Ob svetovnem dnevu veganstva

Na današnji dan že dvajseto leto zapored obeležujemo svetovni dan veganstva, letos pa mineva tudi 70 let od uvedbe izrazov vegan in veganstvo ter ustanovitve The Vegan Society. Svetovni dan veganstva in tudi ves november,  ki je svetovni mesec veganstva, sta za vegane priložnost, da prijateljem in družinskim članom pomagamo razumeti, zakaj je za nas tako pomembno, da se prehranjujemo, oblačimo, obuvamo in živimo vegansko, in kako lahko vsak posameznik pripomore k bolj pravičnemu svetu, ki ne bo temeljil na izkoriščanju drugih čutečih bitij, ki bo varčnejši z viri hrane in vode ter bo mnogo manj onesnaževal planet, naš skupni dom. 

Vegani stremimo k bolj sočutnemu svetu, to pa ne pomeni, da tisti, ki (še) niso vegani, nimajo podobnih želja. Mar si ne delimo želje po odpravi vojn in nasilja med ljudmi? Mar si tisti, ki niso vegani razen morebitnih redkih izjem želijo, da bi živali čim bolj trpele? Če bi bilo tako, potem bi nekdo ob zalogaju mesa užival ob misli, da je za ta zalogaj nekdo izredno trpel. Užival bi recimo ob predstavi o pujsu, ki so mu že kot dojenčku na živo odrezali rep in ga kastrirali, naslednjih nekaj mesecev pa je preživel v prostoru, ki mu ne moremo reči drugače kot zapor ali koncentracijsko taborišče, naposled pa so ga, še preden bi dosegel odraslo dobo, poslali na strašljivo pot, ki se konča v zgradbi, kjer so tla prekrita s krvjo, prostore med stenami pa polnijo srce parajoči kriki. Ko prispe do te zgradbe in ga ljudje z udarci po rampi potiskajo vroti vhodu, pujs lahko upa samo še na to, da bo jekleni bat, ki mu ga bo pištola skozi lobanjo potisnila v možgane, zadel pravo mesto in se ne bo zavedal, ko ga bodo obesili na kavelj, mu prerezali vrat in naposled z vrelo vodo odstranjevali kocine z njegovega umirajočega telesa. Le kdo bi užival ob takšnih prizorih?

Ne, medtem ko z užitkom in veseljem pomislijo, kako lepa in dišeča je bila jagoda, ki so jo utrgali na vrtu, kako bohotna je odrezana glava solate in kako vabljiv krompir, ki so ga izkopali, ljudje razen zelo redkih izjem ne želijo misliti na to, kaj se je moralo zgoditi, da se je na njihovi mizi znašel zrezek, kos sira ali jajce. Zato je mnogim celo zelo težko sedeti za isto mizo z veganom. Če bi si priznali resnico, potem bi morali ugotoviti, da je njihovo početje v nasprotju z njihovimi vrednotami, ki obsojajo zasužnjevanje, posilstvo, mučenje, umor. Zato so pogovori med vegani in tistimi, ki to (še) niso, pogosto zelo zahtevni, nabiti so s čustvi in se navadno končajo z večjo ali manjšo zamero na obeh straneh. Naša naloga je, da smo v tovrstnih soočenjih čim bolj razumevajoči do sogovornikov, njihova dolžnost (če to priznajo ali ne) pa, da se soočijo z dejstvi in si pričnejo odstrinjati tančice z oči.

Teh tančic je veliko in so različnih vrst. Nekaj jih ustvari družba: izdelki živalskega izvora so "normalni", "tradicionalni" in zato potrebni. Nekateri izdelki živalskega izvora kažejo tudi na izbran okus ali visok družbeni status. Mnogo jih pa ustvari živalska industrija, ki se dobro zaveda nelagodja, ki ga občutijo potrošniki, če se le za trenutek zavedo, da je takoimenovani "zrezek" na njihovem krožniku pravzaprav del telesa živega bitja, ki je imelo starše, ki bi tako kot človeški starši naredili vse, da bi jih zaščitili pred trpljenjem; bitja, ki je imelo rado sonce, zrak, svobodo, ki je ljubilo življenje tako kot mi. Enako velja za tako imenovano mlečno industrijo, ki se na vse kriplje trudi prikriti resnico o tem, da je mleko živali namenjeno otrokom teh živali ter da v naravi ne obstaja nobena druga vrsta živih bitij, ki bi iz takšnih ali drugačnih za lase privlečenih razlogov še v odrasli dobi uživala mleko, ki je dejansko namenjeno otrokom neke druge vrste. Zato živilska industrija izumlja izraze kot "srečne krave" in "srečne kokoši" in z ničvrednimi nalepkami ter praznimi besedami ljudem ponuja lažno predstavo, da s svojimi izbirami ne povzročajo trpljenja. Lahko bi izpostavili še mnogo drugih tančic živilske industrije, a žal ta v svoji dejavnosti ni osamljena. Podobne metodologije morajo za svoj obstoj uporabljati tudi farmacevtska, modna, pohištvena in avtomobilska industrija ter celo industrija, ki "proizvaja" izdelke za hišne ljubljenčke.

Grozote, ki jih te tančice  skušajo zakriti, so enakovredne in nekajkrat bolj množične kot najhujše grozote, ki smo jih ljudje v zgodovini zagrešili nad pripadniki drugih ras. Ob tem najbrž ni treba posebej poudariti, da se te grozote nad živalmi dogajajo nepretrgoma skozi vso zgodovino, v našem času pa so dosegle rasežnosti, ki ne ogrožajo samo obstoja naše vrste, temveč vsega življenja na planetu, kot ga poznamo.

Na srečo je veganska ponudba v trgovinah iz meseca v mesec večja. Britanski časnik The Guardian danes celo poziva podjetja in trgovine, naj na tržišču še povečajo delež izdelkov brez sestavin živalskega izvora, to pa naj na embalaži tudi jasno označijo.

In kaj je zaznamovalo preteklo leto?

Evropska državljanska pobuda za prepoved poskusov na živalih Stop Vivisection je z uradno potrditivijo uspešno zaključila zbiranje podpisov in se pripravlja na predstavitev argumentov Evropski komisiji ter javno  obravnavo v Evropskem parlamentu.

Zelo pomembna posredna podpora v prid omenjeni pobudi je (zaenkrat v obliki pomislekov) prišla tudi iz tistih znanstvenih krogov, ki so doslej poskuse na živalih goreče zagovarjali. British Medical Journal je junija letos objavil članek, ki z znanstvenega stališča zavrača poskuse na živalih, isto temo sta izpostavila tudi uvodnik odgovorne urednice ter naslovnica.

Vedno pogosteje beremo tudi o prepovedih cirkusov z živalmi v državah širom sveta - v zadnjih mesecih se je to zgodilo v Indiji, Kataloniji ter na Malti, v Sloveniji pa prepoved velja od januarja letos. Pod pritiski aktivistov in javnosti kloni tudi krznarska industrija: v preteklem letu smo se veselili novic o zaprtju nekaterih trgovin in farm v Evropi in Severni Ameriki, v Sloveniji pa bo 1. januarja 2015 v veljavo stopila prepoved gojenja živali zavoljo krzna ter lova nanje.

V preteklem letu je v Sloveniji vzklilo posestvo Koki, kjer je do sedaj zatočišče in dom našlo že približno 30 živali, rešenih iz živinorejske industrije. Veganska iniciativa je ponosna posvojiteljica dveh prav posebnih deklet s posestva, račke Elle in putke Fride.

Celo slovenska literarna ponudba je v preteklem letu postala bogatejša za eno vegansko slikanico za otroke: v slovenskem prevodu je namreč izšla knjiga Veganstvo je ljubezen avtorice in ilustratorke Ruby Roth.

Naj zaključimo s pozivom našim prijateljem, sodelavcem, znancem ter drugim še-ne-veganom: le pogumno se ozrite v svoje srce, ljudje, vaše vrednote so pomembnejše od okusa sira ali teksture zrezka. Priznajte si, da so življenje, svoboda in odsotnost trpljenja - pravice, ki pripadajo vam - tudi pravice, ki po rojstvu pripadajo vsem živim, čutečim bitjem, in če nam, ljudem, ni potrebno jesti živali, se oblačiti vanje ali jih kakor koli drugače izkoriščati, potem je prav, da tega tudi ne počnemo. Iskreno vas vabimo, da se v tem mesecu prehranjujete vegansko in ugotovite, da to ni noben bavbav, religija ali odrekanje, in upamo, da se ob koncu meseca ne boste več ozirali nazaj, temveč boste ponosno odkorakali veganstvu naproti.

4. oktober - svetovni dan živali

Naša prva dolžnost do naših skromnih bratov (živali) je, da jim ne škodujemo, a samo to ni dovolj. Imamo pomembnejšo nalogo – da jim nudimo pomoč, kadar koli jo potrebujejo.

- Sv. Frančišek Asiški (1181 - 1226)

Na srečanju ekologov v Firencah so leta 1931 kot način osveščanja o ogroženih vrstah živali podprli idejo o vsakoletnem svetovnem dnevu živali in za datum izbrali 4. oktober, dan Sv. Frančiška Asiškega, zavetnika živali.[1] 

Ali je zavoljo vpeljave tega datuma od takrat izumrlo manj živalskih vrst, kot bi jih sicer, ne vemo. Trgovina s krznom, lov za zabavo, zavoljo oklov, plavuti, jezikov ali drugih delov teles, krčenje življenjskega okolja in onesnaženje so od tedaj veliko vrst potisnili na ali čez rob izumrtja. Ocenjujejo da, vključno z žuželkami, vsako leto izumre vsaj 10.000 živalskih vrst, kar je nekaj tisočkrat toliko, kot bi jih izumrlo brez človeškega vpliva.[2]  Hkrati pa človek polni hleve s stotinami milijard nenaravno križanih živali, da bi potešil svoj krvavi pohlep po mesu in mleku, ki ju povprečen prebivalec razvitih držav letno konzumira 80 kilogramov in 200 litrov. Poleg gorja, ki ga to povzroča živalim, je živinorejska industrija največja svetovna proizvodnica toplogrednih plinov, izredna potrošnica žita, soje, vode, drugih virov in prostora ter onesnaževalka zemlje in voda.[3] Zavoljo bolezni, ki si jih s tem povzročamo, v laboratorijih neizrekljivo mučimo milijone živali, da bi izdelali tablete, ki bi omilile učinke našega napačnega ravnanja na človeško (!) zdravje, da bi ugotovili, kako zeleni čaj in kava vplivata na človeško (!) prebavo in ali so ljudje (!) po prenehanju jemanja amfetaminov depresivni.[4]

Svetovni dan živali je iz dneva spomina na ogrožene vrste sčasoma prerasel v dan spomina na in spoštovanja do vseh živali in ljudje ga v različnih oblikah zaznamujemo širom sveta, ne glede na vero, nacionalnost ali politično ideologijo. Še zmeraj pa je naše pojmovanje živali kalno. Bolj nam je mar za obstoj določene vrste kot za pravice posameznih živali znotraj nje. Namesto da bi prenehali izžemati naravo in naše sozemljane, menimo, da naravo lahko "uravnavamo", z živalmi pa "upravljamo". Z izjemo redkih štirinožnih izbrancev, po večini psov in mačk, s sozemljani ravnamo kot s potrošnim materialom, vključno s psi in mačkami pa so živali naša (ali pa državna) lastnina - lahko jih kupujemo in prodajamo kakor kos pohištva, bicikel ali kuhinjski lonec. Le redko se vprašamo po smiselnosti, pravičnosti in pravilnosti našega ravnanja.

Otrok, ki z užitkom zagrize v breskev, občuduje fižol, ki je vzklil v lončku na okenski polici, ali z zanimanjem posluša, kako nastanejo testenine, nam lica raztegne v nasmeh in mu, vsaj sami pri sebi, dobrodušno prikimavamo. 

Kakšne občutke pa bi v nas izzval otrok, ki brca mačko, na domačih kolinah zajcem z užitkom lomi vratove ali pod naslovom "Kaj bom, ko bom velik" nariše okrvavljeno osebo, ki živali slači iz kož?

To, kako gledamo na otroke in katere vrednote želimo krepiti pri njih, je eno redkih ogledal, ki nam pokažejo, da s sliko sveta, ki smo si jo ustvarili, nekaj ni v redu. Ko nas otroci vprašajo, od kod pride meso, kako nastane usnje ali zakaj ima krava mleko, pogosto ugotovimo, da tega še sami prav dobro ne vemo, če pa že, svoj odgovor izkrivimo in zamaskiramo do neprepoznavnosti. Mar resnica ne bi travmatizirala otrok? Mar naj jim razložimo, da ima krava, kakor vsaka druga samica sesalcev, mleko le, kadar ima naraščaj? Da ji od rane mladosti vsako leto v zadnjično odprtino do ramena potisnejo roko, s katero skozi črevo naravnajo maternični vrat in ji skozi vaginalno odprtino vstavijo instrument za umetno oplojevanje? Da potem pijemo mleko, namenjeno njenemu teličku, ki konča kot meso na naših krožnikih in v posodah naših psov, prav tako kot njegova mati, ko se njeno telo izčrpa in ni več donosno? Je mar naključje, da le redko, če sploh kdaj, uzremo katero izmed milijard živali, preden njeno telo serviramo na krožniku ali si ga nataknemo na noge? 

Zakaj dovoljujemo, da se dogajajo stvari, ki jim z vsem svojim bitjem nasprotujemo: posilstvo, kraja otrok, odvzem svobode, mučenje, umor? Zakaj se prepričujemo, da je to naravno, da tako pač je ali da ne moremo spremeniti svojih navad? Zakaj se nam v želodcu naredi vozel, če pomislimo, da bi se kaj takšnega zgodilo našemu psu ali celo neznanemu človeku, živečemu na drugem kontinentu, dovoljujemo pa, da se to dogaja pujsom, kravam in drugim živalim, ki prav tako čutijo, čustvujejo in se zavedajo? Zakaj otroke vodimo v živalske vrtove in na predstave z delfini ali tjulnji, jih prepričujemo, da je to, kar vidijo, naravno, in jih, izlet za izletom, obrok za obrokom, učimo, da so nekatere živali za ljubkovanje, druge pa za izkoriščanje na ta ali oni način?

Slovenci se še prav posebej radi prepričujemo, da pri nas lepo ravnamo z živalmi, da živijo na idiličnih kmetijah, kjer z njimi ravnajo kot z lastnimi otroki. Tudi, če bi to bilo res in če večina živil živalskega izvora ne bi prišla k nam z intenzivnih obratov na tujem in italijansko usnje ne bi bilo od nepojmljivo trpinčenih krav z vzhoda, kako lepo je mogoče ravnati z nekom, ki ga izkoriščaš za profit? Jih na samem koncu njihovega kratkega, bednega življenja nemara božajo in ljubkujejo do smrti?

Ko se ob svetovnem dnevu živali raznežimo ob slikah ljubkih mladičkov, ki jih bomo nedvomno prejeli po elektronski pošti in bodo krožile po družabnih omrežjih, se torej zazrimo v nam najbližjo žival - vase - in se vprašajmo o naših vsakdanjih navadah, izbirah in odločitvah. Ali se nekdo, ki eno žival (na primer svojega psa) ljubkuje, z drugo roko pa zabada vilice v drugo žival, resnično lahko okliče za ljubitelja živali? Ali bi nekomu, ki se trudi za pravice afriških otrok, hkrati pa zatira in izkorišča, da, celo plačuje posiljevanje in umore otrok z Daljnega Vzhoda, lahko rekli ljubitelj otrok? Primerjava tega dvojega se morda zdi šokantna, v resnici pa sta si primera zelo podobna.

Razširimo torej svojo ljubezen tudi na tiste živali, katerih ne poznamo po imenu in nikoli nismo uzrli njihovih oči - spomin nanje so le njihovi predelani posmrtni ostanki na policah trgovin. Poskrbimo, da s svojim denarjem ne plačujemo smrti, temveč podpiramo okolju, ljudem in živalim prijazno industrijo. Izbrati s srcem je lažje, kot bi si morda mislili, in tržišče ter proizvodnja sledita zahtevam potrošnikov. 

Izmijmo si pesek iz oči, odvrzimo napačne predstave, ki sta nam jih vsilili zavedena družba in živinorejska industrija s svojimi oglasi, in znova spoznajmo živali - z nepristranskostjo in nedolžnostjo, ki sta nam bili lastni, ko smo bili še sami otroci. Ko sozemljanom nismo pripisovali vrednosti na podlagi koristi, ki jih lahko imamo od njih, temveč smo jih videli kot sebi enakopravne, kot prijatelje, učitelje, prejemnike in vračitelje naše ljubezni. In začnimo ustvarjati takšen svet, kot bi si želeli, da ga poznajo naši otroci, otroci naših otrok in vsa druga čudovita bitja, s katerimi si delimo naš planet.

Besedilo: Veganska iniciativa

[1] World Animal Day

[2] WWF 

[3] FAO 

[4] Animal models of depression

Povezave na vire fotografij: prva druga tretja četrta peta šesta sedma osma deveta deseta

Mednarodni dan Zemljanov

Vsi smo Zemljani in vsi enakopravni. Nič več si ne bomo zatiskali oči pred nasiljem, ki se izvaja nad drugimi živalmi – našimi Sozemljani – v prehranske, oblačilne, zabaviščne, raziskovalne in druge namene. Združeni v spoštovanju do vseh čutečih bitij bomo glas neslišanih, neutišljiv odmev hrepenenja po življenju in svobodi, ki ga čutimo vsi Zemljani – tako ljudje, kakor tudi ostale živali.

To je bilo osrednje sporočilo zagovornikov pravic živali, ki so v soboto, 24. avgusta, v več kot štiridesetih mestih širom po svetu obeležili mednarodni dan Zemljanov. Pobudnik dogodka je bila skupina izraelskih aktivistov Direct Action Everywhere. Udeleženci so ponovno opozorili na zločine, ki se v nepredstavljivem številu vsak dan in vsak trenutek dneva dogajajo drugim čutečim bitjem – zločine, za katere se krivci z vsemi močmi trudijo, da bi ostali skriti pred javnostjo. V celotni zgodovini človeštva je živelo 100 milijard ljudi; 7 milijard nas živi danes. Mučimo in ubijemo pa dve milijardi čutečih živali vsak teden. »To je zločin nepredstavljivih razsežnosti«, pove znani filantrop Philip Wollen, ki je posebej za to priložnost pripravil navdihujoči nagovor, v katerem je poudaril, da je gibanje za pravice živali eno najbolj pomembnih gibanj za socialno pravičnost v zgodovini človeštva.

Krivci vedo, da ljudje še zdaleč niso ravnodušni do mučenja živali, kakor tudi ne do katastrofalnih posledic, ki jih takšno zavajanje ima - ne samo za živali, ampak tudi za okolje in ne nazadnje za zdravje in varnost ljudi samih. To se kaže tudi v tem, da so glasovi tega pomembnega emancipatornega gibanja vse številčnejši in vse glasnejši. Da bi pa ostale živali lahko živele svobodno in dostojno življenje, do katerega imajo pravico in, kakor mi sami, tudi željo, je veganstvo ključnega pomena, osveščanje o njem pa sestavni del tovrstnih dogodkov, kar so na različne načine sporočili tudi udeleženci mednarodnega dneva Zemljanov. Živeti in razmišljati vegansko je začetek delovanja proti nasilju in izkoriščanju. Veganstvo je miselnost in način življenja, ki ceni in spoštuje vse oblike življenja ter si prizadeva za uveljavitev takega življenja. Veganstvo ni zgolj življenjski slog, posameznikova odločitev o tem, ali bo ali ne bo sodeloval pri zasužnjevanju in izkoriščanju enakopravnih bitij; veganstvo ni  dieta! Veganstvo je osebna socialno-etično-politično angažirana pozicija, ki temelji na prepoznavanju čutečnosti vseh živali, vključno z ljudmi, in delovanju z namenom odprave neutemeljene diskriminacije do ostalih živali in t.i. karnizma tudi v praksi. Veganstvo je v principu predvsem vključujoče gibanje na vseh ravneh. Gibanje, ki prepoznava in se vključuje v ostala socialno in etično angažirana gibanja, kot so gibanje proti rasizmu, homofobiji, seksizmu, ableizmu… Veganstvo torej pomeni v enaki meri spoštovanje vseh razlik med nami in vključevanje  lepih, manj lepih, suhih, manj suhih, črnih, belih, vernih, nevernih, izobraženih, manj izobraženih, pernatih, kožuharskih, z golo kožo pokritih… Zemljanov, ki jih združuje prizadevanje za svet, ki bi bil prijazen in pravičen za vse Zemljane.

 

  

V tem duhu smo v Sloveniji mednarodni dan Zemljanov obeležili z zbiranjem podpisov za ukinitev poskusov na živalih v Kopru. Veganska iniciativa je uradni slovenski koordinator evropske državljanske pobude STOP VIVISECTION, ki državljanom daje priložnost, da jasno rečemo NE poskusom na živalih in pozovemo Evropsko unijo k upoštevanju različnih znanstvenih pristopov, ki so usmerjeni v zaščito živali in ljudi samih. Vsako leto je v laboratorijih v EU zlorabljenih vsaj dvanajst milijonov živali, predvsem miši in podgan, pa tudi psov, mačk, konjev, pujsov, zajcev, morskih prašičkov, opic in drugih. Raziskovalne metode, ki temeljijo na poskusih na živalih, niso etično sporne zgolj zaradi zlorabe živali, temveč ogrožajo tudi zdravje in varnost ljudi. Rezultati poskusov na drugih živalih niso neposredno prenosljivi na človeka in zaradi negativnih reakcij na zdravila v Evropi letno umre okrog 200.000 ljudi. Zahvaljujoč državljanski pobudi lahko državljani Evropske unije z milijonom podpisov sodelujemo pri sprejemanju zakonodaje v Evropski uniji. Do 1. novembra letos moramo zbrati milijon podpisov, s čimer lahko dosežemo ponovno obravnavo trenutno veljavne direktive, ki uravnava to področje, in od EU zahtevamo uvedbo nove direktive, ki bi bila prijaznejša do živali in do ljudi. Podrobnejše informacije o tej državljanski pobudi so v slovenskem jeziku na voljo na spletni strani www.stopvivisection.eu, na kateri  je mogoče s svojim glasom pobudo tudi podpreti.

Slovenija je po številu podpisov pobude Stop Vivisection na prebivalca v samem vrhu EU, takoj za vodilno Italijo. Del tega uspeha lahko pripišemo stalnim akcijam Veganske iniciative, skupine Pes moj prijatelj in številnih društev (Društvo za zaščito živali Bela krajina, Društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka, Društvo za zaščito živali Kočevje) ter posameznikov, ki so se registrirali kot zbiralci podpisov. Nedvomno pa uspeh pobude v Sloveniji kaže na visoko razvit etični čut prebivalstva, ki se je odrazil tudi v nedavni podpori javnosti za prepoved reje živali za krzno in prepovedi cirkusov z divjimi živalmi ter trenutno potekajoči peticiji proti lovu na ogrožene vrste ptic. Ovira pri zbiranju podpisov je le neosveščenost - poskusi na živalih so namreč tema, o kateri je v javnosti le malo govora, še posebej manjka resničnih in objektivnih informacij. Izvajalci poskusov, ki jih opravljajo za strogo zaprtimi vrati, ne želijo, da bi mediji in javnost imeli vpogled v njihovo delo; izjave z njihove strani so zato zelo pristranske, vsaka skrivaj posneta reportaža pokaže zelo drugačno sliko od tiste, s katero izvajalci poskusov zavajajo ljudi. Ena izmed odmevnejših v zadnjem času je na primer z britanske univerze Imperial College London, priporočamo pa tudi ogled dokumentarnega filma Green Hill - zgodba o svobodi, ki prikazuje zgodbo o uspehu italijanskih aktivistov pri reševanju psov pasme beagle iz podjetja za vzrejo in poskuse na živalih Green Hill v Italiji – v septembru se bodo po krajšem oddihu spet nadaljevale brezplačne projekcije filma po različnih slovenskih krajih.

Eden izmed psičkov, rešenih iz podjetja Green Hill. Vir: Il Giornale

Zbiranje podpisov v podporo evropski državljanski pobudi Stop Vivisection se bo zaključilo 1. novembra 2013. Prav vsak podpis šteje in je pomemben, zato se bomo še naprej trudili za uspeh pobude, ključnega pomena za to pa je, da za pobudo izve čim več ljudi, zato bralce naprošamo, da o pobudi in razlogih za podporo le-te obvestijo tudi svoje znance in prijatelje.

Preberite tudi:
- Uporaba psov pasme beagle vraziskavah in za testiranje zdravil za ljudi

- Trgovina z živalmi - storilci so med nami in imenujejo se zaščitniki živali

- Kaj je karnizem

in poglejte kratek video Dobra znanost – slaba znanost.
Obiščite spletno stran www.stopvivisection.eu in podprite evropsko državljansko pobudo Stop Vivisection.

Besedilo: Veganska iniciativa

Muce se predstavijo

Mačke in ljudje si domove delimo že tisočletja. Zgodovinarji so dolgo menili, da so se mačke udomačile v starem Egiptu; 3600 let stare egipčanske poslikave so bile najstarejši znani dokaz za sobivanje mačk in ljudi. Pred nekaj leti pa so na Cipru odkrili neovrgljiv dokaz, da so ljudje v svoje družine mačke sprejemali že pred 9500 leti.

Sedaj na svetu živi več kot pol milijarde domačih mačk. Tiste, ki nimajo varnega doma, se po svojih močeh trudijo preživeti na cesti ali v bližini urbanih naselij, kjer jim poleg bolezni, pomanjkanja hrane in nevarnih srečanj z vozili lahko grozi tudi bridek konec v krznarski industriji – pa ne le na daljnem vzhodu, kjer jih tudi jedo, temveč celo v naši bližini. Iz njihovih kož izdelujejo oblačila, odeje, rokavice, obutev, igrače, iz trebuščkov mačkov pa tudi opne za bobne.

Danes, 8. avgusta, je svetovni dan mačk. Pred dvema letoma smo vam na ta dan ponudili nabor mačjih zanimivosti, letos pa smo Tanjo Horvat in Jadranko Juras iz Društva za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka poprosili, da nam predstavita nekaj njihovih muc ter razkrijeta, kaj prinaša sobivanje z mačkami, kaj lahko pričakujemo od muce, ki živi z nami, in kaj ona pričakuje od nas:

Mačke so zanimive, raznolike, dostojanstvene. Nekatere so podobne psom.

Vsaka mačka je, tako kot vsako drugo čuteče bitje, posebna. Vsaka ima svoj karakter. Nekatere so prijazne, druge malo manj, nekatere se hočejo crkljati, druge tega ne prenesejo, spet tretje crkljanje zahtevajo in pokažejo, ko se ga naveličajo. Ene rade jedo veliko, druge bolj zmerno, nekatere so družabne in rade živijo v večji mačji skupnosti, druge so samotarke. Nekatere so presenetljivo podobne psom. Da se jih podkupiti, da se jih naučiti kakšen »sedi« - poznavalci pravijo, da je ta »sedi«  mnogo več od pasjega »sedi«. 

Znajo biti tudi nepredvidljive, zato jih ne smemo nadlegovati, kar pa ljudje s svojim zagnanim crkljanjem in vtikanjem v živali  često počnemo, potem se pa čudimo ostrini njihovih krempeljcev in jim zamerimo, čeprav smo praskam sami botrovali. Mačke niso zlobne. Tako kot ni zlobna nobena žival, to lastnost poseduje zgolj človeška vrsta.

Mačke so čudovite sostanovalke.

Če zadovoljimo njihovo potrebo po plezanju, skakanju in brušenju krempljev tako, da jim uredimo tako imenovana »mačja drevesa«, mačjih aktivnosti ne bodo izvajale na pohištvu in zavesah. Na svojem drevesu si dajo duška, zato pozabijo na kavč in ostalo pohištvo. So čiste, izjemno čiste. Ne marajo polulanih in pokakanih mačjih wc-jev in kot zakleto bodo vedno, ko jim boste wc počistili, takoj oddirjale vanj opraviti potrebo, češ: »Dolgo si čakal/a, da si pospravil/a, jaz pa sem med tem morala stiskati.« 

So izjemno radovedne, tako kot so radovedni otroci. Zanje ni omejitev, v vse vtaknejo svoj nos. Ta izjemno pametna bitja tudi točno vedo, da plosk z rokami ali glasen "NE" pomeni, da nečesa pač ne smejo. Ampak one to pogosto razumejo po svoje: ne smejo, dokler jih gledamo. Ko pa pogledamo vstran, bo mačka naredila točno to, kar hoče. Tudi zaradi tega so izjemna bitja. Njihov karakter je močan, ne glede na to, kakšen je. Krasne družabnice, ki na nešteto načinov komunicirajo s človekom, če to le hočemo opaziti. Vsaka je drugačna in pravi "mačkar" bi lahko ves teden z navdušenjem pripovedoval o svoji muci, če bi ga le kdo hotel poslušati.

Boljše od ene muce sta samo dve muci 

– ali več. Nekatere muce so rajši same s človekom, ampak takšne so v manjšini. Večina muc ima rada družbo svoje vrste. Roko na srce – si predstavljamo sebe, da nikoli več ne bi srečali predstavnika svoje vrste? Pa tudi za ljudi je več kot ena muca zgolj prednost: muca ni sama, ko smo v službi in potrebna ni nobena dodatna oprema razen še ene skledice s hrano. Zaradi tega muca ne bo nič manj crkljiva – crkljivost je stvar značaja in če je to v mucini naravi, bo takšna tudi v primeru, če ima mačjo družbo. Izredno zanimivo je opazovati muce v večjem številu, njihove medsebojne odnose, skupno igranje in vragolije.

Muce nimajo devetih življenj. 

Imajo eno samo, tako kot mi. Današnji svet je zanje zelo krut. Pomislimo – tudi sami se včasih s težavo prilagajamo novostim, s katerimi smo vsakodnevno bombardirani. Včasih si želimo, da bi se svet v svojem hitenju in spremembah za trenutek ustavil. Poglejmo samo grozljivo povečanje prometa v zadnjih dvajsetih letih - kako naj se temu prilagodijo muce? Te prekrasne živali zaradi tehnološkega napredka sveta, ki mu miselnost ljudi žal še zdaleč ne sledi, plačujejo grozljiv davek – zmečkane do nerazpoznavnosti na cesti, zastrupljene, utopljene, umirajoče od lakote, bolezni... ker jih ljudje obravnavamo zgolj kot "potrošni material", saj jih je "toliko", da ni nobene panike, če Pepija pač ni več domov.

Tudi ljudi je preveč. Ali smo potem tudi mi samo potrošni material? Mačka ni nič manj vredna od nas, je samo – po videzu drugačna. Nič manj pa ne čuti bolečin, lakote, žeje....

Potrebujejo odgovorne skrbnike, takšne, ki jim je mar zanje, takšne, ki se zavedajo, da jim s sterilizacijo/kastracijo delajo uslugo, saj je vsepovsod toliko mačjih sirot, da se zavetišča in društva za zaščito živali vsako leto znova najmanj dvakrat letno utapljajo v mačjih mladičih, take, ki vedo, da v utapljanju, pobijanju in v tem, da mačje mladiče zavržeš, niti slučajno ni nič naravnega, ko prenekateri tako radi zlorabljajo tisti najbolj ignorantski zagovor sebi v bran, da kastracija in sterilizacija nista naravni.

Posvojite muco ali, še bolje, dve. 

Seveda je nekaj stroškov z njimi. Ampak, roko na srce, koliko potrošimo za stvari, ki niso nujne za preživetje? Posvojeni muci boste spremenili svet, ona pa vašega. Imela bo DOM, vi pa prijateljico, ki vas ne bo nikoli pustila na cedilu, kot ljudje žal vsakodnevno puščamo njih. Muce v dom prinesejo veselje in ljubezen. Ko enkrat živite z muco, se vprašate, kako ste prej sploh lahko živeli brez nje. Mačke so izjemne v vseh pogledih, tako kot je izjemno in edinstveno vsako čuteče bitje na tej Zemlji. Ker mačke so enostavno – zakon.

Našim dragim sozemljankam mačkam želiva, da bi bilo življenje in predvsem človek do njih na današnji dan in vse dni v letu mil in prizanesljiv.

Društvo Lajka išče varne domove in odgovorne skrbnike za celo četico muc, med njimi tudi teh pet cukrčkov. Če je v vašem domu in srcu prostor za katerega izmed njih, pišite na info@lajka.org ali pokličite na 041 446 085.

HUGO in BOSS 

Mama mačka je (spet) imela mladiče. Bili so štirje. Ljudje so se namenili neželene mladiče utopiti v sodu z vodo, saj so vendar – "samo mački". Vmes je posegla dobra duša, poskrbela za sterilizacijo mame ter namestitev malčkov so v začasno oskrbo. Dva sta že dobila prijazna domova, črno-beli Hugo in belo-sivi Boss pa še čakata na (najraje skupni) dom. Bratca sta izredno navezana eden na drugega, kjer je eden, je brez dvoma tudi drugi. To pa ne pomeni, da nista crkljiva, prav nasprotno – najraje spita naložena na svojem začasnem človeku. Stalnega žal še kar čakata in medtem za začasno mamo uporabljata blazino. Upamo, da bo nekdo kmalu znal pogledati  preko njune "navadnosti" in prepoznal prekrasen značaj teh dveh nadvse prikupnih bratcev.

❂❂❂❂❂❂❂

LUNA

To drobno mačico je neka druga žival tako močno ugriznila, da ji je črevesje ušlo iz trebušne votline pod kožo. Tudi Luna je ena izmed redkih muc, ki je imela veliko srečo – nekdo s srcem ni videl umazane, z bolhami in garjami prekrite "samo mačke", ampak trpeče jokajoče bitje, ki je potrebovalo pomoč. In jo je tudi dobila. Tapravo pomoč, tako, kot jo zasluži vsako bitje, ne glede na vrsto.

❂❂❂❂❂❂❂

MANDY

Dekle je med vožnjo po prometni cesti opazilo, da je se od avta pred njo odbila – žogica. Po natančnejšem ogledu je žogica dobila štiri tačke, repek in prestrašene očke. Mandy je imela neznansko srečo: avto ji je povzročil le močnejšo udarnino brez zlomov kosti in pobrala jo je dobra duša. Malčica je že popolnoma zdrava, veselo nori in se igra ter se na srečo ne zaveda, da je samo za mačji brk manjkalo, da bi postala del statistike povoženih – ki uradno sploh ne obstaja, saj so vendar "samo mačke".

❂❂❂❂❂❂❂

MIŠKO

V oskrbo je prišel shiran, poln ran, s tačkami, ranjenimi do krvi. Danes pa je dobri dve leti star Miško kot nov; lepotec, velik v postavi in karakterju. Umirjen človekoljub čaka svojega človeka. Čaka in čaka in čaka... mladiči prihajajo in odhajajo, on pa kar čaka, njega ni opazil še nihče. Pa bi težko našli karakterno bolj čudovitega mačka, kot je on. Včasih si želimo, da bi bila situacija obratna – da bi živali izbirale svojega človeka; si upam trditi, da bi bilo razočaranih več ljudi, kot si kdo sploh upa pomisliti.

Fotografije: Društvo za zaščito in pomoč v živalim v stiski Lajka, www.sffchronicles.co.uk, www.hdwallpapers.in

Živali v cirkusih: sodobna trgovina s sužnji

Obstoječe regulacije so pustile na cedilu živali kot je slonica Anne, ki so jo v britanskem cirkusu brcali in pretepali. Nujno potrebujemo prepoved
 
Benjamin Zephaniah, The Guardian, 30. november 2012

Ker imam jamajško poreklo in afriške korenine, bi bilo zame nemogoče prezreti zgodovinske podobnosti med krutostjo do mojih prednikov in krutostjo do živali v današnjih cirkusih. Miselnost, ki je omogočila grozodejstva nad človekom, je ista miselnost, ki dopušča zlorabo živali. Zebre, leve, tigre, kamele in druge živali v cirkusih pretepajo in izkoriščajo prav tako, kot so pretepali in izkoriščali moje prednike. Kakor so moji predniki imeli družine, občutke in čustva, tako jih imajo živali. Če se znebim materialnih stvari okoli sebe, pravzaprav vidim, da sem tudi jaz žival. Družina smo.

Z živalmi, ki so prisiljene potovati in nastopati v cirkusih, ravnajo, kot da so oprema. Rutinsko so prikrajšane za ustrezno nego ter zbolevajo, postajajo apatične in depresivne. Zaradi stresa in zlorab jih veliko razvije nevrotično vedenje in umre mnogo prej, preden dosežejo pričakovano življenjsko dobo. Veliko večino svojega življenja preživijo nagnetene v kletkah za transport ali zabojnikih, ko jih prevažajo od enega kraja do drugega. Britanska zakonodaja zahteva, da je živalim omogočena dobra kakovost življenja. Toda zaradi surovosti transporta, krutih metod dresure in drugih elementov življenja v cirkusu to ni mogoče.
 

Veliko mojih prednikov je bilo brez razloga zaprtih, svoja življenja pa so preživeli prikrajšani za vse, kar jim je bilo pomembno in smiselno: svoboda izbire, neodvisnost in avtonomija. Točno takšno je življenje za živali v cirkusih. Nimajo izbire, ko gre za njihove življenjske pogoje ali s katerimi bitji živijo in imajo stike, in kadar ne ravnajo po volji dreserjev, jih kaznujejo. Nobenega nadzora nimajo nad katerim koli vidikom svoje lastne usode.

Živali se ne "privadijo" na suženjstvo. Vedo, da niso tam, kjer bi morale biti. Živali, ki izvajajo trike, ki jih v svojem pravem okolju nikoli ne bi, to počnejo iz strahu in ne zato, ker bi to hotele.
 

Lansko leto so bili ljudje po svetu upravičeno ogorčeni, ko je zaokrožil video posnetek Anne, zadnje slonice v britanskih cirkusih, na katerem vidimo dreserja, kako priklenjeno Anne brca, pretepa in zbada z vilami. Zaradi velikega nasprotovanja javnosti je bilo Anne končno dovoljeno, da se upokoji. A če ne uvedemo prepovedi uporabe živali v cirkusih, nič ne more ustaviti britanskih cirkusov, da bi si pridobili drugega slona in ga vse življenje trpinčili. Sloni v naravi so se prilagodili na življenje v skoraj nenehnem gibanju in vsak dan prehodijo velike razdalje, da bi ohranili svoje zdravje in dobro počutje. Edina "telovadba", ki jo imajo sloni v cirkusih, je izvajanje neumnih trikov. Sloni potrebujejo družbo, družino in prijateljstvo drugih slonov. So inteligentne in vsestranske živali, ki tako kot mi doživljajo široko paleto čustev.
 

Štiriindevetdeset odstotkov ljudi, ki so se odzvali na zadnjo poizvedbo vlade glede cirkusov, podpira prepoved nastopanja divjih živali v cirkusih, vedoč, da kruto ravnanje z živalmi za našo zabavo ni sprejemljivo. Grčija je nedavno napovedala prepoved vseh cirkusov z živalmi in pravni poskus razveljavitve prepovedi divjih živali v cirkusih, ki jo je sprejela avstrijska vlada, ni uspel. Bolivija, Finska, Indija, Singapur in Švedska so vse uvedle prepoved nastopanja živali. Ljudje po vsem svetu se izrekajo proti sramotni krutosti zapiranja živali v tesne kletke, dolgotrajnemu prevažanju in siljenju v izvajanje nenaravnih, ponižujočih in včasih bolečih nastopov. Toda v Veliki Britaniji, ki je bila včasih v ospredju pri zaščiti živali, vlada z izgubljanjem časa pri pogovorih o sistemu "licenciranja" ali "reguliranja" nastopanja divjih živali še vedno ne upošteva volje ljudi in poslancev. To ni dovolj.
 
Letos sem prvič od otroških let ponovno obiskal cirkus. Šel sem zato, ker so jasno oglaševali, da ne uporabljajo živali. Čudovito je bilo občudovati, kaj lahko naredijo ljudje, ko prenehajo izkoriščati druge in uporabijo lastno svobodno voljo in ustvarjalnost. Po predstavi sem govoril z veliko izvajalci in povedali so mi, da ne bi delali z živalmi. Bilo je vzpodbudno in rekel sem jim, da so krasen primer tega, kar je mogoče.
 

Obstoječi britanski predpisi so živali v cirkusih žalostno pustili na cedilu. Anne je na primer preživela skoraj skoraj šestdeset let v Super cirkusu Bobbyja Robertsa. Problemom z zagotavljanjem dobrobiti in zlorabi živali se v cirkusih ni mogoče izogniti in jasno je, da jim ne moremo dovoliti, da svoje delovanje regulirajo sami. Samo popolna prepoved bo zagotovila, da bo živalim prihranjeno trpljenje v cirkusih.
 

200 let je minilo, odkar je parlament prepovedal trgovino s sužnji. Čas je, da v okvir tega plemenitega odnosa vključimo tudi zasužnjene živali, ki jih izkoriščajo v cirkusih.
 

Benjamin Zephaniah je britanski pesnik, glasbenik, pisec, vegan in znan zagovornik pravic živali. Nastopil je tudi v dokumentarcu "Povezovanje dejstev" (Vegan society).

Vir:  "Animals in circuses: a modern-day slave trade"

Prevod: Veganska iniciativa