobeandmail.com/

Poročilo navaja tudi, da se z vsakim kilogramom krzna ustvari 200 kilogramov fekalij. V Novi Škotski, kjer se nahaja večina farm za krzno v Kanadi, so odplake s farm z minki izredno škodljive za zemljo in podtalnico ter predstavljajo veliko tveganje za ribe, ptice, domače in divje živali, ljudi in okolje. Vladna inšpekcija je leta 2009 ugotovila, da je 37 od 38 farm dovoljevalo odtekanje odplak v gozdove, močvirja, barja ali travnike, medtem ko je ločena analiza kvalitete voda farme z minki identificirala kot "najverjetnejši vir onesnaženja" desetih jezer v provinci.

Vir slike: www.yarmouth.org 

Paula Lishman, oblikovalka krznenih oblačil in predsednica FCC, pa krzno še vedno opisuje kot "neonesnaževalsko".

Krzno NI zeleno

Kot lahko vidimo, so neregulirani in slabo definirani izrazi kot "zeleno", "okolju prijazno", "naravno", "biorazgradljivo", "obnovljivo" in "trajnostno" praktično brez pomena, kadar jih uporabljajo lobistične skupine kot je FCC, čigar namen je polnjenje denarnic v krznarski industriji, četudi ob najhujših oblikah zavajanja. Kljub obupnim in zavajajočim poskusom FCC, da bi kruti in umirajoči industriji dali novo podobo, pa resnica ostaja: pri krznu je zelen samo profit.

Originalni članek je objavljen v kanadski izdaji spletnega časnika Huffington post, 25. februarja 2013. Avtorica je Shannon Kornelsen.

Prevod: Veganska iniciativa.

Bill Gates: Prihodnost mesa je veganstvo

Z veseljem bi objavili potrjeno novico, da je Bill Gates postal vegan, a je tokratni prispevek mišljen predvsem kot opozorilo, da tudi veganstvo in razne bio-, eko- in zelene znamke lahko hitro postanejo še ena tržna niša kapitalizma, ki stalno išče nove načine, da poveča krog potrošnikov. To je seveda v popolnem nasprotju s filozofijo veganstva, katere cilj je osvoboditev vseh živih bitij.

Sporočilo prispevka, ki sledi v nadaljevanju, je namreč popolnoma drugačno, če mu dodamo informacijo, da je fundacija zakoncev Gates lastnica deleža v podjetju Monsanto, ki se trudi prevzeti popoln nadzor nad svetovno proizvodnjo hrane.

Z bloga zatočišča Pasado's Safe Haven:

Inovacije, odpravljanje težav in vpogled v prihodnost Billu Gatesu niso tuje. In ta podjetnik, ki je postal človekoljub, vidi prihodnost, ki je ne zaznamuje poraba živalskih proizvodov, temveč postopen obrat k življenjskemu slogu, ki temelji na rastlinah.

Gates je soustanovitelj Microsofta, zdaj pa je skupaj s svojo ženo Melindo in očetom Billom Gatesom starejšim sopredsedujoči v Bill and Melinda Gates Foundation. Ta organizacija vzpodbuja zdrave izbire in pozitivne spremembe po vsem planetu. Spletna stran fundacije trdi, da “delajo, da bi ljudem pomagali živeti zdravo in produktivno.” In zdi se, da je veganstvo sestavni del tega poslanstva.

29. januarja 2010 je Gates na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu v Švici podprl življenjski slog, ki temelji na rastlinah. V drugem posnetku, ki je bil objavljen na YouTube, Gates razpravlja o prihodnosti porabe mesa in poudari, da so rastlinske alternative bolj učinkovite in zdrave za planet.

Gates, ki je s podjetniško žilico na zemljevid postavil Microsoft, proučuje vprašanje dobave in povpraševanja v našem prehranskem sistemu z isto poslovno naravnano perspektivo, ki je Microsoftu pomagala, da je dosegel globalni uspeh. Gates pravi: “Torej vsa ta podjetja, ki uporabljajo živalske proizvode - mleko, jajca, kokoši, meso krav - zanje nenazadnje uporabijo pretežno rastlinske surovine, ki so hkrati cenejše in verjetno bolj zdrave, ki vključujejo manj krutosti in manj izpustov toplogrednih plinov. To je fenomenalno. To je navdušujoče iz kateregakoli izmed petih ali šetih različnih razlogov … Mislim, da je to zelo pomembno.”

Gates razpravlja tudi o negotovosti ljudi glede prehoda na rastlinsko prehrano. “To je ena tistih stvari, ki bodo osupnile pesimiste, katerim povečana intenzivnost porabe živalskih proizvodov predstavlja večji dobiček,” pove v videu. “Dejstvo je, da jim bo inovativnost dala enako, brez vseh negativnih dejstev, za nižjo ceno.”

Svoj govor zaključi z izjavo, da bosta znanost in inovativnost kmalu postali del večinskega dialoga. Bill and Melinda Gates Foundation si prizadevata za pozitivne, zdrave spremembe za ljudi po vsem svetu, kmetijske spremembe in inovacije pa so del tega poslanstva. Sredstva, ki jih je fundacija vložila v kmetijske projekte, segajo od trajnostnega upravljanja s kmetijskimi površinami do boljše izobrazbe za kmete, z značilnim poudarkom na pomoči revnim družinam, da se same prehranijo.

Poleg Gatesa in organizacij kot so Physicians Committee For Responsible Medicine (PCRM), koristnost rastlinske prehrane podpirajo tudi okoljske študije. Henning Steinfeld, vodja FAO enote Livestock Information and Policy in eden izmed avtorjev poročila “Livestock’s Long Shadow” izpostavlja, da je “živinoreja eden izmed najbolj škodljivih dejavnikov pri najtežjih okoljskih problemih v našem času.”

Poročilo med drugim poudarja, da proizvodnja mesa in mlečnih izdelkov ustvarja več toplogrednih plinov kot transport, zaseda 33% obdelovalnih površin na svetu in 30% vsega kopnega ter je gonilo krčenja gozdov za pridobivanje novih pašnih površin, še posebej v latinski Ameriki, kjer je 70% amazonskega pragozda že spremenjenega v pašnike. Meso in mlečni izdelki tudi onesnažujejo vodo in so škodljivi za biotsko raznovrstnost, saj je stanje 15 od 24 pomembnih ekosistemov že ocenjeno kot “propadajoče,” kriva pa je živinoreja.

Gidon Eshel in Pamela Martin, profesorja z Univerze v Chicagu, trdita, da je rastlinska prehrana tudi očitno boljša za okolje, saj je zanjo potrebnih manj fosilnih goriv. Eshel in Martin sta tudi odkrila, da rastlinska prehrana zmanjšuje izpust toplogrednih plinov, ki je po osebi enakovreden izpustom 1,5 tone ogljikovega dioksida na leto - kar je enako razliki med terenskim in manjšim družinskim avtomobilom.

Mesna prehrana zahteva 10-20 krat več zemlje kot rastlinska, za krmo živali, ki se redijo za človeško porabo, pa se trenutno porabi polovica vseh žitaric in soje na svetu. Mesna prehrana in živinoreja tudi uničujeta kmetijsko zemljo. Goloseki za pašnike uničujejo zgornjo plast zemlje. Brez koreniskih sistemov, ki zadržujejo zemljo, zgornjo plast zemlje odnašajo in uničujejo vremenski vplivi. Namakanje porabi več kot 80% vse vode, ki je na razpolago za človeško uporabo, zaradi česar prihaja do vsesplošnega pomanjkanja vode.

Zatočišče Pasado's je zadovoljno, da Bill Gates predvideva prihodnost, ki je bolj zdrava, prijazna in boljša za okolje. Zagovarjanje koristi rastlinske prehrane se dobro ujema z željo fundacije Bill and Melinda Gates, da “bi ljudem pomagali živeti zdravo in produktivno življenje.” Skupaj lahko veliko naredimo za bolj zdrav planet, vse pa se začne v naših kuhinjah, vrtovih in soseskah.

Prevod: Veganska iniciativa.

Civilna tožba proti krznarski industriji

Kanadski državljani v dveh okrožjih province Nova Škotska načrtujejo skupinsko civilno tožbo proti krznarski industriji, ki povzroča hudo onesnaženje. 

V odvetniški pisarni Wagners so pripravili prijavni obrazec, s katerim se lahko tožbi pridruži vsakdo, ki meni, da ga je onesnaženje, ki ga je povzročila krznarska industrija v okrožjih Yarmouth in Digby, kakorkoli prizadelo. 

Nedavna študija novoškotskega inštituta za okolje je kot vir kontaminacije 10 jezer na zahodu province identificirala farme z minki. Odplake s farm v jezerih povzročajo cvetenje modrozelenih alg, ki proizvajajo toksine, ki v dovolj visokih koncentracijah škodujejo ljudem in živalim. 

"Okoljske tožbe so zaradi svoje kompleksnosti zelo zahtevne," pravi odvetnik Raymond Wagner, ki je v preteklosti zastopal družine umrlih rudarjev v Westrayu ter prebivalce v bližini odlagališča nevarnih odpadkov v Sydneyu. Ni razkril, koliko pritožb prebivalcev potrebuje za vlogo tožbe, a pravi, da res veliko. Izrazil je globoko zaskrbljenost nad sistemom, v katerem morajo prebivalci od onesnaženja najprej utrpeti škodo in zdravstvene težave, preden lahko tožijo krivca. "Količina denarja, ki ga zasluži tukajšnja krznarska industrija, je ogromna," pove Wagner, "a varovanju okolja je namenjenih komaj kaj sredstev."

Colleen McGill je ena izmed mnogih Kanadčanov, ki nasprotujejo obstoju in širjenju farm minkov. "Mislim, da imajo tamkajšnji prebivalci dovolj," je komentirala onesnaženje rek in jezer v okrožjih Yarmouth in Digby, kjer se nahaja 85% novoškotskih farm z minki. Sedaj letno izvozijo 1,4 milijona kož, za katere prejmejo 120 milijonov dolarjev. Večino prodajo na Kitajsko in v Rusijo.

Dan Mullen, predsednik Združenja rejcev minkov Nove Škotske, je povedal, da je okrožje Annapolis, ki meji na okrožji Yarmouth in Digby, odlično območje za širitev krznarske industrije, saj je tam veliko neobdelane zemlje. Trenutno je v Annapolisu 5 farm z minki. Izdanih je bilo 20 dovoljenj za gradnjo novih ali večanje že obstoječih farm, in vsaj še 40 jih je v postopku.


Vir: The Chronicle Herald
Prevod: Veganska iniciativa

Razumeti neokarnizem: kako lahko zagovorniki veganstva razumejo pojav “srečnega mesa,” lokavorizma in “paleo diete” ter se odzovejo nanj

Dandanes le malo komentarjev veganom povzroča več obupa kot tisti, ki razglašajo koristi uživanja “humanega” mesa, promovirajo etičnost prehranjevanja s “trajnostnim” mesom ali trdijo, da je meso nujen del prehrane. Razjarjeni vegani se čudijo, čemu bi se, kljub letom navidezno uspešnih kampanj za povečanje zavedanja o vplivu živinoreje na živali, okolje in človeško zdravje, ti isti problemi uporabljali kot razlogi za prehranjevanje z mesom. 

Tovrstno zagovarjanje prehranjevanja z mesom pa je pot v javno razpravo našlo prav zaradi ozaveščanja javnosti s strani veganov in ne navkljub temu. Novi val promesnih argumentov je delno poskus obrambe oslabljenega meso-jedskega sistema proti zelo resnični grožnji, ki jo predstavlja vedno močnejše vegansko gibanje. “Srečno meso”, lokavorizem (prehranjevanje z lokano pridelano hrano) in “paleo dieta” so znaki pripravljenosti družbe, da se sooči z vprašanjem etike uživanja mesa, jajc in mleka, in so dejansko odsev človeške skrbi za živali (ter okolje in zdravje). Hkrati pa kažejo na odpor prevladujoče, meso-jede kulture do tega, da bi resnično sprejela etiko veganstva. Novi argumenti v prid uživanja mesa so del karnističnega nasprotovanja naraščajoči popularnosti veganstva in tako vegani kot ne-vegani jih morajo razumeti, da bi lahko napredovali k bolj humani in pravični družbi.


Karnistično nasprotovanje

Nasprotovanje je obrambna, pogosto nezavedna reakcija, ki nastane, ko so ogroženi dominantni interesi. Karnistično nasprotovanje je reakcija proizvajalcev in potrošnikov mesa, jajc in mlečnih izdelkov na destabilizacijo karnizma.

Karnizem je nevidni sistem prepričanj ali ideologija, ki ljudem omogoča, da jedo nekatere živali. Kadar za preživetje ni nujno jesti živali, je to izbira, in izbire vedno izhajajo iz prepričanj. Niso torej le vegani in vegetarijanci tisti, ki svoja prepričanja prinašajo k mizi. Ker so ideologije, kot je karnizem, utemeljene na nasilju in ker so njihove osnove v nasprotju s temeljnimi človeškimi vrednotami, morajo uporabljati nabor družbenih in psiholoških obrambnih mehanizmov, da bi si zagotovile sodelovanje ljudi, ki jih sicer ne bi podpirali. Večino ljudi skrbi za živali in jim ne želijo povzročati trpljenja, vendar pa je nemogoče jesti živali, ne da bi jim škodovali. Zatorej karnizem v bistvu ljudi uči brezčutnosti.

Primarna obramba karnizma je zanikanje; če v prvi vrsti zanikamo, da problem sploh obstaja, potem nam ni treba ukrepati. Zanikanje se odraža v nevidnosti; žrtve sistema so skrite pred pogledi in s tem udobno izven zavedanja javnosti. In žrtve karnizma niso le živali in okolje, temveč tudi meso-jedi ljudje, katerih telesno in psihološko zdravje je lahko ogroženo z dopuščanjem nepotrebnega nasilja, ki zaznamuje karnizem. Zahvaljujoč internetu in uspehom zagovornikov veganstva je nevidnost karnizma oslabljena. Zatorej se je sistem začel močneje zanašati na svojo sekundarno obrambo: upravičevanje. Obstaja veliko karnističnih izgovorov, a vsi se uvrščajo med tri N-je upravičevanja: uživanje živali je normalno, naravno in nujno. Del karnističnega nasprotovanja lahko torej pripišemo temu, da karnistični sistem breme lastne obrambe premika od zanikanja k upravičevanju. Večina ljudi ne more več zanikati resnice o živinoreji, tako da morajo mesna, jajčna in mlečna industrija svojim potrošnikom zdaj priskrbeti razloge, da bi navkljub takšni resnici še naprej jedli živali.

 

Neokarnizem

Čeprav je karnističnih upravičevanj veliko, pa v javnih razpravah trenutno prevladujejo predvsem tri, ki odražajo širše družbene namene in potrošniške smernice. Celo preobrazila so se v nove ideologije, ki so, ne po naključju, organizirane okoli vsakega izmed treh N-jev. Te nove ideologije imenujem neokarnizem in njihov glavni namen je zagotoviti racionalne argumente (karnistične razloge) za zavračanje veganstva - predvsem z izpodbijanjem treh stebrov veganskega argumenta: pravice/dobrobit živali, okolje in zdravje ljudi.

Neokarnizmi podobno kot tradicionalni karnizem dobijo veliko svoje moči z dajanjem vtisa, da so njihova stališča objektivne resnice in ne ideološko oblikovana mnenja. Toda v nasprotju s tradicionalnim karnizmom, pri katerem etika in dejavnosti živinoreje ostajajo v pretežni meri neraziskane, se neokarnizmi v svojih analizah posvečajo tudi prehrani z živalmi. Kot da bi želeli reči, da, razmislili smo o etičnih posledicah uživanja živali in prišli smo do (racionalnega) zaključka, da rešitev ni v tem, da nehamo jesti živali, temveč v tem, da spremenimo način, na katerega jih jemo. Neokarnizmi želijo spodkopati vsakega izmed stebrov veganstva z zatrjevanjem, da je uživanje živali normalno, naravno in nujno - in ciljajo predvsem na zavestne potrošnike, ki so začeli resno dvomiti v utemeljenost prehranjevanja z živalmi.


Sočutni karnizem: prehranjevanje z živalmi je normalno

Sočutni karnizem obravnava vprašanja dobrobiti živali. Njegovo stališče je, da je dobrobit živali sicer problematična, vendar je veganstvo ekstremno in zato nepraktično, torej je bolj praktično jesti “humano” (“srečno”) meso, kot pa ga sploh ne jesti. Rešitev moralne dileme o skrbi za živali na eni strani ter o prehranjevanju z njimi na drugi je torej zmernost - kar ni preveč oddaljeno od karnistične norme - in uživanje mesa, jajc in mlečnih izdelkov od živali, s katerimi naj bi se domnevno lepo ravnalo.

Problem je v tem, da čeprav v nekaterih primerih sočutni karnizem predstavlja korak proti veganstvu, pogosto velja ravno nasprotno: uživanje “srečnega mesa” pomiri posameznikovo vest, tako da veganstvo ne predstavlja več smiselne alternative. Še več, sočutni karnizem večinoma obstaja le kot filozofija; glede na to, da več kot 99% mesa, ki ga pojedo v Ameriki, izhaja iz intenzivne živinoreje, se je za večino ljudi verjetno težje (in torej bolj “ekstremno”) dosledno izogibati “nesrečnemu mesu” kot pa preprosto nehati jesti meso. Sočutni karnizem dejansko nakazuje, da je nekomu, ki je pripravljen jesti “humano meso”, kadar je le-to na voljo, v vseh drugih primerih dopuščeno jesti “nehumano meso”.


Ekokarnizem: prehranjevanje z živalmi je naravno

Ekokarnizem je osnovan okoli okoljskih vprašanj. Stališče ekokarnizma je, da živinoreja sama po sebi ni problematična; problematična je industrijska živinoreja. Rešitev ekokarnizma torej ni v tem, da prenehamo jesti živali, temveč da jemo živali, ki so bile vzrejene in ubite “trajnostno”. To pomeni podpiranje majhnih, lokalnih kmetij, ter da posamezniki za lastno prehrano - kadar so zmožni v zadostni meri čustveno otopeti - sami ubijajo živali.

Ekokarnizem si prizadeva izpodbijati veganstvo na več načinov. Najprej veganstvo predstavlja kot nenaravno in netrajnostno naravnano. Izpostavlja vegane, ki se prehranjujejo z (nenaravno) predelanimi posebnimi vrstami hrane, ki so odvisne od ekološko neodgovornih (netrajnostnih) načinov proizvodnje. Nadalje zatrjuje, da je odpor ljudi do ubijanja živali posebnost modernega časa; veganstvo pojmuje kot sodobno gibanje zgornjega srednjega razreda iz mest in predmestij, ki je postal pomehkužen in ločen od narave. Rešitev je v vrnitvi k našim koreninam in bližje k viru naše hrane.

Argumenti ekokarnizma vsebujejo nekaj temeljnih protislovij, ki porajajo kritična vprašanja. Prvič, veliko veganov podpira polnovredno in trajnostno prehrano. In zakaj ekokarnizem resno ne obravnava alternativ ubijanju? Zakaj cilj ekokarnizma ni izključno trajnostni razvoj? In še pomembneje, zakaj človeške občutljivosti do ubijanja ne vidi kot znak moralnega razvoja in integritete namesto kot slabost? Glede na to, da prebivalcem industrializiranega sveta ni več potrebno ubijati ljudi ali drugih živali, da bi preživeli, je ubijanje dobilo etično razsežnost. Verjetno je, da naša povečana občutljivost do škodovanja drugim ne izhaja iz naše nepovezanosti, temveč prav iz večje povezanosti - z našo etiko in z drugimi. V okviru ekokarnizma sta empatija in sočutje - ki sta po nauku mnogih psiholoških in duhovnih tradicij temeljna za zdrav duševni in moralni razvoj - lastnosti, ki ju je potrebno presegati in ne negovati. Takšno zasmehovanje empatije spominja na odnos vojske do veteranov, preden je bila priznana motnja post-travmatičnega stresa; za vojake, ki jih je ubijanje pretreslo, so menili, da imajo šibek moralni značaj, in po psihiatričnem protokolu jih je bilo potrebno “utrditi”, da bi se lahko vrnili na bojišča in opravili svoje naloge.


Biokarnizem: prehranjevanje z živalmi je nujno

Biokarnizem, t.j. ideologija, po kateri je uživanje živali nujno, je podoben ekokarnizmu, vendar se osredotoča na preživetje ljudi in ne okolja. Zagovorniki biokarnizma so pogosto bivši vegani ali vegetarijanci, ki so se zaradi zdravstvenih težav ponovno pričeli prehranjevati z živalmi. Sporočilo biokarnizma je, da ni smiselno razmišljati o etiki veganstva, saj je uživanje živali nujno in kot táko izvzeto iz etične obravnave; veganstvo kot razširjena filozofija in praksa je enostavno nemogoče. Popularnost knjig kot je The Vegetarian Myth je ironični primer nasprotovanja veganstvu in vegetarijanstvu, prav tistima gibanjema, ki razblinjata mite o mesu.

Biokarnizem se za potrditev svoje veljavnosti opira na medicinske izjave in si želi veganstvo prikazati kot nezdravo. (Ni neobičajno, da  tiste, ki nasprotujejo statusu quo, označujejo za bolne; ženske, ki so nasprotovale moški prevladi, so včasih označevali za “histerične”.) Razlog proti veganstvu temelji na argumentu, da je “človek - vsejedi lovec” prototip človeških vzorcev prehranjevanja. Vendar pa se biokarnizem za dokaze človeške fiziologije ne ozira na človeško, temveč karnistično zgodovino. Zakaj za referenco ne bi uporabljali naših prednikov, ki so jedli sadje, namesto njihovih potomcev, ki so lovili živali? Poleg tega biokarnizem ne upošteva uradnega stališča ameriške Akademije za prehrano in dietetiko, ki pravi, da so vegetarijanski načini prehranjevanja celoviti in so lahko celo bolj zdravi od prehrane, ki temelji na živalskih produktih, ter da je ameriško Ministrstvo za kmetijstvo po tem, ko je priznalo veljavnost veganskega načina prehranjevanja, v zadnji različici prehranske piramide besedo “meso” zamenjalo z besedo “beljakovine”.


Variacije na temo

Nevarnost neokarnizmov je v tem, da sami sebe ponujajo kot rešitev problema, ki ga ne morejo rešiti, in tako postanejo privlačne alternative za tiste, ki bi sicer podpirali veganstvo. Neokarnizmi delujejo kot karnistična varnostna mreža: kdor želi izstopiti iz karnizma, pristane v drugi različici istega sistema in si dela utvare, da je s tem premagal nepremostljivo protislovje med skrbjo za druga bitja in škodovanjem le-tem.

Žal pa so neokarnizmi le variacije na temo, temelječe na isti paradoksalni miselnosti, ki omogoča tradicionalni karnizem. Na primer, večina zagovornikov sočutnega karnizma ne bi zagovarjala zakola povsem zdravega 6 mesecev starega zlatega prinašalca zgolj zato, ker imajo njegova stegna dober okus, tako kot zagovorniki ekokarnizma ne predlagajo uživanja lokalno rejenih in zaklanih konjev. In zagovorniki biokarnizma ne vztrajajo na nujnosti prehranjevanja z vsem mesom, temveč le s tistim mesom, ki je pridobljeno od “užitnih” živali, kot so pujsi, piščanci, krave in ribe. (Čeprav se vrste živali za prehrano razlikujejo glede na kulturo, so v meso-jedih kulturah po svetu kot užitne običajno označene le določene živali. Zauživanje teles drugih živali se doživlja kot tabu, kot odvratno ali žaljivo.) Medtem ko se torej ideologije lahko spreminjajo, karnistična mentaliteta v glavnem ostaja enaka.


Ideje ali ideologije?

Kako vemo, da neokarnizmi niso le ideje o tem, kako jesti, temveč obrambne ideologije, vzpostavljene za ohranitev karnizma? Odgovor se nahaja tako v vsebini - idejah samih - kot v procesu - načinu, kako so ideje medsebojno povezane. Vsebina neokarnizmov razkriva iracionalni argument za prehranjevanje z živalmi, neokarnistični procesi pa razkrivajo obrambni prenos teh idej.

Neokarnizmi so upravičevanja pod krinko racionalnosti: ponujajo na prvi pogled prepričljiv razlog za prehranjevanje z živalmi, ne pa dejanskega razloga za uživanje živali. Dejanski razlog pa je v tem, da nasilna ideologija vpliva na odnos in vedenje ljudi do bitij, ki se jih naučijo videti kot hrano, tako da nevede delajo izjemo pri tem, kar bi bilo sicer zanje neetično. Danes je velika večina ljudi prepričanih, da imajo živali svoje lastne interese in da jih moramo zaščititi pred škodovanjem; glede na ta odnos ubijanje živali iz katerega koli razloga razen bona fide samoobrambe, ni niti upravičeno niti racionalno. (Celo biokarnizem ne raziskuje alternativ ubijanju ali vsaj zmanjšanja škodovanja).

Neokarnistični postopki so razvidni iz njihovega namena: namen vsakega posameznega argumenta ni soočenje z vprašanjem veganstva, temveč obramba pred njim. Argumenti ne odražajo odprtosti za nadaljnje raziskovanje tega vprašanja ali želje po iskanju alternativ ubijanju. Ne služijo kot vabilo k dialogu, temveč za ustavljanje razprave z izpodbijanjem veganstva kot nenormalnega, nenaravnega in nepotrebnega. Proces odseva črno-belo, togo reaktivnost namesto niansirane in fleksibilne odzivnosti - zdrav proces vzpodbuja resno preiskovanje posameznikovih lastnih predpostavk ter opazovanje in tehtanje različnih stališč. (Ideologije, katerih načela so v nasprotju s temeljnimi človekovimi vrednotami, so odvisne od obrambnih procesov, s katerimi svojim zagovornikom onemogočijo prepoznavanje neskladij med njihovimi vrednotami in ravnanji. Ideologije, ki so v skladu s temeljnimi človekovimi vrednotami, niso zgrajene okoli obrambnega procesa; če so izražene na obrambni način, je to zaradi posameznikove, ne pa ideološke obrambne naravnanosti.)


Streljanje (veganskega) kurirja in sporočila

Zavračanje zagovornikov družbenega gibanja je tipična značilnost nasprotovanja: če ustrelimo kurirja, nam njegovega sporočila ni potrebno jemati resno. V neokarnističnem nasprotovanju so vegani krivi prav za tiste težave, ki jih želijo rešiti: “radikalni” vegani, ki zahtevajo konec živinoreje, naj bi bili tisti, ki z nepodpiranjem “humanih” metod reje ohranjajo problem; vegane, ki jih skrbi za okolje, obtožujejo netrajnostnega življenjskega sloga; tiste vegane, ki promovirajo zdravje, pa prikazujejo kot bolehne.

In ker se na veganstvo gleda kot na (subjektivno) ideologijo, medtem ko naj bi bili neokarnizmi (objektivne) ideje, veganske argumente diskreditirajo kot pristranske. Vegani “propagirajo,” medtem ko drugi “informirajo.” Vegani “spreobračajo,” drugi “razpravljajo.” Ta neuravnoteženi prikaz veganstva in argumentov v prid mesu tako veganom kot ne-veganom odvzema možnost za razumne in produktivne pogovore o vprašanju prehranjevanja z živalmi.


Prepoznati vrednost neokarnizmov

Čeprav so neokarnizmi obrambne ideologije, pa v vsaki izmed njih najdemo ideje, vredne premisleka: kako pristopiti k vprašanjem dobrobiti živali v ogromnem karnistično-industrijskem kompleksu, medtem ko se borimo za njegovo odpravo? Ali obstajajo načini, da bi vegani jedli na okolju še bolj prijazne načine? Kateri so zdravstveni izzivi za nove vegane in kako lahko povečamo zavedanje o teh vprašanjih, da bi na primer zdravstveni delavci bolj podpirali veganstvo?

Poleg tega je bistvenega pomena, da vegani razlikujejo zagovornike neokarnizma od samih ideologij. Tiste, ki podpirajo neokarnizem, nedvomno resnično skrbijo vprašanja, ki naj bi jih te ideologije obravnavale. Ti ljudje se spoprijemajo z zapletenimi izbirami v zapletenem sistemu. Vegani bi morali pozdraviti pripravljenost velikega števila zagovornikov neokarnizma “povzročati manj škode”, hkrati pa jih vzpodbujati h globljemu razmisleku o njihovih izbirah. 


Neokarnizem in družbeni napredek

Družbena gibanja ne rastejo premočrtno; družbene spremembe so počasne, nepredvidljive in nestalne. Veganstvo je revolucionarno gibanje, ki zahteva temeljit premik v družbeni zavesti in radikalno spremembo v odnosu do nas samih, drugih bitij in planeta. Tovrstne spremembe pa se ne zgodijo brez velikega odpora. Takšen odpor se pokaže na različne načine: zmeraj bolj represivni zakoni, ki ščitijo izkoriščevalce živali, povečanje karnistične propagande in pojav novih ideologij, ki trdijo, da ponujajo privlačne rešitve za neprijetno realnost.

Kot vegani moramo prepoznati in osvetliti neokarnizme, da bi ustvarili pristnejši dialog o vprašanju prehranjevanja z živalmi. Takšen dialog je v veliki meri odvisen od tistih, ki smo vegani, da smo vzor za lastnosti in načine ravnanja, ki jih želimo - izogibati se je potrebno obrambni drži ter ceniti in upoštevati skrbi zagovornikov neokarnizma. Zagovorniki neokarnizma so zavezniki veganov, ne naši nasprotniki; naredili so korak naprej na karnističnem kontinuumu in njihovo pripravljenost na razmislek o izbiri hrane ter željo, da bi povzročali manj škode, je potrebno pozdraviti. Nenazadnje se vegani lahko veselimo neokarnizmov kot pokazateljev premika v družbeni zavesti in kot znanilcev boljšega sveta.

Avtorica tega prispevka je Dr. Melanie Joy, znana po svoji knjigi Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave. 

Prispevek (v angleškem originalu) je objavljen na One Green Planet. Prevod (z dovoljenjem avtorice in One Green Planet): Veganska iniciativa.

V branje priporočamo tudi predhodno objavljene članke Melanie Joy: Kaj je karnizem?, Karnizem za meso-jedce, Pristop vegetarijancev in veganov do karnistov ter Karnizem: zakaj je uživanje živali vprašanje socialne pravičnosti.

Ali je živinoreja lahko okolju prijazna?

V trgovinah lahko na policah z mesom in mlečnimi izdelki najdemo oznake kot so "humano vzgojeno", "iz talne reje", "iz proste reje", "s pašnika", "ekološko" ali "brez krutosti". Vse te oznake so zasnovane na način, ki potrošniku da občutek, da so izdelki, ki jih kupuje, prijazni do okolja in živali.

O zavajajoči naravi teh oznak bomo več pisali kasneje, tukaj se bomo pa posvetili vprašanju, kakšno vlogo imajo te oznake v problematiki rabe tal in vode ter emisij toplogrednih plinov in zaščite avtohtonih vrst.

 

Ali se zavzemate za

- Ukinitev industrijske živinoreje?
- Zaščito naših gozdov, pragozda in divjine?
- Zaščito domorodnih vrst na kopnem in v morju?
- Zmanjšanje emisij toplogrednih plinov?
- Zaščito naših rek in potokov pred onesnaženjem?
- Resničen napredek v boju za odpravo lakote v svetu?

Super, če ste na vsa zgornja vprašanja odgovorili pritrdilno! Ampak tu je še eno vprašanje, in to je morda nekoliko zahtevnejše. Ali menite, da je uživanje mesa krav, krmljenih zgolj s travo, pitje mleka "brez krutosti", uživanje piščancev, puranov in jajc iz talne reje, mesa ekološko gojenih pujsov ter ulovljenih ali gojenih vodnih živali (vpliv prehranjevanja z vodnimi živalmi ni zajet v tem članku) mogoče uskladiti s temi prepričanji?

Ko končate z branjem tega prispevka, vas lahko odgovor preseneti.

Velik delež raziskav, navedenih v tem članku, se nanaša na krave (v industrijski terminologiji pogosto opisane kot "govedina" ali "govedo"). Toda ob milijardah drugih rejnih živali, vključno s pujsi, kokošmi, purani, kozami in ovcami, ki živijo na tem planetu, ni težko videti, da to ni zgolj vprašanje odpovedi "rdečemu mesu".

Poročilo ameriškega instituta za meso (American Meat Institute) iz leta 2010 navaja, da je mesna industrija v letu 2009 ubila in predelala:

• 8,7 milijarde piščancev,

• 246 milijonov puranov,

• 113,6 milijona pujsov,

• 33,3 milijona goved,

• 2,2 milijona ovc in jagnjet.

Ne smemo pozabiti, da se te številke lahko nanašajo zgolj na ameriško mesno industrijo, da svetovno prebivalstvo strmo narašča in da je zahodni način prehranjevanja, ki temelji na živalskih proizvodih, zmeraj bolj pogost tudi v drugih državah.

[Do slovenske statistike za leto 2009 lahko dostopate tukaj. Pri tem ne pozabite, da Slovenija pridela le manjšino tega, kar dejansko potroši. Bodite pozorni tudi na število živali, poginulih pred zakolom.]

Do industrijske živinoreje ni prišlo zato, ker bi se ljudje dobro počutili ob zapiranju živali v prenatrpanih in nezdravih razmerah. Pojavila se je zaradi vse večjega povpraševanja po živalskih proizvodih in zaradi dobička, ki ga ponuja. In odgovor na odpravo krutosti in uničevanja okolja, ki sta neizogibni del te industrije, ni v ekološki, lokalni, pašni, humani, prosti ali talni reji... in tu so razlogi, zakaj.

V tem prispevku se bomo osredotočili le na to, kako te dejavnosti vplivajo na zdravje našega planeta. Za več informacij o etični problematiki "proste" in "talne" reje živali preberite ta prispevek (v slovenskem jeziku).

Raba tal

Združeni narodi poročajo: "Živinoreja ima danes v uporabi 30 odstotkov celotne kopne površine, predvsem so to trajni pašniki, vendar se tudi 33 odstotkov vse svetovne obdelovalne zemlje uporablja za proizvodnjo krme za živino."

Nekateri ljudje med branjem te statistike morda pomislijo: "No, zakaj ne bi prenehali gojiti žita za živalsko krmo in te zemlje raje uporabili kot pašnike? Ali ne bi to rešilo problema?"

Veliko živali kot so prašiči, purani in piščanci, tudi v prosti reji krmijo z žitom. Nekatere živali seveda lahko jedo le travo, a samo v ZDA je za meso rejenih več kot 90.800.000 krav (podatek iz pol-letnega poročila USDA). Vsaka krava za pašo potrebuje nekje med 1 do 14 hektarji travnikov, odvisno od kakovosti paše. Če uporabimo najmanjšo številko, torej 1 hektar pašnikov za vsako kravo, to pomeni, da samo za krave v ZDA potrebujemo približno 90,8 milijonov hektarjev rodovitne zemlje za pašo. To pa je več kot 10% celotne površine ZDA in to je SAMO za krave. V ta račun ni zajet prostor, potreben za pašo več kot 2.200.000 ovc in jagnjet, ali za primeren življenjski prostor kar 113,6 milijonov prašičev, 246 milijonov puranov, 8,7 milijard kokoši. (Ti podatki ustrezajo številu živali, razen krav, ubitih v letu 2009. Če upoštevamo še živali, rejene za mleko, jajca, volno itd.,  je dejansko število rejnih živali je bistveno višje.) Prav tako nismo vračunali prostora, potrebnega za gojenje žita za živali, ki ne morejo jesti zgolj trave.

Potrebno je tudi upoštevati da, razen če se krave pasejo v tropskem območju, jih je v zimskih mesecih še vedno potrebno hraniti z žitom.

Nekateri ljudje trdijo, da je krave in druge s travo krmljene živali, kot ne primer ovce, mogoče rediti na zemlji slabše kvalitete, t.i. "mejnih območjih", ki se jih ne da uporabiti za pridelavo poljščin in kjer ne uspeva gozd.

To je definicija mejnih območij: "Izsušena in v splošnem negostoljubna zemljišča. Zemlja, ki ima ponavadi malo ali nič možnosti za dobiček, in pogosto slabo prst ali druge neželene lastnosti. Pogosto na robu puščave ali drugih opustošenih območij."

Če bi za pašo uporabljali mejna območja, bi zaradi nizke kakovosti in količine paše vsaka krava potrebovala 14 hektarjev zemlje. Če to pomnožimo z 90,8 milijona krav, potrebujemo 4,9 milijona kvadratnih milj mejnih območij, površina ZDA pa znaša zgolj 3,79 milijona kvadratnih milj.

Tudi če bi lahko našli dovolj prostora za pašo vseh teh živali, kaj bi se pa zgodilo z avtohtonimi vrstami, ki so v tem prostoru že prisotne? Bi preprosto mirno sobivale?

Uničenje avtohtonih vrst

Skrb za živali, poseljenih na prostranem območju, seveda zahteva več sredstev. Med drugim to vključuje zbiranje, prevoz in "zaščito živali pred plenilci". "Zaščita živali pred plenilci" v resnici pomeni dati prednost življenju ene živali pred drugo. Ograde, ki jih postavijo živinorejci, ovirajo prosto živeče živali pri gibanju, iskanju hrane in vode.

Trenutno le tri odstotke za meso rejenih krav v ZDA krmijo s travo, pa se za njihovo "zaščito" ubija in preseljuje na tisoče divjih živali. Leta 1931 so (v ZDA) ustanovili program za nadzor škode živali (ADC, Animal Danage Control) z namenom omejevanja in zatiranje škodljivcev ter "upravljanja"  prostoživečih živali, ki so označene kot škodljive rejnim živalim. Leta 1997 se je ADC zavoljo boljše podobe intržnih namenov preimenoval v "Službo za divjad" (Wildlife services) in hkrati skoval geslo "Živeti z divjimi živalmi."

Na spletni strani USDA je zapisano, da Wildlife Services "zagotavljajo zvezno vodstvo in strokovno znanje za reševanje konfiktov s prosto živečimi živalmi ter ustvarjajo ravnovesje, ki omogoča ljudem in divjadi sobivati v miru."

Ne vem, ali morda samo jaz ne vidim, kako lahko izraz "sobivati v miru" pomeni ubijati druga čuteča bitja. Vendar Wildlife Services redno počnejo prav to. Domorodne vrste ubijajo s strupom, s pastmi, z lovom, zažiganjem brlogov (v brlog živali vlijejo kerozin in nato podtaknejo ogenj, pri čemer mladički v brlogu živi zgorijo) in streljanjem s tal ali iz helikopterjev.

Seznam živali, ki jih Wildlife Services premeščajo ali ubijajo, vključuje (ni pa omejen na) divje konje, jazbece, črne medvede, rise, kojote, sive in rdeče lisice, pume, oposume, rakune, dihurje, bobre, nutrije, ježevce, prerijske pse, kose, čaplje in škorce. Ta seznam je dolg, vendar ni izčrpen. In medtem ko Wildlife Services iščejo nove načine za "sobivanje v miru" z avtohtonimi vrstami, so pogosto nenamerno ubiti tudi domači psi, mačke in ogrožene vrste živali. Tudi, če teh žrtev ne prištejemo, Wildlife Services vsakoletno namerno ubijejo več kot 1,5 milijona divjih živali. Vse to je v veliki meri plačano z denarjem davkoplačevalcev.

Zakaj izginja deževni gozd

Kot smo omenili že prej, če krave ne živijo na tropskem območju, morajo v zimskih mesecih biti hranjene z žitom in vsaj do neke mere zaščitene pred vremenom ali preseljene v toplejše kraje. Da bi se rejci temu izognili, med drugim tudi iz ekonomskih razlogov, je velik del ameriške "proste reje" lociran v drugih državah (na primer v Braziliji) in na nekdaj nedotaknjenem havajskem hribovju.

Lani je revija za okoljsko znanost in tehnologijo (Journal of Environmental Science & Technology) objavila podatek, da je govedoreja v Braziliji glavni razlog za krčenje deževnega gozda, kar je eden največjih povzročiteljev podnebnih sprememb!

Medtem ko je povpraševanje po mesu s travo krmljenih krav velik faktor v odločitvi živinorejcev, da sekajo deževni gozd, pa ima to uničevanje še hujše posledice, kot se zdi na prvi pogled.

Uničevanje pašnikov

Veliko ljudi domneva, da medtem, ko se krave, ovce in koze sprehajajo po pašniku in mulijo travo, njihovi kakci naravno gnojijo travo in izboljšujejo rodovitnost tal.

Po določenem času se bo gnoj razgradil v prst, a preden se to zgodi, je vsebnost dušika (in drugih snovi) v njem tako visoka, dejansko "ožge" rastline in travo, na katero pade. Živali, ko se gibajo, tudi kompaktificirajo prst, pohodijo avtohtone vrste rastlin in širi se škodljiv plevel. To povzroča, da postane zemlja poškodovana in za daljši ali celo nedoločen čas (odvisno od stopnje storjene škode) neuporabna za pašo.

In kaj se zgodi z našo atmosfero in vodo, kot vse vsi ti iztrebki razgradijo?

Pitna voda in toplogredni plini

Poročilo Okoljskega programa Združenih narodov ("Assessing the Environmental Impacts of Consumption and Production Priority Products and Material") je pokazalo, da je, predvsem zaradi industrije mesa in mlečnih izdelkov, na globalni ravni 70% porabe sladke vode, 38% rabe zemljišč in 14% emisij toplogrednih plinov na svetu porabljenih za kmetijsko proizvodnjo. Profesor Edgar Hertwich, glavni avtor tega poročila, je dejal: "Živalski proizvodi povzročijo več škode kot proizvodnja mineralnih surovin za gradbeništvo, kot so pesek ali cement, plastike ali kovine. Biomase in nasadi za živali so tako škodljivi kot  izgorevanje fosilnih goriv."

To morda ni novica, vendar je še vedno precej zaskrbljujoče in frustrirajoče videti, koliko čiste vode porabi industrija mesa in mlečnih izdelkov, še posebej ker ob tem na milijone ljudi po svetu zboleva zaradi parazitov, virusov in bakterij, ki vodo okužijo preko izločkov ljudi in živali. Za večino živalskih odpadkov v naših vodnih sistemih je odgovorna ista industrija mesa in mlečnih izdelkov, ki potroši večino naše pitne vode. Če želite izvedeti več o tem, preberite ta prispevek (v angleškem jeziku).

Medtem, ko je večina onesnaževanja s kmetijskimi odpadki pripisana velikim obratom z intenzivno živinorejo, pa ta problem ne bo enostavno izginil, če več kot 90.800.000 krav premestimo v prosto rejo in razkropimo po vsej državi in posledično bližje potokom, rekam in zalogam podtalnice, ki tečejo na in pod zemljo, kjer se krave pasejo.

Kaj pa toplogredni plini, ki jih proizvajajo rejne živali? Ta problem je gotovo manjši, če živali niso v natrpanih farmah, mar ne...?

Toplogredni plini in prosta ter pašna reja živali

Zadnji mit o tej "alternativi industrijski živinoreji", ki ga bomo raziskali, je mit o toplogrednih plinih. Vsako leto izhajajo nova poročila o tem, koliko dušikovega oksida in metana proizvedejo rejne žival in kako daljnosežen vpliv ima to na okolje. Ali imajo ekološka reja pujsov, prosta reja piščancev in pašna reja krav res manjše emisije toplogrednih plinov?

Nathan Pelletier z Dalhousie University v Halifaxu (Nova Scotia) ocenjuje, da krave v pašni reji proizvajajo 50% VEČ toplogrednih plinov kot krave v intenzivni reji. Zakaj? Odgovor je dejansko zelo logičen. Krave, ki jedo zgolj travo, rastejo veliko počasneje (z za krave naravim tempom) kot krave, krmljene z žitom. Zato traja veliko dlje, preden jih pošljejo v zakol. Več časa kot krava potrebuje za rast, več trave mora pojesti in posledično oddaja več metana in dušikovega oksida. Prav tako je potrebno omeniti, da je večina teh prostranih pašnikov, kjer se pasejo krave, "okrepljenih" z gnojili, ki jih krave med pašo zaužijejo.

Kot smo že dejali, če problem porazdelimo po večjem območju, to še ne pomeni, da ta problem izgine. Živali morajo še vedno jesti, iztrebljati, piti in se gibati, in s temi preprostimi dejanji prihaja do veliko prav istih problemov, ki jih ustvarja intenzivna reja živali.

Kaj pa, če kupujemo lokalno?

Vsi vidiki reje živali, ki smo jih obravnavali zgoraj, veljajo tudi za lokalne kmetije. Ne glede na to, kako stvar zapakiramo in označimo, planet ne more vzdrževati človeštva, ki se prehranjuje z živalmi.

Ocenjujejo, da bo svetovno prebivalstvo še pred letom 2050 preseglo 9 milijard ljudi. Otresti se moramo kulturnih, političnih in kulinaričnih zadržkov. Čas je, da se zavemo posledic naših prehranskih izbir. V življenju je veliko stvari, ki jih ne moremo nadzorovati, ampak prehrana je na srečo ena izmed tistih, kjer imamo možnost izbire.

Prišli smo do točke, ko celo Združeni narodi pravijo, naj preidemo na vegansko prehrano:

"Vpliv kmetijstva na okolje se z večjo količino živalskih proizvodov, ki jih zahteva naraščajoče prebivalstvo, bistveno poveča. Za razliko od fosilnih goriv je težko iskati alternativne možnosti: ljudje enostavno morajo jesti. Bistveno zmanjšanje vpliva bi bilo mogoče le s precejšnjo spremembo načina prehrane po vsem svetu; spremembo, ki iz prehrane izključuje živalske proizvode."

Naše vsakdanje odločitve ustvarjajo okoljsko krizo, s katero se svet danes sooča, in naše vsakodnevne odločitve so tisto, kar nas lahko še reši.

Človek pa ne postane vegan le zavoljo okolja in zdravja, saj biti vegan od nas zahteva, da vsakemu čutečemu bitju priznamo pravico do življenja. Uničenje okolja, ki ga je bilo mesni in mlečni industriji dovoljeno povzročiti na našem planetu, je le simptom tega, kako se slepimo - ne le glede tega, kaj jemo, ampak tudi koga. Čas je, da odpremo svoje oči, svoj um, in najpomembnejše, svoja srca, in izberemo življenje - za živali, za planet in za nas same.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu: Eco-Friendly animal products?) je Alisa Rutherford-Fortunati.
Prevod: Veganska iniciativa